VSM Sodba IV Kp 35105/2013

I. Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega B.K. in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v odločbi o krivdi tako, da se iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja izpusti navedba „in odobritvijo“;

- v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da se obdolžencu na prvi stopnji izrečena denarna kazen zniža na 100 dnevnih zneskov po 22,60 EUR, kar znaša 2.260,00 EUR. To kazen je obdolženi dolžan plačati v roku sedmih mesecev po prejemu plačilnega naloga, in sicer v sedmih zaporednih mesečnih obrokih po po 322,85 EUR.

II. V ostalem se pritožba zagovornika obdolženega zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega B.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo denarno kazen 300 dnevnih zneskov po 22,60 EUR, kar znaša 6.780,00 EUR, ki jo je obdolženi dolžan plačati v roku sedmih mesecev po prejemu plačilnega naloga, in sicer v 7 zaporednih mesečnih obrokih po 968,57 EUR. V primeru neizterljivosti se bo kazen izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določil en dan zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se obdolžencu B.K. naloži, da mora oškodovancu ZRSZZ povrniti njegov premoženjskopravni zahtevek v višini 10.334,01 EUR, s preostankom premoženjskopravnega zahtevka v višini 23.002,67 EUR pa se oškodovanca napoti na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, kar bo odmerjeno po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločitev pred spremenjenim senatom, oziroma drugim sodnikom.

3Zagovornik je pritožbenemu sodišču tudi predlagal, da ga obvesti o seji pritožbenega senata. Pritožbeni postopek v okviru skrajšanega postopka je usten le, v kolikor je navzočnost strank koristna za razjasnitev dejanskih in pravnih vprašanj. Zato mora stranka, ki predlaga javno sejo, če se želi udeležiti pritožbene seje, prepričati sodišče o utemeljenosti svojega predloga. Možnost navzočnosti na seji pritožbenega senata v skrajšanjem postopku se razlikuje od zakonske ureditve tega vprašanja v rednem kazenskem postopku, v katerem ima obdolženec, glede na določbo 378. člena ZKP, pravico zahtevati od pritožbenega sodišča, da ga obvesti o seji senata, na kateri je lahko navzoč. Glede na navedeno mora obramba, če se želi udeležiti pritožbene seje, prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve. Pri tem zakon nalaga obrambi breme, da z navedbo konkretnih razlogov in argumentov pojasni, s čim bo prispevala k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj v pritožbenem postopku. Razloge, ki jih obramba navaja v predlogu in sicer obsežnost spisovnih podatkov, dokaznih predlogov, pritožbenih ugovorov in ugovora nepoštenega postopka, za razjasnitev obravnavane zadeve in sicer tako dejanskih kot pravnih vprašanj, ni potrebna, saj zagovornik z navedenim ni v zadostni meri pojasnil njegovega morebitnega prispevka pri razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj na javni seji. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče presodilo, da navzočnost strank na seji ne bi bila koristna, zato zagovornika obdolženca o njej ni obveščalo (člen 445/I ZKP).

4Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

5Zagovornik obdolženega navaja, da je državno tožilstvo v ponovljenem postopku spremenilo obtožni predlog, sodišče prve stopnje pa je takšno spremembo povzelo v izrek napadene sodbe, v kateri je zapisalo, da je spremenjen obtožni predlog ostal v okviru istega življenjskega primera, pri čemer dejansko stanje za obdolženca ni neugodnejše. Na podlagi tega sodišče prve stopnje zaključuje, da prepovedi reformatio in peius, ni prekršilo. Po oceni zagovornika pa je takšen zaključek sodišča prve stopnje napačen in je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke drugega odstavka 371. člena ZKP. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj v ponovljenem sojenju tožilstvo z obtožnim predlogom razpolaga kot v prvem sojenju. Prepoved reformatio in peius ne veže tožilstva pri spremembi obtožnega predloga in zato lahko v ponovljenem postopku tožilstvo spremeni tudi opis dejanja. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča zadnjo modifikacijo obtožnega predloga sprejelo, saj iz nje ne izhaja drugačno dejansko stanje, torej takšno, ki bi preseglo v razveljavljeni sodbi zastavljene okvirje in bi lahko privedlo do neugodnejše pravne kvalifikacije oziroma do izreka neugodnejše kazenske sankcije. Opis dejanja, ki ga je tožilstvo navedlo v modificiranem obtožnem aktu, sodišče prve stopnje pa povzelo v izrek napadene sodbe (razen glede delavke N.D.), je namreč v celoti ostalo v okviru istega življenjskega primera, pri čemer dejansko stanje za obdolženca tudi ni neugodnejše, saj je opis dejanja ostal v okvirih istega historičnega dogodka. Iz navedenih razlogov je zato sodišče prve stopnje modifikaciji obtožbe, ki pomeni zgolj natančnejšo konkretizacijo ugotovljenih dejstev, utemeljeno sledilo in s tem zato ni kršilo prepovedi reformatio in peius. Konkretizacijo kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka napadene sodbe pa je narekoval razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča in je tako opis dejanja določnejši, in temelji na podlagi izvedenih dokazov ter na glavni obravnavi ugotovljenih dejstev, zato je modificiranemu obtožnemu predlogu sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo in s tem ni kršilo prepovedi reformatio in peius. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je dejanje, kot je opisano v spremenjenem obtožnem predlogu, v celoti ostalo v okviru istega življenjskega primera, dejansko stanje za obdolženca pa ni neugodnejše, saj je opis dejanja ostal v okvirih istega historičnega dogodka, z enakim načinom obdolženčevega ravnanja in njegovimi posledicami.

6Zato v obravnavani zadevi ne more biti govora o uveljavljani kršitvi iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj obdolženec v ponovnem sojenju ni prišel v slabši položaj, saj v prvotnem sojenju ni šlo za ožji očitek obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kot to sicer zmotno meni zagovornik. Zato so vsi pomisleki pritožbe v tej smeri neutemeljeni in smiselno zadevajo grajo dejanskega stanja, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, prav tako pa ni podana kršitev iz člena 385 ZKP, saj se sodba sodišča prve stopnje po ponovljenem sojenju ni spremenila v škodo obdolženca glede pravne presoje kaznivega dejanja in kazenske sankcije, prav tako pa zadeva na katero se v pritožbi sklicuje zagovornik ni primerljiva z obravnavano kazensko zadevo.

7Zato zagovornik, ki enako kršitev torej prepoved reformatio in peius uveljavlja tudi glede izreka kazenske sankcije v ponovljenem sojenju, ne more biti uspešen, saj so njegove navedbe glede izreka kazni v razveljavljeni sodbi, ki jo primerja z izrečeno kaznijo v napadeni sodbi, neutemeljene. Prepoved reformatio in peius glede izreka kazni sodišče prve stopnje ni zagrešilo, saj je denarna kazen, ki jo je obdolžencu izreklo v ponovnem sojenju milejša. Zato ne more biti govora o kršitvi, ki jo v pritožbi uveljavlja zagovornik in zato tudi ne gre za kršitev iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8Prav tako ne more biti uspešen zagovornik, ko sodišču prve stopnje očita, da je prekršilo prepoved reformatio in peius, s tem pa kršilo 10. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ko je v prvotnem postopku oškodovanca to je ZRSZZ s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, zato v ponovljenem postopku ne bi smelo ugoditi premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanca niti delno, niti v celoti, s čimer je obdolženca spravilo v slabši pravni položaj in je s tem kršilo člen 385 ZKP. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj glede odločbe iz člena 105 ZKP sodišče prve stopnje ne more kršiti prepovedi reformatio in peius, zato je v ponovljenem sojenju glede na izveden dokazni postopek ravnalo pravilno, ko je delno ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanca. Prepoved reformatio in peius se tako ne nanaša na odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, zato kršitev, ki jo uveljavlja zagovornik, glede odločitve o premoženjskopravnem zahtevku v novem sojenju, ni podana, čeprav je do razveljavitve prvotne sodbe prišlo na podlagi pritožbe, vložene v obdolženčevo korist.

9Pritožba zagovornika v nadaljevanju uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da so razlogi napadene sodbe glede premoženjskopravnega zahtevka nerazumljivi in v nasprotju s podatki spisa, saj si obdolženi nikoli ni pridobil niti centa premoženjske koristi na račun ZRSZZ. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj je sodišče prve stopnje glede na to, da je obdolženca spoznalo za krivega ravnalo pravilo, ko je odločilo tudi o premoženjskopravnem, zahtevku oškodovanca, ko je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo tudi njegovo višino in sicer znesek 10.344,01 EUR, ki ga je pravilno skladno z določilom člena 105/II ZKP naložilo obdolžencu v plačilo, s preostankom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanca za znesek 23.002,67 EUR, napotilo na pravdo. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo, ko je navedlo, da je obdolženec kot storilec kaznivega dejanja, za katerega je bil spoznan za krivega, dolžan oškodovancu povrniti škodo, ki jo je s kaznivim dejanjem povzročil in povrniti korist, ki si jo je s kaznivim dejanjem pridobila družba P. C. d.o.o., katere direktor je v kritičnem času bil prav obdolženi. Zato so vsi pomisleki zagovornika obdolženca v tej smeri neutemeljeni, saj iz izreka napadene sodbe izhaja, da je bil obdolžencu premoženjskopravni zahtevek naložen na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP, zato so navedbe sodišča prve stopnje v razlogih napadene sodbe, glede določb prvega odstavka 74. člena KZ-1, odveč.

10Zagovornik obdolženca sodišču prve stopnje očita storitev bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je v opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja samo dodalo besedno zvezo „in odobritvijo“, ne da bi v napadeni sodbi obrazložilo zakaj je opis dejanja razširilo. Po oceni pritožbe je sodišče prve stopnje opis dejanja razširilo zato, ker je bil obtožbeni očitek z navedbo „po njegovem ustnem pooblastilu in z njegovo vednostjo“, pomanjkljiv in zato, da je lahko izdalo obsodilno sodbo. S takšno dopolnitvijo obtožbe pa je sodišče prve stopnje po navedbah zagovornika bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Nobena od uveljavljenih kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Sodišče prve stopnje je v napadeni sodbi obrazložilo zakaj je v opis dejanja dodalo besedno zvezo „in odobritvijo“, zato o neobrazloženosti tega dela sodbe ne more biti govora. Prav tako pa sodišče z navedenim ni prekoračilo obtožbe, kot to sicer zmotno meni zagovornik. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP sodišče stori, če prekorači obtožbo tako, da spremeni opis dejanja, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. Objektivne identitete ni, če obdolženca obsodi za povsem drugo in ne samo drugačno dejanje, kot ga je obtožen, pa čeprav je to drugo dejanje milejše od tistega iz obtožbe ali če spremeni v obsodilni sodbi opis dejanja v obdolženčevo škodo, kar pa sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni storilo, saj je z dopolnitvijo zgolj navedlo enak očitek kot sta „ustno pooblastilo in vednost“, torej gre za dopolnitev, ki ni pravno relevantna niti za kaznivo dejanje, niti za kazensko odgovornost obdolženca in gre za spremembo, ki pomeni samo natančnejšo ali jasnejšo konkretizacijo opisa obdolženčevega ravnanja. Zato ne more biti govora o prekoračitvi obtožbe iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11Pritožba sodišču prve stopnje tudi očita, da je kršilo načelo ne bis in idem, saj je isto dejanje presojal že Inšpektorat za delo, s čemer meri na kršitev iz 3. točke 372. člena ZKP. Iz njegove pritožbe je namreč razbrati, da meni, da je obravnavana zadeva že pravnomočno razsojena. Sklicuje se namreč na 31. člen Ustave Republike Slovenije, ki govori o tem, da so posamezniki zaščiteni pred večkratnim kazenskim obravnavanjem istega življenjskega dogodka. Na takšne pritožbene navedbe je v napadeni sodbi odgovorilo še sodišče prve stopnje v točki 31, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na te razloge v celoti sklicuje ter navaja, da v obravnavani zadevi ne moremo govoriti o „že razsojeni stvari“, kot to v pritožbi skuša prepričati zagovornik. Obdolženi B.K. namreč ni bil pravnomočno kaznovan v postopku o prekršku, saj je bil postopek zoper njega po vloženi zahtevi za sodno varstvo s sodbo Okrajnega sodišča v Ormožu ZSV 181/2011 z dne 6. 12. 2012 ustavljen. Sodišče prve stopnje pa tudi pravilno zaključuje, da v okviru prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je kot isti historični dogodek potrebno obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega sojenja in vsebinsko pravilne odločitve, nesprejemljivo. V obravnavani zadevi pa nikakor ne gre za ista ali bistveno enaka dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče in prekrškovni organ in so bila podlaga za njuno odločitev. Ker v obravnavani zadevi ne moremo govoriti o že razsojeni stvari, zato načelo ne bis in idem ni bilo prekršeno ter smiselno uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP ni podana.

12Zagovornik obdolženega v pritožbi navaja, da je bil obdolženi obsojen za kaznivo dejanje, ki v času njegove storitve ni bilo kaznivo. S takšnimi pritožbenimi navedbami, ki jih zagovornik v pritožbi ne konkretizira, saj ne navaja katero kršitev uveljavlja, pa meri na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Navaja namreč, da so sredstva iz subvencije bila pridobljena zakonito, kar pa je bilo inkriminirano šele s spremembo drugega odstavka 230. člena KZ-1 B, ki je bil uveljavljen 15. 5. 2012, med tem ko obtožbeni očitek sploh ne vsebuje dejstva, da je družba P. C. d.o.o. sredstva subvencije uporabila nenamensko. Pritožba pa nima prav. Dejanje, kot je opisano in izhaja iz izreka napadene sodbe ima po oceni pritožbenega sodišča vse zakonite znake kaznivega dejanja preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1, tudi brez navedbe „z odobritvijo“, ki ga je sodišče prve stopnje dodalo k opisu dejanja iz modificirane obtožbe tožilca. Zato zagovornik, ki meni, da je sodišče prve stopnje s pripisom „z odobritvijo“ nadomestilo manjkajoči znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ne more biti uspešen. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se sklicujejo na sodno prakso, saj sodba, ki jo navaja v pritožbi, ni primerljiva z obravnavano zadevo in so zato vsi pomisleki pritožbe v tej smeri neutemeljeni oziroma napačni ter po oceni pritožbenega sodišča z njimi zagovornik v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon je uporabilo napačno ali pa ga ni uporabilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

13Pritožbeno sodišče je opravilo tudi uradni preizkus napadene sodbe ter ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v obdolženčevo škodo kršilo prepoved reformatio in peius, kar sicer predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V členu 385 ZKP je namreč določeno, da se sodba ne sme spremeniti v obdolženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, če je pritožba podana samo v obdolženčevo korist. Po četrtem odstavku 397. člena ZKP je namreč sodišče prve stopnje pri izrekanju nove sodbe vezano na prepoved, ki je predpisana v 385. členu ZKP. Po sodni praksi se načelo prepovedi spremembe na slabše ne nanaša le na pravno presojo dejanj in kazensko sankcijo, temveč tudi na dejansko stanje (tako npr. sodba VS RS z dne 22. 12. 2005, I Ips 347/2005 in z dne 15. 7. 2010, I Ips 268/2009). Sodišče v ponovljenem postopku ne sme ugotavljati oziroma upoštevati dejstev, ki so v obdolženčevo škodo. Pri odločitvi mora sodišče v novem sojenju izhajati iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v prvi, razveljavljeni sodbi. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je opis dejanja iz razveljavljene prvostopenjske sodbe z dne 14. 12. 2016, III K 35105/2013 (zoper katero se je pritožil le zagovornik), obdolžencu očital „ po njegovem ustnem pooblastilu in z njegovo vednostjo“. V ponovljenem sojenju je torej sodišče prve stopnje s tem, ko je zgoraj navedenemu dodalo „in odobritvijo“ navedlo nekaj, kar razveljavljena sodba obdolžencu ni očitala. Ker je z navedenim sodišče prve stopnje kršilo prepoved reformatio in peius oziroma prepoved spremembe na slabše, je pritožbeno sodišče, na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 394. člena ZKP, napadeno sodbo spremenilo po uradni dolžnosti tako, da je v odločbi o krivdi besede „in odobritvijo“, izpustilo, tako kot izhaja iz izreka napadene sodbe.

14Neutemeljena pa je tudi pritožba zagovornika iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter na tej podlagi obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornika obdolženca dodaja:

15Bistvo pritožbe je v trditvi, da je družba P. C. d.o.o. izpolnjevala vse pogoje za pridobitev subvencij in da obdolžencu ni dokazano, da je predložil neresnične podatke pomembne za odobritev subvencije in da družba ni izpolnjevala pogojev ter zato obdolženi nikogar ni preslepil, sodišče prve stopnje pa je tudi napačno ugotovilo napotitve na čakanje in usposabljanje delavcev ter se sklicuje na obrazce REK, ki jih je sodišče prve stopnje zanemarilo in na ugotovitve nadzornika ZRSZZ ter ponavlja zagovor obdolženca in podaja lastno oceni izvedenih dokazov.

16Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca, s katerim je zanikal storitev očitanega mu kaznivega dejanja, saj je pravilno ocenilo, da je v obravnavani zadevi bil njegov namen pridobiti koristi in sicer subvencije, torej nepovratnih sredstev, ki jih je pridobil protipravno, saj družba P. C. d.o.o., katere direktor je v kritičnem času bil obdolženi, očitano kaznivo dejanje pa je storil pri opravljanju gospodarske dejavnosti, saj se je ukvarjal z vodenjem podjetja, ki je opravljalo proizvodnjo in prodajo blaga, kar izhaja iz zgodovinskega izpisa poslovnega registra, kjer je bil kot direktor, ki zastopa navedeno družbo samostojno, naveden prav obdolženi. Takšno pooblastilo mu je bilo dano dne 22. 4. 2009, prenehalo pa 20. 1. 2014. Sicer pa tudi obdolženi sam pove, da je vodenje družbe prevzel v letu 2009. Izveden dokazni postopek je namreč pokazal, da je obdolženi v podatkih za pridobitev subvencije navedel neresnične podatke. S Pogodbo o delnem povračilu nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo z dne 15. 7. 2009 in Aneksom št. 1 z dne 28. 12. 2009 se je obdolženi namreč zavezal, da bo delavcem, za katere bo uveljavljal delno povračilo nadomestila plače, napotil na začasno čakanje na delo in jim v tem obdobju zagotovil usposabljanje najmanj 20 % časa napotitve na začasno čakanje na delo. Tako je obdolženi vložil devet Zahtevkov za izplačilo delnega povračila nadomestila plač, pri tem pa je vedel, da so podatki o navedenih urah čakanja na delo neresnični za delavce I.K., M.S., B.B., S.E., S.F., Z.H. in A.H. Izveden dokazni postopek je namreč pokazal, da navedeni delavci v navedenem obdobju niso bili na čakanju na delo, prav tako se v tem obdobju za delo niso usposabljali, kot to izhaja iz njihovih izpovedb, v katerih so povedali, da so v kritičnem času za družbo P. C. d.o.o., opravljali redno delo. Sodišče prve stopnje je takšnim izpovedbam navedenih delavcev sledilo, saj ni našlo nobenega utemeljenega razloga, da jim ne bi, prav na podlagi navedenih neresničnih podatkov o čakanju na delo in usposabljanju zgoraj navedenih delavcev, pa je družba P. C. d.o.o. s strani ZRSZZ, prejela subvencijo. Zaslišana predstavnica ZRSZZ S.Š.P. je povedala, da so po prejemu plačilnih list za vse delavce na začasnem čakanju, ugotovili na podlagi poslane dokumentacije, številna neskladja med navedenimi podatki in to pri vseh delavcih na začasnem čakanju in sicer tako glede števila ur usposabljanja na listah prisotnosti, števila ur usposabljanja na plačilnih listih, število ur čakanja na plačilnih listih in število ur čakanja na zahtevku za povračilo nadomestila plač. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe navedlo tabelo v kateri je prikazalo navedene razlike in sicer na list. št. 16 in 17 sodbe ter svoje ugotovitve iz tabele v nadaljevanju sodbe ustrezno obrazložilo, kot to izhaja iz list. št. 17, na te razloge pa se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti tudi sklicuje. Razen tega je sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe ustrezno pojasnilo zakaj obdolžencu ni mogoče očitati zgolj nenamenske uporabe sredstev, saj je izveden dokazni postopek potrdil, da je obdolženi pridobil subvencijo s predložitvijo neresničnih podatkov, ki je bila pomembna in potrebna, saj brez teh podatkov družba ne bi dobila subvencije, s tem pa je obdolženi preslepil zavod in pridobil ugodnost, in sicer subvencijo. Zato pritožba, ki skuša prepričati, da je obdolženi izpolnjeval vse pogoje za pridobitev subvencije in da mu ni dokazano, da je predložil neresnične podatke, ni utemeljena. Prav tako ne more biti uspešen zagovornik, ko se sklicuje na obrazce REK in sodišču prve stopnje očita, da je te obrazce zanemarilo. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih napadene sodbe pravilno navedlo, da obramba ni predlagala pridobitve REK obrazcev in tudi ocenilo, da njihova pribava za obravnavano zadevo ni potrebna, saj je sodišče prve stopnje dejansko napotitev delavcev na začasno čakanje na delo in ustrezen odstotek usposabljanja, ugotavljalo z zaslišanjem delavcev in ne na podlagi REK obrazcev, ki niti ne izkazujejo obsega začasnega čakanja na delo in usposabljanja. Tako je na podlagi zaslišanja prič, ki jih sodišče prve stopnje navaja v točki 18 napadene sodbe zaključilo, da se njihovo usposabljanje sploh ni izvajalo, saj so povedali, da v obravnavanem obdobju niso pridobili novega znanja, prav tako pa jim ni bil dodeljen mentor. Nova znanja so si pridobili izključno ob pomoči med sodelavci, kar je sicer bila dolgoletna usklajena praksa in ni imela nobene povezave z notranjim usposabljanjem in izpopolnjevanjem. S tem pa je ovržen zagovor obdolženca, kateremu ne pritrdi niti B.Č. s svojo izpovedbo, v kateri izrecno zanika, da bi bila ona določena kot direkten mentor. Na podlagi česar še sodišče prve stopnje zaključuje, da delavci, ki jih posebej navaja v točki 20 napadene sodbe, zagotovo niso bili napoteni na čakanje in se tudi niso usposabljali, podrobneje navaja v točki 20 napadene sodbe, na te razloge pa se v izogib ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Prav tako pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedb prič, ki jih navaja v točkah 22, 23 in 24 napadene sodbe in na podlagi česar zaključuje, da se v podjetju P. C. d.o.o. usposabljanja niso vršila, kot je v svojem zagovoru zatrjeval obdolženi, ampak so si delavci le medsebojno pomagali ali pa je šlo za pomoč po načelu solidarnosti, ko so jim pri zastoju stroja pomagali delavci iz sosednje firme - P., ali pa so si pomagali s pisnimi navodili. Tako da kakšnega mentorstva dejansko nobeden od zaslišanih delavcev ni potrdil, s čimer je ovržen zagovor obdolženca v tej smeri. Obdolženčev zagovor pa je ovrgla tudi priča N.H., profesionalna sindikalistka v P., katerega člani njihovega sindikata so tudi delavci podjetja P. C., ki je povedala, da s strani podjetja P. C. d.o.o. v postopek odrejanja čakanja na delo ni bila povabljena, niti ni bila o tem obveščena, kljub temu, da bi jo moral delodajalec o tem obvestiti, o čemer je delodajalec bil tudi obveščen. Sodišče prve stopnje pa je v napadeni sodbi navedlo tehtne razloge o tem, zakaj ni verjelo obdolženčevemu zagovoru, da ni bil seznanjen z vsebino Zahtevkov za izplačilo delnega povračila nadomestila plač za delavce ter je na tak način želel odgovornost posredno prevaliti na M.U. Slednja je sicer povedala, da se na zahtevkih, ki se nahajajo v prilogah A2-A4 in A6-A10, pri rubriki „podpis odgovorne osebe“ nahajajo njeni podpisi, razen na Zahtevku, ki se nahaja v prilogi A9, katerega je podpisal obdolženi, pri tem pa je pojasnila, da jo je obdolženi ustno pooblastil, da se je lahko na Zahtevkih vedno podpisovala v imenu obdolženega, kar potrjuje zapisana beseda „za“ pred njenimi podpisi. Da obdolženčevemu zagovoru ni slediti izhaja iz nadaljnje izpovedbe U., ko je povedala, da je bil obdolženi z Zahtevki za izplačilo delnega nadomestila plač za delavce in specifikacijo vsebinsko seznanjen. Na takšno izpovedbo priče obdolženi ni imel nobenih pripomb, razen tega pa je bila družba P. C. d.o.o. zastopana po obdolženemu, ki je bil podpisnik pogodbe in aneksa, razen tega pa je bil tudi snovalec programa usposabljanj, kot je to sam povedal. Izveden dokazni postopek je brez vsakega dvoma potrdil, da je družba P. C. d.o.o. pridobila od države denarna sredstva, s prikazovanjem neresničnih okoliščin, kar je bilo obdolžencu dobro znano, saj je U. ustno pooblastil za sestavo Zahtevkov in da jih podpiše v njegovem imenu, kot že navedeno, ti Zahtevki pa brez vednosti obdolženega, glede na njegovo vlogo pri samem sklepanju pogodb in izvajanjem programa izpopolnjevanja in usposabljanja, niso bili posredovani ZRSZZ. Delavci, ki so povedali, da se niso usposabljali in niti niso bili poslani na čakanje, so v vlogi formalno bili prikazani, da so bili na usposabljanju, ki naj bi se izvajalo znotraj podjetja, na ta način pa je obdolženi poskrbel za dotok finančnih sredstev, čeprav je vedel, da so pogoji izpolnjeni samo na papirju in da se program usposabljanja delavcev v resnici sploh ne izvaja. Ker zagovornik v obširni pritožbi skuša prepričati, da obdolžencu kaznivo dejanje ni dokazano, ter se pri tem sklicuje na njegov zagovor, kateremu utemeljeno ni sledilo že sodišče prve stopnje in podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od sodišča prve stopnje, ne more biti uspešen. Sodišče prve stopnje je namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča po presoji vseh izvedenih dokazov, pravilno zaključilo, da so v ravnanju obdolženega podani vsi objektivni znaki kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1. Obdolženi je namreč kot direktor gospodarske družbe P. C. d.o.o., zato, da bi za družbo pridobil subvencijo, organu, pristojnemu za podelitev in odobritev ugodnosti, predložil neresnične podatke, ki so pomembni za odobritev ugodnosti in sicer subvencije, na ta način, da je na podlagi sklenjene pogodbe z dne 15. 7. 2009 in aneksa št. 1 z dne 25. 12. 2009, na podlagi česar se je zavezal, da bo delavce, za katere bo uveljavljal delno nadomestilo plače, napotil na začasno čakanje na delo in jim v tem obdobju zagotovil usposabljanje, v obsegu najmanj 20 % časa napotitve na začasno čakanje na delo, in sicer sam ali po njegovem ustnem pooblastilu in z njegovo vednostjo M.U. na ZRSZZ vložila 9 zahtevkov za izplačilo delnega povračila nadomestila plač, skupaj s specifikacijo zahtevkov o delavcih, vključenih v ukrep, kot to vse pravilno navaja tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe. Zato ne držijo navedbe pritožbe, da je družba P. C. d.o.o. izpolnjevala vse zahtevane pogoje za pridobitev subvencij, saj je dobila plačana sredstva iz subvencije šele z vsakokratno vložitvijo zahtevka za povračilo, ki je bil tudi podlaga za izračun višine delnega povračila. ZRSZZ pa je povračilo delnega nadomestila plač delavcev, ki jih je delodajalec obračuna, mesečno nakazoval delodajalcu na podlagi njegovega popolnega Zahtevka za izplačilo. Obrazloženo namreč pomeni, da delodajalec ni pridobil subvencije na podlagi Odločbe z dne 15. 7. 2009, Pogodbe o delnem povračilu nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju z dne 15. 7. 2009 in Aneksa k pogodbi z dne 28. 12. 2009 k navedeni Pogodbi, saj če ne bi delodajalec vlagal vsakokratnih zahtevkov, mu Zavod sredstev iz ukrepa tudi ne bi plačal. Navedeno pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, iz tega pa izhaja, da je subvencija bila pridobljena šele z vložitvijo Zahtevkov, ki so vsebovali neresnične podatke. Zato ne more biti uspešen zagovornik, ki trdi, da ravnanje obdolženca, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, ni mogoče subsumirati po členu 230 KZ-1 in so vse navedbe pritožbe v tej smeri neutemeljene. Nobenega dvoma pa tudi ni, da je obdolženi dobro vedel, da je Zavodu posredoval neresnične podatke, ker delavci K., S., B., E., F., H. in H. niso bili v navedenem obsegu ur na čakanju na delo, niti na usposabljanju, ampak so opravljali redno delo, na podlagi tega pa je družba P. C. d.o.o. prejela subvencijo, pri čemer za znesek v višini 10.344,01 EUR ni izpolnjevala zahtevanih pogojev, saj je dobro vedel, da je s tem, ko je predložil neresnične podatke o izpolnjevanju pogojev za pridobitev subvencije družbi tudi hotel neupravičeno pridobiti subvencijo, torej je ravnal z direktnim naklepom, kot je to pravilno ugotovilo in v napadeni sodbi obrazložilo sodišče prve stopnje.

17Ker zagovornik v pritožbi niti v preostalem ne navaja nič takšnega kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o njegovi pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

18Zagovornik se pritožuje tudi zoper odločbo o kazenski sankciji, zato je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Ta preizkus je pokazal, da je pritožba zagovornika obdolženca utemeljena. Pritrditi je zagovorniku, ko sodišču prve stopnje očita, da je pri izreku kazenske sankcije napačno štelo, da je obdolženi družbi pridobil subvencijo v znesku 33.346,68 EUR, in to upoštevalo kot obteževalno okoliščino. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da je višina neupravičene subvencije znašala 10.344,01 EUR. Ta nepravilno upoštevana okoliščina in časovna odmaknjenost dejanja, ki jo prav tako uveljavlja zagovornik, pa sicer ob ostalih pravilno ugotovljenih okoliščinah, narekuje izrek nižje denarne kazni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika v tej smeri ugodilo in napadeno sodbo o izreku denarne kazni spremenilo tako, da je obdolžencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo nižjo denarno kazen, kot sodišče prve stopnje in sicer 100 dnevnih zneskov po 22,60 EUR, kar znaša 2.260,00 EUR. To kazen pa je obdolženi dolžan plačati v roku sedmih mesecev po prejemu plačilnega naloga in sicer v sedmih zaporednih mesečnih obrokih 322,85 EUR. Pritožbeno sodišče je namreč prepričano, da bo izrečena nižja denarna kazen tako vplivala na obdolženca, da v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

19Glede ostalih pritožbenih navedb zagovornika do katerih se pritožbeno sodišče ni posebej opredelilo, zato ker je nanje odgovorilo že sodišče prve stopnje, ali pa niso odločilnega pomena za obravnavano zadevo. Iz navedenih razlogov in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe, razen ugotovljene kršitve Kazenskega zakona, drugih kršitev skladno z določilom člena 383 ZKP, ni ugotovilo, je v obravnavani zadevi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

20Ker je z odločbo pritožbenega sodišča bila napadena sodba spremenjena delno v korist obdolžencu, izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka in sicer sodne takse, odpade (člen 98/I ZKP).