VSL Sodba III Kp 44091/2016

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo I K 44091/2016 z dne 14. 6. 2018 obtoženo A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ji izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora, na podlagi 56. člena KZ-1 ji je v določeno (prav: izrečeno) kazen vštelo pripor vključno s pridržanjem od 22. 3. 2017 od 12:22 ure dalje. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 je obtoženki odvzelo zaseženo drogo, na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 pa sta ji bila odvzeta dva mobilna telefona, medtem ko jo je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika po uradni dolžnosti bremenijo proračun. Z isto sodbo je bila za krivo pomoči pri kaznivem dejanju neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 spoznana tudi obtožena B. B., ki ji je sodišče prve stopnje izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto in šest mesecev zapora in preizkusno dobo pet let ter jo oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

2Zoper prvostopenjsko sodbo je pritožbo vložil zagovornik obtožene A. A. iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagal, da sodbo spremeni tako, da se obtoženko obtožbe oprosti oziroma da sodbo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje in razsojo.

3Okrožni državni tožilec svetnik C. C. iz Okrožnega državnega tožilstva v Krškem je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo obtožene A. A. v celoti zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnik zatrjuje, da sodba temelji na nezakonito pridobljenih dokazih, da opis kaznivega dejanja, kot se očita obtoženki, ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, da je bila obtoženki kršena pravica do učinkovite obrambe, saj se niso izvajali dokazi v njeno korist, dejansko stanje pa je bilo v predmetni zadevi tudi nepopolno in napačno ugotovljeno.

6Uvodoma zatrjuje, da z odločitvijo, da ne bo izvedlo dokazov z zaslišanjem prič D. D., E. E. in F. F., sodišče obtoženki sploh ni dalo možnosti, da bi bile s strani tretjih oseb presojane pomembne okoliščine vključno z njenim bojem z odvisnostjo in posledično dejstvom, da je bila v kritičnem času res v krizi in da je tudi potrebovala veliko količino mamil, da je lahko prebrodila dan. Pritožbeno sodišče takšnemu stališču pritožbe ne more pritrditi. Sodišče prve stopnje je razloge za zavrnitev teh dokaznih predlogov v sodbi navedlo, sodišče druge stopnje pa se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je okoliščino, da je obtoženka v obravnavanem času bila uživalka prepovedanih drog, ugotavljalo na podlagi medicinske dokumentacije, takšen pa je bil tudi njen zagovor. Pa tudi sicer je v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja izvedlo širok dokazni postopek, poslušalo prisluhe in bralo listine ter zaslišalo številne priče, na ta način pa z vso gotovostjo ugotovilo dejansko stanje, zato tudi izvedba s strani obrambe predlaganih dokazov ni bila potrebna. Ob tem velja izpostaviti, da sodišče ni dolžno izvesti vseh dokaznih predlogov obrambe, temveč le tiste, za katere oceni, da so relevantni in na podlagi katerih se ugotavljajo odločilna dejstva. Zato z zavrnitvijo dokaznih predlogov predlaganih treh prič sodišče prve stopnje ni kršilo obtoženkine ustavne pravice do izvajanja dokazov v lastno korist in tudi ni kršilo njene pravice do učinkovite obrambe. Prav tako ni pritrditi zatrjevanju pritožnika, da je sodišče neenakovredno obravnavalo dokazne predloge, saj slednjega z ničemer ne izkaže, iz zapisnika o predobravnavnem naroku in zapisnikov z več narokov glavne obravnave pa izhaja, da je sodišče prve stopnje sledilo tako dokaznim predlogom obrambe kot tudi državnega tožilca.

7Pritožnik v nadaljevanju zatrjuje, da bi morala biti predsednica senata, ki je sprejela obsodilno sodbo v predmetni zadevi izločena - in sicer tako na podlagi podanega predloga obrambe, kot tudi svoje odločitve na naroku dne 19. 2. 2018, ko je glede obtoženega G. G. sprejela sklep, da njegovega priznanja krivde ne sprejme. Pritožba zatrjuje, da je sodišče neutemeljeno zavrglo zahtevo za izločitev sodnice, s čimer je bila kršena obtoženkina pravica do nepristranskega sojenja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obramba obtoženke res podala predlog, da se sodnica oziroma predsednica senata izloči. Predlog je bil posredovan na naroku za glavno obravnavo dne 19. 2. 2018, sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je bil predlog za njeno izločitev podan po 6. točki 39. člena ZKP, ki pa ni bil izkazan, bil pa je tudi nepopoln. Sodišče prve stopnje ga je na istem naroku zavrglo, ker je ugotovilo, da je bil podan iz razloga zavlačevanja kazenskega postopka. Obtoženka je v izločitvenem predlogu zatrjevala, da so bili v isti zadevi sprejeti in sklenjeni številni sporazumi o priznanju krivde, zadnji je bil v spis vložen na istem naroku, prav tako je soobtoženi H. H. nakazal namero za sklenitev sporazuma in upoštevaje navedeno meni, da je predsednica senata s sprejemom sporazumov v predmetni zadevi okrnila videz nepristranskosti sodišča, saj mora biti ta izkazan ves čas postopka tako v objektivnem kot tudi v subjektivnem smislu.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba v tem delu ni utemeljena. Predlog za izločitev predsednice senata ni bil vložen zoper nedvoumno poimenovano sodnico (z imenom in priimkom), prav tako pa zatrjevani razlog, češ da naj bi bil okrnjen videz nepristranskosti zaradi dejstva, da je ista sodnica že pred tem sprejela številne sporazume o priznanju krivde, ne more biti razlog za njeno izločitev sam po sebi. Pri tem ni spregledati, da obramba takšnega predloga za izločitev sodnice ni podala na predobravnavnem naroku, kjer je čas in prostor za tovrstne predloge, saj se dejansko stanje glede tega v ničemer ni spremenilo do naroka za glavno obravnavo dne 19. 2. 2018, razen tega, da je sodnica na istem naroku sprejela še en sporazum o priznanju krivde, ki ga je državni tožilec sklenil z obtoženim I. I., napovedana pogajanja o sklenitvi sporazuma o priznanju krivde z obtoženim H. H. pa ne morejo predstavljati razloga za izločitev predsednice senata, saj pogajanja ne potekajo pred sodiščem, temveč med državnim tožilcem in obtožencem ter njegovim zagovornikom. Zatrjevanje pritožbe, da si je sodišče prve stopnje že vnaprej ustvarilo mnenje o obtoženkini krivdi, ko je sprejelo sporazume o priznanju krivde, ni z ničemer konkretnim izkazano. Pritožnik ne navaja niti ene okoliščine, ki bi kazala na to, da si je sodnica vnaprej ustvarila mnenje o obtoženkini krivdi, zato takšnim nekonkretiziranim zatrjevanjem, ki niso z ničemer podprta, ni mogoče slediti, predvsem pa tega ni mogoče preizkusiti. Ob pritožbeni trditvi, da slednje izhaja iz navajanja sodbe sodišča prve stopnje na nekaj mestih, ko se sodišče sklicuje na okoliščino, da je H. H. kaznivo dejanje priznal, pa je potrebno vendarle ugotoviti, da takšna obrazložitev, ko se v sodbi sodišča prve stopnje mestoma sicer omenja H. H. priznanje, ni takšna, da bi sodišče prve stopnje na podlagi te okoliščine ugotavljalo dejansko stanje, pač pa je s takšnim sklicevanjem opravilo zgolj dokazno oceno posameznih dokazov oziroma s tem dodatno pritrdilo ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki je temeljilo na vsebini obširno izvedenega dokaznega postopka.

9Predvsem pa je pomembno izpostaviti, da je morala predsednica senata medtem, ko je ugotavljala krivdo obtoženke, ocenjevati dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi, se do njih opredeliti in nato za svoje zaključke navesti tudi tehtne razloge, zaradi česar vrednotenje posameznih dokazov v primerih, ko se odloča o priznanju krivde drugega obtoženca, ne more biti razlog za izločitev sodnice po 6. točki 39. člena ZKP, ne da bi bila takšna trditev podprta s konkretnimi ravnanji sodnice, ki bi kazala na obstoj takšnega izločitvenega razloga, zgolj in samo v pritožbi uveljavljan zunanji videz nepristranskosti pa ni obrazložen, zato ga pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

10Prav tako pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da okoliščina, da je predsednica senata zavrnila priznanje krivde obtoženega G. G., ne more predstavljati razloga, da bi morala biti ista sodnica na podlagi 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP izločena iz sojenja v tej zadevi. Obtoženi G. G. je na naroku za glavno obravnavo dne 19. 2. 2018 potem, ko je predsednica senata zavrgla predlog obtoženkine obrambe za njeno izločitev, navajal, da krivdo prizna, da pa „o tem, kar se mu očita, ne ve nič in da s tem ni imel nič“. Višje sodišče ugotavlja, da takšne izjave ni mogoče obravnavati kot priznanje krivde, četudi je res predsednica senata sprejela sklep, da priznanja krivde obtoženega G. G. ne sprejme. Priznanje krivde ne more biti nekaj, o čemer obtoženec ne ve nič ali nekaj, s čimer ni imel nič, saj institut priznanja krivde pomeni, da obtoženec prizna krivdo po obtožnem aktu, torej v okviru očitka dejanskega stanja, kot je opisan v obtožnem aktu, zato navajanj obtoženega G. G. ni obravnavati kot priznanje krivde. Sicer pa tudi v primeru, če predsednica senata priznanja krivde obtoženega G. G. ne bi sprejela, to ne bi predstavljalo izločitvenega razloga po 3. točki drugega odstavka 39. člena ZKP in ne bi imelo za posledico, da predsednica senata ne bi smela odločati o obtožbi zoper obtoženo A. A. Sodišče prve stopnje je postopek zoper obtoženega G. G. že na naroku za glavno obravnavo dne 22. 3. 2018 najprej začasno, nato pa dne 6. 6. 2018 izločilo iz skupnega obravnavanja in ga bo dokončalo posebej, zato razlog, da bi se morala predsednica senata iz sojenja zoper obtoženo A. A. izločiti, ni podan in je pritožba obtoženkinega zagovornika v tem delu neutemeljena.

11Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, v katerem zatrjuje, da naj bi prvostopenjska sodba temeljila na nezakonito pridobljenih dokazih - in sicer dokazih, ki so v nasprotju tako z določili ZKP, Ustave Republike Slovenije kot tudi z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP), do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju po posameznih sklopih, kot se izpodbijajo s pritožbo.

12Glede zakonitosti hišne preiskave z dne 23. 8. 2016, kot tudi uradnega zaznamka policista J. J. z dne 23. 8. 2016, se je sodišče prve stopnje opredelilo že v sklepu I K 44091/2016 z dne 13. 11. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 44091/2016 z dne 27. 12. 2017, ko je predlog obtoženkinega zagovornika za izločitev zapisnika o hišni preiskavi z dne 23. 8. 2016 in uradnega zaznamka policista J. J. zavrnilo. Pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi, ko je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi izvedlo številne dokaze, ugotavlja, da pridobitev telefonske številke obtoženke in H. H., kot je navedena v uradnem zaznamku policista J. J., ni bila nezakonita. Zaslišani policist J. J. je izpovedal, da je obtoženkino izjavo o njeni telefonski številki in številki H. H. dobil istega dne, kot se je na obtoženkinem naslovu opravljala hišna preiskava dne 23. 8. 2016. Iz njegove izpovedi res izhaja, da je izjavo podala po tem, ko sta bili že najdeni zaprti posodici „kinder jajčka“ z zavojčki snovi, za katero se je kasneje izkazalo, da gre za drogo. Vendar pa pritožbeno sodišče ne glede na vsebino sklepa Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 44091/2016 z dne 27. 12. 2017 ugotavlja, da policist J. J. v takratnih okoliščinah ni bil dolžan obtoženke opozoriti po 148. členu ZKP, da zoper sebe ni dolžna ničesar navajati. Pomembno je namreč, da je hišna preiskava dne 23. 8. 2016 potekala na naslovu obtoženkinega bivališča (... 16, X.) potem, ko je bila za to lokacijo izdana razširjena odredba preiskovalnega sodnika z dne 19. 8. 2016 in je bila odrejena zaradi utemeljenih razlogov za sum, da je obtoženi H. H storil kaznivo dejanje velike tatvine na škodo K. K. Okoliščina, da so policisti pri izvedbi hišne preiskave v obtoženkinem stanovanju v vrečki v notranjosti teniškega copata znamke Nike našli dve posodici „kinder jajčka“, v katerih se je nahajalo nekaj folij, pa še ne pomeni, da je bil v tistem trenutku sum storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 že osredotočen tudi na obtoženko. Slednja je v tistem času, kot to izhaja iz izpovedi zaslišanega policista L. L., nenazadnje pa tudi iz zagovora obtoženke in izpovedi H. H., živela skupaj z H. H., pretežno na naslovu obtoženkinega stanovanja ( ... 16, X.), zato torej zgolj okoliščina, da je obtoženka uporabnica tega stanovanja na naslovu X., še ne more predstavljati razlogov za sum, da je droga, ki je bila najdena v tenis copatu, v katerem sta se nahajali posodici „kinder jajčka“ s sporno vsebino, tudi namenjena nadaljnji prodaji in da bi slednjo izvrševala prav obtoženka. Razlogi za sum niso zgolj domneva, pač pa temeljijo že na nekih dejstvenih opornih točkah oziroma konkretnih okoliščinah, ki pa jih višje sodišče v danih okoliščinah ni našlo, zato zaključuje, da v tej fazi postopka torej še ni šlo za osredotočeno preiskavo, saj poizvedovanje policista zgolj glede obtoženkine in H. H. telefonske številke še ni bilo usmerjeno zoper določenega storilca, to je obtoženko. Zaradi navedenega zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da izjava obtoženke, ki je bila, kot izhaja iz izpovedi priče J. J., dana povsem prostovoljno in brez vsakršnega pritiska ali zavajanja, veljavna izjava, ki ni bila pridobljena s kršitvijo človekovih pravic, zato uradnega zaznamka z dne 23. 8. 2016, ki ga je sestavil policist J. J., tudi ni potrebno izločiti iz spisa. Ob tem pa, kot to navajata oba prej citirana sklepa, seveda tudi ni spregledati dejstva, da je s telefonsko številko obtoženke tedaj že razpolagal tudi policist L. L., kot to izpoveduje slednji, pravilno pa je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da bi telefonsko številko obeh policisti lahko pridobili tudi v razgovoru z M. M.. Glede na vse navedeno tako po presoji sodišča druge stopnje izjave obtožene A. A. policistu J. J. dne 23. 8. 2016 ni mogoče šteti kot izjave, podane v postopku, podobnem policijski preiskavi oziroma postopku, v katerem bi morala biti obtoženka posebej poučena o privilegiju zoper samoobtožbo.

13Neutemeljeno je zatrjevanje pritožbe tudi v delu, ki se nanaša na isto hišno preiskavo z dne 23. 8. 2016 pri obtoženki na naslovu ... 16, X. in izpostavlja, da sta pri izvedbi hišne preiskave sodelovali vsaj dve osebi, katerih identiteta sploh ni bila navedena, kot tudi, da naj bi na dveh različnih hišnih preiskavah hkrati sodelovali dve isti osebi. Prva pritožbena trditev se nanaša na vsebino zapisnika s hišne preiskave pri obtoženki dne 23. 8. 2016, iz katere izhaja, da sta bila tam navzoča tudi dva kriminalista SKP PU Novo mesto, ki z imeni nista navedena in glede katerih je zaslišani policist J. J. povedal, da njunih imen zaradi taktičnih razlogov policije ne more navajati ter da sta zato ostala anonimna. Dejstvo je, da je hišno preiskavo opravljal policist J. J., poleg njega tudi policistka N. N., kar je na zapisniku o hišni preiskavi tudi navedeno. Prav tako zapisnik vsebuje podatke o tem, na kateri lokaciji se je hišna preiskava opravljala, na podlagi katere odredbe preiskovalnega sodnika se je izvršila, prav tako pa iz časovnega poteka, izhajajočega iz vsebine zapisnika o hišni preiskavi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bili ves čas navzoči tudi dve solenitetni priči, česar nenazadnje ne izpodbija niti obtoženka v svojem zagovoru, niti pritožnik v svoji pritožbi. Navedeno torej po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da so bili na tej hišni preiskavi navzoči vsi tisti, ki tam po določbi prvega in tretjega odstavka 216. člena ZKP morajo biti - vključno z obtoženko, ki je svojo pravico biti navzoča glede na okoliščino, da se je opravljala preiskava njenega stanovanja, tudi izkoristila. Okoliščina, da sta bili tam še dve osebi, torej dva (neimenovana) kriminalista, v ničemer ne omaje pravilnosti izvedbe hišne preiskave, nenazadnje pa pritožnik tudi ne zatrjuje, v kakšni funkciji in zakaj ti dve osebi tam ne bi smeli biti oziroma kaj naj bi storili, da sama izvedba hišne preiskave ne bi bila zakonita.

14Zatrjevanje pritožnika, da sta bili na dveh različnih hišnih preiskavah istočasno dve isti osebi, pa prav tako ne more izpodbiti pravilnosti in zakonitosti izvedene hišne preiskave v stanovanju obtoženke dne 23. 8. 2016. Iz zapisnikov o hišnih preiskavah, opravljenih pri obtoženki in soobtoženem H. H. namreč izhaja, da se je hišna preiskava pri H. H. na naslovu ... 14, X., pričela ob 11.55 uri in je trajala do 12:40 ure, hišna preiskava v stanovanju pri A. A. na naslovu ... 16, X., pa se je dejansko pričela ob 12:20 uri in se je končala ob 13:40 uri. Zaslišani policist J. J. je izpovedal, da sta potem, ko je bila hišna preiskava pri H. H. zaključena, policista O. O. in P. P., ki sta tam opravljala hišno preiskavo, prišla na izvajanje hišne preiskave še k A. A. Da sta policista O. O. in P. P. najprej z delom zaključila pri H. H. na naslovu ... 14, X. in šele nato prišla v stanovanje A. A. na ... 16, X., kjer se je že izvajala hišna preiskava, zapisniško sicer res ni izrecno navedeno, kar pa na zakonitost izvedbe hišne preiskave nima nikakršnega vpliva. Sta pa oba navedena policista na zapisniku o hišni preiskavi pri H. H., kot tudi pri A. A. zabeležena kot navzoči osebi, kar pomeni, da je policist J. J. dejansko navedel v zapisnik vse tiste osebe, ki so bile tekom časa izvajanja hišne preiskave tam navzoče. Ob vsem pa je obtoženka zapisnik o hišni preiskavi pri njej podpisala brez pripomb, kar vse je utemeljeno navedlo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Zato ob vsem obrazloženem zgoraj tudi po presoji višjega sodišča ni nikakršnih razlogov, da bi ta hišna preiskava ne bila izvedena zakonito, saj je bila hišna preiskava pri obtoženki dne 23. 8. 2016 opravljena na podlagi pisne odredbe sodišča prve stopnje (215. člen ZKP), navzoče so bile osebe, ki morajo (in smejo) biti navzoče pri hišni preiskavi (216. člen ZKP), posledično temu pa ni nikakršnih pomislekov, da sodišče dokazov, pridobljenih na podlagi tako opravljene hišne preiskave, ne bi moglo uporabiti in nanje opreti svoje sodbe.

15Trditev obrambe, da je bila odredba Okrožnega sodišča I Kpd 29822/2016 z dne 19. 8. 2016, na podlagi katere je bila pri obtoženki 23. 8. 2013 opravljena hišna preiskava nezakonita, ni utemeljena. Glede slednjega se je izčrpno opredelilo že sodišče prve stopnje v sklepu I K 44091/2016 z dne 13. 11. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 44091/2016 z dne 27. 12. 2017 in se v izpodbijani sodbi na odločitev in obrazložitev slednje tudi sklicevalo. Pravilno je navedlo, da je bila zakonita odredba I Kpd 29822/2016 z dne 22. 7. 2016, ki jo je preiskovalna sodnica prvostopenjskega sodišča odredila zoper H. H. zaradi oprave hišne preiskave pri njem zaradi utemeljenih razlogov za sum, da je storil kaznivo dejanje velike tatvine, preiskovalni sodnik pa je 10. 8. 2016 to odredbo dopolnil tako, da je podaljšal čas, v katerem se je nato hišna preiskava na naslovu ... 14, X. dejansko tudi opravila. Odredba z dne 19. 8. 2016 pa se je nanašala na razširitev hišne preiskave tudi na naslov obtoženkinega stanovanja kot posledica podatka, da sta z H. H. partnerja in da skupaj živita pretežno v njenem stanovanju. Vse odredbe so bile tehtno obrazložene, zato je možen tudi naknaden preizkus in potrditev njihove zakonitosti, zaradi česar pritožbeno sodišče drugačno tezo pritožnika glede slednjega v celoti zavrača.

16Preiskovalna sodnica je v prvi odredbi (I Kpd 29822/2016 z dne 22. 7. 2016) navedla vsebino uradnih zaznamkov, iz katerih izhajajo utemeljeni razlogi za sum, da je H. H. storil kaznivo dejanje velike tatvine, zato drugačne trditve, ki nimajo podlage v spisovnih podatkih, ne morejo ovreči pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Okoliščina, da naj bi bil oškodovanec K. K. v tej isti zadevi dne 2. 5. 2016, ko je poklical policijo, da je v lokalu opazil R. R., ki je imel za vratom srebrn križ, podoben njegovemu, pod močnim vplivom alkohola, nima na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje prav nobenega vpliva. Kot izhaja iz vsebine kopij spisa I Kpd 29822/2016, ki so bile v dokaznem postopku tudi prebrane, je R. R. oškodovancu K. K. izročil križec potem, ko je povedal, da ga je dobil od H. H., zato se glede zatrjevanja njegove alkoholiziranosti dejansko stanje ni moglo prav nič drugače obravnavati. Kakšna je bila časovnica tako predloga za odreditev hišne preiskave, kot tudi predlogov za podaljšanje oziroma razširitev hišne preiskave, pa je za samo odločanje o zakonitosti dokazov povsem nepomembno vprašanje, zato se pritožbeno sodišče v slednje tudi ni spuščalo. Ponovno pa pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da preiskovalni sodnik ni ravnal nezakonito, ko je pri že odrejeni hišni preiskavi podaljšal čas njene izvedbe (odredba I Kpd 29822/2016 z dne 10. 8. 2016), ne glede na to, da je čas, v katerem naj bi se po prvi odredbi hišna preiskava izvedla, že potekel, saj to same odredbe z dne 10. 8. 2016 ni napravilo nezakonite. Glede ugotovitev, da sta bila tedaj H. H. in A. A. izvezakonska partnerja in da sta pretežno bivala skupaj v stanovanju A. A., je bil zaslišan policist L. L. in je v zvezi s svojim uradnim zaznamkom z dne 18. 8. 2016 to tudi izpovedal, zato je sodišče prve stopnje na podlagi takšnih podatkov policije dne 19. 8. 2016 utemeljeno razširilo hišno preiskavo še na naslov obtoženkinega bivališča na način, da je izdalo odredbo I Kpd 29822/2016 z dne 19. 8. 2016. Pritožnikovo polemiziranje, da naj bi policist L. L. že 22. 6. 2016 vedel, da sta A. A. in H. H. partnerja, ko naj bi po izjavi S. S. skupaj prišla na teraso lokala ..., pa njegove izpovedbe, ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo kot verodostojno, ne more omajati. Slednjemu se glede na prepričljivost razlogov sodbe sodišča prve stopnje pridružuje tudi pritožbeno sodišče.

17Pritožnik ponovno navaja, da odredbe za hišno preiskavo niso bile zakonite zaradi pomanjkanja predloga upravičenega tožilca, pri čemer se sklicuje na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS 1/2012. Sodišče prve stopnje je v sklepu I K44091/2016 z dne 13. 11. 2017 podalo obširno in pravilno obrazložitev, da neupravičen predlagatelj še ne pomeni, da je odredba, ki jo je izdal preiskovalni sodnik za opravo hišne preiskave, nezakonita. Prvo odredbo za hišno preiskavo z dne 22. 7. 2016 je preiskovalna sodnica izdala na podlagi predloga državnega tožilca. Obe nadaljnji odredbi z dne 10. 8. 2016 in z dne 19. 8. 2016 sta bili res izdani na podlagi predloga PU Novo mesto, vendar pa slednje v ničemer ne vpliva na zakonitost izdanih odredb, saj je že sodišče prve stopnje izpostavilo, da gre pri navedenih odredbah za smiselno celoto in jih je potrebno obravnavati integralno. Odredba, s katero je bil podaljšan čas izvedbe hišne preiskave, je sledila okoliščini, da obtoženi H. H. v tistem času policiji ni bil dosegljiv in se je na ta način zagotovila njegova navzočnost na hišni preiskavi, ki se je opravljala na naslovu njegovega prijavljenega bivališča, naslednja pa je kot že navedeno, zajela tudi prostore stanovanja A. A. glede na ugotovitve policije, da sta bila v tistem času z H. H. partnerja in sta pretežno bivala v stanovanju obtoženke. Sicer pa pritožnik razen insinuacij ne navaja nikakršnih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da sta oba predloga za nadaljnji odredbi o hišnih preiskavah neustrezna oziroma da sta posledično temu odredbi prvostopenjskega sodišča nezakoniti.

18Sodišče prve stopnje, nato pa tudi sodišče druge stopnje pa sta se tekom postopka v sklepu, s katerim je bilo odločeno o predlogu obtoženkinega zagovornika za izločitev dokazov z dne 13. 11. 2017, opredelili tudi do izločitve uradnega zaznamka o razgovoru s A. A. z dne 17. 9. 2015. Pritožnik sicer zatrjuje, da je utemeljevanje sodišča prve stopnje glede tega uradnega zaznamka, češ da policija A. A. ni bila dolžna poučiti o svojih pravicah osumljenke, napačno. Sodišče prve stopnje je po presoji višjega sodišča utemeljeno navedlo, da gre za izjavo, ki je bila s strani policije dne 17. 9. 2015 od obtoženke pridobljena v kazenskem postopku zoper T. T. Pritrditi je pravilni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da takrat obtoženka, prav tako pa tudi ne kasneje v istem postopku, ni imela statusa osumljenke, zato tudi ni bilo potrebno, da bi ji policist dne 17. 9. 2015 dal pouk po 148. členu ZKP. Zato se pritožbeno sodišče pridružuje pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da takšna obtoženkina izjava z dne 17. 9. 2015 ne more predstavljati izjave, ki je bila pridobljena na način, da bi bile kršene pravice obtoženke.

19Pritožnik v nadaljevanju zatrjuje, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo, ko je zavrnilo predlog za izločitev listin, ki se nanašajo na zaseg dveh škatlic tablet Helex U. U. dne 19. 10. 2016, ker da naj bi bila izvedba zasega nezakonita. Do tega izločitvenega predloga obrambe se je sodišče prve stopnje tehtno opredelilo in tudi izčrpno obrazložilo v sodbi, ki se izpodbija s to pritožbo in sicer v 6. točki obrazložitve, medtem ko zagovornik v pritožbi ponuja svojo in temu nasprotno verzijo dogodka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so takšne pritožbene trditve neutemeljene in se v celoti pridružuje prepričljivim razlogom izpodbijane sodbe v tem delu. Višje sodišče tudi samo nima nikakršnih pomislekov v vsebino izpovedi V. V., ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo kot bolj verodostojno od izpovedi zaslišanega U. U., na podlagi takšne ocene dokazov pa zaključilo, da je policist tablete našel pri vizualnem pregledu vozila in da mu jih je nato izročil U. U. sam. Pri tem tudi ni spregledalo tistega dela U. U. izpovedi, ko navaja, da tablet ni imel skritih in tudi ni vedel povedati, ali je bil predalček za varovalke v vozilu zaprt ali ne. Ob vsem navedenem pa ni nepomembno, da je bilo o zasegu tablet U. U. izdano potrdilo z dne 19. 10. 2016 in izdelan tudi zapisnik o zasegu z dne 19. 10. 2016, iz katerega izhaja, da je podpisan s strani U. U. in v tem zapisniku ni nikakršnih navedb o morebitnih pripombah na način zasega. Iz slednjega namreč izhaja, da je te tablete izročil U. U., kar je tudi skladno z vsebino izpovedi priče kriminalista V. V. Glede na vse navedeno tako tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni razlogov za izločitev dokazov v zvezi z zasegom dveh škatlic tablet Helex z dne 19. 10. 2016, ker ne gre za dokaz, ki bi bil pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in v posledici tega nezakonit.

20Prav tako pa tudi ni nobenih razlogov, da bi sodišče prve stopnje izločilo vse listine, ugotovitve in dokaze v zvezi z zasegom predmetov obtoženi A. A. dne 24. 10. 2016. Tudi glede slednjega je sodišče prve stopnje navedlo obširne razloge, pritožba pa te razloge označuje kot nerealne in neživljenjske, ko se opredeljuje do izpovedi zaslišanih kriminalistov Z. Z. in V. V. v njunih opisih, da je A. A. ob zaustavitvi vozila zaseženo drogo sama odvrgla in potem poskusila celo zbežati. Oba kriminalista sta o navedenem izpovedovala skladno, zato se je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča na njuno izpoved utemeljeno oprlo, njuni izpovedi pa sta ovrgli tudi obrambno tezo, da naj bi šlo za izvedbo osebne preiskave brez odredbe sodišča. Ne le, da obtoženka okoliščin tega zasega ni problematizirala vse do svojega zagovora, ki ga je podala ob koncu dokaznega postopka na glavni obravnavi, predvsem je ugotoviti, da je zapisnik o zasegu predmetov z dne 24. 10. 2016 podpisala brez pripomb, zaradi česar prvostopno sodišče takšnemu njenemu zagovoru utemeljeno ni sledilo in je na podlagi izpovedi V. V. in Z. Z. v povezavi z listinami o zasegu utemeljeno zaključilo, da je policija obtoženi A. A. dne 24. 10. 2016 zakonito zasegla 2,8 grama heroina, slednje pa pomeni, da takšnega dokaza iz spisa ni potrebno izločati, saj gre za zakonito pridobljen dokaz, na katerega se sodna odločba lahko opre.

21Pritožba obširno problematizira tudi zaseg predmetov H. H. dne 26. 1. 2017 v Ljubljani in zatrjuje, da bi moralo sodišče zapisnik o zasegu predmetov z dne 26. 1. 2017 izločiti, ker je dokaz nezakonit. Pritožbeno sodišče v celoti v izogib ponavljanju pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v delu, kjer obravnava zahtevo za izločitev zapisnika o zasegu predmetov z dne 26. 1. 2017, saj na podlagi izpovedi kriminalistov Y. Y. in X. X. ugotavlja, da sta slednja zaseg droge opravila na zakonit način, kot je to obširno obrazložilo sodišče prve stopnje v točki 8 razlogov izpodbijane sodbe. Prvostopenjsko sodišče je pri ugotavljanju načina zasega droge obtoženemu H. H. 26. 1. 2017 izvedlo številne dokaze, ko ni le zaslišalo H. H., pač pa tudi oba kriminalista - Y. Y. in X. X., prebralo zapisnik o zasegu in potrdilo o zasegu, hkrati pa opravilo tudi soočenje prič H. H. in Y. Y. ter H. H. in X. X. Ob natančni oceni dokazov je tehtno zaključilo, da policista v podhodu na železniški postaji, kjer je splošno znana visoka frekvenca oseb, ki se tam gibljejo zaradi prihodov in odhodov vlakov ter nenazadnje povezav dveh delov mesta in glede na čas zasega (ob 15.40 uri), nista opravila osebnega pregleda H. H., kot ta izpoveduje, temveč jima je drogo izročil sam, kot to skladno izpovedujeta policista. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je tudi zaseg droge H. H. 26. 1. 2017 v Ljubljani opravljen zakonito in s tem zavrača vse nadaljnje pritožbene navedbe, v katerih zagovornik predstavlja svoj vidik samega zasega, pri čemer se sklicuje na domneve, ki niso z ničemer izkazane in jih v pritožbenem postopku zato tudi ni mogoče preizkusiti.

22V nadaljevanju pritožnik zatrjuje, da očitki iz sodbenega izreka sploh ne vsebujejo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki se očita obtoženki, saj gre za nedoločene in pavšalne očitke in po pritožbeni tezi slednje predstavlja poseg v obtoženkino pravico do učinkovite obrambe, ker da se na podlagi tako oblikovanih nekonkretiziranih in posplošenih očitkov ni mogoče braniti, sicer pa glede na zgoraj zatrjevano vsebino zatrjuje tudi kršitev kazenskega zakona.

23Kršitev kazenskega zakona je po določbi 1. točke 372. člena ZKP podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženka preganja, kaznivo dejanje. Dejanje, zaradi katerega se določen storilec preganja, ni kaznivo dejanje, če nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Opis kaznivega dejanja predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt in mora biti konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obtoženčeve pravice do obrambe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so opisi ravnanja, ki predstavljajo kaznivo dejanje, ki se očita obtoženki, v tolikšni meri konkretizirani, da sodišče druge stopnje ni našlo nobene od zatrjevanih kršitev. Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1 stori, kdor neupravičeno proizvaja, predeluje, prodaja ali ponuja naprodaj ali zaradi prodaje ali dajanja v promet kupuje, hrani ali prenaša ali posreduje pri prodaji ali nakupu ali kako drugače neupravičeno daje v promet rastline ali substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge ali nedovoljene snovi v športu, ali predhodne sestavine, ki se uporabljajo za izdelavo prepovedanih drog. Gre torej za več alternativno določenih izvršitvenih dejanj, ki pomenijo proizvodnjo in trgovino (prodaja, ponuja na prodaj, zaradi prodaje kupuje, hrani ipd.) prepovedane droge¹. Prav tako pa je sodna praksa uveljavila načelo, da je treba pri presoji, ali ima dejanje vse znake kaznivega dejanja, upoštevati opis dejanja v celoti - če so v opis prevzeti zakonski znaki določenega kaznivega dejanja, ki jih ni smiselno ali mogoče konkretizirati (npr. določen namen storilca), zadošča, da je v opis vključeni zakonski znak že tudi del opisa dejanskega stanu. Prav določen namen storilca (npr. namen prodaje) kot zakonski znak kaznivega dejanja je primer zakonskega znaka, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami². Na obstoj takšnega namena obtoženke je sodišče prve stopnje sklepalo iz relevantnih okoliščin in dejstev, navajanje teh dejstev in okoliščin ter zaključek o obstoju določenega namena pa je navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Obtoženki se očita neupravičena prodaja, ponujanje v prodajo, kupovanje in prenašanje z namenom prodaje, hrambo z namenom prodaje in posredovanje pri prodaji substanc, ki so razvrščene kot prepovedane droge, v nadaljevanju pa so opisane posamezne konkretne izvršitvene oblike takšnega ravnanja, tako da ne gre za neke pavšalne in nedoločene očitke, kot skuša prepričati pritožba, saj je potrebno upoštevati opis dejanja v celoti.

24Po presoji pritožbenega sodišča je v točki I.1.a sodbenega izreka povsem konkretno naveden očitek prodaje M. M. v kritičnem času, da je šlo za prodajo heroina v višini 50,00 EUR, da je tudi pred obravnavanim dnem prišlo do nekaj prodaj heroina in kokaina v vrednosti od 10,00 do 25,00 EUR, kar vse sta izvršila obtoženka in obtoženi H. H. skupaj, kar je povsem določen in konkretiziran opis. Prav tako tudi v točki I.1.c navedba „manjša količina“ oziroma „večji odmerek“ ne predstavlja pomanjkljivosti v opisu in tudi tak opis je dovolj konkretiziran. Zatrjevanje pritožnika, da očitek pod točko I.1.e ne vsebuje ure, ko naj bi bilo kaznivo dejanje izvršeno, prav tako nima nikakršne teže, saj je dejanje časovno dovolj in ustrezno opredeljeno z navedbo datuma 19. 10. 2016. Tudi opredelitev obtoženkinega ravnanja pod točko I.1.f ni nedoločen očitek, saj iz opisa izhaja tako merska enota (grami), kot tudi vrsta droge (heroin), izhaja čas (21. 10. 2016 ob 20.13 uri), lokacija (Radeče) in navedena je konkretna oseba, od katere je obtoženka drogo kupila (I. I.), prav tako pa je navedeno tudi, komu je del le-te ponujala in prodajala (W. W., A. B., G.G., B. C.). Neustrezen opis obramba v pritožbi pripisuje tudi točki I.1.h, češ da ni razvidno, kaj od tam navedenega se nanaša na opis kaznivega dejanja, ki se očita A. A. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je opis dejanja, ki so očita obtoženki jasen in nedvoumen, saj se ji očita, da je 30. 11. 2016 v Krškem in na X. skupaj z H. H. prodajala heroin C. D. ter D. E. in W. W. V točki I.1.j se obtoženki očita skupno delovanje z H. H. in sicer ponujanje droge v prodajo C. D. potem, ko je H. H. 9.84 gramov heroina v Ljubljani kupil od E. F., navedena je torej vrsta droge, naveden je konkreten odjemalec, zaradi česar je opis jasen in konkretiziran. Tudi opis v točkah I.1.k, I.1.l in I.1.m je jasen, ko se obtoženki očita, da je v dogovoru z obtoženim H. H. heroin in tablete Apaurin in Sanval nameravala prodati oziroma je prodala svojim odjemalcem F. G., C. D. in G. H. Glede opisa dejanja v točki I.1.n obramba očita sodišču, da je opis dopolnilo samo, česar ne bi smelo storiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje očitku iz obtožbe ni ničesar dodajalo. Opis iz obtožbe, ki je bila vložena zoper več obtožencev in je v tej točki glasil: „I. I. je v dogovoru z H. H., ta pa v dogovoru in s posredovanjem A. A., slednji prodal 1,5 g heroina, za kar mu je izročila 50,00 EUR, drogo pa izročila H. I., kateri ji je dal denar in jo peljal k I. I.“, je sodišče prve stopnje ob razglasitvi sodbe glede na kontekst drugih obtoženki očitanih ravnanj, to točko le preoblikovalo, da glasi: „dne 5. 3. 2017 v Š. od I. I. v dogovoru z H. H. kupila 1,5 g heroina, za kar mu je izročila 50,00 EUR, drogo pa izročila H. I., kateri ji je dal denar in jo peljal k I. I.“. Gre za nebistvene popravke, ki jih je opravilo sodišče, ker je bila za to podana objektivna potreba (izločitev postopkov zoper druge obtožence), pri čemer seveda ni spregledati, da je državni tožilec na naroku za glavno obravnavo dne 14. 6. 2018 ob modifikaciji obtožbe po zaključenem dokazovanju tej točki dodal konkreten čas in kraj, to je „5. 3. 2017 v Š.“, kar je tako s strani tožilca, kot tudi s strani sodišča dopusten poseg v prvotni opis, ki je opravljen na podlagi prvega odstavka 344. člena ZKP po izvedbi dokazov na glavni obravnavi, pri čemer ni šlo za tak poseg v opis, da bi tožilec ali sodišče obtoženki očitalo kakšno drugo ali drugačno kaznivo dejanje. Prav tako pa tudi opis dejanja v točkah I.1.o in I.1.p jasno navaja izvršitveno obliko obtoženkinega kupovanja droge pri I. I. v dneh 18. 3. 2017 in 21. 3. 2017, kot je ta vsebovana v nazivu kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1.

25Pritožbeno sodišče je zato glede na vse zgoraj navedeno presodilo, da so vsa dejanja, opisana v sodbenem izreku konkretizirana, jasna in vsekakor takšna, da je bil obtoženki očitek od vsega začetka, torej od prejema obtožnice dalje jasen in takšen, da je obtoženi A. A. omogočal uspešno in učinkovito obrambo ves čas trajanja postopka, pri čemer seveda ni spregledati, da je večino teh očitkov oziroma vse vsebovala že zahteva za preiskavo oziroma sklep o začetku preiskave, v posledici navedenega pa tudi ni prišlo do pritožbeno zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in ne do posegov v obtoženkino pravico do učinkovite obrambe.

26Pritožbeni očitek, da tožilstvo ne bi smelo spremeniti obtožnice na glavni obravnavi, prav tako nima nikakršne tehtne podlage, saj ima na podlagi 344. člena ZKP državni tožilec v primeru, če na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo na drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje v obtožbi, pooblastilo za spremembo obtožnice tako, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. Glede na to, da državni tožilec lahko obtožnico spremeni v korist ali v škodo obtoženca, pri tem pa se mora predmet obtožbe nanašati na isti historični dogodek in glede na to, da je državni tožilec v točki 40 obtožnice le-to spremenil tako, da je dodal datum in kraj, se obtoženki ni očitalo kakšno drugo dejanje, temveč le bolj določno in konkretizirano. Zato je bila tožilčeva sprememba obtožnice na glavni obravnavi dopustna in skladna z določbo prvega odstavka 344. člena ZKP, zaradi česar je potrebno temu nasprotne pritožbene očitke zavrniti.

27V nadaljevanju pritožba izpodbija dejansko stanje z zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje slednjega ugotovilo nepopolno in napačno ter zavajajoče navaja, da je bila obtoženka v celotno zgodbo vpeta izključno iz razloga, ker je bila partnerka sedaj že obsojenega H. H., čemur pa pritožbeno sodišče vsekakor ne more pritrditi. Okoliščina, da se je sodišče prve stopnje med ostalim sklicevalo tudi na partnersko zvezo med obtoženko in obtoženim H. H. nikakor ne pomeni, da je sodišče posamezna obtoženkina ravnanja, ki tvorijo kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, gradilo izključno na partnerski zvezi med njima, pač pa je ugotavljalo dejansko stanje na podlagi ocene številnih dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi, kot je bilo že obrazloženo in kot bo navedeno tudi v nadaljevanju.

28Pritožbena trditev, da ne držijo zaključki sodišča, da naj bi obtoženka 18. 9. 2016 prodala M. M. za 50,00 EUR kokaina, pred tem pa nekajkrat heroin in kokain v vrednosti 10,00 do 25,00 EUR, ne vzdrži kritične presoje. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju slednjega oprlo na izpoved zaslišane priče policista L. L., ki je v svoji izpovedbi opisal okoliščine policijske intervencije tega dne v zvezi s M. telefonskim klicem, da je njegova mati pogrešana, prav tako pa je slednji izpovedal tudi o vsebini razgovora z M. M., ko je ta odprto pripovedoval o nakupu droge pri obtoženi in H. H., o kvaliteti slednje, o količini, da je bilo za dva šusa in o tem, da je že pred tem pri njima kupoval drogo in kdaj oba peljal tudi v Ljubljano po drogo. To izpoved je sodišče ocenilo v zvezi z izpovedjo I. J. in M. M. ter tudi zaslišanega H. H., oprlo pa se je tudi na vsebino izpisa telekomunikacijskega prometa, na podlagi katerega je ugotovilo, da je M. M. kontaktiral s telefonsko številko ..., ki sta jo tedaj uporabljala tako obtoženka kot tudi obtoženi H. H., da je ta komunikacija med 30. 7. in 24. 8. 2016 potekala štiriinšestdesetkrat, dne 19. 8. 2016 pa dvanajstkrat, zato je tudi utemeljeno zaključilo, da zagovoru obtoženke, da M. M. droge ni prodala, ni slediti. Pritožba sodbi očita predvsem, da se razgovor s M. tedaj, ko je prijavil izginotje svoje matere, ne bi smel uporabiti, saj je šlo za izkoriščanje njegovega takratnega slabega psihičnega stanja in da so zato tako pridobljene informacije zelo sporne in jim ni mogoče takoj verjeti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotavljalo tudi na podlagi vsebine prepričljive izpovedi zaslišanega policista L. L., kot tudi nenazadnje na podlagi dela izpovedi H. H., ko navaja, da je M. obtoženko in njega vozil v Ljubljano po drogo in da sta mu vožnjo plačala tudi z robo, da je prihajal tudi k njima v stanovanje in kupil manjšo količino prepovedane droge. Sodbi v tem delu ni mogoče očitati izostanka razlogov o odločilnih dejstvih, saj je sodišče prve stopnje obširno navedlo ne le dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo dejansko stanje in se opredelilo do obtoženkinega zagovora, temveč je navedlo tudi oceno teh dokazov in dokazne zaključke, ki so tehtno obrazloženi, zato pritožbeno sodišče v pritožbi zatrjevanih napak ni našlo.

29Glede dejanja pod točko I.1.b pritožba zatrjuje, da so bile najdene manjše količine prepovedane droge ob opravljeni hišni preiskavi 23. 8. 2016 in da slednje nikakor ne potrjuje, da naj bi bile namenjene nadaljnji prodaji, pač pa da je šlo izključno za osebno uporabo in da tudi pakiranje v manjših zavojih tega ne more potrditi. Pritožbeno sodišče glede slednjega ugotavlja, da ni nikakršnega pomisleka v zaključek sodišča prve stopnje, da je bila droga in sicer (heroin, kokain, konoplja, amfetamini) pakirana v majhnih zavojčkih, skrita v zaprtih posodicah „kinder jajčkih“ in nato še v športnih copatih, vsekakor namenjena nadaljnji prodaji, četudi pritožba zatrjuje, da tega ne potrjuje niti tehtnica niti denar, saj ne eno ne drugo pri hišni preiskavi ni bilo najdeno. Slednje tudi po presoji pritožbenega sodišča še ne pomeni, da ni šlo za drogo, ki je bila namenjena nadaljnji prodaji, saj ta namen nedvomno izhaja tako iz načina pakiranja, iz okoliščine, da gre za različne vrste prepovedane droge, kot tudi iz mesta najdbe le-te, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

30Pritožba izpodbija tudi dejansko stanje, ugotovljeno v točki I.1.c in izpostavlja, da že iz opisa izhaja, da ne gre za storitev kaznivega dejanja ter zatrjuje, da je obtoženka dne 4. 10. 2016 kupila drogo le zase. Slednje je ovrženo z vsebino izvedenih dokazov, predvsem z vsebino komunikacije med obtoženko in I. I., ko je šlo za dogovor med njima, da se dobita pri I. I. v Radečah, iz vsebine prisluhov pa izhaja tudi, da je obtoženkin partner H. H. prevoz za obtoženko do Radeč in nazaj dogovoril z G. G. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi prebralo tudi poročilo o tajnem opazovanju za 4. 10. 2016, ki potrjuje, da se je obtoženka v Radeče pripeljala s G. G., da je nato z I. I. vstopila v njegovo stanovanjsko hišo, potem pa iz nje izstopila in ponovno sedla v vozilo, ki ga je vozil G. G. Da je ta heroin hotela nato prodati F. G. in ker je bilo heroina premalo, je hotela pri I. I. nato kupiti večji odmerek te droge, pa sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavlja na podlagi prestrežene komunikacije med obtoženko in H. H.. Povsem pravilno pa se opredeli tudi do dokazne vrednosti izpovedi zaslišanega F. G., ko ta skuša obtoženko s svojo izpovedjo razbremeniti, čemur prvostopenjsko sodišče glede na vsebino drugih izvedenih dokazov utemeljeno ni sledilo.

31Pritožnik v točki I.1.d zatrjuje, da so očitki o preprodaji tablet povsem neutemeljeni, saj obtoženka tablet Helex (1 mg) ni mogla pridobiti na način, kot to poskuša prepričati sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 16 razlogov izpodbijane sodbe glede dogajanja dne 10. 10. 2016 svoje zaključke, da je obtoženka tega dne najprej prejela povpraševanje iz točno evidentirane telefonske številke, nato z nekaj minutnim zamikom poklicala v zdravstveni dom X. in med drugim naročila tudi tablete Helex, čez čas nato odgovorila J. K. in ji tablete Helex ponudila. Da pa je dne 11. 10. 2016 J. K. prodala škatlico 30-ih tablet Helex v vrednosti 15,00 EUR za štiri škatlice cigaret Marlboro red, pa sodišče prve stopnje zaključuje na podlagi izpisov o pestri telefonski komunikaciji, ki se je tega dne odvijala med obtoženko in J. K. ter na podlagi poročila o tajnem opazovanju, iz katerega izhaja, da je obtoženka sedla v vozilo Golf, s katerim se je na parkirišče pred naslov ... 16, X., pripeljala J. K. in je tako izkazano, da je tedaj prišlo do menjave 30-ih tablet Helex za štiri škatlice cigaret Marlboro red. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilno ugotovilo in se kritično opredelilo tudi do izpovedi J. K., ko je skušala prepričati, da je tablete kupila pri H. H., saj ta del izpovedi ovržejo izpisi komunikacije, poročilo o tajnem opazovanju in izpoved priče K. L. v zvezi z nakupom cigaret J. K., zato tudi v tem segmentu pritožba obtoženkinega zagovornika ni utemeljena.

32Pritožnik oporeka tudi ugotovitvi dejanskega stanja pod točko I.1.e sodbenega izreka, ko zatrjuje, da sodba sodišča prve stopnje svoje zaključke utemeljuje zgolj na prestreženi telefonski komunikaciji, pri čemer ni razvidna neposredna vloga obtoženke in ta tudi ni bila zaznana s tajnim opazovanjem. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje v točkah 18 in 19 razlogov izpodbijane sodbe, ko ta glede dogajanja dne 19. 10. 2016 na podlagi vsebine prisluhov in poročila o tajnem opazovanju pravilno ugotavlja, da je obtoženka tega dne poklicala v zdravstveni dom X. in naročila tablete Helex ter da je nato H. H. poklical L. M. in mu ponujal v prodajo dve škatlici tablet Helex, nato pa še G. G. v zvezi s prodajo istih tablet. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je obtoženka za dve škatlici tablet Helex 0,5 mg 10,00 EUR kupnine izročila G. G., 20,00 EUR pa porabila za nakup prepovedane droge. Pritožba tudi protispisno zatrjuje, da obtoženka ni bila zaznana s tajnim opazovanjem. Iz poročila o tajnem opazovanju za dan 19. 10. 2016 namreč izhaja, da je bila obtoženka ob 17:45 uri opažena, ko je izstopila iz lekarne na X. in prisedla v vozilo Fiat Punto, ki ga je vozil G. G., ki jo je nato odpeljal na parkirni prostor pri cestninski postaji na E., kjer se je srečala z U. U. Na podlagi prestrežene komunikacije, zapisnika o zasegu predmetov, izpovedi U. U. in V. V. ter poročila SKP PU Novo mesto z dne 21. 10. 2016 je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi, da je obtoženka dve škatlici tablet Helex prav tam prodala U. U.

33Glede dejanja pod točko I.1.f pritožba ponovno zatrjuje, da gre za nedoločen očitek, da ni konkretizacije, do česar se je pritožbeno sodišče zgoraj že opredelilo in se na te navedbe v celoti sklicuje v izogib ponavljanju. O obtoženkinem zagovoru, da naj bi šlo v komunikaciji med H. H., A. B. in obtoženo A. A. za nakup vozila in ne za nakup droge, je pravilno stališče zavzelo že sodišče prve stopnje, ko je ugotovilo, da je tak zagovor ovržen tako na podlagi komunikacije med obtoženko in I. I. z dne 20. 10. 2016, kot tudi nadaljnjih pogovorov oziroma komunikacije z dne 21. 10. 2016, ko mu je poslala še SMS sporočilo. Navedeno je dodatno potrjeno tudi z vsebino tajnega opazovanja, iz katerega izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtoženka v Radečah z H. H. od I. I. kupila prepovedano drogo z namenom, da bi jo prodajala naprej, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Glede izpovedi W. W. je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je njegova trditev, ko je zaslišan kot priča izpovedal, da je heroin vedno dobival le od H. H., ovržena z analizo vsebine obtoženkinih SMS sporočil (LONA-1, 2131), prav tako pa tudi s prestreženo komunikacijo z dne 20. 10. 2016 med obtoženko in H. H. z A. B. A. B. izpoved korektno in prepričljivo oceni sodišče prve stopnje. Pravilno pa v nadaljevanju zaključi, da je tudi pri ponujanju droge G. G. aktivno sodelovala obtoženka, ko logično in smiselno analizira vsebino prestrežene komunikacije med obtoženko, H. H. in G. G. Sodišče druge stopnje pa pritrjuje tudi pravilnim zaključkom prvostopenjskega sodišča, ko je ugotovilo, da je bila komunikacija dne 22. 10. 2016 med obtoženko in B. C. prav tako dogovarjanje o prepovedani drogi heroin, ki jo je B. C. v prodajo ponujala obtoženka A. A., kar je nenazadnje v svoji izpovedi smiselno potrdila tudi B. C. sama.

34Glede točke I.1.g pritožba izpodbija zakonitost zasega droge A. A., hkrati pa zatrjuje, da sodišče prve stopnje napačno interpretira vsebino pogovorov med obtoženko in I. I., ko naj bi se dogovarjala za 2 grama, obtoženki pa je bilo nato zaseženih 2,8 gramov heroina. Sodišče druge stopnje se je do (ne)zakonitosti zasega, ki ga zatrjuje pritožba v zvezi z zasegom droge obtoženki že opredelilo, zato se na tem mestu na že povedano zgolj sklicuje. Nadalje pa ugotavlja, da je v celoti slediti ugotovitvam sodišča prve stopnje glede dejanskega stanja dne 24. 10. 2016, ko je prvostopenjsko sodišče povsem korektno ocenilo komunikacijo med obtoženko in I. I. ter pravilno zaključilo, da se dogovarjata za nakup dveh gramov heroina. Da je prišlo do njunega srečanja in nakupa droge v Radečah, izhaja tako iz vsebine prestrežene komunikacije, kot tudi iz poročila o tajnem opazovanju. Okoliščine zasega je prvostopenjsko sodišče ugotavljalo zlasti na osnovi vsebine prepričljive in skladne izpovedi prič Z. Z. in V. V., vsebine zapisnika o zasegu, poročila o preiskavi PU SKP Novo mesto in poročila o preiskavi NFL. Na podlagi navedenih dokazov je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je obtoženka 24. 10. 2016 drogo kupila pri I. I., nakar ji je bilo zaseženih 2,8 grama rjave grudaste snovi, to je heroina. Da je bila ta droga namenjena nadaljnji prodaji, sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja na podlagi komunikacije pred samimi nakupom (komunikacija med obtoženko in F. G.) in po njem (med obtoženko in H. H.), ko je obtoženka H. H. povedala, da so jo ustavili in jih vse pobrali, H. H. pa ji je povedal, da jo F. G. že čaka, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjuje, da je bil vsaj del prepovedane droge, ki jo je obtoženka kupila pri I. I., namenjen nadaljnji prodaji F. G. Del te droge pa je bil namenjen D. E., kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, ko analizira komunikacijo med obtoženko in D. E. tega dne in se kritično opredeli do izpovedi D. E., ki mu utemeljeno ne sledi.

35Očitek za dan 30. 11. 2016 se nanaša na skupno delovanje obtoženke z obtoženim H. H., pri čemer pritožba zatrjuje, da iz opisa ne izhaja konkretno ravnanje obtoženke, ki bi ga bilo mogoče uvrstiti v okvir očitkov o prodaji droge. Takšnemu zatrjevanju pritožbeno sodišče ne more pritrditi, saj se je sodišče prve stopnje glede slednjega izčrpno opredelilo v točkah 30 do vključno 34 in natančno analiziralo tako telefonsko komunikacijo kot tudi poročila o tajnem opazovanju in tako zaključilo, da sta obtoženka in H. H. drogo, ki jo je H. H. 30. 11. 2016 za 110,00 EUR kupil od E. F., prodala naprej C. D., D. E. in W. W. Sodišče prve stopnje je obtoženkino vlogo tudi obrazložilo, ko se je opredelilo do okoliščine, da sta obtoženka in H. H. skupaj uporabljala tri telefone, v njih menjavala SIM kartice in celoten čas o vseh oblikah sodelovanja med seboj tudi komunicirala in se usklajevala, skupno dogovarjanje je neposredno razvidno tudi iz komunikacije med obtoženko, H. H. in D. E. v obravnavanem času, nenazadnje pa je policija W. W. istega dne, potem ko je bil opažen z H. H. na X., zasegla drogo, in sicer 0,33 grama heroina.

36Enake pritožbene očitke uperja obramba tudi glede dogajanja z dne 19. 1. 2017, ki obtoženki očita, da je skupaj z H. H., potem ko je ta od M. N. kupil heroin in kokain za 120,00 EUR, drogo prodajala naprej. Opis je, kot je bilo že navedeno, povsem konkreten in se nanaša na obtoženko, da je ta heroin N. O. prodala za 30,00 EUR, slednje pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi podrobno in spisovno skladno obrazložilo, pri čemer se je oprlo zlasti na vsebino prestreženih komunikacij tako glede samega nakupa droge H. H. v Ljubljani, kot tudi komunikacije med H. H. in N. O., da bo ta kupila heroin za 30,00 EUR. Na podlagi vsebine poročila o tajnem opazovanju za dne 20. 1. 2017 pa je bilo zaključiti, da je do prodaje dejansko prišlo, ko sta se na železniški postaji v ... tega dne sestali obtoženka in N. O., pri čemer tudi sodišče druge stopnje razlogom sodbe v tem delu (točke 35 do 37 obrazložitve) v celoti pritrjuje, da se ne bi ponavljalo.

37Glede očitka pod točko I.1.j pritožnik zatrjuje, da o obtoženkini vlogi sploh ni mogoče govoriti, pri čemer kot že navedeno prej, sodišče prve stopnje ob analizi prestrežene komunikacije in vsebini poročila o tajnem opazovanju zaključuje, da sta obtoženka in H. H. delovala skupaj, bila sta par tudi zasebno, kot par sta funkcionirala tudi pri izvrševanju kaznivega dejanja in vlogi sta imela razdeljeni, sodelovala sta tako pri komunikaciji z odjemalci kot tudi s prejetim denarjem, plačilom nabavljanja drog, zaradi česar zgolj ponavljanje, da ni navedeno na kakšen način naj bi obtoženka pri tem sodelovala, ne more biti uspešno. Sodišče prve stopnje je obtoženkino aktivno vlogo dne 26. 1. 2017, ko je H. H. v Ljubljani od E. F. kupil 9,84 gramov heroina, ki so mu ga nato policisti zasegli, pravilno prepoznalo v komunikaciji med obtoženko in H. H. tako pred nakupom droge, kot tudi neposredno po zasegu droge. Na podlagi te komunikacije sodišče druge stopnje pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je obtoženka zaradi vsebine H. H. klica vedela, da se M. N. H. H. ne oglasi na njegove SMS in da bo šel po drogo k E. F., obtoženka pa ga je opozorila na to, da je slednji prejšnjič dal premalo; po zasegu pa, ko ji je H. H. sporočil, da so mu drogo zasegli in naj se A. A. poveže z E. F., da mu prinese še nekaj droge, kar vse tudi po presoji višjega sodišča kaže na obtoženkino aktivno in konkretno delovanje skupaj z obtoženim H. H.

38Glede dejanja, opisanega v točki I.1.k pritožnik navaja, da obtoženkina vloga ni niti navedena, niti obrazložena. Slednjemu glede nakupa droge, ki jo je nabavil H. H. dne 6. 2. 2017 v Ljubljani in očitku, da sta to drogo nameravala obtoženka in H. H. preprodati naprej, ni mogoče očitati nekonkretizacije opisa. Prav tako pa je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve in zaključke prepričljivo navedlo v razlogih sodbe in se pri tem pravilno sklicevalo na časovno sosledje dogodkov tega dne, ugotovljenih s poročilom o tajnem opazovanju, prestreženimi komunikacijami med H. H. in M. N. in časovni komponenti, ko je do ponujanja droge odjemalcu na telefonski številki 000 prišlo po vrnitvi H. H. iz Ljubljane iz telefonske številke, ki sta jo izkazano uporabljala tako H. H. kot tudi obtoženka, na osnovi česar je to dejanje in skupno delovanje obeh tudi ustrezno obrazloženo.

39V zvezi z očitkom dejanja pod I.1.l (15. 2. 2017) sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je obtoženi H. H. v F. pri O. P. kupil Apaurin in Sanval, kar vse mu je nato v ... zasegla policija. Pri tem je sodišče pravilno ocenilo tudi obtoženkino vlogo, ki je razvidna iz njenega vključevanja v pogovor med H. H. in O. P. (LONA-1, 11975). Tako da tudi za višje sodišče ni dvoma, da sta obtoženka in H. H. to dejanje izvršila skupaj, kar je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, zato sodbi, ki se izpodbija s pritožbo, izostanka razlogov o odločilnih dejstvih ni mogoče očitati.

40Glede točke I.1.m, kjer v pritožbi zagovornik očita pomanjkljivost in nedoločnost izreka sodbe sodišče prve stopnje, se je pritožbeno sodišče v gornji obrazložitvi že opredelilo. Glede dejanskega stanja, ki ga sicer s pritožbo zgolj pavšalno izpodbija, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je le-to za dogajanje z dne 21. 2. 2017, ko je H. H. (ki ga je v Ljubljano spremljala obtožena A. A.) od N. M. kupil 10 gramov heroina in 5 gramov kokaina, nato pa sta del droge prodala C. D. in G. H., ugotovljeno tako na podlagi analize vsebine njihovih medsebojnih komunikacij, kot tudi poročila o tajnem opazovanju, nenazadnje pa tudi na podlagi izpovedi C. D. in G. H., pri čemer se je glede dokazne vrednosti obeh zaslišanih prič sodišče prve stopnje postavilo na pravilno stališče, da jima v celoti glede na vsebino razgovorov, ki so jih pred tem opravili v zvezi z nakupom in prodajo droge, ni slediti. Je pa sodišče prve stopnje tudi v tem delu prepričljivo obrazložilo obtoženkino vlogo, čemur se v celoti pridružuje tudi sodišče druge stopnje.

41Pritožnik glede dejanja pod točko I.1.n izraža nestrinjanje z očitkom o neki prodaji H. I., ker da H. I. vsakič izpoveduje nekoliko drugače, da pa je obtoženka – če sploh - drogo kupila le zase in je ni prodajala nikomur. Takšne navedbe, s katerimi povzema obtoženkin zagovor, so ovržene z dokazi, izvedenimi v dokaznem postopku, ki ga je sodišče izvedlo glede dogajanja z dne 5. 3. 2017, ko je analiziralo tako komunikacijo med H. H. in H. I. kot tudi med obtoženko in I. I., nato pa tudi ob upoštevanju vsebine izpovedi H. I. pravilno zaključilo, da je obtoženka od I. I. kupila 1,5 grama prepovedane droge heroin, zanj plačala 50,00 EUR, nato pa to prodala H. I., ki je slednje nenazadnje tudi potrdil, ko je bil zaslišan kot priča. Sodišče prve stopnje tako ugotovitve dejanskega stanja glede te točke ni gradilo zgolj na izpovedi H. I., pač pa tudi na podlagi prestrežene komunikacije, zato pritožbeno zatrjevanje, ki predstavlja zgolj ponavljanje obtoženkinega zagovora, da droge ni prodajala, ne more izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje.

42Pritožba zatrjuje, da opis ravnanj v točkah I.1.o in I.1.p ne predstavlja kaznivega dejanja, kajti kupovanje kot oblika izvršitvenega dejanja, ki nikoli ni bilo realizirano, ne more biti kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče je glede takšnih pritožbenih navedb presodilo, da ima obtoženki očitano ravnanje, opisano v sodbenem izreku v točkah I.1.o in I.1.p vse znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Obtoženki se očita, da je dne 18. 3. 2017 in dne 21. 3. 2017 od I. I. kupovala konopljo oz. heroin za nadaljnjo prodajo in po presoji višjega sodišča tako opisano ravnanje predstavlja konkretizacijo enega od izvršitvenih načinov kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, ki določa: „kdor neupravičeno proizvaja, predeluje, prodaja ali ponuja na prodaj ali zaradi prodaje kupuje, hrani ali prenaša ali posreduje pri prodaji ali nakupu...“, pri čemer pri tem izvršitvenem ravnanju ni nujno, da do nakupa tudi pride. Sodišče prve stopnje je ob izvedbi dokazov na glavni obravnavi brez vsakršnih dvomov pravilno zaključilo, da se je obtoženka pri I. I. dne 18. 3. 2017 resno zanimala za nakup kilograma dobrega skunka in ga torej kupovala, dne 21. 3. 2017 pa pri njem hotela kupiti tudi 5 gramov heroina, kar je potrdil tudi zaslišani kriminalist P. R., zato v pravilno ugotovitev dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov.

43Pritožnik sicer višine izrečene kazni s pritožbo ne izpodbija, je pa sodišče druge stopnje na podlagi 386. člena ZKP, glede na to, da je zagovornikova pritožba vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona, preverilo tudi izbiro in odmero sankcije, saj tako vložena pritožba v korist obtoženke obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pri tem je ugotovilo, da je pritrditi sodišču prve stopnje, ko je obtoženki za obravnavano kaznivo dejanje izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je glede na težo dejanja, izraženo v vrsti droge, ki je bila pretežni predmet prodaje, to je heroina, stopnji njene nevarnosti in vplivov na zdravje in nenazadnje tudi življenje uživalcev, velikega števila odjemalcev, visoke stopnje organiziranosti, ki se kaže skozi šifrirano komuniciranje z dobavitelji in odjemalci, menjavanje telefonov z H. H. in organizaciji prevozov, vztrajnosti ter tudi prekaznovanosti, vključno z nekritičnim odnosom do lastnega ravnanja, sodišče prve stopnje obtoženi A. A. povsem utemeljeno izreklo zaporno kazen v navedeni višini. Pritrditi je tudi, da sodišče prve stopnje v ugotovljenih okoliščinah, ki vplivajo na izbiro in odmero sankcije, pri obtoženki olajševalnih okoliščin ni našlo. Pravilno je v izrečeno zaporno kazen vštelo tudi čas pridržanja in pripora, to je od 22. 3. 2017 od 12:22 ure. Glede na vse navedeno tako pritožbeno sodišče tudi izbiri in odmeri sankcije v celoti pritrjuje in se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da bo le s takšno kaznijo pri obtoženki lahko dosežen namen kaznovanja.

44Ker sodba sodišča prve stopnje nima napak, ki jih zatrjuje pritožba in ker tudi niso podane kršitve iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 391. člena ZKP pritožbo zagovornika obtoženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

45Višje sodišče je obtoženko na podlagi 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP - tako kot je to storilo že prvostopenjsko sodišče, oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, saj je obtoženka nezaposlena, preživlja se z denarno socialno pomočjo in nima premoženja, zaradi česar bi bilo lahko zaradi plačila stroškov pritožbenega postopka ogroženo njeno preživljanje.

¹ Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 17128/2010 z dne 31. 1. 2013
² Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 28/2008 z dne 19. 6. 2008