VDSS sklep Pdp 941/2009

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno nepristojno v tem sporu in sklenilo, da se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi v reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

Zoper sklep se pritožuje tožnik. Pritožba vsebuje vrsto nepomembnih pravnih (in drugih) stališč pritožnika, v katerih se odraža predvsem njegov odnos do slovenske ustave, slovenskega pravnega sistema nasploh in žensk v pravosodju. Ker tovrstni komentarji ne sodijo v pritožbo, jih pritožbeno sodišče ne povzema. Bistvo tožnikovih ugovorov je mogoče strniti v pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava: terjatev, ki jo uveljavlja, mu je odstopil delavec tožene stranke. Z odstopom terjatve je vstopil v njegove pravice, zato meni, da je za odločanje v tej zadevi stvarno pristojno delovno sodišče. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Zahteva povrnitev stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je na podlagi 2. odstavka 350. člena v povezavi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 226/99, 96/02, 2/04, 52/07, 45/08) po uradni dolžnosti pazilo tudi na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik uveljavlja terjatev, ki mu jo je s pogodbo odstopil M.I. (priloga A 2). Pogodba se nanaša na odstop terjatve iz naslova odpravnine, plače za julij 2009, regres, božičnico in zamudne obresti, ki naj bi jih tožena stranka kot delodajalec dolgovala M.I.

Odstop terjatve (cesija) je institut civilnega prava. Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 - 40/2007) v 1. odstavku 417. člena določa, da upnik lahko s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika in njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. Glede na določbo 1. odstavka 421. člena OZ, ki določa, da ima prevzemnik terjatve nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik, je prevzemnik singularni pravni naslednik odstopnika. Vstopi v njegove pravice. Z odstopom terjatve se njena narava ne spremeni, spremeni se zgolj upnikova oseba.

Pristojnost delovnih sodišč je urejena v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), ki v točki c prvega odstavka 5. člena določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnem delovnem sporu o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Tožnik uveljavlja pravice iz delovnega razmerja, čeprav nima lastnosti delavca v razmerju do tožene stranke. Ne gre torej za spor med delavcem in delodajalcem. Gre pa za spor med (singularnim) pravnim naslednikom delavca in delodajalcem.

Ker je tožnik glede pravic, ki jih uveljavlja s tožbo, pravni naslednik upnika tožene stranke, uveljavlja pa terjatev iz delovnega razmerja, je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno delovno sodišče. S tem, ko se je sodišče prve stopnje izreklo za stvarno nepristojno v zadevi, v kateri je njegova stvarna pristojnost podana, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 19. členom ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Tožnik je zahteval povrnitev pritožbenih stroškov, ki so nadaljnji stroški postopka. V zvezi z njimi je potrebno pripomniti le to, da tožnik kot stranka ne more zahtevati „nagrade“ po odvetniški tarifi. Zahteva lahko le povrnitev stroškov, ki so mu dejansko nastali, njihov obstoj pa mora dokazati.