59. člen ZD

Oporoka je sestavljena v zakonsko predpisani obliki, testirala pa je zapustnica, katere oporočna sposobnost se domneva. Pritožnikoma domneve oporočne sposobnosti ni uspelo izpodbiti. Posledično je sodišče njuno pravico utemeljeno ocenilo za manj verjetno.

Glede na ugotovljene okoliščine sestavljanja in podpisa sporne oporoke ter upoštevaje nadaljnji izpovedbi tožencev, ki ju potrjujejo tudi izpovedbe prič B. B., G. G., H. H. in I. I., sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo o tem, da je bila volja glede razpolaganja s premoženjem, kot izhaja iz oporoke, dejansko prava volja oporočitelja, ki pri tem v sestavo in podpis takšne oporoke ni bil v ničemer prisiljen - niti s silo niti z grožnjo, niti ni te oporoke podpisal zaradi zvijače ali zmote.

ZD sankcionira napake v obliki z izpodbojnostjo (prvi odstavek 76. člena ZD). Sodna praksa dopušča tudi ugotovitveni tožbeni zahtevek na ničnost oporoke po splošnih pravilih OZ, kadar je tožbeni zahtevek usmerjen na neobstoj oporoke, med drugim zaradi tako hudih napak v obliki, da je na prvi pogled jasno, da oporoka ni nastala (npr. če je pisna oporoka brez oporočiteljevega podpisa, kar zatrjuje tožeča stranka v tem postopku, ali če jo kot oporočna priča podpiše oporočni dedič in podobno). Gre za ponarejene ali falsificirane oporoke, ko sploh ne gre za zapustnikovo oporoko in iz take (ponarejene) listine ne morejo nastati pravne posledice, ker oporoke ni. Sodišče se je z zaslišanjem oporočnih prič prepričalo le o enem elementu testiranja - podpisovanju listine pred pričama. Nobena od oporočnih prič ni potrdila zapustnikove izjave, da podpisuje svojo oporoko. Izjava mora biti ustna in nedvoumna, konkludentna dejanja ne zadoščajo.

Oporočna sposobnost in poslovna sposobnost se ne prekrivata v smislu, da je oporočna sposobnost posebna poslovna sposobnost, ampak se obe sposobnosti obravnavata ločeno, vsaka s svojo pravno podlago in v okviru izvornega pravnega področja, kar nenazadnje izhaja tudi iz pravne teorije, katero izpostavlja tožnik. Odvzem poslovne sposobnosti sam po sebi ne pomeni, da je zapustnik oporočno nesposoben. Odločilno je dejansko stanje njegovega razuma in volje v času, ko je podal izjavo poslednje volje, torej ali je bil v tem času razsoden ali nerazsoden glede na to izjavo. Tudi, če je bila zapustniku odvzeta poslovna sposobnost zaradi duševnih težav (v obravnavani zadevi sicer šele nekaj let po sestavi oporoke), se ne domneva, da je bil nerazsoden. Pri presoji oporočne sposobnosti je temeljno vodilo posebej poudarjen cilj ohranitve zapustnikove volje. Ustaljeno stališče v sodni praksi, da se razsodnost, ki se zahteva za oporočno sposobnost, ocenjuje z blažjimi merili kot razsodnost, ki je potrebna za poslovno sposobnost, tak cilj utrjuje. Oporočna sposobnost se domneva, tako je bilo na tožniku trditveno in dokazno breme, da je bil zapustnik nesposoben, ki tega bremena ni zmogel.</

Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da vrsta demence ob podanem kognitivnem upadu ni pomembna. Pomembno je, da je prišlo do upada umskih sposobnosti, kar je onemogočalo razumevanje vsebine, pomena in posledic podpisa oporoke, ki predstavlja kompleksno in življenjsko pomembno odločitev.

Le zaradi uporabe ženske oblike za oporočitelja še ni moč govoriti o bistveni kršitvi določb postopka in o nejasni obrazloženosti sodbe. Sodba je v jezikovnem smislu (res) pomanjkljiva, s slovničnimi nepravilnostmi, vendar pa je njen preizkus še vedno mogoč. Oporoka nedvomno ustreza določbam ZN. Notar se je z oporočiteljem pogovoril, ta mu je zaupal svoje želje, oporoka mu je bila prebrana. Ob branju oporoke je izrecno potrdil, da oporoka odraža njegovo pravo voljo. Sestavljena je bila po nareku oporočitelja, pod njo se je podpisal v prisotnosti dveh prič, na njej pa je tudi podpis prič. Čeprav so v oporoki tudi zapisi v tretji osebi, pa to – kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje – še ne pomeni, da oporoka ne izkazuje prave in pristne oporočiteljeve volje. Procesno gradivo ne nudi podlage za sklep o oporočiteljevi zmoti, ker pri sestavi oporoke naj ne bi vedel, da je vse toženkine storitve že plačal s sklenitvijo pogodbe o preužitku. Dejstvo, da so v obeh pravnih aktih navedene storitve prve toženke, ki jih nudi oporočitelju/preužitkarju, njegove zmote še ne izkazuje. Oporočiteljev nagib za naklonitev premoženja z oporoko prvi toženki je bil v tem, da mu je bil

Če oporočitelj ne more brati, je oporoka, sestavljena pred dvema pričama, neveljavna - nična.

Če pisne oporoke pred pričami zapustnik ne podpiše, če jo ne podpišeta priči ali če zapustnik ne izjavi, da je to njegova oporoka, takšna oporoka pred pričami sploh veljavno ne nastane oziroma je nična. Tožnika bi v takšnem primeru lahko postavila tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti oporoke. V primeru suma na ponarejenost zapustničinega podpisa bi lahko postavila zahtevek za ugotovitev nepristnosti listine (oporoke) po prvem odstavku 181. člena ZPP. Postavila pa sta oblikovalni, razveljavitveni zahtevek, zato je treba vse njune navedbe presojati skozi to prizmo. Razveljavitev oporoke se lahko zahteva zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje ali zaradi tega, ker oporočitelj še ni bil star 15 let, ali zaradi grožnje oziroma sile, zvijače ali zmote (prvi odstavek 61. člena ZD). Tožnika dejstva, da oporoka ni veljavno nastala oziroma da je v resnici zapustnica ni podpisala, nista uspela dokazati. Imela sta možnost dokazovanja z izvedencem grafologom, pa sta ta dokazni predlog opustila. Prav tako nista dokaz(ov)ala, da zapustnica ni bila razsodna, saj sta opustila tudi dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca psihiatrične oziroma medicinske stroke. Nazadnje

Pravdno sodišče je vezano na postavljeni tožbeni zahtevek in navedbe strank, ni pa vezano (in tudi stranke ne) na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča, vsaj ne na način, kot to vidi pritožnik. Glede na izražen dvom toženca v zdravstveno dokumentacijo iz časa po zapustnikovi nastanitvi v domu starejših (in ob tem, ko je razpolagalo tudi z obsežno zdravstveno dokumentacijo iz predhodnega obdobja), pa se je sodišče prve stopnje v okviru trditev pravdnih strank skrbneje posvetilo analizi zapustnikovega stanja pred tem, kar ne predstavlja prekoračitve tožbenega zahtevka. Višje sodišče ob vsem opisanem v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pri zapustniku že v letu 2016 podana demenca zmerne stopnje z izrazitim kognitivnim upadom, ki mu je v času zapisa oporoke onemogočala razumeti pomen in posledice izjave poslednje volje, saj je preprečevala razumevanje vzročno posledičnih povezav izjave poslednje volje in zavedanje njenih dolgoročnih posledic. Zapustnik ni mogel hraniti zadostne količine podatkov, da bi si lahko ustvaril realno predstavo o situaciji, v kateri se je znašel. Svojo voljo je zmogel izoblikovati le na podlagi preteklih spominov, intrapsihi

V sodni praksi velja, da zapuščinsko sodišče na podlagi spisovnih podatkov in zatrjevanj dedičev ter ob uporabi pravil o dokaznem bremenu, ki izhajajo iz materialnega prava, presodi, koga bo napotilo na pravdo. Sprva tako ugotovi, katera vprašanja so med dediči sporna, nato pa upoštevajoč posebnosti konkretnega primera odloči, komu bo z napotitvenim sklepom dodelilo vlogo tožeče stranke v morebitni pravdi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med dediči obstoji spor glede veljavnosti zapustnikove oporoke. Če je med strankami spor o veljavnosti oporoke, sodišče presoja verjetnost pravic tistih, ki oporoko priznavajo, in tistih, ki je ne. Pri tem za verjetnejšo pravico šteje pravico tistih, ki se sklicujejo na pravno formalno ustrezno oporoko, kot tistih, ki zatrjujejo neveljavnost take oporoke.

Veljavna je tista oporoka, ki je napravljena v obliki, kakor jo določa zakon, in ob pogojih, ki jih določa zakon.

Nihče od prisotnih na naroku ni napovedal dostopa do zvočnega posnetka. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da tožencu ni bila dana možnost dostopa do zvočnega posnetka, saj mu je bila dana, pa jo je zavrnil. Pravica do izjave tožencu ni bila kršena, saj mu je bil dostop do zvočnega posnetka omogočen v postopku pred sodiščem prve stopnje, omogočen pa mu je bil tudi v pritožbenem postopku, kar pomeni, da bi se toženec s posnetkom lahko seznanil ter svoje očitke v pritožbi konkretno pojasnil. Priče v običajnih, vsakdanjih, domačih in osebi znanih okoliščinah, vrzeli v mentalnih sposobnostih zapustnice, togosti njenih miselnih procesov, izražanja pavšalnih odgovorov, sugestibilnosti v situacijah odvisnosti od drugih ter površnega sodelovanja v pogovorih niso mogle zaznati, ker za sodelovanje v pogovorih o vsakdanjih stvareh ni bilo potrebno aktivirati tako imenovanih višjih razumskih dejavnosti.

Po določilu drugega odstavka 59. člena ZD je oporoka neveljavna, če oporočitelj tedaj, ko jo je napravil, ni bil sposoben za razsojanje. Če ni bil sposoben za razsojanje ob napravi oporoke pred pričami, je verjetno, da istega dne ni bil sposoben za razsojanje niti ob napravi lastnoročne oporoke. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno presodilo, da je zakonita dedinja svoje trditve o neveljavnosti zapustnikove lastnoročne oporoke izkazala za verjetnejše in da je zato verjetnejša njena pravica do zakonitega dedovanja in hkrati, da je manj verjetna pravica pritožnice, ki pa ima v pravdnem postopku z zahtevkom za ugotovitev veljavnosti omenjene oporoke možnost dokazati, da ima dedno pravico po zapustniku.

Ob dejanskih ugotovitvah in zaključkih, da je na oporoki zapustnice njen podpis, da je oporoko zapustnica podpisala v navzočnosti oporočnih prič po tem, ko ji je bila le-ta prebrana in se je z njeno vsebino strinjala, je materialno pravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila oporoka sestavljena v skladu s členoma 62. in 64. ZD, zato je tožbeni zahtevek, s katerim bi sodišče ugotovilo, da oporoka zapustnice A. A. ni pristna, oziroma ugotovilo, da je omenjena oporoka nična, zavrnilo kot neutemeljenega. Ob dejanskih ugotovitvah in zaključkih, da je bila v času podpisa oporoke zapustnica umsko v redu, bistra in orientirana, da nobena od zaslišanih prič ni podvomila o tem, da A. A. ne bi bila sposobna izražati svoje prave volje in ob zaključku, da tožnici nista dokazali, da bi toženca zapustnico - mamo pravdnih strank, glede podpisa oporoke spravila v zmoto, oziroma s silo, grožnjo in zvijačo mamo pripravila do tega, da je oporoko podpisala, pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določil 59. in 60. člena ZD, sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi prvi podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev zgoraj navedene oporoke zapustnice. Ker je že iz odgo

Vrhovno sodišče je ocenilo, da tožnik ni izkazal izpolnjevanja zahtev iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, zato je predlog za dopustitev revizije zavrnilo

Pri dedni nevrednosti tistega, ki zapustniku ni nudil nujne pomoči, gre za pravni standard. Da je razsodnost pogoj oporočne sposobnosti, predpisuje zakon v 59. členu ZD, ki je kogentne narave. Pravna teorija je zavzela stališče, da odvzem poslovne sposobnosti sam po sebi ne pomeni, da je zapustnik oporočno nesposoben (ni domneve oporočne nesposobnosti). Odločilno je dejansko stanje njegovega razuma in volje v času, ko je podal izjavo poslednje volje, torej ali je bil v tem času razsoden ali nerazsoden glede na to izjavo. Tudi, če je bila zapustniku odvzeta poslovna sposobnost zaradi duševne bolezni, se ne domneva, da je bil nerazsoden. Zato tistemu, ki je tak zapustnik podal izjavo poslednje volje v stanju razsodnosti zaradi svetlega trenutka (lucidum intervallum), ni treba te trditve dokazati, ker mora nasprotnik dokazati, da je bil zapustnik nerazsoden. Pomemben je torej trenutek nunkupacije in dejansko duševno stanje zapustnika v času, ko je testiral. Osnovno vodilo pri oporočnem dedovanju je namreč ohranitev zapustnike volje, sodišče pa mora upoštevati še naslednje: razsodnost, ki se zahteva za oporočno sposobnost, se ocenjuje z blažjimi merili kot razsodnost, ki je po

Predlog se zavrne.

Sposobnost za razsojanje je podana, če oporočitelj zmore pravilno doumeti pomen oporoke in njene posledice in je zmožen ravnati v skladu s takim razumevanjem. Ne zadostuje, da ima neko splošno predstavo o sestavi oporoke in o vsebini oporočnega razpolaganja, ampak mora biti zmožen ustvariti si jasno sodbo o pomenu odločitve in o njenih učinkih ter zmožen ravnati v skladu s to predstavo svobodno od vplivov morebitnih zainteresiranih tretjih oseb. Prav tako ne zadostuje, da je sposoben podati izjavo volje ali slediti branju besedila oporoke. Sposoben mora biti tudi razumeti njeno vsebino, pomen in posledice. Obstoj motiva, da del svojega premoženja zapusti tožencema, ne zadostuje za sklep, da je bila zapustnica ob sestavi oporoke sposobna oblikovati svojo voljo neodvisno od vplivov duševne motnje. Skladnost med motivom in oporočno voljo je lahko indic, ki kaže na pravo oporočiteljevo voljo, ne more pa biti pomembna za presojo, ali je bil oporočitelj sposoben sprejeti odločitev, ki jo je izrazil v oporoki, in razumeti njen pomen.

Pisno oporoka pred dvema pričama lahko napravi zapustnik, ki zna brati, sicer je oporoka neveljavna.

ZPP restriktivno pristopa k možnosti imenovanja novega izvedenca. Predpostavka za postavitev novega izvedenca je ocena sodišča, da je mnenje izvedenca protislovno, pomanjkljivo oziroma nepravilno in se te pomanjkljivosti (nepravilnosti) ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Dokazni predlog ene stranke ne vključuje dokaznega predloga druge stranke, kar pomeni, da se tožnica ne more sklicevati na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznemu predlogu toženk.