VSL Sklep II Cp 2229/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlog za prekinitev postopka se zavrne.

III. Predlog za vložitev zahteve za izdajo svetovalnega mnenja se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnikov za vračilo sodne takse v višini 60.060,00 EUR.

2Tožniki so proti takšni odločitvi vložili pravočasno pritožbo, podrejeno predlagali prekinitev postopka in vložitev zahteve za začetek postopka za oceno ustavnosti 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) in predlagali vložitev zahteve za izdajo svetovalnega mnenja Vrhovnega sodišča.

3V pritožbi navajajo, da razlaga prvostopenjskega sodišča o neutemeljenosti njihovega predloga za vračilo sodne takse ni ustavno skladna. Menijo, da jim je bila z odločbo kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Določba 44. člena ZUstS ni v skladu z Ustavo oziroma razlaga te določbe v izpodbijanem sklepu ni ustavno skladna. Zakonodajalec je imel v 44. členu ZUstS v mislih pravnomočnost meritornih odločb, ne pa procesnih sklepov. Sodišče prve stopnje s sklicevanjem na 161. člen Ustave ščiti državo, ki preko zakonodajnih organov izda neustaven zakon, preko sodnih organov pa nezakonitega zakona pravočasno ne prepozna. Izpodbijani sklep se napačno sklicuje na prvi odstavek 155. člena Ustave in na načelo prepovedi retroaktivne uporabe. Z zavrnitvijo zahtevka na vrnitev zneska 60.060,00 EUR je odločitev sodišča prerasla v kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ker sodišče vračilo sodne takse veže na nastop pravnomočnosti glavnega zahtevka, ta pa je posredno odvisna od dela sodišč, uveljavljajo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Navajajo, da je bila zoper odločitev v pravnomočno končanem postopku vložena ustavna pritožbo (UP-446/17). Podrejeno predlagajo prekinitev postopka in vložitev zahteve za začetek postopka za oceno ustavnosti 44. člena ZUstS, kolikor trenutek pravnomočnosti veže tudi na procesno opravilo sodišča, konkretno odločitev o odmeri sodne takse. Hkrati predlagajo tudi vložitev zahteve za izdajo svetovalnega mnenja Vrhovnega sodišča RS, ki naj poda mnenje, „ali je obrazložitev v izpodbijanem sklepu ustavnoskladna in ali gre pri pravnomočno odločenih zadevah iz 44. člena ZUstS za pravnomočno odločene meritorne odločbe ali tudi za procesne sklepe oziroma opravila, ki jih sodišča opravijo po uradni dolžnosti, kot je konkretno odmera sodne takse.“

4Pritožba ni utemeljena, neutemeljen pa je tudi predlog za prekinitev postopka zaradi vložitve zahteve za začetek postopka za oceno ustavnosti 44. člena ZUstS. Predlog za vložitev zahteve za izdajo svetovalnega mnenja pa ni dovoljen.

5Iz neprerekanih dejanskih ugotovitev izpodbijanega sklepa izhaja, da je med pravdnima strankama tekel pravdni postopek pod opr. št. P 2053/2012-II, ki je bil pravnomočno končan s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 27. 1. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1632/2014 z dne 20. 8. 2014. Zoper to so tožniki vložili revizijo. Sodišče jih je s plačilnim nalogom II P 2053/2012 z dne 9. 10. 2014 pozvalo na plačilo sodne takse za postopek o reviziji v znesku 66.585,00 EUR. Tožniku plačilnemu nalogu niso ugovarjali niti niso podali predloga za oprostitev plačila sodnih taks in so takso 27. 10. 2014 tudi plačali. Vrhovno sodišče RS je s sodbo II Ips 24/2015 z dne 2. 2. 2017 revizijo zavrnilo.

6Ustavno sodišče je s svojo odločbo U-1-46/15-15 z dne 25. 4. 2018 razveljavilo prvi odstavek 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) v delu, ki določa višino sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000,00 EUR (točka 2. izreka odločbe). Pri tem je odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve ta odločitev izvrši tako, da sodišče odmeri sodno takso v višini, predpisani za vrednost spornega predmeta 500.000,00 EUR, kadar odmerja sodno takso pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000,00 EUR na podlagi prvega odstavka 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST; če pa je sodišče že odmerilo sodno takso na podlagi prvega odstavka 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena Zakona o sodnih taksah, pa vrednost spornega predmeta presega 500.000,00 EUR in je vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse ali ugovor zoper plačilni nalog, o katerem še ni pravnomočno odločeno, sodišče po uradni dolžnosti izda nov plačilni nalog, pri čemer upošteva v tej točki izreka določen način izvršitve (točka 4. izreka odločbe).

7Tožniki so sklicujoč se na navedeno odločitev ustavnega sodišča 19. 6. 2018 zahtevali vračilo sodne takse v višini 60.060,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila sodne takse dalje. Prvostopenjsko sodišče je zahtevek tožnikov za vračilo sodne takse zavrnilo in svojo odločitev pravilno oprlo na določbe ZUstS, ki določajo pravne posledice razveljavitvene odločbe ustavnega sodišča za konkretna pravna razmerja. V 43. členu ZUstS je določeno, da ustavno sodišče lahko v celoti ali delno razveljavi zakon, ki ni v skladu z Ustavo. Razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi oziroma po poteku roka, ki ga je določilo ustavno sodišče. V 44. členu pa je določeno, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Navedena zakonska določba je jasna in je skladna z določbo prvega odstavka 161. člena Ustave o razveljavitvi zakonov in splošno določbo 155. člena Ustave o prepovedi povratne veljave pravnih aktov. Navedene določbe torej določajo učinkovanje odločbe ustavnega sodišča za naprej (ex nunc). Ker torej razveljavitev zakona ne učinkuje za nazaj, omenjena odločba ne more učinkovati na pravnomočno odločbo o plačilu sodne takse v pravnomočno končanem pravdnem postopku. Pri tem sklep o odmeri sodne takse ni procesni sklep, ampak je meritorni sklep, s katerim je bil postopek odmere sodne takse pravnomočno končan, saj tožniki plačilnemu nalogu niso ugovarjali in so takso plačali, prav tako pa tudi niso dali pobude za začetek postopka pred ustavnim sodiščem.

8Navedeno izhaja tudi iz načina izvršitve navedene ustavne odločbe (4. točka izreka odločbe U-I-46/15-15 z dne 25. 4. 2018), saj se nanaša le na bodoče odmere sodne takse, če pa je sodišče sodno takso že odmerilo, pa le na primere, če je vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse ali ugovor zoper plačilni nalog, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno.

9Zahteva tožnikov za vrnitev sodne takse je torej v nasprotju z navedeno ustavno odločbo in določbami (43. in 44. člen) ZUstS.

10Kot je navedeno določba 44. člena ZUstS ni protiustavna, ampak je skladna z določbo prvega odstavka 161. člena Ustave o razveljavitvi zakona in tudi splošno določbo 155. člena URS o prepovedi povratne veljave pravnih aktov.¹ Glede na navedeno je pritožba tožnikov neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sklep sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena ZPP), neutemeljen pa je tudi predlog tožnikov za prekinitev postopka za vložitev zahteve za oceno ustavnosti 44. člena ZUstS, ki ga je bilo treba prav tako zavrniti.

11Četrti odstavek 206. člena ZPP omogoča sodišču prekinitev postopka, če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru sodišče lahko predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja, ki se izda v obliki sklepa. Gre za ukrep sodišča zaradi pospešitve postopka in krepitve pravne varnosti v določenih situacijah, ne pa za pravno sredstvo stranke. Predlog tožnikov za vložitev zahteve za izdajo svetovalnega mnenja je zato nedovoljen in ga je bilo treba zavreči.

¹ Sklep Vrhovnega sodišče Republike Slovenije II Ips 290/2005.