VSM Sodba I Cp 22/2019

I. Pritožbi se delno ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da odslej glasi:

"I. Tožbeni zahtevek je po temelju utemeljen v deležu 60 %."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se točka II izreka vmesne sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnika) po podlagi v celoti utemeljen.

2Zoper citirano vmesno sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženka), in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanje ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek po temelju v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico za tožnika.

Bistvo pritožbene graje je, da je tožnik tekom postopka na prvi stopnji večkrat spremenil svoje navedbe glede nastanka poškodbe, tako da še zdaj ni jasno, kako je do slednje dejansko prišlo, saj neposredne priče škodnega dogodka ni bilo. V nadaljevanju pritožba poudarja, da je bil predmetni zabojnik del priklopnega vozila, ki je bilo tehnično brezhibno, kar potrjuje opravljena registracija vozila. Da pa bi navkljub temu obstajale kakšne posebne težave ob odpiranju zabojnika, pa zavarovanec toženke ni bil obveščen, kar sta potrdili priči T.M. in M.P. V tej zvezi pritožba še dodaja, da je bilo tako delodajalcu kot delavcem znano, da je potrebno vodila predmetnega zabojnika zaradi njegove teže redno podmazovati. V kolikor bi se tožnik tega držal, do zatikanja pri izvlečenju zabojnika ne bi prišlo. Pritožba izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je moral tožnik po odredbi delodajalca delo opraviti v slabih vremenskih razmerah, saj je priča T.M. izpovedal, da se od delavcev ni nikoli zahtevalo, da morajo prevoz nujno opraviti tudi v slabem vremenu. V zvezi s temeljem odškodninskega zahtevka pritožba navaja še, da je imel tožnik opravljen izpit iz varstva pri delu, da je imel na razpolago vse potrebne delovne pripomočke, da sta mu bila znana stanje in uporaba zabojnika ter da je imel navodila, da mora vodila zabojnika redno podmazovati. Glede na vse navedeno je pritožba mnenja, da je podan 50 % soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka, saj slednji pri delu ni bil dovolj skrben. Nazadnje pritožba izpodbija še stališče sodišča prve stopnje o objektivni odgovornosti zavarovanca toženke in meni, da predmetni zabojnik ne predstavlja nevarne stvari, delo z njim pa ne nevarne dejavnosti, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje.

3Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane vmesne sodbe, pri tem pa ponavlja svoja, že v postopku na prvi stopnji zastopana stališča in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi vmesno sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pa sodišče prve stopnje v zvezi s soprispevkom tožnika k nastanku škode (deljeno odgovornostjo) zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6Pritožba uvodoma neutemeljeno graja, da je tožnik tekom postopka na prvi stopnji spreminjal svoje navedbe glede načina nastanka poškodbe. Pritožbeno nesporno namreč je, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju svojega redna dela, ob tem pa tožnik ves čas postopka skladno zatrjuje, da se je poškodoval pri izvlečenju (odpiranju) zabojnika nameščenega pod tovornim vozilom, ki se je zataknil, zaradi česar je padel nazaj in utrpel zlom glavice levega radiusa. Slednje je v pisni izjavi potrdila tudi priča M.L. (priloga spisa A21), ki je zapisal, da se je tožnik poškodoval zaradi zaboja, ki se je pri izvlečenju zatikal. Da je temu tako potrjuje tudi priča F.F., ki je tožniku pomagal pri razkladanju tovora in ki je izpovedal, da po poškodbi tožnika tudi sam zabojnika ni mogel odpreti.

7Prav tako pritožba neutemeljeno graja, da ni podane subjektivne odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke - tožnikovega delodajalca E.M. d.d.. Zgolj dejstvo, da je priklopno vozilo (reg. št. MB J6-73 SG) izpolnjevalo varnostno - tehnične zahteve za uporabo v cestnem prometu in je imelo veljavno prometno dovoljenje namreč še ne pomeni, da je sporni zabojnik tudi predstavljal ustrezno oziroma primerno delovno sredstvo, varno za uporabo. Nesporno namreč je, da toženka ni predložila Poročila o pregledu in preizkusu delovne opreme, obstoj katerega je zatrjevala priča M.P., na podlagi katerega bi sodni izvedenec za varstvo pri delu in požarno varnost D.V. (v nadaljevanju: sodni izvedenec) lahko potrdil, da je predmetni zabojnik ob predvidenem vzdrževanju (rednem podmazovanju vodil) izpolnjeval vse zahteve za varnost in zdravje pri delu, kot to izhaja iz točke 4.1. izvedenskega mnenja z dne 25. 4. 2018. Prav tako ni izkazano, da je zavarovanec toženke tožniku dal konkretna navodila za varno uporabo zabojnika, saj slednjega priča T.M. ni potrdil, kot to neutemeljeno navaja pritožba. Imenovani je namreč na naroku za glavno obravnavo z dne 21. 9. 2018 nasprotno izpovedal, da se zabojnik ni pregledoval in da je bilo vse odvisno od šoferja, ki je upravljal z vozilom. Prav tako je pritožbeno nesporno, da je teža zabojnika presegala skupno dopustno obremenitev 55 kg, določeno v Prilogi I Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem prenašanju bremen, kot to izhaja iz točke 4.1.1. izvedenskega mnenja. Nedvomno je bila neustrezna tudi sama namestitev zabojnika, ki je bil pri vožnji izpostavljen vlagi, pesku in mulju, kar je povzročalo njegovo zatikanje pri odpiranju in posledično potrebno dodatno silo pri izvzemanju zabojnika iz transportnega ležišča, kot to izhaja iz točke 4.1.3. izvedenskega mnenja. Zabojnik ni izpolnjeval niti ergonomskih zahtev uporabe (točki 4.1.4. in 4.2.3. izvedenskega mnenja), zato je sodišče druge stopnje prepričano, da zabojnika ni mogoče šteti kot varne delovne opreme.

8Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožnik vodil zabojnika ni redno vzdrževal, saj je slednji večkrat neprerekano navedel, da je vodila zabojnika pred odhodom v Slovensko Bistrico namazal z WD-40, kar pa je bilo neučinkovito, saj sta se na vodil med vožnjo v dežju nabrala vlaga in pesek, kar je nedvomno povzročilo zatikanje zabojnika pri njegovem izvlečenju iz transportnega ležišča. Ali je tožnik kritičnega dne prevoz opravil na zahtevo delodajalca ali ne, pa za odločitev v zadevi ni bistveno, saj je pritožbeno nesporno, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju svojega rednega dela.

9Zavarovanec toženke je tako kršil: prvi odstavek 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju: ZVZD-1), ker ni zagotovil potrebnih materialnih sredstev za varnost in zdravje delavcev pri delu; prvi odstavek 7. člena ZVZD-1, ker pri uporabi delovne opreme ni zagotovil upoštevanja vseh vplivov na varno in zdravo delovno okolje tožnika; 6. alinejo 9. člena ZVZD-1, ker nevarnega zabojnika po predhodnem opozorilu tožnika ni pravočasno nadomestil z varnim ter 7. alinejo 19. člena ZVZD-1, saj tožniku ni zagotovil varne delovne opreme. Vse navedeno je namreč storil šele po obravnavanem škodnem dogodku.

10Upoštevajoč obrazloženo in dejstvo, da je v danem primeru podana že subjektivna odškodninska odgovornost zavarovanca toženke, se sodišče druge stopnje ni podrobneje ukvarjalo še s pritožbeno sporno objektivno odškodninsko odgovornostjo slednjega, zato se v tej zvezi zgolj pridružuje pritožbenemu stališču, da predmetnega zabojnika ni mogoče šteti za nevarno stvar, dela z njim pa ne za nevarno dejavnost, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje.

11Ima pa obravnavana pritožba prav, da je v danem primeru podan soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka. Kot to izhaja iz točke 4.5.1. izvedenskega mnenja, bi tožnik nesrečo lahko preprečil tako, da nevarnega izvzemanja zabojnika z uporabo sile ne bi izvedel in bi povezovalne trakove spravil na drugo primerno mesto, kot je to naposled tudi storil. Tožnik je namreč vedel za težave pri izvlečenju oziroma odpiranju zabojnika, saj je na slednje predhodno že obvestil svojega delodajalca, prav tako pa bi pred izvlečenjem zabojnika iz transportnega ležišča lahko ponovno uporabil mazilo WD-40. Zraven tega bi tožnik, ki mu je bilo zatikanje zabojnika znano, pri izvlečenju zabojnika moral ravnati pazljivo in previdno, ne pa zabojnika odpirati s sunkom, v posledici česar je zaradi delovanja njegove sile ob zaskoku zabojnika prišlo do padca tožnika in s padcem povezane poškodbe tožnika. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ocenjuje, da soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka znaša 40%, kot to utemeljeno opozarja pritožba (171. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ).

12Toženka stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar, vendar svoje pritožbe v tem delu vsebinsko ne utemelji, zato jo je sodišče druge stopnje po tem, ko tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev, prav tako zavrnilo kot neutemeljeno.

13Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje obravnavani pritožbi toženke deloma ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo v točki I izreka spremenilo tako, da je ugotovilo deljeno odgovornost tožnika in zavarovanca toženke za obravnavni škodni dogodek (358. člen ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo točko II izreka vmesne sodbe (353. člen ZPP).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (164. člen v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 165. člena ZPP).