VSM Sklep I Cp 1078/2018

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: „1. Tožena stranka K.O. je dolžna tožniku P.T. izplačati znesek 60.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2010 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. 2. Tožena stranka K.O. je dolžna tožniku P.T. povrniti stroške tega postopka v roku 15 dni, do takrat brezobrestno, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo.“ V točki II izreka je tožeči stranki naložilo, da v roku 15 dni povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 3.174,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za plačilo dalje do plačila.

2Zoper citirano sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je izhajalo iz zmotnega stališča, da tožnik v postopku ni zatrjeval, niti izkazal, da je njegova terjatev zoper zapustnico sploh zapadla v plačilo. Pri odločanju je sicer sledilo tožnikovemu stališču, da je bil dogovor oziroma zapadlost vračila povezan z odložnim pogojem, da bo zapustnica – tožnikova sestra prodala nepremičnine in terjatev poravnala iz kupnine, a je nato zmotno zaključilo, da iz tožnikovih navedb ni razvidno, ali je ta pogoj dejansko bil izpolnjen oziroma ali je po smrti tožnikove sestre postal nemogoč. Sodišče prve stopnje je popolnoma spregledalo, da zapadlost terjatve ob vložitvi tožbe ni bila vprašljiva in med strankama nikoli ni bila sporna. Toženka je v postopku celo uveljavljala ugovor zastaranja te terjatve, kar pomeni, da je smatrala, da je terjatev zapadla v plačilo. Toženka samega obstoja dogovora med tožnikom in zapustnico in njegovega učinkovanja v smislu ustvarjanja obveze plačila, nikoli ni oporekala, ni podvomila ali izrazila pomislekov glede zapadlosti. Iz navedb toženke izhaja, da je zastaralni rok pričel teči z razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju 6. 8. 2004 in je torej terjatev po njenih navedbah v plačilo zapadla že takrat. Ker toženka sami zapadlosti terjatve ni oporekala, bi moralo sodišče prve stopnje to okoliščino vzeti kot nesporno. Povsem neutemeljen je zato zaključek, da tožnik v zvezi z zapadlostjo ni podal zadostnih trditev. Pritožba sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenega zahtevka, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo drugič. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. II Ips 112/2016 z dne 8. 3. 2018 ugodilo reviziji, razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločilo je, da so bile trditve toženke, s katerimi je utemeljila ugovor zastaranja, prepozne in jih sodišči prve in druge stopnje posledično ne bi smeli upoštevati (četrti odstavek 286. člena ZPP) ter opreti nanje presoje o zastaranju terjatve. Ugovor zastaranja je bil pomanjkljivo substanciran, toženka pa ni izkazala nekrivde pri navajanju novih dejstev. Vrhovno sodišče RS je v sklepu pritrdilo stališču sodišča druge stopnje, da je kot podlago tožnikove terjatve šteti njegov dogovor s pokojno A.T., ki časovno sovpada z razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Čeprav tožnik ni bil stranka razvezane pogodbe, je čas sporazumne razveze pomemben zaradi ugotovitve trenutka zapadlosti terjatve in pričetka teka zastaralnega roka.

6Sodišče prve stopnje je v novem sojenju upoštevalo, da so navedbe toženke v zvezi z ugovorom zastaranja prepozne in da pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja tožnikov dogovor z A.T., da mu bo povrnila vlaganja, nato pa se je ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnik izkazal, da je vtoževana terjatev (ob vložitvi tožbe) že zapadla v plačilo. Presojalo je, kakšne so tožnikove pravočasne navedbe v zvezi z vsebino dogovora in ugotovilo, da je tožnik v tožbi navajal, da „sta se s pokojno sestro dogovorila, da mu bo povrnila vložena sredstva, ko bo v ta namen prodala del svojih nepremičnin“, v prvi pripravljalni vlogi z dne 26. 6. 2013 pa je (v zvezi z ugovorom zastaranja) navajal, da „zahtevek do pokojne, upoštevaje dogovor, do njene smrti sploh še ni zapadel in ob vložitvi tožbe še ni mogel zastarati“. Na podlagi teh pravočasnih navedb je nato zaključilo, da „sta stranki čas izpolnitve (zapadlost) vezali na prodajo dela nepremičnin s strani zapustnice, ki naj bi tožniku dolžni znesek vrnila po prodaji (nepremičnin)“ in da „je bila s takšnim dogovorom zapustnica varovana, saj ni mogla priti v zamudo z izpolnitvijo, dokler s prodajo dela svojih nepremičnin ne bi dobila zadostnih sredstev za poravnavo terjatve“¹.

7Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da sta tožnik in zapustnica dogovor o vračilu vezala na odložni pogoj uspešne prodaje zemljišč za primerno ceno, nista pa postavila roka, v katerem naj bi zapustnica izvršila prodajo. Kot izhaja iz točke 27 obrazložitve izpodbijane sodbe, bi se odložni pogoj izpolnil, če bi zapustnica pred smrtjo našla kupca in bi imela realno možnost prodati del svojih zemljišč za primerno ceno, pa tega ne bi storila. Ker tožnik navedb v tej smeri ni podal, se je v točki 28 obrazložitve izpodbijane sodbe ukvarjalo z vprašanjem, ali je po smrti zapustnice izpolnitev odložnega pogoja postala nemogoča oziroma ali je upoštevaje namen dogovora lahko tudi toženka tista, ki izvrši prodajo zemljišč in opravi poplačilo dolga. Ugotovilo je, da je učinkovanje oziroma zapadlost vtoževane obveznosti še vedno vezana na pogoj uspešne izvedbe prodaje dela zemljišč za primerno ceno in da bo tožbeni zahtevek zapadel v plačilo šele po prodaji (sedaj s strani toženke podedovanih) nepremičnin, zaradi česar ga je bilo potrebno zavrniti.

8Sodišče druge stopnje s takšno odločitvijo ne soglaša. Pritrditi je pritožbi, da je sodišče prve stopnje sprejelo zmoten zaključek, da vtoževana terjatev sploh še ni zapadla v plačilo. V prvem sojenju se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z ugovorom zastaranja in ni bilo sporno, da je terjatev zapadla v plačilo. Temu toženka tekom postopka niti ni nasprotovala, ampak je s postavljenim ugovorom zastaranja celo pritrdila temu, da je terjatev že zapadla v plačilo, ker drugače o vprašanju zastaranja niti ne bi bilo mogoče govoriti. Posledično tožnik ni bil dolžan podajati nobenih dodatnih navedb v zvezi z zapadlostjo terjatve. Sodišče prve stopnje se je v novem sojenju oprlo na tožnikovo, na zastaranje vezano navedbo, da „zahtevek do pokojne, upoštevaje dogovor, do njene smrti sploh še ni zapadel in ob vložitvi tožbe še ni mogel zastarati“ in jo presojalo izven konteksta, v katerem je bila podana. Tožnik je s to navedbo nasprotoval s strani toženke podanemu ugovoru zastaranja in iz nje ni mogoče razbrati, da je smatral, da terjatev ob vložitvi tožbe še ni zapadla v plačilo. Iz te navedbe izhaja, da sta se s pokojno sestro dogovorila, da bo poravnala terjatev, ko bo prodala del nepremičnin in je tožnik k temu ni priganjal, ampak je dopuščal, da prodajo izvrši ob primernem času oziroma ko najde kupca, ki bi nepremičnino kupil za ustrezno kupnino.

9Kot je razvidno iz točke 28 obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje sicer pravilno izhajalo iz tega, da dogovor o poplačilu dolga po prodaji nepremičnin pomeni, da zapustnica pred tem ni mogla priti v dolžniško zamudo. Zmoten pa je nato nadaljnji zaključek, da posledično terjatev še ni zapadla v plačilo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da sodišče prve stopnje enači zapadlost terjatve z dolžniško zamudo. Načeloma pa, in kar je bistveno, da obveznost nedvomno dospe v plačilo z upnikovim zahtevkom (ali opominom), kar pomeni, da bi obravnavana terjatev tožnika kot upnika dospela v plačilo najkasneje ob vložitvi te tožbe.² Upoštevaje zgoraj navedeno, da je čas sporazumne razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju pomemben zaradi ugotovitve trenutka zapadlosti terjatve in pričetka teka zastaralnega roka, ni dvoma, da je terjatev zapadla v plačilo že s sklenitvijo dogovora med tožnikom in pokojno.³ Ker pa ni imela sredstev za poplačilo dolgovanega, je tožnik soglašal s plačilom po prodaji dela svojih nepremičnin. To pa ne pomeni, da se je zapadlost terjatve prenesla na trenutek prodaje, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, ampak da je tožnik zgolj soglašal z zamikom plačila. Razlikovati je torej potrebno med vprašanjem zapadlosti terjatve in vprašanjem nastopa dolžniške zamude, saj zapadlosti ni mogoče enačiti z zamudo. Kot izhaja iz tožnikovih navedb, je bila obveznost plačila terjatve pokojni znana že ob sklenitvi dogovora, tožnik pa je dopuščal, da sedaj že pokojna sestra terjatev poravna šele po prodaji nepremičnin. S prodajo bi pokojna prišla v dolžniško zamudo, ki je splošna predpostavka za tek zamudnih obresti.

10Pritrditi je pritožbi, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti ter so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz napačnih predpostavk ter zaradi zmotnega materialnopravnega pristopa sprejelo neustrezne zaključke.

11Sodišče druge stopnje kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, saj bi moralo zadevo obravnavati celovito in pri tem izhajati iz vseh materialnopravnih vidikov zadeve ter izčrpati celotno trditveno podlago spora, ki jo je sodišče prve stopnje le delno obravnavalo. Z vrnitvijo zadeve pred sodišče prve stopnje bo strankama zagotovljena in varovana ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja, ob tem tudi ustavna pravica do izjave (22. člen Ustave Republike Slovenije – URS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva (pritožbe) pred sodiščem druge stopnje (25. člen URS), strankama pa ne bo huje kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zato je sodišče druge stopnje sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

12V novem sojenju bo sodišče prve stopnje o zadevi ponovno odločilo. Upoštevaje pravočasne navedbe in dokaze bo ugotavljalo, ali je tožnik izkazal vse predpostavke za tožbeni zahtevek z uporabo inštituta neupravičene pridobitve – obogatitev, prikrajšanje, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. V zvezi s tem bo ugotavljalo, koliko je bila pokojna zaradi tožnikovih vlaganj obogatena in tožnik prikrajšan oziroma koliko so zaradi tožnikovih vlaganj s strani toženke podedovane nepremičnine več vredne. Tožnik od toženke zahteva vračilo tega, za kar je bila pokojna (in sedaj toženka, kot njena edina dedinja⁴) neupravičeno obogatena. Pri tem je potrebno upoštevati, da 190. člen Obligacijskega zakonika (OZ)⁵ uzakonja obogatitveno in ne vrnitveno načelo, po katerem lahko prikrajšani zahteva le povračilo tistega, za kar je bil okoriščanec brez pravne podlage okoriščen⁶ ter da obogatitev pomeni neamortizirano vrednost vlaganj oziroma vrednost vlaganj, zmanjšanih za amortizacijo.

13Odločitev o pritožbenih stroških je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

1Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču.

2Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

3Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

¹ Kot izhaja iz točke 18 obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Vesna Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 338 in 339 pojasnjuje: "Bistvena razlika med dospelostjo obveznosti ko je rok določen ali določljiv in ko rok ni določen, je, da obveznost brez roka za izpolnitev dospe šele po upnikovem opominu ali zahtevku. Upnik pa je upravičen zahtevati izpolnitev takoj po nastanku obveznosti".
³ Kot je bilo jasno razvidno že iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, s katerim je bilo odločeno o reviziji, ki jo je vložil tožnik.
⁴ Kot izhaja iz pravnomočnega sklepa o dedovanju opr. št. I D 771/2010 z dne 3. 9. 2013.
⁵ 190. člen OZ določa: „1. Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. 2. Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo. 3. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.“
⁶ Tako A. Polajnar Pavčnik v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 46 in 47.