VSK Sklep CDn 3/2019

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog družbe L. S. d.o.o., k.d. za vpis njene lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile predmet Prodajne pogodbe z dne 27.7.2018. Obrazložilo je, da je z vpogledom v predložene listine ugotovilo, da ob overitvi podpisa k Prodajni pogodbi ni bil priložen račun za plačilo kupnine, kot to zahteva drugi odstavek 37. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), oziroma račun ni bil sestavni del listine o pravnem poslu. Ugovor predlagateljice, da se sodišče ni bilo pristojno spustiti v vprašanje, ali so bile pri overitvi, ki jo je opravila notarka, izpolnjene vse predpostavke iz drugega odstavka 37. člena ZZK-1, da so bile tudi sicer listine, ki so pomembne za davčno obveznost, notarki pred overitvijo predložene, saj vse podatke vsebuje predpogodba, na katero se je Pogodba sklicevala in ki je bila pri notarki deponirana že prej, predložen pa ji je bil tudi račun prodajalca, je bil z izpodbijanim sklepom zavrnjen. Sodnica je pritrdila ugovoru, da sodišče ni pristojno presojati (vsebinskih) predpostavk v zvezi z overitvijo podpisa, saj je obveznost preverjanja davčnih obveznosti na notarjih, poudarila pa je, da je sodišče dolžno in pristojno med drugim preveriti, ali je zemljiškoknjižnemu dovolilu priložen račun, torej ali je izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 37. člena ZZK-1. To izhaja iz 148. člena ZZK-1, ki sodišču nalaga ugotavljanje obstoja "drugih pogojev, ki jih za posamezno vrsto vpisa določa zakon". Glede predpogodbe je obrazložilo, da v spis ni bila priložena, glede računa, ki je bil predložen sodišču ob vložitvi zemljiškoknjižnega predloga in k ugovoru pa, da je bil nepravilno vnesen v elektronsko aplikacijo kot "druga priloga" namesto kot del listine, ki je podlaga za vpis. Vse priloge morajo biti prešite z jamstvenikom, oba konca vrvice na zadnji strani pritrjena s pečatnim voskom, pritrditev pa zavarovana z notarskim žigom.

Proti taki odločitvi se z obširno pritožbo pritožuje predlagateljica po notarju. V pritožbi navaja, da račun ne predstavlja listine, ki je podlaga za vpis, 37. člen ZZK-1 pa ne določa "drugega pogoja za dovolitev vpisa", ki ga omenja 5. točka prvega odstavka 148. člena ZZK-1. Vprašanje ustreznosti listine, ki je podlaga za vpis, je urejeno že v 2. točki prvega odstavka 148. člena ZZK-1, samo vsebino listine pa izčrpno ureja 40. člen ZZK-1. Za vpis zakon zahteva le zemljiškoknjižno dovolilo, ne pa tudi prilog. Meni, da je stališče prvostopenjskega sodišča, da bi morale biti vse priloge prešite z jamstvenikom in spojene s pogodbo, zmotno. Zakon za ustreznost zasebne listine, za kakršno gre tudi v tem primeru, zahteva le zemljiškoknjižno dovolilo, ne pa tudi prilog oziroma sestavnih delov zemljiškoknjižnega dovolila, ki morajo biti slednjemu priloženi. Obveznost prilog je predpisana v razdelku ZZK-1 4.1.3., ki vsebuje "posebne določbe o overitvi zemljiškoknjižnega dovolila". Če določena listina ni priložena, le overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu ni dovoljena, zakon pa ne določa, da v takem primeru ne bi bil dovoljen vpis v zemljiško knjigo. Tudi tretji odstavek 33. člena ZZK-1, ki predpisuje spojitev listine z zemljiškoknjižnim dovolilom, se nanaša na overitev podpisa. Sodišče je upravičeno presojati le popolnost in ničnost zemljiškoknjižnega dovolila, ne pa tudi tega, ali so bile upoštevane posebne določbe o overitvi podpisa, saj so te usmerjene v ravnanje notarja, ne pa sodišča. Ponavlja, da se sodišče ne sme spuščati v presojo, ali so bili izpolnjeni pogoji za overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu, saj s tem prekorači svojo pristojnost. Navaja še, da je bil predlog vložen tako kot to veleva ZZK-1 in njegovi podzakonski akti. Vložen je bil kot „procesno dejanje“, pogodba je bila priložena predlogu kot "listina, ki je podlaga za vpis", ker je edina, ki ustreza definiciji iz 1. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1, vse ostale priloge pa so bile priložene kot „druge priloge“, saj drugačnega vlaganja elektronska aplikacija niti ne dopušča. Bistveno je, da sta tako notarka kot tudi sodišče razpolagala z vsemi listinami, ki dopuščajo vpis v zemljiško knjigo. Če bi se postavili na stališče, da naj bi bila vložitev računa v elektronsko aplikacijo, ki jo ureja podzakonski predpis, nepravilna zato, ker naj bi bila opravljena v nasprotju s tem predpisom, bi to pomenilo, da bi bil hierarhično podrejeni akt v nasprotju s hierarhično nadrejenim, ki takšen vpis dopušča. Pritožnik pa za primer, da bi pritožbeno sodišče zavzelo stališče, enako prvostopenjskemu, ponovno prilaga pogodbo, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, in tokrat z jamstvenikom spojene vse priloge na način, kot je zahtevano v izpodbijanem sklepu. Meni, da je taka predložitev pravočasna, saj v praksi zemljiškoknjižna sodišča takšne spojitve nikoli prej niso zahtevala, v prvostopenjskemu sklepu pa ni bilo pojasnjeno, kateri pogoj naj ne bi bil izpolnjen, temveč je bilo navedeno zgolj, da pogodbi ni bil priložen račun, ki pa ga je predlagatelj dejansko priložil najprej predlogu, nato pa še k ugovoru.

Pritožba ni utemeljena.

Pomen določbe iz 3. odstavka 33. člena ZZK-1, da morajo biti listine, za katere ZZK-1 določa, da morajo biti zemljiškoknjižnemu dovolilu priložene, ker sicer overitev podpisa ni dovoljena, spojene z zemljiškoknjižnim dovolilom, je v jamstvu, da so bile listine o izpolnitvi pogojev po posebnih predpisih oziroma potrdilo o plačilu davkov dejansko pridobljene in je z njimi notar, preden je overitev opravil, razpolagal. S tem pa tudi postanejo sestavni del listine, ki je podlaga vpisu¹. Preverjanje obstoja listin, ki jih zahtevata 37. in 38. člen ZZK-1 sodišče nedvomno mora opraviti, medtem ko vsebinsko presojo izpolnjenosti pogojev za overitev opravi notar. Za primere, ko ima notar elektronski dostop do informatizirane evidence o podatkih iz teh posebnih predpisov, mora v overitvenem potrdilu navesti številko transakcije, pod katero je opravil vpogled v to evidenco (5. odstavek 38. člena ZZK-1), kar pomeni, da postane to potrdilo v vsakem primeru sestavni del listine, ki je podlaga vpisu. V konkretnem primeru je tej zahtevi predlagateljica zadostila šele v pritožbenem postopku, saj je ob sestavi zemljiškoknjižnega predloga račun iz drugega odstavka 37. člena ZZK-1 vnesla posebej kot prilogo, ki se ne vključi v zbirko listin, medtem ko je vse ostale priloge (listine o izpolnjevanju pogojev po posebnih predpisih iz 38. člena ZZK-1) spojila in vnesla v elektronsko aplikacijo pravilno v okviru listine, ki je podlaga vpisu. Saniranje navedene pomanjkljivosti šele v pritožbenem postopku je prepozno, česar se očitno zaveda tudi sama predlagateljica, ki to opravičuje s smiselno trditvijo o nezadostni obrazloženosti prvega sklepa. Temu ni mogoče pritrditi, saj sta tako 33. člen kot 37. člen ZZK-1 povsem jasna. Tudi želja po tajnosti podatka o višini kupnine, ki je bila izpostavljena v ugovoru, ne more pretehtati nad zgoraj obrazloženo zahtevo zakona, ki notarki, preko katere je bil predlog vložen, nedvomno ni ostala neznana.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

--------------------------------------------------

¹ Tudi v 35. členu Zakona o notariatu je predpisano, da morajo biti vse pole notarske listine in listine, ki ji morajo biti po zakonu priložene, spojene.