VSC Sklep Cp 241/2016

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je ta od toženk zahteval solidarno plačilo 60.898,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan v 15 dneh toženkam povrniti pravdne stroške in sicer prvotoženki v znesku 2.383,88 EUR in drugotoženki v znesku 192,80 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za njihovo plačilo dalje.

2Tožnik je v pritožbi uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navajal, da je pravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da (raz)opaževanje ne predstavlja nevarne dejavnosti in s tem podlage za objektivno podlago odškodninske odgovornosti. Delo (raz)opaževanja je zaradi dela s težkim skupkom opažnih plošč in drogov, pri čemer obstaja nevarnost, da ti padejo na delavca, nevarno. Nasprotno razlogovanje sodišča prve stopnje je tudi v nasprotju s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2429/2012, Višjega sodišča v Kopru I Cp 756/2004 v zvezi s sodbo VS RS II Ips 481/2006 in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V P 859/2009. Sodišče prve stopnje se sicer ni opredelilo do trditev tožnika v njegovi drugi pripravljalni vlogi z dne 5. 11. 2012, ki jo je vložil 16. 11. 2012, to je za tem, ko se je Delovno sodišče v Celju s sklepom z dne 7. 11. 2012 že izreklo za nepristojno, na Delovno sodišče v Celju. Okrožno sodišče bi glede na takšen sklep Delovnega sodišča od tega moralo pridobiti celoten spis, torej tudi drugo pripravljalno vlogo tožnika z dokazi, to je izvedeniškim mnenjem mag. M. P., ki ga je tožnik priložil k tej pripravljalni vlogi. Ker sodišče ni dopustilo izvedbe dokaza z izvedeniškim mnenjem mag. M. P., je zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP. Ker pa se ni opredelilo do vseh trditev in dokazov tožnika v tej drugi pripravljalni vlogi, je storilo tudi bistveno kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi mimo trditev pravdnih strank zaključilo, da se delo opaževanja in (raz)opaževanja ne izvaja tako, da bi delavci uporabljali zaščitna očala, zaradi česar je kršilo določilo 2. in 7. člena ZPP ter je podana tudi absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določila ZPP, ko ni ugodilo predlogu tožniku za pritegnitev novega izvedenca iz področja varstva pri delu, zato pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik je neprepričljivost in nepravilnost izvedeniškega mnenja izvedenca dr. G., da v danem primeru ni bila predpisana oziroma potrebna uporaba zaščitnih očal, izpodbijal s sklicevanjem na izvedeniški mnenji izvedenke A. in mag. P., ki sta v direktnem nasprotju s takšnim mnenjem dr. G. Izvedenka A. je takšno mnenje podala v izvedeniškem mnenju v postopku pred Delovnim sodiščem, ki je obravnavalo isti historični dogodek, to je konkreten dogodek, v katerem se je tožnik poškodoval. Mnenji teh izvedencev sta bili predloženi zaradi izpodbijanja izvedeniškega mnenja dr. G., da bi ustvarili dvom v objektivnost in pravilnost njegovih zaključkov in zaradi česar sodišče mnenja tega izvedenca ne bi smelo vzeti za podlago svoje odločitve, ampak bi moralo postaviti novega izvedenca za varstvo pri delu. Sodišče prve stopnje se je sicer zmotno opredelilo le do izvedeniškega mnenja A., pa še ob tem zmotno presodilo, da bi naj ta izvedenka v zvezi z zaščitnimi sredstvi odgovarjala le na splošno, ne pa za konkreten primer. V zapisu na strani 5 izvedeniškega mnenja je A. celo s poudarjeno pisavo zapisala, da so pri konkretnem delu (raz)opaževanja potrebna zaščitena očala. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določila ZPP, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca jeklarske stroke, češ, da tožnik ni dokazal, da je bila sporna žabica slabe kvalitete. Nekvaliteta žabice se lahko dokazuje z drugimi dokazi, ne le s pregledom konkretne žabice. Da je bila sporna žabica (oziroma kladivo) slabe kvalitete, izhaja že iz dejstev, da je prišlo do njenega odloma (ali pa kladiva) in da je tožnik pravilno udarjal s kladivom po njej. Sodišče prve stopnje je zato z zaključki, da neustreznosti žabice ni mogoče ugotavljati, ker je ni v spisu, kršilo ZPP, obenem pa je tudi dejansko stanje ugotovilo zmotno oziroma nepopolno. Da žabica, ki se ob udarjanju odlomi, ni ustrezna oziroma kvalitetna z vidika varnih delovnih sredstev, je sicer ugotovil tudi izvedenec G. v svojem izvedeniškem mnenju. Zato pa je takšna ugotovitev sodišča tudi v nasprotju z listinsko dokumentacijo in je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako velja tudi za primer kladiva. Tožena stranka je bila dolžna zagotoviti takšne žabice (oziroma kladivo), ki se ne bi odlomilo, zato pa je ravnala protipravno. Sporna žabica (kladivo) je bila slabe kvalitete, pri čemer bi moralo sodišče dopustiti tudi angažiranje izvedenca jeklarske stroke, ki bi o kvaliteti le-te podal mnenje. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

3Prva toženka je na pritožbene trditve tožnika odgovorila, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da (raz)opaženje ne predstavlja nevarne dejavnosti in pravilno zavrnilo dokazne predloge tožnika. Pravilno je tudi zaključilo, da tožnik ni dokazal nekvalitete žabic. Zato je predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Pravilni so pravno razlogovanje in pravni zaključki sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku na strani 10 in v prvem odstavku na strani 11 sodbe, da konkretno ugotovljeno delo opaževanja, med opravljanjem katerega se je tožnik poškodoval, ne predstavlja nevarne dejavnosti po drugem odstavku 131. člena OZ in s tem ne podlage objektivne odškodninske odgovornosti za tožniku nastalo škodo. Pritožbeno sodišče se pravnemu razlogovanju sodišča prve stopnje v celoti pridružuje in ga ne povzema ponovno. K razlogovanju o neutemeljenosti tožnikovega sklicevanja na zadevo VS RS II Ips 481/2006, ker ne gre za enako dejansko stanje, pritožbeno sodišče le dodaja, da je za opredelitev nevarne dejavnosti v pritožbeno ponovno izpostavljeni zatrjevani zadevi, bila bistvena velika težina puntov in opažev, zaradi katerih je bilo razopaževanje tako zahtevno delo, da bi ga moralo opravljati več delavcev skupaj. Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca dr. G. ugotovilo, da je šlo za klasično opažanje z elementi (blejskimi ploščami in drogovi), ki ne predstavljajo težkih elementov. Nasprotne z razlogi pritožbi priložene sodbe VSL II Cp 855/2013 pa so pritožbene trditve o nasprotnosti izpodbijanega stališča sodišča prve stopnje z navedeno odločbo. Iz vsebine odločbe II Cp 855/2013 (v kateri je pritožbeno sodišče presojalo pritožbo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V P 859/2009), je namreč razvidno (točka 7 obrazložitve), da se pritožbeno sodišče o obstoju morebitne objektivne odgovornosti delodajalca sploh ni izreklo, saj glede na to, da sodišče prve stopnje v sodbi o objektivni odgovornosti ni navedlo nobenih razlogov, pritožbeno sodišče teh ni moglo preveriti, pritožbeno sodišče pa je ugotovilo in potrdilo krivdno podlago odgovornosti delodajalca. Pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti zaključka sodišča prve stopnje o nepodanosti objektivne podlage odškodninske odgovornosti za tožniku nastalo škodo so tako neutemeljeni.

6V spisu ni pripravljalne vloge tožnika z dne 5. 11. 2012, ki bi jo naj vložil 16. 11. 2012. Po določbi prvega odstavka 23. člena ZPP se nepristojno sodišče izreče za nepristojno in po pravnomočnosti takšnega sklepa odstopi zadevo pristojnemu sodišču. Glede na takšno določbo so pravno zmotni pritožbeni očitki sodišču prve stopnje, da bi to moralo za tem, ko je od nepristojnega sodišča prejelo odstopljeno zadevo, od nepristojnega sodišča zahtevati še morebitne pisne vloge, ki so jih pravdne stranke po izdaji sklepa o nepristojnosti morebiti vložile nepristojnemu sodišču in za katere pristojno sodišče sploh ne ve, ker ga nobena od pravdnih strank (tako kot v konkretni zadevi), na to ni opozorila. Zato pa so neutemeljeni vsi pritožbeni očitki pritožnika o podanih bistvenih kršitvah, utemeljevani z opuščeno dolžnostjo sodišča prve stopnje, da bi od nepristojnega sodišča pridobilo pripravljalno vlogo z dne 5. 11. 2012.

7Iz vsebine navedb drugotoženke v odgovoru na tožbo in iz zapisa navedb prvotoženca v pripravljalni vlogi z dne 13. 7. 2012 (četrti odstavek pod točko VI navedb) izhaja, da sta toženca izrecno zatrjevala, da zaščitna očala za delo, kakršnega je v času škodnega dogodka opravljal tožnik, v nobenih predpisih niso predpisana in niso potrebna. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da se delo, med katerim se je poškodoval tožnik, niso izvajala tako, da bi se uporabljala zaščitna očala, ugotavljalo dejstva, ki jih pravdne stranke niso zatrjevale in s tem kršilo določila 2. in 7. člena ZPP oziroma je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Sodišče prve stopnje je zaključke o tem, da tožnik ni dokazal očitanih protipravnih ravnanj prvotoženca, da mu ta pri opravljanju zatrjevanega dela ni zagotovil zaščitnih očal kot zaščitnega sredstva oziroma za to delo ni predpisal (v izjavi o varnosti) uporabe zaščitnih očal, oziroma tožnika opozarjal na nepravilno opravljanje dela brez zaščitnih očal, sprejelo na podlagi ugotovitve da za opravljanje dela, pri katerem se je tožnik poškodoval, uporaba zaščitnih očal kot zaščitnega sredstva ni potrebna in ni predpisana. Takšne ugotovitve je sprejelo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca iz varstva pri delu dr. G. Ta je svoje mnenje najprej podal kot pisno izvedeniško mnenje, po tožnikovih pripombah in zatrjevanjih o strokovni nepravilnosti mnenja, da pri tovrstnih delih uporaba zaščitnih očal ni potrebna in kar je tožnik dokazoval s sklicevanjem na pisna izvedeniška mnenja izvedencev enake stroke A. in P., pa je podal tudi ustno dopolnitev. V ustni dopolnitvi se je izvedenec opredelil tudi do mnenja izvedenke A. v predloženem pisnem mnenju. Izvedeniško mnenje izvedenca z njegovo ustno dopolnitvijo (ob neupoštevanju tožnikovih sklicevanj na izvedeniško mnenje izvedenca P., ki ga ni predložil) je sodišče prve stopnje štelo kot popolno in strokovno prepričljivo, zato pa ni ugodilo tožnikovemu dodatnemu dokaznemu predlogu za določitev novega izvedenca iz varstva pri delu. Sodišče prve stopnje je glede tožnikovih pripomb na izvedeniško mnenje izvedenca G., utemeljevanjih s sklicevanjem na mnenje izvedenke iz varstva pri delu A., ki ga je ta v obravnavanju istega škodnega dogodka podala pred delovnim sodiščem, zaključilo, da te niso utemeljene in ne morejo omajati strokovne prepričljivosti mnenja dr. G. Štelo je, da izvedenkin zapis v izvedeniškem mnenju predstavlja le splošen zapis okoliščin, v katerih je potrebna uporaba različnih sredstev in ki se na konkreten primer ne nanaša, zato pa utemeljevanje tožnikovih pripomb s takšnim mnenjem, ki ni v vsebinskem nasprotju z izvedeniškim mnenjem izvedenca G., ni prepričljivo.

9Po določbi 254. člena ZPP mora sodišče dokaz z istim ali drugim izvedencem ponoviti zgolj v primerih, ko ugotovi, da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s sabo ali z raziskanimi okoliščinami, da so v izvedenčevem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti oziroma če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem¹. Iz zapisa izvedeniškega mnenja izvedenke A. v zadnjem odstavku na strani 5, do vsebine katerega se je opredeljevalo tudi sodišče prve stopnje (in pred njim enako izvedenec G.), izhaja, da je v tem zapisu izvedenka odgovarjala na konkretno vprašanje, katera osebna zaščitna sredstva so zahtevana (s predpisi določena) pri opravljanju dela razopaževanja. Kot odgovor je zapisala, da poleg ostale osebne varovalne opreme (zaščitna obutev …), zaščitna čelada (kjer obstaja nevarnost visečega bremena, padajočih materialov …), zaščitne rokavice (kjer obstaja nevarnost vreza ob ostre robove odrezanih delov jeklene rebraste armature), signalizacijski telovnik (delo ob javnih prometnicah), podkapa (delo v neugodnih vremenskih razmerah), glušniki ali ušesni čepki (izpostavljenost povečani emisiji hrupa na delovnih mestih), respirator različnega tipa (izpostavljenost prahu), … tudi zaščitna očala, za varovanje pred nevarnimi odletavajočimi delci. Pri navedbi slednjih ni zapisala posebnih okoliščin, v zvezi s katerimi bi bila zaščitna očala potrebna, to besedilo pa je tudi posebej poudarila in podčrtala. Iz vsebine in samega načina zapisa, ko je pri nekaterih navedenih zaščitnih sredstvih pripisala, kakšni pogoji narekujejo njihovo uporabo, pri zapisu zaščitnih očal pa tega ne, pri čemer je glede na vsebino postavljenega vprašanja to še posebej podčrtala, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja, da gre zgolj za vsebino, s katero je izvedenka na splošno opredelila zaščitna sredstva in pogoje, ki bi narekovali njihovo uporabo v različnih okoliščinah in ki ne vsebujejo odgovora za konkretni primer. S takšnim predloženim izvedeniškim mnenjem, ki ga je v zvezi z obravnavo istega historičnega dogodka, podala izvedenka iste stroke pred delovnim sodiščem in z katerega izhaja, da so pri tovrstnem delu zaščitna očala zahtevana in s katerimi je tožnik utemeljeval svoj dvom v pravilnost podanega izvedeniškega mnenja izvedenca G. in predlagal določitev novega izvedenca iz varstva pri delu, je tudi po presoji pritožbenega sodišča uspel vzpostaviti utemeljen dvom v pravilnost mnenja izvedenca G., da v konkretnem primeru uporaba zaščitnih očal ni bila potrebna. Tožnikov pritožbeni očitek o podani bistveni kršitvi po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s členom 254 ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, je tako utemeljen. Utemeljen pa je tudi očitek, da je zaradi zavrnitve takšnega dokaznega predloga ostalo dejansko stanje glede odločilnega dejstva, ali bi bila pri opravi (raz)opaževanja potrebna uporaba zaščitnih očal, nepopolno ugotovljeno. Ker takšne kršitve pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti, ne da bi pri tem kršilo pravic strank do pritožbe, je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

10Pritožbeno sodišče ugotavlja tudi utemeljenost pritožbenih očitkov o podanosti bistvene kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s členom 212 ZPP in o materialnopravni zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da so bile žabice, ki jih je uporabljal tožnik, dotrajane in neprimerne kvalitete, zaradi česar tožnik ni dokazal tudi očitanih protipravnih ravnanj prvo toženca v zvezi s takšnimi trditvami. Po določbi 212. člena ZPP, ki določa načelo proste dokazne ocene, dokazna sredstva niso omejena in se lahko pravno pomembna dejstva dokazujejo z vsakim dokazilom, ki je za dokaz nekega dejstva primeren. Po drugi strani pa določba prvega odstavka 131. člena OZ, ki uzakonja krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, glede splošnih predpostavk civilnega delikta in dokaznega bremena določa, da mora oškodovanec (tožnik) zatrjevati in dokazati protipravnost ravnanja odgovorne osebe oziroma škodljivo dejstvo, ki izvira iz sfere odgovorne osebe (toženca), škodo (kot negativno posledico, ki nastane v sferi oškodovane osebe - tožnika) in vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem oziroma škodljivim dejstvom, ki izvira iz sfere odgovorne osebe in škodo, ki nastane v sferi oškodovanca. Če oškodovanec dokaže, da mu je škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja odgovorne osebe oziroma škodljivega dejstva, ki izvira iz sfere odgovorne osebe, je s tem dokazal, da je njegov zahtevek za povrnitev škode proti odgovorni osebi utemeljen. Odgovorna oseba (toženec) pa se odškodninske odgovornosti lahko razbremeni, če zatrjuje in dokaže, da za nastalo škodo (čeprav vzrok zanjo izvira iz njene sfere), ni kriva. Slednje pomeni, da se lahko odgovorna oseba (toženec) razbremeni odgovornosti, če zatrjuje in dokaže, da ni ravnala niti naklepno niti z malomarnostjo (135. člen OZ), torej da je ravnala z dolžno skrbnostjo, ki se od nje pričakuje. Glede na pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu tako trditve tožencev o dejstvu, da so delovna sredstva, pri uporabi katerih se je pri delu poškodoval tožnik in ki jih je zagotovil prvotoženec, kvalitetna in primerna in je prvotoženec pri zagotovitvi le-teh ravnal z dolžno skrbnostjo, predstavljajo trditve tožencev o ekskulpacijskih razlogih. Zato pa so utemeljeni tudi pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti zaključkov sodišča prve stopnje o tožnikovi nedokazanosti protipravnosti ravnanja prvotoženca, ker tožniku ni bil zagotovljen delovni material primerne kvalitete.

11V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo zaradi popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja tožniku omogočiti ponovitev dokaza z izvedencem iz varstva pri delu, v zvezi s trditvami tožnika o neustreznih žabicah kot zagotovljenem delovnem materialu pa tožnikove trditve o podani krivdni podlagi odgovornosti ter ekskulpacijske trditve tožencev presojati v smislu pravila o obrnjenem dokaznem bremenu.

12Izrek o pritožbenih stroških je v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Primerjaj odločbe VS RS II Ips 92/2015, II Ips 154/2011 in številne druge.