VSL Sodba II Cp 2179/2018

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijani sodbo delno ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 188878/2011 z 9. 12. 2011 za glavnico v skupnem znesku 8.527,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2011 dalje ter za izvršilne stroške v višini 41 EUR. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožencu naložilo, da je dolžan tožnici povrniti 459,69 EUR stroškov pravdnega postopka.

2Zoper ugodilni del sodbe pritožbo vlaga toženec iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je neutemeljeno zavrnilo dopolnitev izvedeniškega mnenja izvedenca A. ali njegovo zaslišanje glede soodgovornosti oškodovanke, kar je toženec predlagal iz previdnosti. Ne izvedenec A. ne policisti niso ugotovili natančnega kraja trka, prav tako ni bilo ugotovljeno, s katerim delom vozila naj bi toženec zadel oškodovanko. Pojasnjuje, da ima pravico izvedencu postavljati vprašanja na glavni obravnavi, pomen te pravice pa je tem večji, čim večja je povezanost med izvedenskim mnenjem in odločitvijo o tožbenem zahtevku. Izvedenec ni odgovoril na navedbe glede primarnega strahu in ni upošteval, da se je oškodovanka po nesreči sama odpravila domov in toženca ni prosila za pomoč. Protispisen je zaključek sodbe, da toženec ni konkretizirano izpodbijal višine izplačane odškodnine oškodovanki B. B. po posameznih postavkah nematerialne škode. To je storil iz previdnosti že v 4. točki ugovora zoper sklep o izvršbi ter v 11. točki pripravljalne vloge z 8. 10. 2012. Navedel je, da so težave pretirane in neutemeljene ter ne ustrezajo dejanskemu stanju, vse nevšečnosti pa so posledica osteoporoze, torej bolezenskega stanja. Toženec je kot dokaz predlagal tudi izvedenca medicinske stroke travmatologa in okulista, za katera naj predujem založi tožnica. Sodišče ni izvedlo soočenja primarija C. C. z izvedencem travmatologom D. D., z namenom, da pojasnita vpliv osteoporoze na vrsto in obseg poškodb oškodovanke. Kontradiktorni so razlogi sodišča, ko ocenjuje, da do prometne nesreče ne bi prišlo v primeru, če bi oba udeleženca v prometu ravnala s povprečno skrbnostjo oziroma bi tako ravnala oškodovanka, hkrati pa njen prispevek ocenjuje na 40 %. Napačen je tudi zaključek, da se zaradi prisotnosti osteoporoze ne glede na njeno stopnjo toženec ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, katere večji obseg je nesporno pogojen z oškodovankinim bolezenskim stanjem. Regresni zahtevek tožeče stranke ni upravičen, saj toženec ni pobegnil s kraja prometne nesreče, ampak je vozilo parkiral pred svojim domom in se ni zavedal niti se ni mogel zavedati, da je v zvezi z njegovo vožnjo prišlo do primera, ko bi oškodovanki moral posredovati podatke. Ob nezgodi je bil zmeden, oškodovanka se mu ni zdela poškodovana, prav tako ni vedel, kako bi jo lahko zadel, krvi na tleh ni videl in nedvomno ni imel namena pobegniti, saj ni vozil pod vplivom alkohola. Ne strinja se z razmejitvijo odgovornosti za nastalo škodo. Če bi oškodovanka ravnala s povprečno skrbnostjo, do prometne nesreče ne bi prišlo. Toženec je speljal vzvratno, takšna vožnja je bila dovoljena, opravil jo je na kratki razdalji in vozil z minimalno hitrostjo, oškodovanka pa je vozišče prečkala izven prehoda za pešce, pri tem ni preverila prometa s svoje leve, kar je potrdila na zaslišanju v kazenskem postopku ter omenila, da je bilo cestišče čisto prazno. Izvedenec A. očita tožencu le, da bi lahko s pogledom nazaj oškodovanko videl, a je v tem delu neprepričljiv, zato je toženec predlagal njegovo zaslišanje. Vztraja, da je pred začetkom speljevanja pogledal v zunanje vzvratno ogledalo in nato, ko je speljeval, čez desno ramo, a oškodovanke zaradi mrtvega kota ni videl. Predlagal je zaslišanje in postavitev izvedenca okulistične stroke, ker je oškodovanka slabo videla in je bila prepričana, da je bilo cestišče prazno, očal pa v tistem obdobju ni nosila, kot je razvidno iz video posnetka. Zato je sama zakrivila nastanek prometne nezgode in je obstajal razlog, ki je bil za toženca nepredvidljiv. Odločitev o višini tožbenega zahtevka je zaradi nezmožnosti zaslišanja oškodovanke neverodostojna in je ni mogoče primerjati s primerljivimi primeri. Če bi veljale ugotovitve sodišča in izvedenca, zaslišanje oškodovanke v zvezi z duševnimi bolečinami glede trajnih posledic ter v zvezi z drugimi postavkami v primerljivih primerih ne bi bilo potrebno. Tudi pri višini odškodnine sodišče ni upoštevalo, da se je oškodovanka že zdravila zaradi osteoporoze.

3Na pritožbo je odgovorila tožnica in prerekala pritožbene navedbe.

4Pritožba ni utemeljena.

Glede kršitve zavarovalne pogodbe in upravičenosti regresnega zahtevka

5Tožnica utemeljuje svoj tožbeni zahtevek na določilu 7. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti PG-aod Zavarovalnice (v nadaljevanju: Splošni pogoji), po kateri zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo pravice iz zavarovanja, če voznik po nesreči zapusti kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. V takem primeru ima zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu, od zavarovanca in odgovorne osebe pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški, največ v višini, ki jo določa Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu - ZOZP (tretji odstavek 3. člena citiranih pogojev). Dejstvo, da toženec kot zavarovanec oškodovanki ni posredoval svojih osebnih podatkov in podatkov o zavarovanju, v postopku ni bilo sporno, sodišče prve stopnje pa je po izvedenem dokaznem postopku tudi prepričljivo ovrglo toženčeve trditve, da ni zaznal, da bi zaradi njegovega ravnanja oškodovanka utrpela kakšne posledice. Po določilu 1.a člena ZOZP je nesreča dogodek, pri katerem je nastala škoda zaradi uporabe prometnega sredstva. Toženec je v prijavi škodnega primera iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti (priloga A 3) navedel, da je ob vzvratni vožnji začutil rahel trk, zato je avto ustavil, ga premaknil in izstopil, ob zaslišanju pa je nadalje pojasnil, da je oškodovanki, ki je ležala na tleh, pomagal vstati, pri čemer je opazil odrgnino na nogi. Toženec se je torej moral zavedati, da je s svojim ravnanjem povzročil prometno nesrečo, pri čemer za izgubo zavarovalnih pravic ni bistveno, da ni bil seznanjen z obsežnostjo oškodovankinih poškodb, prav tako ni odločilno, da ga slednja ni zaprosila za osebne podatke in da ni imel namena pobegniti s kraja dogodka. Odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec zaradi opustitve obveznosti posredovanja svojih podatkov in podatkov o zavarovanju pred zapustitvijo kraja nezgode izgubil zavarovalne pravice, je glede na navedeno pravilna. Ob tem pritožbeno sodišče sledi obširnim razlogom prvostopnega sodišča, da je toženka imela tudi druge vidne odrgnine po glavi (kri je ostala tudi na vozišču), zato bi se povprečno skrben voznik moral zavedati, da je kot udeleženka v prometu utrpela škodo in ji je dolžan posredovati svoje podatke. Pri tem je imel možnost izbire glede načina posredovanja¹, svojo obveznost pa je bil dolžan izpolniti pred zapustitvijo kraja prometne nezgode.

Glede (so)prispevka oškodovanke k nastali škodi

6Pravdni stranki sta na prvem naroku za glavno obravnavo soglasno predlagali, da sodišče namesto nove postavitve izvedenca cestnoprometne stroke vpogleda izvedeniško mnenje A. A., ki je bilo izdelano v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Kranju I K 85030/2010. Toženec je ob tem še dodatno navedel, da: „že iz previdnosti, v kolikor bo to potrebno zaradi ugotovitve soodgovornosti oškodovanke v obravnavani prometni nesreči, predlaga dopolnitev izvedenskega mnenja A. A. ali zaslišanje A. A.“ Nato je dodal, da izvedenec A. A. ni ugotovil mesta trka oškodovanke z osebnim vozilom, prav tako policisti niso ugotovili natančnega kraja trka na cestišču niti ni bilo v postopku natančno, nedvoumno ugotovljeno, s katerim delom vozila naj bi toženec zadel oškodovanko. V nadaljevanju postopka toženec neposrednega zaslišanja izvedenca A. A. ali dopolnitve izvedenskega mnenja ni predlagal niti opustitve dopolnitve dokaznega postopka v tej smeri ni grajal na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Zato očitek bistvene kršitve določb postopka zaradi opustitve dokaza z izvedencem ni utemeljen. Pravilo iz 253. člena ZPP, ki predvideva primarno ustno izvedbo dokaza z izvedencem, je v praksi preraslo v izjemo. Pisna ekspertiza ima namreč svoje prednosti, ker izvedencu omogoča poglobljen pristop k delu in je bolj razumljiva in popolna. Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da je v primeru, ko so potrebna dodatna pojasnila v zvezi s strokovnimi zaključki ali kadar so v mnenju protislovja, pomanjkljivosti ali površnosti, ustno zaslišanje izvedenca nujno, vendar mora stranka takšne pomanjkljivosti konkretizirano pojasniti. V obravnavanem primeru je bil omenjeni izvedenec že zaslišan v kazenskem postopku, v katerem je toženec imel možnost z neposrednim zaslišanjem pridobiti odgovore na svoje pomisleke, ne drži pa tudi, da se izvedenec ne bi opredelil do kraja prometne nezgode in s stopnjo verjetnosti podal zaključka, s katerim delom vozila je toženec udaril oškodovanko. Da bi ta padla sama od sebe, dokazni postopek ni potrdil, pri čemer pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje obširnim razlogom sodišča prve stopnje, ki se je tu oprlo tako na izpoved oškodovanke, njene izjave priči in zdravstvenim delavcem, kot nenazadnje na izjavo samega toženca. Ker izvedeniško mnenje ponuja glede na razpoložljive podatke jasne odgovore na zastavljena vprašanja o poteku prometne nezgode, je notranje skladno in tudi ni v nasprotju z ostalimi podatki v spisu, pritožnik zgolj s pavšalnim zatrjevanjem njegove nepopolnosti in grajo opustitve (nepotrebnega) zaslišanja procesne kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, ni izkazal. Poleg tega gre za kršitev, ki bi jo moral zatrjevati najkasneje ob zaključku obravnave pred sodiščem prve stopnje (286.b člen ZPP), zato se v pritožbenem postopku nanjo ne more več sklicevati.

7Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje je odškodninska odgovornost voznika motornega vozila do pešca objektivna in se je lahko razbremeni le ob pogojih iz 153. člena OZ. Sodišče prve stopnje je ob pomoči izvedenca cestnoprometne stroke v zvezi s potekom prometne nezgode kot bistveno ugotovilo:

- da se je toženec tik pred prometno nesrečo s svojim vozilom vzvratno pomaknil za 12 m po desni strani ulice, kjer je bil takšen manever dovoljen;

- da je toženec začel z vzvratnim pomikom vozila 3,5 sekund zatem, ko je oškodovanka pričela s prečkanjem vozišča in se vzvratno do mesta trčenja pomaknil v času okoli 5,5 sekund;

- da se je oškodovanka, ko je toženec pričel z vzvratnim pomikom, nahajala levo za njim že blizu polovice širine vozišča in bi jo pri normalni pozornosti mogel videti;

- toženec bi oškodovanko med vožnjo lahko videl, če bi ves čas vzvratne vožnje gledal nazaj skozi zadnje steklo, v notranjem vzvratnem ogledalu pa bi jo lahko zaznal v trenutku tik pred trkom;

- oškodovanka je cesto prečkala izven prehoda za pešce;

- če bi se oškodovanka vsaj enkrat obrnila v smer toženca pri prečkanju cestišča, bi ga opazila in do nezgode ne bi prišlo.

8Toženec v pritožbi sicer zatrjuje, da je bila oškodovanka pri pričetku speljevanja oddaljena zgolj 1 m od roba ceste in ni kazala namena prečkanja, kar pa predstavlja zgolj njegovo, njemu naklonjeno verzijo dogodka, ki ni potrjena z ugotovitvijo izvedenca po opravljeni časovno potni analizi ter ji zato pritožbeno sodišče ne sledi. Ne drži tudi, da bi toženčevo verzijo potrdil CD posnetek, saj na njem, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (18. točka sodbe), oškodovanka sploh ni vidna. Njen prispevek k nezgodi, ko je prečkala cesto izven označenega prehoda za pešce, ne da bi se prepričala, da to lahko varno stori, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more biti višji od 40 %, upoštevajoč, da bi toženec nezgodo lahko preprečil, če bi se pred speljevanjem z ustrezno skrbnostjo prepričal, ali je pot prosta, pa tudi upoštevajoč njegovo objektivno odgovornost. Določilo tretjega odstavka 153. člena OZ je zato sodišče prve stopnje pravilno uporabilo in odgovornost med udeležencema nezgode ustrezno razmejilo. Pri tem ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi za to odločitev notranje skladni in jo v zadostni meri pojasnjujejo.

O vrsti in obsegu poškodb oškodovanke

9Sodišče prve stopnje je sprejelo ugotovitve izvedenca dr. D. D., ki niso v nasprotju s predhodnimi ugotovitvami dr. C. C., da so bile posledice škodnega dogodka pri oškodovanki verjetno bistveno večje prav zaradi osteoporoze. Vendar tega dejstva ni upoštevalo pri ugotovitvi obsega škode in posledično pri višini odškodnine, saj je sledilo razvoju sodne prakse, ki jo je tudi povzelo na 22. strani sodbe, po kateri osebno stanje oškodovanca, ki pogojuje nastanek večjega obsega škode in se razvije spontano ali je prirojeno, ne more predstavljati razloga za prisojo nižje odškodnine oziroma razbremenitev povzročitelja škode odgovornosti za nastalo škodo. Zato so nebistvene in napačne pritožbene navedbe, ki poudarjajo, da je večji obseg škode nastal zgolj zaradi prisotnosti osteoporoze in da je sodišče v tem delu materialno pravo napačno uporabilo. V skladu z načelom popolne odškodnine je imela oškodovanka namreč pravico dobiti vso škodo, ki izvira iz omenjenega škodnega dogodka, ne glede na njene osebne značilnosti, ki so obstajale v času prometne nezgode. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da v tej zvezi tudi ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka zaradi opustitve soočenja prim. C. C. z izvedencem D. D., ker to glede na jasnost in popolnost izvedeniškega mnenja v tem postopku postavljenega izvedenca ni bilo potrebno. Prav tako glede zdravstvenega stanja oškodovanke ni bilo treba izvajati dokaza z izvedencem okulistom, ki naj bi potrdil njen slabši vid, saj se poškodbe ne nanašajo na težave z vidom.

Glede višine nastale škode

10V obravnavanem primeru sodišče presoja utemeljenost regresnega zahtevka tožnice, ki je takrat 87 letni oškodovanki po škodnem dogodku izplačala nastalo škodo. Bistveni očitek pritožnika glede dosojene višine odškodnine je v tem, da izvedenec pri sestavljanju strokovnega mnenja o nastalih poškodbah in njihovem vplivu na življenjske sposobnosti oškodovanke ni izhajal iz njene izpovedi o pretrpljenih duševnih bolečinah, prav tako teh ni neposredno ugotavljalo sodišče. Gre za nekorekten očitek, ob dejstvu, da oškodovanke zaradi njene smrti ni bilo več mogoče pregledati in zaslišati. Ker pritožnik ne med postopkom pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbenem postopku višine izplačane odškodnine po posameznih postavkah ni konkretizirano izpodbijal, ta pa je v skladu s sodno prakso, ki jo je sodišče povzelo v opombah na 25., 26. in 27. strani sodbe in pri tem pravilno uporabilo materialno pravo, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek glede višine regresnega tožbenega zahtevka.

11Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere sodišče pazi v okviru uradnega preizkusa, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPA.

¹ Primerjaj odločbo VS RS II Ips 165/2013.