VSRS Sklep II DoR 133/2019

Predlog se zavrne.

1Tožnik od toženca zahteva povrnitev škode, povzročene s kaznivim dejanjem grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B), za katerega je bil toženec tudi spoznan za krivega na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Žalcu I K 62882/2012 z dne 13. 3. 2014. Toženec je namreč več osebam, med drugimi tudi tožniku, s pištolo resno zagrozil, da bo napadel njihovo življenje in telo, ter nato z avtomobilom tudi sledil tožnikovemu vozilu in mu nato, ko ga je dohitel, ponovno zagrozil, da ga bo ubil.

2Zoper toženca se je pri Okrožnem sodišču v Celju začel postopek osebnega stečaja z opr. št. St 729/2014. Zaradi toženčevega ugovora, da je zato treba tožbo zavreči, oziroma zaradi preizkusa tožnikove pravne koristi za tožbo (274. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), je sodišče po uradni dolžnosti pridobilo in vpogledalo v objave Ajpesa. Ugotovilo je, da tožnik v stečajnem postopku ni podal prijave terjatve te pravde, zato njegova pravna korist za vodenje te pravde obstaja (osmi odstavek 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v zvezi s prvim odstavkom 308. člena ZFPPIPP)).

3Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožniku odškodnino v višini 2.143,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2015 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pojasnilo je, da skladno s 2. alinejo drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti ne velja za terjatve iz naslova povrnitve škode, povzročene s kaznivim dejanjem. Sodišče tožniku odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic zaradi nesklepčnosti ni priznalo. Glede odškodnine za strah pa je presodilo, da tožnik zatrjuje zgolj hud primarni strah (t. i. smrtni strah), ne pa tudi sekundarnega strahu. Ugotovilo je, da je bil smrtni strah sicer kratkotrajen (trajal je 10 minut), vendar je bil zelo intenziven, saj se je tožnik resno zbal za svoje življenje in življenje oseb, ki so mu bile kot trenerju zaupane v varstvo in so bile skupaj z njim v avtomobilu. Iz tega naslova je zato sodišče tožniku priznalo odškodnino v višini dveh povprečnih neto plač.

4Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Kot neutemeljene je zavrnilo vse očitke o procesnih kršitvah ter na toženčeve pritožbene očitke odgovorilo, da je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da je tožnik konkretizirano zatrjeval hud primarni strah, odmera odškodnine za to obliko pravno priznane nematerialne škode pa je tudi ustrezna (179. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

5Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženec vlaga predlog za dopustitev revizije, v katerem postavlja naslednja pravna vprašanja:

(1) ali sme sodišče samo po že vloženem odgovoru na tožbo opraviti predhodni preizkus tožbe in v zvezi s tem samo pridobivati dokaze o pravni koristi tožeče stranke ter nato na te dokaze tudi opreti sodbo;

(2) ali je sodišče s tem, ko je brez ustrezne trditvene podlage odločalo o višini nepremoženjske škode za strah, storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; ter

(3) glede upravičenosti in primernosti višine odškodnine za primarni strah pri grožnji z orožjem.

Navaja, da je sodišče s tem, ko je po uradni dolžnosti in preiskovalnem načelu samo pridobivalo dokaze, kršilo pravila postopka po 7. in 274. členu ZPP ter storilo kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neresnična pa je navedba sodišča druge stopnje, da je sodišče te dokaze pridobilo tudi zaradi ugotavljanja toženčeve procesne sposobnosti. Enake kršitve je sodišče storilo tudi v zvezi s pridobivanjem podatkov o razdalji med kraji. Protispisna pa je tudi navedba sodišča druge stopnje, da je vse listine, ki jih je sodišče pridobilo iz stečajnega spisa, v spis vložil tudi toženec in da je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep glede branja vseh teh listin (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). V nadaljevanju meni, da je sodišče neutemeljeno prisodilo odškodnino za primarni strah, saj tožnik ni zatrjeval, da se je tako močno prestrašil, da je bilo porušeno njegovo duševno ravnovesje, zato je sodišče storilo tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na koncu podredno nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine in ob tem navaja, da sodne prakse Vrhovnega sodišča v zvezi s takim dogodkom še ni, sodna praksa višjih sodišč pa je neenotna. Sklicuje se na zadeve VSL II Cp 231/2015, I Cp 2385/2010, I Cp 1333/2010 in II Cp 2464/2013).

6Predlog ni utemeljen.

7Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je toženčev predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).