VSL Sodba II Cp 1917/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 40419/2017 z dne 12. 5. 2017 razveljavi tudi v ostalem delu in se postopek nadaljuje kot po tožbi (I. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici plačati 108.904,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2017 dalje in 32.607,38 EUR, vse v roku 15 dni (II. točka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 108.904,98 EUR za čas od 6. 5. 2017 do vključno 8. 5. 2017 (III. točka). Poleg tega je odločilo še, da je toženec dolžan tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 4.149,94 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper to sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje, podrejeno pa njeno spremembo v smeri zavrnitve, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče kršilo pravila pravdnega postopka s tem, ko ni zaslišalo bančnih uslužbenk pri tožnici, A. A., vodje poslovanja s pravnimi osebami, in B. B., kreditne referentke. Obe sta sodelovali pri sestavljanju kreditnih pogodb za družbo C., d. o. o., zato bi bilo njuno zaslišanje bistvenega pomena, zlasti glede 18. in 46. čl. OZ, na katerega se sklicuje sodišče v sodbi. Z njunim zaslišanjem bi lahko ugotovili, da toženčeve izjave volje ni bilo ter da je bil v podpis dobesedno prisiljen. Trdi, da sta mu bančni uslužbenki pojasnjevali, da gre za golo formalnost, ki jo zahteva Banka in da bančna pravila zahtevajo, da se kot solidarnega poroka k pogodbenim obveznostim C., d. o. o., pritegne tudi toženca kot družinskega člana D. D. st. Navaja, da prejema le plačo, ki ne presega 1.500,00 EUR bruto in ni lastnik nepremičnin ali premičnin, zato objektivno ni mogel solidarno jamčiti za obveznost družbe, kar naj bi tožnica vedela. Navaja še, da tožba za razveljavitev ni njegova obveznost, temveč pravica in da lahko zmoto uveljavlja tudi v tem postopku. Tožbe pa ni vložil zaradi svoje neukosti in neseznanjenosti s poroštvom in finančnimi posli, saj do vročitve sklepa o izvršbi niti ni vedel, da je komu dolžan. Tožnica ga o poroštveni obveznosti ni nikoli seznanila, niti ga ni obvestila o tem, da je terjatev priglasila v stečajnem postopku nad C., d. o. o., ki se je začel že leta 2014, oziroma da svoje terjatve ni izterjala.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev ter zahteva povrnitev stroškov podanega odgovora.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo pravno pomembna dejstva, nanje pravilno apliciralo materialno pravo, pri tem pa ni storilo relevantnih kršitev postopka.

6Predvsem je pravilno opozorilo, da bi moral toženec, če bi želel uveljavljati bistveno zmoto (oz. katero drugo napako volje), s tožbo zahtevati razveljavitev pogodbe, česar pa ni storil. Stranka, ki je v zmoti, lahko pred sodiščem zahteva razveljavitev pogodbe (1. odst. 46. čl. in 1. odst. 95. čl. Obligacijskega zakonika - OZ), sicer pogodba ostane v veljavi. Res je, kot navaja toženec, da je vložitev tožbe njegova pravica in ne dolžnost, a je nujni pogoj, da se varstvo stranke, ki je v zmoti, aktivira. Poleg tega je ta pravica časovno omejena, saj lahko pogodbena stranka zahteva razveljavitev pogodbe le eno leto od dneva, ko je izvedela za zmoto oziroma tri leta od dneva, ko je bila sklenjena sporna pogodba (99. čl. OZ). Gre za prekluzivni rok, ki ga je toženec v konkretni zadevi očitno že zamudil. Če zahtevka stranka ne uveljavlja ali ga ne uveljavlja pravočasno, se na zmoto oziroma druge napake volje v postopku, ki teče glede izpolnitve obveznosti po pogodbi, torej ne more sklicevati.¹

7Sicer pa je sodišče prve stopnje, čeprav po nepotrebnem, tudi pravilno ugotovilo, da so toženčevi ugovori glede napake volje pri sklepanju poroštvene pogodbe po vsebini neutemeljeni. Poroštvena pogodba je neodplačno dvostransko razmerje, ki nalaga obveznosti zgolj eni stranki, poroku (1012. čl. OZ). Zakon predpisuje, da mora biti izjava o poroštvu pisna, s čimer se ščiti poroka pred preuranjenimi odločitvami (1013. čl. OZ). Ne more pa pravo poroka ščititi pred vsakršno nepremišljenostjo oziroma lahkomiselnostjo in ga rešiti pred obveznostmi, ki so posledica opustitve skrbnosti, ki se od povprečnega pogodbenika pričakuje v pravnem prometu.

8Toženec v pritožbi zato neutemeljeno očita, da bi sodišče moralo zaslišati A. A. in B. B. V skladu z zgoraj pojasnjenim stališčem je brez zahtevka za razveljavitev pogodbe zaradi zmote (oziroma druge napake volje) namreč vsakršno dokazovanje v smeri obstoja zmote brezpredmetno za postopek, ki teče zaradi izpolnitve obveznosti na podlagi te pogodbe. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za zaslišanje bančnih uslužbenk utemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da njuno pričanje ne bi moglo spremeniti nespornega dejstva, da je toženec pogodbo podpisal.

9Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno odločilo, da premoženjsko stanje toženca (in seznanjenost nasprotne stranke z njim) ni relevantno. Bistveno je, da je toženec pogodbene obveznosti do nasprotne stranke s podpisom prevzel, kar je nedvomno ugotovljeno in kar posledično pomeni, da jih je dolžan tudi izpolniti (1. odst. 9. čl. in 1. odst. 239. čl. OZ).

10Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da toženec od tožeče stranke ni prejel nobenega obvestila o obstoju dolga. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da so bili vsa predložena obvestila naslovljena tako na kreditojemalko kot na oba poroka, v resničnost česar pritožba ne zaseje nobenega razumnega dvoma. Na samo obveznost to niti ne vpliva, za vprašanje morebitne kasnejše zamude toženca je pa bil ta njegov ugovor premalo specifičen.

11Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere po 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (352. čl. ZPP).

12Toženec s pritožbo ni uspel in je v skladu s 1. odst. 165. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP dolžan sam kriti svoje pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da odgovor na pritožbo tožeče stranke ni bil potreben, ker le ponavlja že podane navedbe, zato stroške zanj trpi tožnica sama (155. čl. ZPP).

¹ Glej npr. VSL sodba I Cpg 1377/2016 z dne 21. 2.2018.