UPRS Sodba III U 226/2017-15

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Občinska inšpekcija Mestne občine Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je s sklepom, št. 0611-135/2016-A4-4 z dne 17. 8. 2017 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), ugotovila, da je odločba, št. 0611-135/2016-A4-2 z dne 30. 5. 2017 (v nadaljevanju odločba z dne 30. 5. 2017), ki je bila tožnici vročena dne 5. 6. 2017, in s katero ji je bila naložena obveznost, da mora v roku tridesetih dni od prejema te odločbe iz zemljišča s parc. št. 500/41 k.o. A. odstraniti svoj del nastreška, skupaj z nosilno kovinsko konstrukcijo, postavljeno na javnem dobrem brez soglasja pristojnega upravnega organa, dne 6. 7. 2017 postala izvršljiva in se zato dovoljuje njena izvršba (1. točka izreka). Tožnico je opozorila, da mora v naknadnem roku petih dni po vročitvi izpodbijanega sklepa izpolniti naloženo obveznost (2. točka izreka) ter da bo, kolikor tega ne bo storila, zoper njo pričeta izvršba v četrtek dne 14. 9. 2017 ob 8.00 uri na kraju samem po drugi osebi, to je Javnem podjetju B. d.o.o., na njene stroške (3. točka izreka). Določila je še, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (4. točka izreka) ter da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve (5. točka izreka).

2Prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je bila odločba z dne 30. 5. 2016 tožnici vročena dne 5. 6. 2017, kar je razvidno iz povratnice, tožnica pa zoper to odločbo ni vložila pritožbe. V konkretnem primeru je prvostopenjski organ sicer vodil postopek tudi zoper druge zavezance, ki jih je zastopala tožničina pooblaščenka. Ta je v eni od pritožb vložila tudi pooblastilo tožnice, ki je bilo datirano z dnem 16. 6. 2017, torej po tem, ko je bila odločba vročena tožnici, vendar pa odvetnica pritožbe v njenem imenu ni vložila. Prvostopenjski organ je zato pooblaščenko tožnice pozval, naj se izjasni, kakšen je namen predloženega pooblastila za zastopanje, glede na to, da pritožba ni bila vložena. Pooblaščenka je ta poziv prejela dne 24. 7. 2017, vendar pa nanj vse do dne izdaje sedaj izpodbijanega sklepa, to je do dne 17. 8. 2017, ni odgovorila.

3Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je bil dne 16. 8. 2017 opravljen kontrolni pregled na kraju samem. Ugotovljeno je bilo, da tožnica obveznosti, ki ji je bila naložena z odločbo z dne 30. 5. 2017, ni izpolnila in je zato na podlagi 282. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dovolil upravno izvršbo tako, kot izhaja iz izreka sklepa.

4Tožnica je zoper sklep prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Župan Mestne občine Koper (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 0611-135/2016-A4-52 z dne 14. 9. 2017 (v nadaljevanju drugostopenjska odločba), zavrnil in potrdil sklep prvostopenjskega organa. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi odločbe pojasnil, da je prvostopenjski organ razčistil bistvena dejstva in na podlagi pravilno ter dovolj popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega in procesnega prava, sprejel pravilno odločitev. Poudarja, da je predmet presoje izpodbijani sklep ter povzema določbe ZUP, ki urejajo izvršilni postopek. Sklep o dovolitvi izvršbe je akt, katerega izdaja temelji na izvršljivi odločbi. Zoper tak sklep je dovoljena pritožba, ki pa se lahko nanaša le na dovolitev izvršbe. Izpodbijani sklep temelji na odločbi z dne 30. 5. 2017, zoper katero se tožnica ni pritožila ter je zato po poteku pritožbenega roka dne 20. 6. 2017 postala dokončna. To pa pomeni, da tožnica odločbe z dne 30. 5. 2017 ne more več izpodbijati s pritožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe.

5Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi navaja, da je odločba, s katero ji je tožena stranka odredila odstranitev nadstreška na parc. št. 500/41 k.o. A., nezakonita. Kot solastnica te nepremičnine je z vlogo z dne 31. 7. 2017 od tožene stranke zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne (posadne) listine zaradi vpisa lastništva v zemljiški knjigi. Sporni nadstrešek je bil postavljen v letu 1973 v skladu s takrat veljavnimi predpisi, njej pravni prednik C.C. pa je pridobil pravico uporabe na zemljišču, na katerem je ta postavljen. Ta pravica uporabe je prešla na tožnico, ki je na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) postala lastnica tistega dela parc. št. 500/41 k.o. A., na katerem je nadstrešek. Kasnejše spremembe in odloki tožene stranke na tako pridobljeno pravico na morejo vplivati. Tožena stranka tudi ni aktivno legitimirana, saj gre za zadevo povezano z izdajo gradbenih dovoljenj, ki je v pristojnosti Upravne enote Koper.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožničine navedbe. Ponavlja ugotovitve iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter poudarja, da se tožnica na inšpekcijsko odločbo z dne 30. 5. 2017 ni pritožila in je zato postala dokončna in izvršljiva, izpodbijani sklep pa je bil izdan prav na podlagi te odločbe. V tem sklepu je ugotovljeno, kdaj je upravni akt, ki tožnici nalaga obveznost odstranitve nadstreška, torej odločba z dne 30. 5. 2017, postal izvršljiv ter postavlja tožnici dodaten rok za izpolnitev obveznosti. Z izpodbijanim in drugostopenjskim sklepom se pravni položaj tožnice ni v ničemer spremenil in ker tožnica navaja, da izpodbija drugostopenjski sklep, bi moralo sodišče njeno tožbo zavreči.

7Tožena stranka še meni, da tožnica zgolj pavšalno zatrjuje, da je izpodbijani sklep nezakonit, vendar pa svojih navedb ne obrazloži. Njeno trditev, da je zahtevala izstavitev zemljškoknjižne listine zaradi vpisa v zemljiško knjigo, zavrača kot neresnično, je pa tudi sicer povsem irelevantna za predmetni postopek. Tožnica ni solastnica nepremičnine s parc. št. 500/41 k.o. A., tako kot zatrjuje, pač pa je po podatkih zemljiške knjige lastnica Mestna občina Koper. Sporna nepremičnina je v naravi javno parkirišče ter je javno dobro. Tožnica svojih trditev o lastništvu tudi sicer ni z ničemer izkazala, prav tako tudi ne trditev, da je pridobila lastninsko pravico po svojem pravnem predniku, ki naj bi imel na nepremičnini pravico uporabe. Zmotno je stališče, da naj tožena stranka ne bi bila aktivno legitimirana, saj v predmetni zadevi ne gre za izdajo gradbenega dovoljenja, pač pa za zadevo, ki se je vodila kot inšpekcijski postopek na podlagi Odloka o občinskih cestah in javnih površinah (Uradni list RS, št. 8/14 in 22/16, v nadaljevanju Odlok).

8Tožnica se je na odgovor tožene stranke odzvala v pripravljalni vlogi z dne 15. 1. 2018, vztrajala pri vseh svojih navedbah in ponovila stališča glede lastništva parc. št. 500/41 k.o. A. Ponovno poudarja, da je bil nadstrešek v letu 1973 zgrajen v skladu s takrat veljavnimi predpisi ter da zato tožena stranka ni aktivno legitimirana v predmetnem postopku. V nadaljnji vlogi z dne 10. 12. 2018 je pojasnila, da izpodbija tako odločbo z dne 30. 5. 2017, saj ji ta ni bila nikoli vročena, kot tudi izpodbijani sklep v zvezi z drugostopenjsko odločbo.

K točki I izreka:

9Tožba ni utemeljena.

10Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh tožničinih pritožbenih navedb. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi v celoti sledi ter se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožničinimi tožbenimi ugovori pa še dodaja:

11Odločba, izdana v upravnem postopku, se izvrši, ko postane izvršljiva (prvi odstavek 282. člena ZUP), izvršba pa se opravi zato, da se izterja denarna terjatev ali izpolni nedenarna obveznost (284. člen ZUP). Odločba prve stopnje postane izvršljiva: ko se vroči stranki, če pritožba ni dovoljenja; ko preteče rok za pritožbo, pa pritožba ni bila vložena; ko se vroči stranki, če pritožba ne zadrži izvršitve; ko se pravici do pritožbe odpovedo vse stranke; ali ko se stranki vroči odločba organa druge stopnje, s katero se pritožba zavrne, ali sklep, s katerim se pritožba zavrže (drugi odstavek 224. člena ZUP). Upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji, če ni s posebnim predpisom za to določen kakšen drug organ (prvi odstavek 289. člena ZUP). Ta organ izda sklep o izvršbi po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca tako, da ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določi način izvršbe, zoper tak sklep pa je dopustna pritožba na pristojni organ druge stopnje (prvi odstavek 290. člena ZUP). Dovoljena je le pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (prvi odstavek 292. člena ZUP).

12Podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa je v obravnavanem primeru odločba z dne 30. 5. 2017. Tožnica sicer trdi, da ji ta odločba ni bila nikoli vročena, kar pa ne drži, saj je iz vročilnice, ki je v upravnem spisu, razvidno, da ji je bila osebno vročena dne 5. 7. 2017, zoper to odločbo pa ni vložila pritožbe. Prvostopenjski organ je sicer dne 19. 6. 2017 prejel pooblastilo, ki ga je dne 16. 6. 2017 tožnica dala svoji pooblaščenki, vendar pa je bilo to priloženo pritožbi, ki so jo zoper odločbo, št. 0611-135/2016 (A1, A2, A3 in A5) z dne 30. 5. 2017, vložili D.D., E.E., F.F. in G.G. Prvostopenjski organ je pooblaščenko tožnice z dopisom z dne 11. 7. 2017 pozval, naj sporoči s kakšnim namenom je predložila tožničino pooblastilo ter jo ob tem posebej opozoril, da pritožbe zoper odločbo št. 0611-135/2016-A4-2 z dne 30. 5. 2017, ki je bila izdana tožnici, niso prejeli. Tožničina pooblaščenka je ta dopis prejela dne 24. 7. 2017, vendar pa se nanj ni odzvala. Prvostopenjski organ je zato pravilno ugotovil, da je tožnica odločbo z dne 30. 5. 2017 prejela dne 5. 7. 2017, da se zoper njo ni pritožila ter da je zato, kot je določal izrek odločbe, po poteku 30 dni od dne vročitve, torej dne 6. 7. 2017, postala izvršljiva.

13Nesporno je, da tožnica svojih obveznosti po odločbi z dne 30. 5. 2017 ni izvršila, torej iz zemljišča s parc. št. 500/41 k.o. A. ni odstranila svojega dela nadstreška, skupaj s kovinsko konstrukcijo. Odločitev tožene stranke, da ji izda izpodbijani sklep, s katerim ji je določila, da mora naloženo obveznosti izpolniti v roku nadaljnjih petih dni po vročitvi sklepa ter da bo v nasprotnem primeru naložena obveznost izvršena po drugi osebi, to je B. d.o.o., je zato skladna s prej citiranimi določbami ZUP. Sodišče ne sledi tožnici, ki trdi, da tožena stranka ni aktivno legitimirana za izdajo izpodbijanega sklepa, saj naj bi šlo za gradbeno zadevo, za katero bi morala biti pristojna Upravna enota v Kopru. Kot je že bilo pojasnjeno, opravlja upravno izvršbo organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji, če ni s posebnim predpisom za to določen kakšen drug organ. O zadevi je z odločbo z dne 30. 5. 2017 odločil prvostopenjski organ na podlagi Odloka in je zato pristojen tudi za postopek upravne izvršbe.

14Tožnica s tožbo izpodbija sklep o izvršbi s tem, da oporeka pravilnosti odločbe, ki se izvršuje, to je odločbe z dne 30. 5. 2017. Kot je že bilo pojasnjeno, se po določbi 292. člena ZUP pritožba zoper sklepe o izvršbi lahko nanaša le za izvršbo, ne pa na pravilnost izvršilnega naslova. Tožnica bi torej lahko ugovore, ki se nanašajo na inšpekcijsko odločbo z dne 30. 5. 2017, uveljavljala le v pritožbi zoper to odločbo, vendar pa pritožbe, kot je bilo že ugotovljeno, ni vložila. Predmet spornega postopka je zgolj izvršitev obveznosti, ki izhaja iz dokončne in izvršljiva odločbe z dne 30. 5. 2017, ne pa vsebinska presoja te odločbe, oziroma presoja obveznosti, ki iz nje izvirajo. Tožničino sklicevanje, da je lastnica nepremičnine, na kateri je postavljen sporni nadstrešek, torej za presojo izpodbijanega sklepa ni pomembno, nenazadnje pa tem njenim trditvam tudi sicer nasprotujejo javno dostopni podatki zemljiške knjige.

15Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožničini dokazni predlogi se namreč nanašajo le na listine, ki so v upravnem spisu in so bile že presojane v upravnem postopku.

16K točki II izreka:

17Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.