VSL Sodba V Cpg 458/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Izpodbijana sodba

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo posamezne tožbene zahtevke na plačilo določenih zneskov s pripadki vsake od tožnic proti toženi stranki (I. točka izreka) in odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške s pripadki (II. točka izreka).

Pritožba tožeče stranke in odgovor na pritožbo

2Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena ZPP. Bistvene pritožbene navedbe so: (1) Sodišče prve stopnje je presojalo le veljavnost delitvenega ključa znotraj proizvajalcev fonogramov (na ravni delitve 15%, pri tem pa napačno ugotovilo, da tožnice svoj zahtevek utemeljujejo na podatkih zasebne organizacije (IPF), ki je bil nekoč kolektivna organizacija za delitev nadomestila za tonsko in vizualno snemanje. Začasno dovoljenje (št.000-8707-2 z dne 12. 11. 2007) za kolektivno upravljanje pravic v primeru privatnega in drugega lastnega reproduciranja je zavodu IPF 31. 12. 2009 res izteklo, vendar ima ta na podlagi Dovoljenja št. 800-9/96 z dne 7. 11. 2000 še vedno pravico razdeljevati nadomestila imetnikom pravic proizvajalcev fonogramov; (2) IPF je edina organizacija, ki vodi evidence vseh imetnikov pravic na pravicah proizvajalcev fonogramov in razmerja med njimi glede na uporabo fonogramov in posledično udeleženost v delilni masi za posamezno leto. Zato bi se, če bi se pobirala nadomestila na prodajo ali uvoz praznih nosilcev zvoka v vtoževanem obdobju (2000 do 2015), ta nadomestila delila med proizvajalce fonogramov po ključu IPF; (3) pravno zmotno je stališče, da bi morala tožeča stranka dokazovati obstoj dodatnega pisnega dogovora med vsemi upravičenci oziroma proizvajalci fonogramov; (4) IPF je vsaki od tožnic izdal potrdilo o deležu v delilni masi v posameznem letu od 2010 do 2015. Direktor IPF, kot priča zaslišani A. A., je potrdil, da deleži na potrdilih predstavljajo deleže posameznega izvajalca znotraj celotne delilne mase in da ti deleži ne morejo vplivati na deleže drugih upravičencev ter da so pravilno določeni. Glede na zakonski monopol IPF bi delež tožečih strank v delitvi za posamezno obdobje sodišče moralo upoštevati. Do tega odločilnega dejstva se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh opredelilo ni; (5) tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke, da se je po pravilih IFP ključ delitve, ki se uporablja za definirano uporabo (nadomestilo za javno priobčitev) uporabljal oziroma se še vedno uporablja tudi za primer delitve nadomestila iz nedefinirane uporabe (privatno reproduciranje). Zato se te trditve morajo šteti za dokazane; (6) Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je IPF zasebna organizacija, ki je bila nekoč KO; (7) na podlagi 37. člena ZASP med zakonsko določene kategorije imetnikov pravic do nadomestila spadajo le avtorji, izvajalci in proizvajalci fonogramov in filmski producenti. Drugih kategorij ali podkategorij imetnikov pravic zakon ne pozna; (8) (IPF) ima kot kolektivna organizacija dovoljenje URSIL za kolektivno uveljavljanje pravic vseh že objavljenih fonogramov (ne glede na to, ali gre za fonogram kot glasbeni posnetek ali za fonogram kot zvočno knjigo). Torej so v delilni masi IPF upoštevani tudi izdajatelji zvočnih knjig; (9) v RS je na področju kolektivnega upravljanja avtorskih in sorodnih pravic skladno s 3. točko prvega odstavka 149. člena ZASP uveljavljen zakonski monopol, kar pomeni, da je lahko za isto vrsto avtorskih del in isto vrsto pravice podeljena dovoljenja samo eni kolektivni organizaciji. Zato ne more obstojati več kolektivnih organizacij. IPF ima pravico do delitve nadomestil iz naslova reproduciranja fonogramov s tonskim snemanjem, ki se izvrši za privatno in drugo lastno uporabo; (10) enako velja za filmske producente, ki za razdeljevanje nadomestila iz privatnega reproduciranja že imajo kolektivno organizacijo AIPA. Upravičenci, ki še ne bi bili organizirani v KO se lahko prepoznajo samo v zakonski kategoriji avtorjev, ne pa tudi v zakonski kategoriji proizvajalcev fonogramov in filmskih producentov.

3Pritožnica je predlagala spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid oziroma razveljavitev le-te ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4V odgovoru na pritožbo pa je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožnice so kot proizvajalke fonogramov vtoževale nadomestilo za tonsko in vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP. Tožbeni zahtevek se je nanašal na obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2015. Tožnice so opredelile toženko kot zavezanko za plačilo vtoževanega nadomestila na podlagi 38. člena ZASP. Po določilu prvega odstavka tega člena so namreč zavezanci za plačilo nadomestilo za tonsko in vizualno snemanje med drugim tudi proizvajalci praznih nosilcev zvoka ali slike ter uvozniki naprav in nosilcev.

7Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke zavrnilo. Presodilo je, da je aktivna legitimacija tožnic podana, z ugovorom pomanjkanja pasivne pa se ni ukvarjalo. Ob sklicevanju na 154. člen ZASP¹, po katerem da je treba nadaljnja reparacijska razmerja znotraj tega določila dogovoriti sporazumno, je zavzelo stališče, da je tožbeni zahtevek zato, ker dogovor o ključu delitve med različnimi skupinami imetnikov pravic do vtoževanega nadomestila ni bil sklenjen, neutemeljen. Zato tudi ni sledilo tožbenim navedbam, da podlago za višino zahtevka predstavlja ključ za razdelitev nadomestil na podlagi deleže repertoarja posamezne tožnice, ki izhaja iz podatkov IPF. Skratka, tožbeni zahtevek je zavrnilo iz razloga, ker tožnice niso ustrezno opredelile razmerja delitve nadomestil, ki jim pripada.

I. Pravica do nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje in za fotokopiranje avtorskega ali avtorskemu sorodnega dela, ki se vrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe (50. člen ZASP)

8Ker so se vse terjatve nanašale na obdobje pred uveljavitvijo ZKUASP, je pritožbeno sodišče svojo odločitev oprlo na določbe ZASP.

9Privatno in drugo lastno reproduciranje že objavljenih del je pod pogoji 50. člena ZASP prosto, če je plačano nadomestilo iz 37. člena ZASP. Dolžnost plačila nadomestila za tonsko in vizualno snemanje dela določa prvi odstavek 37. člena ZASP. Tako nadomestilo se plačuje pri prvi prodaji ali uvozu novih naprav za tonsko in vizualno snemanje in pri prvi prodaji ali uvozu novih praznih nosilcev zvoka ali slike (drugi odstavek 37. člena ZASP). Zavezance za plačilo nadomestila določa 38. člen ZASP. Mednje med drugim uvršča proizvajalce in uvoznike naprav in nosilcev zvoka ali slike.

10ZASP načeloma predpisuje obvezno kolektivno upravljanje obravnavanih pravic in s tem tudi kolektivno zbiranje nadomestil od zavezancev s strani kolektivne organizacije (3. točka 147. člena ZASP). V prehodnih in končnih določbah pa ZASP dopušča tudi individualno uveljavljanje teh pravic in določa pogoje za to. Pravice, ki se po tem zakonu uveljavljajo samo kolektivno, se lahko uveljavljajo individualno, dokler urad (to je Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino, v nadaljevanju: URSIL) ne izda dovoljenja za njihovo kolektivno uveljavljanje ali dokler ni sklenjena ustrezna kolektivna avtorska pogodba (četrti odstavek 189. člena ZASP).

11URSIL je takšno dovoljenje že izdal zavodu IPF. Dovoljenje je bilo začasno in je prenehalo veljati 31. 12. 2009. V vtoževanem obdobju od leta 2010 do leta 2015 ni bilo podeljeno niti stalno niti začasno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje pravice do nadomestila za tonsko in vizualno snemanje (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tega pritožnice ne izpodbijajo.

12Posamezni upravičenec lahko nadomestila od zavezanca uveljavlja na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ. Upravičenec je v takem primeru prikrajšan za znesek neplačanega nadomestila, zavezanec za njegovo plačilo pa obogaten. V konkretnem primeru so upravičenke tožnice, saj so proizvajalke fonogramov, zavezanka pa je toženka kot uvoznica praznih nosilcev zvoka in slike.

13Upravičenci do sredstev pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji iz 50. člena ZASP, so avtorji (prvi odstavek 37. člena ZASP), izvajalci (123. člen ZASP), proizvajalci fonogramov (131. člen ZASP) in filmski producenti (135. člen ZASP). Delitev sredstev med omenjene deležnike v osnovi določa ZASP. Nadomestilo, zbrano na podlagi drugega odstavka 37. člena tega zakona, se deli avtorjem v obsegu 40%, izvajalcem v obsegu 30% ter proizvajalcem fonogramov oziroma filmskim producentom v obsegu 30% (prvi odstavek 154. člena ZASP). Citirana zakonska ureditev je okvirna, saj za proizvajalce fonogramov in filmske producente določa skupen odstotek zbranih nadomestil, do katerega sta upravičeni ti dve skupini upravičencev. Predstavlja pa izhodišče tudi v primerih, ko je pravni temelj uveljavljanja zahtevka iz naslova nadomestil prvi odstavek 190. člena OZ.²

14Ker je zakonska ureditev zgolj okvirna, oziroma sega le do določenega nivoja, mora biti nadaljnja razdelitev še opravljena. Najprej mora biti razdeljen delež 30 % med proizvajalce fonogramov in filmske producente. Delež, ki pripade proizvajalcem fonogramov, je treba dalje razdeliti še med vse proizvajalce fonogramov. Šele na ta način se določi delež posameznega proizvajalca fonogramov kot upravičenca do nadomestila. Nadomestilo mora biti pravično tako z vidika upravičenca (prvi odstavek 37. člena ZASP) kot tudi z vidika zavezanca (prvi odstavek 38. člena ZASP).³

II. Glede delilnega razmerja med filmskimi producenti in proizvajalci fonogramov v okviru 30 % zakonskega deleža (prvi odstavek 154. člena ZASP)

15Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da bi tožnice s svojimi zahtevki lahko uspele le, če bi dokazale obstoj pisnega dogovora med vsemi upravičenci do nadomestila za vizualno in tonsko snemanje, ki bi določal ustrezen ključ. Ugotovilo je, da takega dogovora tožnice na ravni 15 % nadomestila med proizvajalci fonogamov niso zatrjevale.

16Stališče sodišča prve stopnje, da bi za uspeh v pravdi tožnice morale dokazati obstoj pisnega dogovora med vsemi upravičenci do nadomestila za vizualno in tonsko snemanje, je pravno zmotno⁴. ZPP namreč ne določa obveznih dokaznih sredstev. Zato ne drži stališče sodišča prve stopnje, da v pravdnem postopku ni mogoče zahtevka utemeljiti, če ne obstajajo pisna reparticijska pravila.

17Ne glede na to je odločitev sodišča prve stopnje iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, pravilna.

18Do participacije na zakonsko določenem 30 % deležu zbranih nadomestil so po prvem odstavku 154. člena ZASP upravičeni proizvajalci fonogramov oziroma filmski producenti. Sodišča prve stopnje je pojasnilo, da se je tožeča stranka glede ključa razdelitve 30 % nadomestila, ki odpade na filmske producente in izvajalce fonogramov, sklicevala na dogovor, po katerem naj bi se ta delež nadomestila delil med obe omenjeni kategoriji na polovico. Ker tem navedbam tožena stranka ni nasprotovala, je štelo, da zatrjevano delitev znotraj 30 % nadomestila na polovico za nesporno (10. točka obrazložitve).

19Proizvajalec fonogramov je fizična ali pravna oseba, ki prevzame pobudo in odgovornost za prvi posnetek zvokov neke izvedbe ali drugih zvokov, ali nadomestkov zvokov (prvi odstavek 128. člena ZASP). Fonogram je zvočni zapis, ki ni vključen v avdiovizualno delo (drugi odstavek 128. člena ZASP). Fonogram je tako vsak materialni nosilec (predmet), na katerem so na kakršen koli način oziroma s kakršno koli metodo posneti kakršni koli zvoki. Med fonograme ne spadajo le nosilci glasbenih vsebin, temveč tudi drugi, na primer recitacije del klasične književnosti.⁵ Fonogrami so lahko tudi zvočne knjige, njihovi proizvajalci pa štejejo med proizvajalce fonogramov. V okviru deleža, ki pripada proizvajalcem fonogramov, je tako treba upoštevati tudi proizvajalce zvočnih knjig. Poleg teh pa lahko obstajajo še drugi, neznani proizvajalci fonogramov. S tem je odgovorjeno na pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, katere upravičence je imelo v mislih. Tožnice niso zatrjevale deleža teh proizvajalcev. Zato niso dokazale, da v okviru ugotovljenega 15 % deleža nadomestil, njihov delež znaša toliko kot vtožujejo. Že iz tega razloga so njihovi zahtevki neutemeljeni.

III. Glede utemeljitve vtoževanega nadomestila za privatno in drugo lastno reproduciranje (50. člen v zvezi s 131. členom ZASP) na podlagi delitvenega ključa za nadomestilo iz naslova javne priobčitve fonogramov (130. člen ZASP)

20Tožnice so zatrjevale, do kakšnih deležev bi bile upravičene v delilni masi zbranih nadomestil iz naslova sorodnih pravic proizvajalcev fonogramov (tožba na l. št. 3-4). Te navedbe so oprle na podatke zavoda IPF in pri njih vztrajale tudi v pritožbi. V prvostopenjskem postopku so pojasnile tudi, na kakšen način so bili določeni deleži posameznega proizvajalca fonogramov. Trdile so, da so pri izračunu pravičnega nadomestila izhajale „iz ključa razdelitve nadomestil z upoštevanjem uspešnosti/deleža repertoarja posameznega tožnika v posameznem letu glede na definirano uporabo varovanih del, to je javne priobčitve fonogramov“.

21Po presoji pritožbenega sodišča delilno razmerje nadomestil pri javni priobčitvi (130. člen ZASP) ni uporabljivo za izračun višine nadomestila za privatno reprodukcijo (131. člen ZASP). Deležev posameznih proizvajalcev fonogramov v celotni delilni masi, ki jo Zavod IPF pridobi od plačanih nadomestil za javno predvajanje fonogramov ni mogoče uporabiti za delitev nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje, niti za odločitev o višini neupravičene obogatitve. Predmet javnega predvajanja so predvsem glasbeni fonogrami, ne pa tudi ostali. Med fonograme se uvršča na primer tudi recitacije del klasične književnosti, nastope komikov in humoristov, javne politične govore, fonograme, namenjene za samopomoč ali osebno izpopolnjevanje in fonograme s posnetki drugih zvokov.⁶ Za nekatere fonograme je tako očitno, da primarno niso namenjeni javnemu predvajanju, čeprav se lahko tudi to zgodi. Zato utemeljitev tožbenega zahtevka z deležem javno predvajanih fonogramov ni pravilna. Glede na navedeno s pritožbenim zatrjevanjem, da bi to merilo uporabil Zavod IPF, če bi imel dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic v primeru privatnega in drugega lastnega reproduciranja, pritožniki ne morejo uspeti.

22Vendar to ni edini razlog, zaradi katerega so nepravilni s strani tožeče stranke predlagani deleži. 86. člen ZMed namreč določa najmanjši delež slovenske glasbe v dnevno predvajani glasbi. Določba je nastala sploh zato, da se doseže vsaj zakonsko določen delež slovenske glasbe v dnevno predvajani glasbi. Delež je predpisan le za predvajanje fonogramov na radijskih in televizijskih postajah. Na vseh drugih področjih takšnega deleža ni. Tako se lahko na primer glasbeni fonogrami prodajajo in reproducirajo povsem prosto (50. člen ZASP). Predvajanje fonogramov na radijskih in televizijskih postajah torej ne odraža niti tega, kakšna je priljubljenost glasbenih fonogramov v resnici, niti posredno, kakšna je njihova proizvodnja. Ta se bo pač ravnala po priljubljenosti fonogramov na vseh področjih, in ne le na področju javnega predvajanja.⁷

23Iz zgornje obrazložitve sledi, da pritožnica z nobeno od navedb, ki so povzete v 2. točki te obrazložitve, ne more uspeti. Zato na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 360. člena ZPP pritožbeno sodišče na te navedbe detajlno ne odgovarja. Le na kratko pripominja, da zato, ker tožbe ni vložil Zavod IPF, pač pa posamezni proizvajalci fonogramov, za odločitev o tej zadevi ni pomemben status te organizacije, njegova pravila niti njegove pravice. Navedba tožeče stranke, koliko znaša delež posamezne tožnice, je posledica analize pravnih in dejanskih vprašanj. Ker pa je tožena stranka (v 4. točki) navedla, da evidence Zavoda IPF ne zajemajo vseh upravičencev, s čimer je smiselno ugovarjala višini zatrjevanega deleža, je zmotno pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje zatrjevane deleže moralo šteti za priznane, ker da jim tožena stranka ni ugovarjala.

24Merila, na podlagi katerih so tožnice oblikovale svoje tožbene zahtevke, so torej nepravilna. Zato je tožbeni zahtevek je neutemeljen. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

IV. Pritožbeni stroški

25Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Stroške postopka z odgovorom na pritožbo pa pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebne stroške. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka le vztrajala pri svojih navedbah pred sodiščem prve stopnje.

¹ 154. člen ZASP: (1) Nadomestilo, zbrano na podlagi drugega odstavka 37. člena tega zakona, se deli avtorjem v obsegu 40%, izvajalcem v obsegu 30% ter proizvajalcem fonogramov oziroma filmskim producentom v obsegu 30%. (2) Nadomestilo, zbrano na podlagi tretjega odstavka 37. člena tega zakona, se deli avtorjem v obsegu 50% ter založnikom v obsegu 50%. (3) Nadomestilo, zbrano na podlagi 2. točke prvega odstavka 47. člena tega zakona, se deli avtorjem v obsegu 30% ter imetnikom avtorskih pravic v obsegu 70%. Avtor se pravici do svojega deleža ne more odpovedati.
² VSL sodba V Cpg 452/2018.
³ Citirana sodna praksa v 10. točki izpodbijane sodbe; enako VSL sodba V Cpg 452/2018.
⁴ Enako sodba VSL V Cpg 808/2018 z dne 5. 12. 2018.
⁵ A. Zupančič v M. Trampuž (ur.), Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 309.
⁶ Gl. A. Zupančič v M. Trampuž (ur.), Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 309-310.
⁷ VSL sodba V Cpg 452/2018.