7. člen ZVZD-1

Pojem protipravnosti v kontekstu delovnega prava se nekoliko razlikuje od pojma protipravnosti v klasičnem civilnem deliktnem pravu; v okviru delovnega razmerja je dolžnost varstva nasprotne stranke pred škodo poudarjena. V konkretnem primeru je v okviru protipravnosti treba ugotoviti, ali je prišlo do opustitve dolžnega ravnanja delodajalca oziroma ali je glede na njegovo ravnanje nastanek škode objektivno predvidljiv.

Tožnik je bil usposobljen za varno delo, montažo gradbenih odrov ter delo strojnega ometanja. Na voljo je imel tudi vsa sredstva (ali toženkina ali pa od podizvajalca). Postavil je neustrezen, preozek delovni oder, ki pa ni bil vzrok nesreče. Do nje je prišlo zato, ker tožnik ni uporabil ustrezne lestve, da bi se na oder povzpel.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženka delo organizirala skladno z določbama 45. člena ZDR-1 in 7. člena ZVZD-1, da se je tožnica sicer poškodovala pri delu, ki ga je opravljala za toženko, vendar pa za nastalo ji škodo toženka ni ne objektivno in tudi ne subjektivno odgovorna, zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Tožnici sta bila pisno opozorilo in izpodbijana odpoved podana iz utemeljenega razloga. Z neupoštevanjem navodila toženca o obveznem testiranju je kršila svoje pogodbene obveznosti iz 34. člena ZDR-1. Kršila pa je tudi prvi odstavek 33. člena ZDR-1, saj zaradi neopravljenega testiranja ni izpolnjevala pogojev za opravljanje dela in je bila zato odsotna z dela neupravičeno.

Tožena stranka ni odpravila nenehnih zastojev linije, za katere je vedela. Prav tako so delavci zlahka onemogočili delovanje varnostnega stikala (s tem, da so ga prelepili), tožena stranka pa je šele po nezgodi namestila varnostni vijak, ki je onemogočil dostop do nevarnega območja stroja (odprtje zaščitnih vrat linije), čeprav je vedela, da je bilo varnostno stikalo, ki ustavi gibanje nevarnih delov, večkrat prelepljeno. Glede na navedeno je odgovornost tožene stranke za nezgodo, v korist katere se opravlja delovni proces, napram delavki, ki je pri odpravljanju zastojev, da bi dosegla normo, ki ji jo je postavila prav tožena stranka, (morebiti) prelepljala stikalo oz. je za to vedela, zagotovo znatno večja. Višje sodišče v okviru uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je o stroških postopka odločilo na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP. V konkretni zadevi je namreč tožeča stranka uspela z 80 % svojega zahtevka, tožena stranka pa z 20 %. Ne gre torej za primer, ko tožeča stranka ni uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka. Sodišče prve stopnje bi zato moralo uporabit

Za presojo izpolnjenosti krivdne odgovornosti obdolženega A. A. v primeru opustitvenega kaznivega dejanja, ne zadošča le ugotovitev, da ni ravnal skladno s predpisi in varnostnimi ukrepi, ki so navedeni v izreku napadene sodbe, temveč je treba ob tem odgovoriti tudi na vprašanje ali je to posledico mogoče objektivno pripisati obdolženemu A. A., torej ali je podana dejanska vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo posledico ter ali je ta zveza v pravnem in vrednostnem smislu bistvena.

Sodišče je nadalje utemeljeno sledilo izvedencu, da bi moral tožnikov delodajalec delo organizirati v skladu s pravili varnega dela in v skladu s sprejeto oceno tveganja z izjavo o varnosti. Delovno nalogo – nakladanje prikolice polpriklopnika bi moral v skladu z oceno tveganja in izjavo o varnosti opraviti voznik, v kolikor pa je bila to naloga tožnika, bi moral le-ta biti seznanjen z navodili za varno delo. Sodišče prve stopnje je glede na podatke v spisu pravilno ugotovilo, da v spisu ni dokazil, da je bil tožnik s temi navodili seznanjen.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 179. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 131. OZ presodilo, da so podane vse predpostavke za krivdno odškodninsko odgovornost tožene stranke po splošnih pravilih civilnega prava. Na podlagi ugotovitev, da pohodna površina, po kateri je med opravljanjem dela hodil tožnik, ni bila ustrezno urejena, ker neravnina ni bila označena na zakonsko predpisan način, in da prehod ni bil prost ovir, je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni poskrbela za varno delovno okolje tožnika in s tem opustila obveznosti iz 45. člena ZDR-1, 5., 7., 11. in 19. člena ZVZD-1 ter 6., 37., 53. in 54. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih.

Predlog se zavrne.

Ker mora vsak odrasel, razumen človek predvsem sam odgovarjati za svoja dejanja in ker tožnik ni izkazal, da bi bil nastanek poškodbe v vzročni zvezi z dolžnim ravnanjem zavarovanke toženke niti njene odgovornosti ni mogoče pripisati imetništvu nevarne stvari, ker jo je v obratovanje nepooblaščeno spravil tožnik, je posledice škodnega dogodka dolžan nositi sam.

Zgolj dejstvo, da je priklopno vozilo izpolnjevalo varnostno - tehnične zahteve za uporabo v cestnem prometu in je imelo veljavno prometno dovoljenje namreč še ne pomeni, da je sporni zabojnik tudi predstavljal ustrezno oziroma primerno delovno sredstvo, varno za uporabo.

Sodišče je ugotovilo, da je vzrok padca predala na tožnikovo nogo poškodba vodil predala, do katere je prišlo zaradi tožnikove nepravilne, pogoste in neskladne uporabe zapiranja in odpiranja predala "na silo". Trditev o tem, da naj bi se predal odpiral "na silo", tožena stranka ni podala. Gre za eno od možnosti, ki jih je ponudil izvedenec, a ta ni bila v okviru trditvene podlage tožene stranke. Odpiranje predala "na silo" pa je posledica tega, da predal ni izpraven. Vzroke, ki so privedli do tega, da predal ni bil izpraven, pa je izvedenec našel v napaki materiala vodila in utrujenosti materiala (kar dokazujejo napake in poškodbe na sosednjih predalih) ter možnosti, da so vijaki, ki so držali vodila na steni omare, s časom in pogostostjo uporabe popustili. Če bi delodajalec poskrbel, da bi bila omara (predali) izpravna, potem predalov ne bi bilo treba "na silo" odpirati in zapirati. Ker zavarovanec tožene stranke ni zagotovil brezhibne opreme, je njegovo ravnanje (opustitev) povzročilo, da je zaradi neustrezne opreme pri uporabi le-te ob odpiranju kartotečnega predala ta tožniku padel na nogo in ga poškodoval. Nedopustno ravnanje tožene stranke je v vzročni zvezi z nastal

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni niti krivdno niti objektivno odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala, ker je opravljala delo, ki ga glede na njene delovne obveznosti ni bila dolžna opravljati, ki je bilo v nasprotju z navodili tožene stranke, in ki ga tožena stranka tudi ni dopuščala. Zgolj dejstvo, da je tožnici škoda nastala pri opravilu, ki je bilo povezano z njenimi delovnimi obveznostmi, v času njenega delovnega časa in na območju, kjer je tožena stranka sicer dovoljevala gibanje zaposlenih (med malico in za odnašanje smeti), še ne daje podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Delavec ima pravico odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi. Ker je od povprečnega delavca (ki predstavlja merilo skrbnosti pri delovnih nesrečah) mogoče utemeljeno pričakovati, da bo opustil tista opravila, ki bi lahko poslabšala njegovo zdravstveno stanje, lahko opustitev takšnega ravnanja, tj. opustitev odklonitve opravljanja dela, predstavlja podlago za delavčevo soodgovornost k nastanku škode na podlagi prvega odstavka 171. člena OZ. Ne more pa biti

Tožnik se je poškodoval pri zapiranju pokrova zabojnika. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik prispeval k nastanku škodnega dogodka v obsegu 75 %. Tožnik je sicer res lahko prvo toženo stranko seznanil z omejitvami in delo v skrajnem primeru tudi odklonil, vendar mu zaradi tega ni mogoče očitati soodgovornosti za nastali škodni dogodek, do katerega je prišlo, ker prvo tožena stranka ni poskrbela, da tožnik ne bi opravljal nalog, ki jih glede na svoje omejitve iz invalidske odločbe ne more. Na to ne vpliva ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnika v nobeno opravilo nihče ni silil, saj se s tem prvo tožena stranka kot delodajalec ne more razbremeniti odgovornosti za morebitno škodo, ki delavcu pri delovnem opravilu nastane. Enako tožniku ni mogoče očitati, da je prispeval k nastanku škodnega dogodka, ker bi lahko koga od sodelavcev prosil za pomoč pri posameznih opravilih. Organizacija dela na način, da mora delavec redno ali celo pogosto za pomoč prositi druge delavce, ni ustrezna, saj mora delodajalec poskrbeti, da delavec opravlja le tisto delo, ki ga zmore. Zato ta okoliščina ne more biti odločilna pri presoji delavčevega soprispevka k nastanku škodnega dogodka.

Sedeži, ki jih imajo delavke na razpolago v skladišču poslovalnice, ne pomenijo, da je upoštevana določba drugega odstavka 5. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih. Ta določa, da morajo imeti pri delovnih operacijah, pri katerih delodajalec delavcem ne more zagotoviti pretežno ali delno sedečega položaja, delavci v bližini delovnih mest na razpolago primerne sedeže. Bližina delovnega mesta po presoji sodišča pomeni, da lahko delavec delo opravlja izmenjaje sede ali stoje in ne možnosti, da si sedež do delovnega mesta prinese iz oddaljenega prostora.

Za škodo, ki jo v primeru iz prvega odstavka 271. člena ZPIZ-1 povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, je odgovoren zavodu delodajalec tega delavca (drugi odstavek 271. člena ZPIZ-1), delavec pa le tedaj, če je škodo (invalidnost, telesno okvaro, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca) povzročil s kaznivim dejanjem (tretji odstavek 271. člena ZPIZ-1), in sicer namenoma ali iz velike malomarnosti.