VSL Sodba I Cp 2056/2018

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Pisna oporoka pred pričami oporočiteljice A. A., rojene ..., umrle ..., nazadnje stanujoče ... z dne 4. 9. 2012, je neveljavna.“

II. V preostalem delu se sodba razveljavi (II. in III. točka izreka) in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je neveljavna pisna oporoka pred pričami oporočiteljice A. A., rojene ..., umrle ..., nazadnje stanujoče ... z dne 4. 9. 2012. Prvo in drugo toženi stranki je naložilo, da morata tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 11.984,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da mora četrto, peto in šesto toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.457,80 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2Proti navedeni sodbi so se pritožile prvo in drugo tožena stranka (zoper I. in II. točko izreka), sedmo, osmo, deveto in deseto tožena stranka pa zoper I. točko izreka (v nadaljevanju pritožnice). Prvenstveno sodbo izpodbijajo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V primeru zatrjevane oporočiteljeve nesposobnosti mora biti postavljen zahtevek za razveljavitev oporoke (II Ips 336/2009 z dne 11. 1. 2010). Tožniki bi morali postaviti oblikovalni tožbeni zahtevek, ne pa zahtevka za neveljavnost oporoke. Tudi dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče je prezrlo dejstvo, da je oporočiteljica eno oporoko že naredila v letu 2008 in je bila dedinja po pokojnem bratu. Tudi če je bilo življenje oporočiteljice nekoliko drugačno od povprečja, ni bistveno odstopalo od običajnih družbenih odnosov in načina življenja. Značajske lastnosti in način življenja ne predstavljajo pravne ovire za sklepanje pravnih poslov in izražanje volje. Zgolj dejstvo, da je bil ali naj bi bil nek človek malce poseben, pri čemer je psihično zdrav, ne more vplivati na sklepanje o tem, ali je bil na dan sestave oporoke sposoben izraziti svojo resnično željo in pravo voljo. Tudi sicer oporočiteljica ni bila oseba z nizko stopnjo razgledanosti, socialne razvitosti ali inteligence. Sestrična pokojne je povedala, da je bila oporočiteljica razumna in da je vedela za sebe, M. M. je povedala, da ni jemala nobenih zdravil in je bila le telesno oslabela. Oporočiteljica je imela najosnovnejša znanja branja, pisanja in računanja, zdravo razumsko je sprejemala družbeno dogajanje ter odgovorno skrbela zase. Prijateljstvo oporočiteljice z A. H. in tudi V. H. ni nastalo leta 2012, ampak je izhajalo iz časa njihove mladosti ter se odrazilo skozi dolgoletno prijateljevanje, medsebojno sodelovanje, pomoč in zaupanje. Sodišče se je nekritično oprlo le na mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke in njeno izpoved na obravnavi in ni kompleksno upoštevalo izpovedb strank in prič. Izvedenka pokojne nikoli ni videla ali pregledala, oprla se je na sporno medicinsko dokumentacijo. V mnenju se je sklicevala na dodatno pridobljeno zdravstveno dokumentacijo, ki je v mnenju ni citirala in te dokumentacije k mnenju tudi ni priložila, da bi se stranke o njej lahko izjasnile, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženci so izrazili utemeljen dvom v verodostojnost zapisov v bolnici ... glede na splošno znano dejstvo, da pri pacientih s slabim telesnim počutjem v bolnišnicah ugotavljanje pacientove prisebnosti ali zmedenosti ni običajno. Iz odgovora dr. V. z dne 12. 10. 2017 izhaja, da je zmožnost komunikacije pokojne A. A. ocenjevalo nestrukturirano in nekvantificirano negovalno osebje. Pavšalno preverjanje tudi časovno ni jasno opredeljeno oziroma iz njega ne izhaja pacientkino stanje na dan 4. 9. 2012. V dopolnitvi z dne 30. 11. 2017 je dr. V. dodal, da ocene, kaj je kazalo na zmedenost, ni moč podati. Toženci še opozarjajo, da je bila oporoka sestavljena 4. 9. 2012 in ne 31. 8. 2012, ko naj oporočiteljica ne bi bila sposobna opraviti mini COG, opravila pa je KPSS, prav tako pa tudi ne na dan 18. 9. 2012, ko je ponovno opravila KPSS. Med dokaznim postopkom ni bilo razčiščeno, zakaj se je psihično stanje M. K. sploh ugotavljalo in beležilo. Sodba nima razlogov o teh bistvenih vprašanjih, zato je zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedenka ničesar ni potrdila s stopnjo verjetnosti. Oporočiteljica nikoli ni imela duševnih motenj, še posebej ne diagnosticiranih. Za možnost obstoja demence v pisni dokumentaciji ni opore, izvedenka je brez osnove nizala možne vzroke za tako slabo stanje oporočiteljice, zaradi katerega bi bila nerazsodna v času sestave oporoke. Konkretna oporoka ni kompleksna ne po dolžini ne po vsebini. Oporočiteljica je vse svoje premoženje zapustila svojemu bratrancu pokojnemu A. H. Čeprav razlogov ni bila dolžna pojasnjevati, jih je pojasnila odvetnici. Sodišče kot merodajne povzema zaključke izvedenke, da je možno, da odvetnica, ki je prišla v bolnico in prebrala oporoko, ni zaznala, da oseba ni bila sposobna dojeti njenega pomena, in povzame hipotetična razmišljanja izvedenke o komunikaciji oporočiteljice, ki iz spisa ni razvidna. Sodišče se ni oprlo na dejansko vsebino spisovnih podatkov temveč na s strani izvedenke potvorjeno dejansko stanje in njene namige, da naj bi postopek pri sestavi in podpisu oporoke potekal v smeri kratkih in sugeriranih odgovorov oporočiteljice, da je torej oporočiteljica naveličana in utrujena odgovarjala le z ja in ne. Oporočiteljica je odvetnici dne 4. 9. 2012 že dopoldne sama pojasnila svojo željo in konkretne razloge svoje odločitve. Poimensko je navedla dediča bratranca in omenjala tožnico V. V., torej je samostojno pripovedovala in ne le odgovarjala na sugestivna ali kapciozna vprašanja. Tudi oporočni priči sta povedali, da je oporočiteljica samostojno odgovorila, da je v bolnici ..., priči sta se prepričali, da je oporočiteljica dobro vedela, kaj je oporoka in kaj z njo hoče, ko je celo sama od sebe dodatno rekla, da ji je žal, da tega ni storila že prej. Navedene okoliščine kažejo na vse znake psihične razsodnosti in zavedanja pomena svojega dejanja, nasprotno sklepanje je protispisno, zmotno in neutemeljeno. Tudi ni res, da pravdne stranke tudi po zaslišanju izvedenke na njeno mnenje niso imele več pripomb. Toženke so na obravnavi 10. 4. 2018 in v predhodni tretji pripravljalni vlogi z dne 15. 2. 2018 sodišču predlagale postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke, vendar sodba o tem dokaznem predlogu tožene stranke nima razlogov.

3V odgovoru na pritožbo tožniki pritrjujejo zaključkom sodišča prve stopnje in opozarjajo, da so že v pripravljalni vlogi z dne 12. 10. 2016 postavilo podredni zahtevek za razveljavitev oporoke.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožnice utemeljeno opozarjajo, da tožbeni zahtevek (za ugotovitev neveljavnosti pisne oporoke z dne 4. 9. 2012), ki mu je z izpodbijano sodbo ugodilo sodišče prve stopnje, glede na trditveno podlago spora ni pravilen in bi moral biti zavrnjen zaradi nesklepčnosti. Vrhovno sodišče RS je namreč že v zadevi II Ips 336/2009 z dne 11. 11. 2010 pojasnilo, da v primeru uveljavljanja oporočne nesposobnosti zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke ni ustrezen, ampak je treba postaviti oblikovalni zahtevek za razveljavitev oporoke¹. Slednjega so tožniki v vlogi z dne 12. 10. 2016 (list. št. 160) tudi postavili, in sicer kot podredni zahtevek (tretji odstavek 182. člena ZPP).

6Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je (ugotovitveni) tožbeni zahtevek zavrnilo (355. člen ZPP), zadevo pa vrnilo v nadaljnji postopek glede odločanja o podrejenem (oblikovalnem) tožbenem zahtevku in stroških postopka. Čeprav se glede na naravo odločitve pritožbenemu sodišču ni treba opredeliti do ostalih pritožbenih očitkov (zlasti glede očitane zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja), je treba poudariti, da bo tudi v nadaljnjem postopku pomembno isto odločilno dejstvo, in sicer ali je bila zapustnica v času sestave oporoke razsodna (59. člen ZD). V zvezi s tem vprašanjem je sodišče prve stopnje postavilo sodno izvedenko psihiatrične stroke, ki je izdelala izvid in mnenje ter bila tudi zaslišana na glavni obravnavi. Ker iz izpodbijane sodbe izhaja, da stranke po zaslišanju izvedenke niso imele pripomb, pritožbeno sodišče opozarja, da to ne drži, saj nasprotno izhaja iz zapisnika o naroku na list. št. 503. Ker bo ta dokaz tudi v nadaljnjem postopku odločilen za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, pritožbeno sodišče opozarja, da mora imeti stranka možnost, da izvedensko mnenje učinkovito preizkusi², kar narekuje oceno, ali so bile pripombe dovolj relevantne, da bi lahko vzbudile dvom v pravilnost ugotovitve izvedenke, da zapustnica v trenutku podpisa oporoke ni bila razsodna. Poleg tega so toženci predlagali tudi postavitev novega izvedenca, kar je sodišče prve stopnje na naroku sicer zavrnilo, v sodbi pa o tem ni navedlo nobenih razlogov³.

7Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Glej tudi: M. Končina Peternel, Dedno pravo - novejša sodna praksa, Pravosodni bilten, št. 2/2015, stran 111 in 112.
² Glej II Ips 333/2016 z dne 6. 9. 2018.
³ Tudi če dokazni predlog ni utemeljen, pritožbeno sodišče ne sme samo nadomestiti manjkajočih razlogov za njegovo zavrnitev. Glej na primer II Ips 329/2017.