VSL Sodba II Cp 2157/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 74.791,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od njihove zapadlosti do plačila, kot je podrobneje razvidno iz I. točke izreka izpodbijane sodbe. Tožeči stranki je naložilo povrnitev 20 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka).

2Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP¹. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika, ali po opravljeni obravnavi sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali ugotovi, da je podan pravni temelj za plačilo odškodnine in zadevo vrne v odločanje novemu sodniku prvostopenjskega sodišča glede višine odškodnine.

Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevajoč razveljavitveni sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1066/2017 s 14. 2. 2018 opraviti glavno obravnavo z izvedbo vseh dokazov neposredno ali z branjem zapisnikov o izvedenih dokazih. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbama 8. in 298. člena ZPP ter kršitev ustavne določbe o pravici do sodnega varstva (23. člen URS²), kar narekuje ponovno razveljavitev izpodbijane sodbe. Sodišču dalje očita, da je glede na kratek rok izdelave sodbe v zadevi očitno razsodilo pred narokom 4. 7. 2018, kar je prav tako v nasprotju z določbo ZPP, po kateri se sodba lahko izda samo po končani obravnavi in po izvedbi dokazov, na katerih temelji. V izpodbijani sodbi tudi ni razlogov o zavrnitvi zahteve za izločitev izvedenke.

Glede zahtevka, temelječega na zavarovalni pogodbi o zavarovanju civilne odgovornosti tožnika kot lastnika nepremičnine (investitorja), na kateri so se izvajala gradbena dela, pritožnik navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ki se nanaša na vprašanje, ali so bili zavarovalni pogoji sestavni del zavarovalne pogodbe investitorja, in glede vprašanja namena sklenitve (kavze) te zavarovalne pogodbe. Vztraja pri trditvah, ki jih je podal že v pritožbi zoper prvo sodbo, izdano v tej zadevi, in meni, da kljub zapisu v polici o prejemu pogojev tožnik oziroma njegov pooblaščenec teh nista prejela in z njimi nista bila seznanjena. Navedeno dokazuje z dopisoma toženi stranki po škodnem dogodku (prilogi A29 in A35), v katerih je njegov pooblaščenec izrecno zahteval, da mu tožena stranka izroči zavarovalne pogoje, ki jih zavarovalna agentka ni izročila ob podpisu pogodbe. Tudi iz izpovedi priče V. Š. izhaja, da obstaja možnost, da zavarovalnih pogojev ni izročila, zato je zaključek prvostopenjskega sodišča napačen. Razlogovanje sodišča o zapisu v polici in lastnostih pooblaščenca v konkretnem primeru ne morejo biti odločilne. Po mnenju tožnikovega pooblaščenca je razlog, zakaj zavarovalni pogoji niso bili izročeni ob sklenitvi police ali pozneje, mogoče iskati v tem, da je šlo za posebno zavarovalno pogodbo z namenom zavarovanja odgovornosti tožnika kot graditelja nove stavbe za škodo, ki bi utegnila zaradi gradnje stavbe nastati tretjim osebam, zaradi česar splošni pogoji niso bili uporabni. Slednje je razvidno iz poteka pogajanj sklenitve pogodbe, vsebine kritja, ki jo je pojasnil pooblaščenec tožnika, pa tudi iz izpovedbe V. Š. ter iz višine (posebej s strani tožene stranke) odobrene visoke zavarovalne vsote in temu ustrezne visoke zavarovalne premije. Zato je zmotna razlaga sodišča, da gre za klasično zavarovanje odgovornosti zasebnika z utesnitvijo zavarovalnega kritja na znesek 12.500 EUR, saj povsem prezre pogodbeno voljo pravdnih strank. Sodišče je v nasprotju s kogentno pravno normo iz tretjega odstavka 926. člena OZ³ za vsak primer obrazložilo tudi situacijo, ko splošni pogoji pooblaščencu tožnika ne bi bili izročeni. Iz takšne razlage je razvidno, da prvostopenjsko sodišče niti samo ni prepričano, ali so mu bili splošni pogoji res izročeni. Glede na določbo petega odstavka citiranega člena, ki izrecno predpisuje, da v primeru neujemanja kakšnega določila splošnih pogojev in določila police, obvelja določilo v polici, ni dopustno utesnjevanje določb iz police, ker splošni pogoji zaradi opustitve vročitve niso mogli biti sestavni del zavarovalne pogodbe. Materialnopravno zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da bi moral tožnik pridobiti in izvajalcu zemeljskih del izročiti projekt za izvedbo del (PZI). Edina opustitev tožnika (v smislu odgovornosti za škodo, ki so jo utrpeli tretji - B.) je opustitev njegovega pooblaščenca - odvetnika, da pogodbeno angažira nadzornika izkopa gradbene jame, kar pokriva tako polica zavarovanja tožnika kot tudi polica zavarovanja odvetniške odgovornosti. Škodo, ki sta jo utrpela soseda B. kot tretja, je namesto tožene stranke odpravil tožnik sam (s plačilom zneskov za izkop za nov oporni zid, pilotiranje, izdelavo nosilne gredi za nov oporni zid, izdelavo novega zidu, sanacijo dvorišča B. in izgradnjo novega nadstreška za avtomobile na njihovem dvorišču), s čimer je po samem zakonu vstopil v pravni položaj tretjega, z zahtevo, da se mu na podlagi sklenjenega zavarovanja ta škoda, namesto tretjim, povrne. Opozarja še na določbo tretjega odstavka 953. člena OZ in sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 92/2015. V tem kontekstu zavarovanec (tožnik) odgovarja tretjemu za ravnanje svojih izpolnitvenih pomočnikov - izvajalca zemeljskih del (in pooblaščenca) ne glede na to, ali je izvajalec povzročil škodo celo namenoma, česar sicer tožena stranka ni dokazala. Zmotno je tudi stališče sodišča, da je škoda tretjim nastala le z izgradnjo novega opornega zidu in nadstreška. Treba je upoštevati tudi vso škodo, nastalo s pripravo podlage za oporno steno, kar po računu podjetja G., d. o. o., znaša 27.224,63 EUR. To pomeni, da škoda, ki sta jo utrpela B. in jo je odpravil tožnik s plačilom del, znaša, skupaj z zneskom 22.671,22 EUR iz naslova stroškov za izgradnjo nadstreška in stroškov za izgradnjo opornega zidu, 49.895,85 EUR.

Glede zahtevka, temelječega na zavarovalni pogodbi za zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnika M. J., ki je lastnika nepremičnine zastopal pri sklepanju pogodb in izvajanju gradnje, pritožnik v celoti ponavlja stališča iz pritožbe zoper sodbo s 3. 2. 2017. Nasprotuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da škoda ni nastala v okviru zavarovane odgovornosti odvetnika. Tožnik je dal pooblaščencu - odvetniku poleg splošnega pooblastila tudi posebno pooblastilo za zastopanje ob gradnji hiše. Dokazal je, da je pooblaščenec opustil dolžnost angažiranja nadzornika zemeljskih oziroma gradbenih del, ki izhaja iz pooblastila (mandatne pogodbe) in Kodeksa poklicne odvetniške etike. Sodišče pa zmotno sklepa, da ta opustitev sodi v zasebno in ne v profesionalno sfero odvetnika. Gre za opustitev bistvenega pravnega opravila, ki je krito z zavarovalno polico. Obseg pooblastila, ki ga je tožnik dal svojemu pooblaščencu, je razviden iz samega (pisnega) pooblastila. Poudarja, da ga je pooblaščenec pravno zastopal v vseh postopkih gradnje hiše, saj ga je pooblastil za pravni okvir gradnje. Na podlagi pooblastila je pooblaščenec sklenil zavarovanje odgovornosti tožnika, izbral izvajalce, z izvajalci sklepal ustrezne pogodbe, tožnika zastopal v inšpekcijskem postopku, konzultiral gradbene strokovnjake v zvezi z varovanjem izkopa, angažiral nadzornika gradnje hiše (potem, ko je bil izkop narejen) ter tožniku dajal pravne nasvete, povezane z gradnjo hiše. Pooblaščenec niti z enim dejanjem ni gradil hiše ali opravljal izkopov, to so delali strokovnjaki na podlagi sklenjenih pogodb. Zato vsa opravila pooblaščenca sodijo v pravna opravila, ki jih pokriva polica zavarovanja odvetniške odgovornosti.

Tudi glede zavarovanja odgovornosti izvajalca zemeljskih del tožnik kljub stališču Višjega sodišča iz zgoraj citiranega razveljavitvenega sklepa v pritožbi vztraja, da tožena stranka ni zadostila pravilu o pravočasnem navajanju pravno pomembnih dejstev, ki se nanašajo na domnevno izključitev zavarovalnega kritja izvajalca zemeljskih del ter odgovornosti tožnika. Navaja, da je v odgovoru na tožbo (enako kot pred pravdo) nasprotovala plačilu odškodnine z zatrjevanjem, da je njen zavarovanec delal v vsem, kot je treba, in za to predlagala dokaze. Nato pa je v pripravljalni vlogi podredno (če bi sodišče ugotovilo, da je podana odgovornost njenega zavarovanca - izvajalca zemeljskih del) uveljavljala izključitev zavarovalnega kritja v skladu s 1. točko prvega odstavka 3. člena zavarovalnih pogojev, ker naj bi škodo povzročil zavarovanec naklepno, ne da bi navajala dejstva, ki bi temeljila na navedenem določilu, zlasti, katere predpise naj bi zavarovanec zavestno kršil. Njene poznejše trditve o obstoju elementov domnevnega naklepa za povzročitev škode pa so prepozne in je z njimi prekludirana. V zvezi s tem uveljavlja tudi (relativno) bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z določbo 286. člena ZPP. Ponovno opozarja, da določbe zavarovalnih pogojev, ki za naklep štejejo ravnanje, ki ga zavarovanec opusti, čeprav je moral pričakovati škodljivo posledico, kot tudi v primeru zavestne kršitve predpisov, ne morejo prizadeti oškodovanca. Gre za določbe v nasprotju z OZ, saj ne predpisujejo voljnega elementa, ki je usmerjen k povzročitvi konkretne škode. Splošni pogoji v tem delu zato po mnenju pritožnika ne morejo povzročiti pravnih posledic, sodišče prve stopnje pa spornih določb ne bi smelo upoštevati in jih razlagati v škodo oškodovancev, še posebno ne pri obveznih zavarovanjih. Ker so nična oziroma nejasna, jih je treba razlagati v korist zavarovanca. Čeprav tožena stranka ni dokazala, da bi njen zavarovanec ravnal naklepno, sodišče vseeno ugotavlja, da ni podano zavarovalno kritje, pri čemer izvajalčevega domnevnega naklepa ne obrazloži. Po prepričanju tožnika vsaka kršitev predpisov ne more pomeniti izgube zavarovalnega kritja, saj bi bil s tem namen zavarovanja povsem izničen. V konkretnem primeru ravnanja izvajalca zemeljskih del ni mogoče opredeliti kot zavestne kršitve predpisov, ker je storil vse potrebno za zavarovanje brežine in je bil prepričan, da je takšno zavarovanje izkopa ustrezno, kar potrjuje njegova izpovedba. Tudi izvedenka gradbene stroke ugotavlja, da ni obstajala večja nevarnost za nastanek škode in da ni bilo potrebno izdelati PZI izkopa gradbene jame v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja. PZI je bil potreben le za gradnjo hiše in ne za izkop gradbene jame. Izključitev zavarovalnega kritja se lahko nanaša le na primere, ko obstaja zelo velika verjetnost za nastanek škode. Tožnik je prepričan, da v konkretnem ravnanju izvajalca ni bilo takšnih opustitev dolžnega ravnanja, da bi izgubil zavarovalno kritje. Sodišče je zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek tudi sklicujoč se na določbo šestega odstavka 5. člena splošnih pogojev. V konkretnem primeru je bila narejena zaščita, kar je izvajalec štel za ustrezno. Poleg tega pretežni del škode ni nastal na nobenem gradbenem objektu. Ne zadostuje namreč, da je objekt sosednji - opredeljen mora biti tudi kot gradbeni, kar sodišče napačno enači. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cpg 68/2018, ki je zavarovalnico obvezalo na povrnitev škode (nastale zaradi slabo izvedene zaščite gradbene jame) njenemu zavarovancu na podlagi pravil o zakonski subrogaciji.

3Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

Okoliščine zadeve

5Tožnik uveljavlja tožbeni zahtevek na podlagi treh zavarovalnih pogodb, in sicer na podlagi zavarovalne pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti lastnika nepremičnine (tožnika), zavarovalne pogodbe o zavarovanju poklicne odgovornosti M. J., ki je lastnika nepremičnine zastopal pri sklepanju pogodb in izvajanju gradnje, in zavarovalne pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti T. G., ki je po naročilu tožnika kot investitorja (oziroma njegovega pooblaščenca) izvajal zemeljska gradbena dela. Od zavarovalnice zahteva povrnitev odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala (del škode, ki je nastala sosedu B., je odpravil s plačilom storitev) zaradi porušitve zemljine, do katere je prišlo pri izkopavanju gradbene jame za izgradnjo objekta na njegovi nepremičnini.

6Višje sodišče o pritožbi tožnika odloča drugič. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, višje sodišče pa je prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma v ponovno izdelavo sodbe. Pritrdilo je razlogom, ki jih je prvostopenjsko sodišče podalo glede zavarovalne pogodbe o zavarovanju odvetnikove poklicne odgovornosti in glede zavarovalne pogodbe za zavarovanje odgovornosti izvajalca gradbenih del, v zvezi z zavarovalno pogodbo za zavarovanje civilne odgovornosti tožnika pa je v napotkih zapisalo, naj se sodišče prve stopnje opredeli do sicer izvedenih dokazov in obrazloži ugotovitev, da (ali) so bili splošni pogoji tožniku (njegovemu pooblaščencu) izročeni oziroma da (ali) so bili del zavarovalne pogodbe (police).

7Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi razloge glede prvih dveh zgoraj navedenih zavarovalnih pogodb (zgolj) ponovilo, v obrazložitvi glede zavarovalne pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti tožnika kot lastnika pa je v skladu z napotki pritožbenega sodišča podalo (še) razloge glede vprašanja izročitve splošnih pogojev in tožbeni zahtevek (ponovno) v celoti zavrnilo.

8Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Relevantno dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno, o odločilnih dejstvih navedlo jasne in prepričljive razloge, ustrezno pa je uporabilo tudi materialno pravo.

9Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje na ponovljeni glavni obravnavi ponovno neposredno izvesti vse dokaze oziroma prebrati zapisnike o njihovi izvedbi, so neutemeljene. Višje sodišče je z odločbo II Cp 1066/2017 s 14. 2. 2018 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo izdelavo sodbe, ker je bila s kršitvijo obremenjena le odločba (sodišče prve stopnje je dokazni postopek že izvedlo, ni pa podalo razlogov o vseh odločilnih dejstvih), ne pa tudi postopek pred njo, zato razpis ponovnega naroka niti ni bil potreben.⁴ Prvostopenjsko sodišče bi zato lahko kršitev odpravilo tako, da bi razveljavljeno sodbo zgolj na novo napisalo, pa je kljub temu razpisalo narok (v prizadevanju mirne rešitve spora, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na navedeno ni podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbama 8. in 298. člena ZPP, tožniku pa tudi ni bila kršena ustavna pravica iz 23. člena URS. Neizkazan je po oceni pritožbenega sodišča tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje razsodilo pred opravljenim narokom 4. 7. 2018. Razlogi, ki jih pritožnik za to ponuja, so namreč povsem pavšalni oziroma hipotetični in jim zato ni moč slediti.

10Kar se tiče zavrnitve zahteve za izločitev sodne izvedenke, je pritožbeno sodišče že v predhodnem razveljavitvenem sklepu pojasnilo, da je bilo o tem odločeno s sklepom sodišča prve stopnje s 30. 1. 2017 (list. št. 283), ki je bil tožniku vročen 1. 2. 2017, pred izdajo prve v tem postopku izdane sodbe. Zoper ta sklep ni bilo pritožbe. Sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno strankama v izpodbijani (kot tudi ne v prvi prvostopenjski) sodbi dodatno pojasnjevati razlogov za svojo odločitev o zahtevi za izločitev, v kateri je obravnavalo tudi očitani razlog pristranskosti. Zahteva za postavitev izvedenca sodi v okvir vsebinske obravnave tožbenega zahtevka, pri čemer velja ponovno poudariti, da zgolj nestrinjanje z odgovori izvedenca, ki je obrazloženo, strokovno in korektno pojasnil svoje ugotovitve, ni razlog za postavitev novega izvedenca. Očitki procesnih kršitev, pri katerih pritožnik kljub predhodnim (zadostnim) pojasnilom višjega sodišča vztraja, tako niso utemeljeni.

Glede vročitve (veljavnosti) splošnih zavarovalnih pogojev

11Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bili tožniku oziroma njegovemu pooblaščencu splošni pogoji PG-odg/07-1 izročeni. Dokazni oceni, pojasnjeni v točkah 28 do 35 izpodbijane sodbe, ni kaj dodati. Pritožba ima prav, da morajo biti splošni zavarovalni pogoji, da zavezujejo sklenitelja zavarovanja, slednjemu izročeni. Šele v takem primeru je namreč zagotovljeno, da je zavarovalec seznanjen z vsemi splošnimi pogoji, pod katerimi je sklenil zavarovalno razmerje. V zvezi s tem je sodišče argumentirano in prepričljivo pojasnilo, zakaj na podlagi zapisa na zavarovalni polici, da je zavarovalec seznanjen, da je pogodba sklenjena po splošnih pogojih PG-odg/07-1, podpisani s strani tožnikovega pooblaščenca, šteje za dokazano, da je pooblaščenec v teku sklepanja zavarovalne pogodbe splošne pogoje prejel in se imel možnost z njimi seznaniti. Tudi z zaslišanjem obeh prič, zavarovalne zastopnice V. Š. in pooblaščenca M. J., na kateri se opira pritožba, se je sodišče zanesljivo prepričalo, da mu je agentka splošne pogoje (skupaj z drugimi listinami) morala izročiti. Tisto, kar je z vidika sprejete dokazne ocene tudi za pritožbeno sodišče najbolj bistveno, pa je to, da je tožnik za sklepanje pogodbe (kot tudi za zastopanje v tej pravdi) pooblastil odvetnika kot pravno izkušeno in za zagotavljanje pravne pomoči strokovno usposobljeno osebo, ki ga pri opravljanju svoje poklicne dejavnosti zavezuje večja (profesionalna) skrbnost kot povprečno skrbno stranko, zato je (toliko bolj) neprepričljivo pritožbeno sklicevanje na toleriranje nepazljivosti odvetnikov pri sklepanju (oziroma podpisovanju) - po tožnikovih trditvah - atipičnih zavarovalnih pogodb. Ob ocenjevanju verodostojnosti izpovedi pooblaščenca je sodišče prve stopnje povsem upravičeno (česar ni mogoče označiti kot žaljivo, kot to navaja pritožba) zapisalo, da je imel kot tožnikov oče nedvomno interes, da njegov sin v pravdi uspe. S svojo izpovedjo, da splošnih pogojev ni prejel, ob tem, da je sam potrdil, da je zavarovalno polico s takšno (zgoraj citirano) vsebino podpisal, tudi po presoji pritožbenega sodišča v prepričljivost ostalih dokazov, ki govorijo v prid dejanski tezi tožene stranke, ne uspe vnesti resnega dvoma. Ni namreč mogoče sprejeti pritožbenega stališča, da je pooblaščenec, ki je bil odvetnik, podpisal zavarovalno polico za zavarovalca, ki je bil povrhu vsega še njegov sin, ne da bi bil ob tem seznanjen, kaj podpisuje oziroma kakšni so pogoji, pod katerimi se sklepa zavarovanje, še zlasti za tako visoko (96.200 EUR) zavarovalno vsoto, kar poudarja tudi sam. Če je tožnik oziroma njegov pooblaščenec k pogodbi pristopil, ne da bi se s splošnimi pogoji dejansko seznanil, čeprav je to možnost imel, pa mora sam nositi posledice svojega neskrbnega ravnanja. V tej luči je mogoče razumeti (delno) sicer res napačno prvostopenjsko interpretacijo določbe OZ glede vprašanja dejanske izročitve splošnih pogojev zavarovalcu, na kar opozarja pritožba, ki pa na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja - da so bili splošni pogoji izročeni (in s tem na pravilnost končne odločitve) ni vplivala. Iz konteksta celotne obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ni mogoče izpeljati sklepa, ki ga ponuja pritožba, da prvostopenjsko sodišče niti samo ni (bilo) prepričano, da so bili splošni pogoji pooblaščencu res izročeni. Zaključek v izpodbijani sodbi je ravno nasproten.

12Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče še dodaja, da se sodišču prve stopnje, tako kot se mu ni treba opredeliti prav do vseh prvin trditvenega gradiva, v razlogih sodbe tudi ni treba opredeljevati do prav vseh prvin dokaznega gradiva (to pomeni, do vseh gradnikov izpovedbe sleherne priče in do celotne vsebine vseh predloženih listin). Opredeliti se je dolžno do tistega, kar je bistveno. V dokaznem postopku se pogosto izkaže, da so posamezni deli posameznih dokazov ali celo posamezni dokazi v celoti z vidika odločilnih dejstev nepomembni. Pritožba sodišču prve stopnje zato neutemeljeno očita, da se do dveh dopisov tožnikovega pooblaščenca, poslanih toženi stranki po škodnem dogodku, v katerih je od nje zahteval, da mu izroči zavarovalne pogoje, ki naj mu jih zavarovalna agentka ne bi izročila ob podpisu pogodbe, ni (izrecno) opredelilo oziroma da ju ni vključilo v pravno argumentacijo. Po oceni pritožbenega sodišča navedeni listini tudi sicer glede na vse navedeno - zlasti glede lastnosti (kvalificiranosti) tožnikovega pooblaščenca, kot že obrazloženo, ne moreta spremeniti siceršnje sprejete dokazne ocene prvostopenjskega sodišča.

13Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožnik s pritožbenimi navedbami glede na povedano ne omaje sprejete dokazne ocene, da so (bili) splošni pogoji sestavni del zavarovalne pogodbe in s tem vključeni v pogodbeno razmerje, zaradi česar sta bili pogodbeni stranki z njimi zavezani.

Glede predmeta (kavze) zavarovalne pogodbe tožnika

14Iz enakih razlogov so neutemeljene tudi navedbe pritožnika, da v konkretnem primeru ni šlo za klasično zavarovanje odgovornosti zasebnika z utesnitvijo zavarovalnega kritja na znesek 12.500 EUR, temveč za pogodbo, prilagojeno konkretnemu zavarovalnemu riziku - odgovornosti tožnika kot investitorja gradnje hiše za škodo, ki bi jo utegnili utrpeti tretji zaradi same gradnje. Vse že obrazloženo glede veljavnosti splošnih zavarovalnih pogojev velja tudi za namen (kavzo) oziroma predmet zavarovalne pogodbe (police) za zavarovanje odgovornosti tožnika. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bilo na zavarovalni polici kot vir zavarovane nevarnosti (predmet zavarovanja) navedeno zavarovanje odgovornosti zasebnika J. S., torej je šlo za zavarovanje dejavnosti iz zasebne sfere tožnika, tožnik pa z golim nestrinjanjem z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča te ne more spremeniti oziroma v njeno pravilnost vnesti dvoma. Z izpovedjo tožnikovega pooblaščenca o domnevnem predmetu zavarovanja, še manj pa z izpovedjo V. Š., tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati, da bi bil predmet zavarovanja drugačen, kot pa je bil zapisan na podpisani zavarovalni polici. Kakovost tega listinskega dokaza je med drugim v tem, da izhaja še iz faze sklepanja pogodbe, ko te pravde in vprašanj, ki so se v njej izkazala za sporna, še ni bilo mogoče predvidevati. Oblikovana dokazna ocena prepriča tudi pritožbeno sodišče, nasprotne pritožbene navedbe pa ostajajo neutemeljene.

Glede zavarovalne pogodbe za zavarovanje civilne odgovornosti lastnika nepremičnine (tožnika)

15Ker je ugotovilo, da so bili splošni pogoji sestavni del zavarovalne pogodbe tožnika, jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri presoji, kaj je (bilo) v okviru sklenjene zavarovalne police zavarovano oziroma katera škoda je bila predmet konkretnega zavarovanja; kaj je bil torej predmet (obseg) zavarovanja in kaj (katera škoda) je bilo iz zavarovalnega kritja izključeno.

16Kot je v tej odločbi že obrazloženo, tožnik ni uspel dokazati, da bi bilo v konkretnem primeru sklenjeno zavarovanje odgovornosti tožnika kot investitorja gradnje hiše za škodo, nastalo tretjim zaradi same gradnje, temveč je šlo za klasično zavarovanje splošne civilne odgovornosti. V okviru tega splošnega zavarovanja pa je bila upoštevajoč določilo 1. točke drugega odstavka 2. člena splošnih pogojev z obravnavano zavarovalno pogodbo krita tudi odgovornost zavarovanca, ki izvira iz gradbenih del po naročilu zavarovanca, če stroški del ne presegajo 12.500 EUR, kar med strankama ni bilo sporno.⁵

17Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so stroški gradbenih del v konkretnem primeru presegali znesek, do katerega je bilo zavarovalno kritje še podano. Tega obravnavana pritožba niti ne izpodbija.⁶ Kljub temu, da je bila gradbena dejavnost tožnika v omejenem obsegu z zavarovalno pogodbo krita, je zato pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je tožnik kot investitor in naročnik škodo pri izvajanju gradbenih del povzročil izven zavarovanega obsega. Ker je bilo treba tožbeni zahtevek na podlagi zavarovalne pogodbe tožnika že iz tega razloga zavrniti, se sodišču prve stopnje ne bi bilo treba ukvarjati še z drugimi razlogi za njegovo zavrnitev (v zvezi z izključitvijo zavarovalnega kritja po šestem odstavku 5. člena in prvem odstavku 3. člena splošnih pogojev). Tako se izkažejo kot nerelevantne pritožbene navedbe, ki tem razlogom nasprotujejo, zato se tudi pritožbenemu sodišču do njih ni treba posebej opredeljevati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18Ne glede na navedeno pa ni odveč poudariti, da pritožbeni očitki tudi pravilnosti teh razlogov v ničemer ne omajejo in pritožbeno sodišče tudi te v celoti sprejema kot pravilne, glede na pritožbene poudarke pa dodaja le to, da je bilo v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da je tožnik ravnal v nasprotju z veljavnimi predpisi, zaradi česar je bilo jamstvo zavarovalnice za povrnitev škode po prvem odstavku 3. člena splošnih pogojev izključeno.⁷ Pritožnik se s takšnim zaključkom ne strinja in vztraja, da PZI ni bil dolžan pridobiti. Da temu v konkretnem primeru ni bilo tako, je upoštevajoč relevantne zakonske določbe ZGO-1 potrdila tudi sodna izvedenka, nenazadnje pa je, kot je navedlo sodišče prve stopnje, to trdil tudi tožnik sam v okviru svojih navedb. Ugotovljeno je bilo, da je bil pred začetkom gradnje manj zahtevnega objekta potreben projekt PZI in projekt zaščite gradbene jame, kar je bilo zapisano že v tehničnem poročilu k statističnemu izračunu, pri čemer se izvajalec del brez teh projektov glede na zakonsko obveznost ne bi smel lotiti izkopa. Drugačne pritožbene trditve nimajo opore v dokaznem postopku, prav tako ni dvoma v pravilnost uporabljenega materialnega prava.

19Glede na pritožbene pomisleke v zvezi z določbo tretjega odstavka 953. člena OZ, ki predpisuje, da je zavarovalnica dolžna povrniti vsako škodo, ki jo je povzročil kdo, za katerega ravnanje zavarovanec kakorkoli odgovarja, ne glede na to, ali je bila škoda povzročena iz malomarnosti ali namenoma, višje sodišče pojasnjuje, da izvajalca gradbenih del oziroma tožnikovega pooblaščenca - odvetnika ni mogoče šteti za tožnikova izpolnitvena pomočnika v smislu te določbe. Ne gre namreč za osebi, za kateri bi zavarovanec kakorkoli odgovarjal. Četudi bi bilo temu tako, pa navedeno ne bi spremenilo ugotovitve, da je tudi tožnik ravnal v nasprotju z veljavnimi predpisi oziroma splošnimi pogoji (če se na sploh izvzame, da zavarovalnega kritja za nastalo škodo v nobenem primeru ni bilo), zato bi bil tožbeni zahtevek tožnika v vsakem primeru neutemeljen. S tega vidika je neutemeljeno pritožnikovo sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 92/2015, ki obravnava dejanski stan, neprimerljiv konkretnemu. Tam sta namreč škodo, ki jo je tožnica povrnila oškodovancu, povzročila pri njej zaposlena varnostnika, tožnica pa je nato od zavarovalnice zahtevala povračilo tega zneska iz naslova sklenjenega zavarovanja. Vrhovno sodišče je zapisalo, da zavarovalnica v razmerju do zavarovanca nima pravice uveljavljanja ugovora izključitve zavarovalnega kritja iz obveznega zavarovanja imetnika licence zasebnega varovanja za primer krivdnega ravnanja zavarovančevih varnostnikov in v utemeljitev navedlo, da ureditev, ki zavarovalnici omogoča bodisi zavrnitev izplačila zavarovalnine zavarovancu bodisi terjatev zoper njega na povračilo odškodnine, ki jo je izplačala oškodovancu, temelji na zavržnosti ravnanja. Če škodo povzročijo zavarovančevi delavci brez njegovega sodelovanja (neposrednega naloga ali privolitve), pa mu zavržnosti ni moč pripisati. V tu obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Neustrezno je tudi opozarjanje na odločbo Višjega sodišča v Kopru I Cpg 68/2018, ki jo pritožba sicer omenja v kontekstu odgovornosti izvajalca gradbenih del (kar bo obrazloženo v nadaljevanju). Res je sicer sodišče v tem primeru zavarovalnico obvezalo na povrnitev škode (nastale zaradi slabo izvedene zaščite gradbene jame) njenemu zavarovancu na podlagi pravil o zakonski subrogaciji, a ni šlo za izključitev odgovornosti zavarovalnice (kritja) zaradi naklepnega (krivdnega) ravnanja zavarovanca. Zadeva torej v dejanskem pogledu ni primerljiva z obravnavano.

20Na ostale pritožbene navedbe sodišče druge stopnje, kot že pojasnjeno, ne odgovarja, ker že vse do sedaj navedeno zadostuje za zavrnitev tožbenega zahtevka na tej podlagi oziroma potrditev prvostopenjske odločitve.

Glede zavarovalne pogodbe za zavarovanje civilne odgovornosti izvajalca gradbenih del

21V zvezi z zahtevkom na podlagi zavarovalne pogodbe izvajalca del pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnik v pritožbi ne navaja novih razlogov, s katerimi bi lahko izpodbil pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, temveč zgolj ponavlja trditve iz pritožbe zoper sodbo s 3. 2. 2017, na katere je višje sodišče (v bistvenem) že odgovorilo v razveljavitvenem sklepu II Cp 1066/2017 s 14. 2. 2018. Višje sodišče svoje že podane razloge za zavrnitev pritožbe v tem delu le (na kratko) povzema.

22Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru, tako kot po zavarovalni pogodbi tožnika, tudi po navedeni zavarovalni pogodbi skladno z že citirano določbo prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev ni (bilo) podanega zavarovalnega kritja za vtoževano škodo. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožena stranka ni pravočasno in dovolj konkretizirano zatrjevala dejstev v smeri izključitve zavarovalnega kritja. Zadostne trditve v tej smeri je podala v pravočasnih vlogah na list. št. 39 in 41 in v ta namen predlagala ustrezne dokaze (zaslišanje izvajalca, sodnega izvedenca in dokazne listine). S tem povezana zatrjevana procesna kršitev zato ni podana. Tožena stranka je sprva res navajala, da izvajalec del ni odgovoren za vtoževano škodo, ker naj bi svoje delo ustrezno opravil, hkrati pa, da je v primeru ugotovljene izvajalčeve odgovornosti oziroma protipravnosti njegovega ravnanja podana izključitev zavarovanja. Z vidika primerjave njenih primarnih in podrednih trditev pa ne gre za ravnanje, ki bi bilo kakorkoli sporno, saj je s tem uresničevala svojo pravico do obrambe.

23Nerazumljivo je pritožnikovo navajanje, da je izvajalec storil vse potrebno za zavarovanje brežine in da ni bilo treba pridobiti PZI z načrtom za zaščito gradbene jame pred pričetkom izvajanja (zemeljskih) del, ki predstavljajo začetek gradnje. Ob takšni ugotovitvi zavarovalnica že iz tega razloga ne bi odgovarjala za škodo, saj že prvi pogoj, to je podana (so)odgovornost izvajalca (zavarovanca) oziroma njegova protipravnost ravnanja, ne bi bil izpolnjen. A dokazni postopek je pokazal, da je izvajalec del v zvezi z izkopom gradbene jame ravnal nepravilno oziroma protipravno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi moral dela na gradbišču izvajati po PZI, kot to določa 83. člen ZGO-1. Na pritožnikove trditve, da PZI z načrtom ustreznih ukrepov za zavarovanje brežine in opornega zidu ter objektov v okolici ni bil potreben, pa je višje sodišče odgovorilo že v okviru uveljavljane odgovornosti zavarovalnice na podlagi zavarovanja tožnika.

24Iz podrobnejših ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne uspe izpodbiti, tako izhaja, da je izvajalec del kršil veljavne predpise (ZGO-1), saj z izkopom gradbene jame ne bi smel začeti oziroma del izvajati brez ustreznega projekta. Da se je zavedal oziroma vedel, da lahko zemeljska dela v okviru sporne gradnje opravlja samo na podlagi PZI, je v izpovedi potrdil tudi sam, pa je vseeno začel z izkopom brez zahtevanega projekta. Glede na dejanske okoliščine primera, opisane v 59. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče ne dvomi v presojo sodišča prve stopnje, da se je izvajalec kot strokovnjak na področju izvajanja zemeljskih del zavedal nevarnosti, ki konkretno preti ob izkopu, in kljub temu deloval v nasprotju s pravili. Zavedal se je, da je potrebno strokovno s pomočjo geomehanika preveriti stanje v naravi in izvesti določene ukrepe za stabilnost brežine in opornega zidu še pred začetkom izvajanja del, ker bi sicer lahko nastale škodljive posledice. Ob navedenem ni odveč še enkrat poudariti, da je izvajalec s tem, ko se je zavedal nevarnosti nastanka škode, saj je sam izpovedal in je bilo v postopku ugotovljeno, da je v zvezi z zaščito gradbene jame pred pričetkom izvajanja del govoril s pooblaščencem investitorja (tožnika), ki pa sploh ni mogel biti odgovorni vodja oziroma projektant del, pa se je vseeno zanesel na njegova ustna pojasnila (čeprav se kot strokovnjak za izvajanje zemeljskih del ne bi smel), in v konkretnih okoliščinah preteče nevarnosti začel z izkopom, čeprav kakršnokoli spodkopavanje tudi ob morebitnem trdnem izgledu zemlje brez ustreznega projekta ni dovoljeno (kot je to obrazložila sodna izvedenka), pristal na možnost nastanka škode. Ob takšnih okoliščinah je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da se je izvajalec del zavedal škodljivih posledic, ki so bile pričakovane, in jih dopustil. Glede na navedeno tudi v zvezi z odgovornostjo izvajalca ni na mestu sklicevanje na odločbo I Cpg 68/2018, saj samo dejstvo, da je šlo za v dejanskem pogledu podoben škodni dogodek (nastanek škode zaradi slabo izvedene zaščite in preobsežnega enkratnega izkopa gradbene jame), ne spreminja oziroma ne vpliva na neizpodbite zaključke sodišča prve stopnje, da je izvajalec zavestno ravnal (delal) proti veljavnim predpisom, kar je z vidika (ne)obstoja zavarovalnega kritja v obravnavanem primeru odločilno.

25Strinjati se je torej s prvostopenjskim sodiščem, da je ugotovljeni dejanski substrat mogoče subsumirati pod dejanski stan iz prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev. Trditve, da naj bi šlo pri navedeni določbi, ki opredeljuje, kdaj gre za naklepno oziroma namensko povzročitev nesreče, za sporno (nejasno) oziroma celo nično določilo v smislu določb OZ, je tožnik podal prepozno, zato se pritožbenemu sodišču do teh ni bilo treba podrobneje opredeliti. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče v luči pritožbenih navedb pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v okviru opredelitve naklepa v splošnih pogojih ugotovilo, da je izvajalec v konkretnih okoliščinah zavestno (naklepno) kršil predpis in privolil v (oziroma dopustil) nastanek škode.

26Ob obstoju ugotovljenih okoliščin je zato pravilna presoja prvostopenjskega sodišča, da obstoji namen, ko se izvajalec zaveda posledic, ki bodo nastale iz njegovega ravnanja, pa jih dopusti. Po povedanem se izkaže, da kljub obstoju protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke ne obstoji zavarovalno kritje in s tem obveznost zavarovalnice, da na podlagi zavarovalne pogodbe izvajalca povrne škodo.⁸ Ker je tožbeni zahtevek na omenjeni pogodbeni podlagi že iz navedenega razloga neutemeljen, so nerelevantne pritožbene navedbe, s katerimi tožnik izpodbija še druge razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev zahtevka (v zvezi z izključitvijo kritja po šestem odstavku 5. člena in petem odstavku 1. člena splošnih pogojev), zaradi česar se pritožbeno sodišče do teh ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Glede zavarovalne pogodbe za zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnika

27Nazadnje pritožbeno sodišče povzema tudi svoje predhodno že podane odgovore na pritožbene očitke glede zavarovalne pogodbe o zavarovanju poklicne odgovornosti odvetnika M. J. in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da vtoževana škoda, pri čemer tožnik niti ni natančno razmejil, katera naj bi bila krita po tej zavarovalni pogodbi, ni nastala v okviru zavarovane odgovornosti odvetnika. Obseg pooblastila, ki ga je dal tožnik svojemu očetu odvetniku (priloga A1), ni bil sporen. Šlo je za pooblastilo za zastopanje v vseh postopkih gradnje hiše, s tem, da ta priskrbi izvajalce in z njimi sklene pogodbo, opravlja nadzor, v imenu in za račun tožnika sklene zavarovanje ter stori vsa druga dejanja glede gradnje hiše. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene podlage pravdnih strank na podlagi vsebine zavarovalne pogodbe, katere del so splošni pogoji za zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnikov PG-opo/07-2, PG-opo-ood 07-2, pravilno presodilo, da sama sklenitev gradbene pogodbe z izvajalcem zemeljskih del G. pomeni sklepanje pravnega posla, ki sicer sodi v okvir opravljanja odvetniškega poklica, a takšna sklenitev ni bila protipravna in tudi ni bila vzrok za tožnikovo škodo. Zavarovanja odgovornosti odvetnika pa ni mogoče širiti na celotno vsebino pooblastila (pogodbe o mandatu). Zavarovanje poklicne odgovornosti je omejeno izključno na zahtevke naročnikov storitev, ki so posledica strokovne napake zavarovanca pri opravljanju registrirane odvetniške dejavnosti. Tožnik pa ni trdil, da bi imel njegov pooblaščenec v okviru odvetniške dejavnosti registrirana tudi dejanja, ki se tičejo same gradnje. Sodišče prve stopnje je v okviru določb ZOdv⁹ tako pravilno presodilo, da pooblaščenčevo ravnanje - ko je izvajalcu določal njegovo delo oziroma se z njim dogovarjal o posegih, konkretno kako naj se izvrši izkop gradbene jame in utrditev opornega zidu, brez posvetovanja z gradbenimi strokovnjaki s tega področja, kot tudi neangažiranje nadzornika del, pomeni vodenje in opravljanje gradbenih del, kar pa ne sodi v opravljanje odvetniškega poklica, ki bi bilo zavarovano s pogodbo. Vodenje gradbenih del, kot tudi očitana opustitev odvetnika, da že pred pričetkom zemeljskih del ni angažiral nadzornika, sodi izven okvira opravljanja odvetniškega poklica. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da v luči pogodbenih in zakonskih določb ni podanega kritja iz naslova zavarovanja poklicne odgovornosti, saj zatrjevanih dejanj pooblaščenca, zaradi katerih naj bi tožniku nastala škoda, kot izhajajo iz navedb tožnika, ni moč obravnavati kot izvajanje pravnih poslov, ki jih opredeljuje ZOdv, pač pa gre za opravljanje poslov zunaj tega obsega. Morebitne zatrjevane dolgoletne izkušnje pooblaščenca tudi na gradbenem področju same po sebi ne dajejo podlage za zaključek, da opustitev angažiranja nadzornika gradbenih del sodi v opravljanje odvetniškega poklica v okviru opisa nalog odvetnika, ki bi bilo krito z zavarovalno pogodbo. Tožbeni zahtevek (tudi) na tej zavarovalni pogodbi je bil zato pravilno zavrnjen. Drugačno pritožnikovo zavzemanje, ki tudi v tem delu zgolj ponavlja predhodna pritožbena stališča, ni utemeljeno.

28Pritožbeni razlogi po obrazloženem niso podani. Odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilna, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

29Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP.
² Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/1991 s spremembami, v nadaljevanju URS.
³ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ.
⁴ Glej Komentar Zakona o pravdnem postopku, 3. knjiga, GV Založba 2009, str. 445, kjer Zobec navaja: „Če je bil postopek do zaključka glavne obravnave korekten in če pritožbeno sodišče razen sodbe ni razveljavilo nobenih drugih dejanj (ki bi jih bilo potrebno ponavljati) in ni treba na novo opraviti kakih dejanj (dopolnilni postopek), potem je iz vidika razloga za razveljavitev ponovna glavna obravnava povsem nesmiselna - samo zapravljanje časa in energije in priložnost za nove zaplete in zavlačevanje. Po razveljavitvi sodbe mora sodišče prve stopnje popraviti storjeno napako, zaradi katere je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo, ne pa ponovno izvesti glavno obravnavo.“
⁵ Navedenega ni mogoče posplošiti v smislu, da je šlo za zavarovanje odgovornosti zavarovanca, ki izvira iz gradbenih del, za kar se smiselno zavzema pritožnik. Še vedno je šlo za zavarovanje dejavnosti iz zasebne sfere tožnika, ki pa je po splošnih pogojih vključevalo tudi zavarovanje odgovornosti iz gradbenih del do navedenega zneska.
⁶ Celoten zahtevek namreč gradi na tem, da zaradi opustitve vročitve splošnih pogojev določb le-teh (o izključitvi/omejitvi zavarovalnega kritja) ni dopustno upoštevati.
⁷ V 1. in 2. točki prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev je (bilo) določeno, da zavarovalnica ne jamči in ne povrne škode, če zavarovanec nesrečo povzroči z naklepom, pri čemer se za naklep šteje tudi ravnanje, ki ga zavarovanec ne opusti, čeprav bi moral pričakovati njegovo škodljivo posledico, in vsako zavestno ravnanje zavarovanca proti veljavnim predpisom.
⁸ Ni pa s tem izključena odškodninska odgovornost zavarovanca.
⁹ Zakon o odvetništvu, Uradni list RS, št. 18/1993 s spremembami, v nadaljevanju ZOdv.