VSL Sodba II Cp 2433/2018

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje:

- v točki III in IV izreka spremeni tako, da se višina pravdnih stroškov, ki jih mora tožena stranka plačati prvi tožeči stranki zviša za 31,08 EUR, višina pravdnih stroškov, ki jih morata prva in druga tožeča stranka nerazdelno plačati toženi stranki, pa se zviša za 1.105,77 EUR.

II. V ostalem delu se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnikoma plačati vsakemu 4.339,35 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2018 dalje do plačila (točka I izreka), da se tožbena zahtevka za plačilo 32.861,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe zavrneta (točka II izreka), da je toženec dolžan prvi tožnici (v nadaljevanju: tožnica) povrniti pravdne stroške v znesku 470,02 EUR, drugemu tožniku (v nadaljevanju: tožnik) pa pravdne stroške v znesku 462,36 EUR (točka III izreka) in da sta tožnika nerazdelno dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 4.468,24 EUR (točka IV izreka).

2Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni oziroma razveljavi. Enako predlaga toženec, ki s pritožbo izpodbija ugodilni in stroškovni del sodbe, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov.

Tožnica sodišču prve stopnje očita, da je neobrazloženo zavrnilo njen dokazni predlog za imenovanje novega izvedenca. S tem je kršilo njeno pravico do izjave. Mnenje izvedenke V. Z. je pomanjkljivo, obremenjeno z napakami in nejasnostmi. Izvedenka je mnenje izdelala zgolj na podlagi ene ponudbe, pa še ta med kulturami nima hmeljišča. Izvedenka tudi ni pojasnila korekcije za hmeljišča s faktorjem 1,1. Okoliščina, da je izvedenka edina od treh v postopku imenovanih izvedencev poskušala pridobiti primerljive podatke o tržni zakupnini, ni ustavno sprejemljiv razlog za zavrnitev dokaznega predloga za imenovanje novega izvedenca. Kljub ugotovitvam, da podatki o tržnih zakupninah niso dostopni in da se v praksi zakupne pogodbe sklepajo ustno, za višjo ceno kot izhaja iz toženčevega cenika, se je sodišče prve stopnje oprlo na izvedensko mnenje V. Z., namesto na drugi dve izvedenski mnenji. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izvedenka V. Z. zakupnino izračunala na dan izdelave izvedenskega mnenja. Ker je izvedenka upoštevala ponudbo iz leta 2011, bi bilo pravilno upoštevati (na dan 19. 4. 2018) revaloriziran znesek zakupnine (13.590,37 EUR). Sodišče prve stopnje je pomanjkljivo obrazložilo svojo ugotovitev, da je metoda za izračun tržne zakupnine, izpeljana iz tržne vrednosti nepremičnine po dohodkovni metodi čistega dobička, neustrezna. Prav tako ni ustrezno pojasnilo, zakaj šteje, da izvedenec M. B. ni znal ugotoviti tržne zakupnine. Po dohodkovni metodi je izvedenec M. B. izračunal le vrednost nepremičnine, torej en element, ki je potreben za izračun tržne najemnine. Nepravilna je tudi stroškovna odločitev, saj toženka med postopkom ni zahtevala povrnitve stroškov zaradi delnega umika tožbe. Višina pravdnih stroškov bi se morala ugotavljati le glede na končni pravdni uspeh, brez upoštevanja stroškov, povezanih z delnim umikom tožbe. Izračunanega uspeha strank v pravdi (10,25 % : 89,75 %) ni mogoče računsko preveriti.

3Toženec v pritožbi trdi, da je izrek sodbe v II. točki nerazumljiv, saj iz njega ne izhaja dovolj jasno, da sta zavrnjena tožbena zahtevka obeh tožnikov, ki se (oba) glasita na plačilo 32.861,31 EUR. Sodišču prve stopnje očita, da je njegov predlog za dopolnitev mnenja izvedenke V. Z. zavrnilo brez obrazložitve. Dejansko stanje je posledično ostalo nepopolno ugotovljeno. Zakupnina po skladovem ceniku predstavlja tržno zakupnino, saj tudi toženec - enako kot fizične osebe - kmetijska zemljišča oddaja v zakup na prostem trgu. Pri ugotavljanju tržne zakupnine je treba upoštevati vse dosežene zakupnine na konkretnem področju, za določeno vrsto kmetijskega zemljišča, ter izračunati povprečje. Če na prostem trgu zakupa ni evidentiranih zakupnih razmerij med fizičnimi osebami, je tržna zakupnina tista, ki je dosežena na trgu po toženčevem ceniku. Po Zakonu o kmetijskih zemljiščih so vsi zakupodajalci izenačeni, na trgu nastopajo enakovredno, pod enakimi zakonskimi pogoji. Ker pri izračunu hipotetične zakupnine ni bil upoštevan njegov cenik, je izračun tržne zakupnine napačen. Nepravilna je tudi stroškovna odločitev, v izračun so povzeti napačni zneski (za tožnika 470,02 EUR in 462,36 EUR, namesto pravilno 347,33 EUR in 441,68 EUR, za toženca pa 4.468,24 EUR, namesto pravilno 5.663,62 EUR).

4Pravdni stranki na pritožbo nasprotnika v pravdi nista odgovorili.

5Pritožbi sta delno utemeljeni glede odločitve o stroških. V ostalem delu nista utemeljeni.

6Izpodbijana sodba ni obremenjena s postopkovno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi zatrjuje toženec. Uporaba dvojinske oblike samostalnika ("tožbena zahtevka") v II. točki izreka, v povezavi s I. točko izreka (v kateri je obveznost toženca v razmerju do obeh tožnikov prikazana ločeno), jasno izraža, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice (na plačilo 32.861,31 EUR) in tožbeni zahtevek tožnika (na plačilo 32.861,31 EUR).

7Tožnika, ki sta dediča po denacionalizacijskem upravičencu, ki mu je bilo v postopku denacionalizacije vrnjeno nepremično premoženje (v naravi kmetijska zemljišča), sta po odločitvi sodišča prve stopnje upravičena do nadomestila (odškodnine) iz naslova nezmožnosti uporabe premoženja po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). V pritožbenem postopku je sporna zgolj višina tega nadomestila.

8ZDen ne določa meril za določanje nadomestila. O primerni metodi mora odločiti sodišče. V sodni praksi je utrjeno stališče, da je izbira konkretne metode odvisna od narave nepremičnine in okoliščin posameznega primera.¹ Pri presoji koristi je pomemben le položaj upravičenca (ne zavezanca); relevantna je korist, ki bi jo v času od uveljavitve ZDen do vrnitve nepremičnin v last in posest dosegel upravičenec. Izhajajoč iz tožbene trditvene podlage, v kateri sta tožnika za obdobje od 7. 12. 1991 do 16. 11. 2006 nadomestilo uveljavljala v višini zakupnine (torej kot izgubo koristi zaradi nemožnosti oddaje zemljišč v zakup), je sodišče prve stopnje pri izračunu izgubljene koristi upoštevalo zakupnino, ki bi jo tožnika ob normalnem teku stvari lahko dosegla na nepremičninskem trgu (metoda hipotetične zakupnine).² Pomembno je poudariti, da gre za metodo, s pomočjo katere se vzpostavi (hipotetična) situacija za nazaj, kar pomeni, da je izračun rezultat ocene (obseg ugotovljene koristi je hipotetičen).

9V pritožbenem postopku obe pravdni stranki nasprotujeta uporabljenemu načinu izračuna zakupnine in vztrajata pri stališčih, ki sta jih podali že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Prikrajšanje tožnikov zaradi nezmožnosti uporabe kmetijskih zemljišč je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pomočjo treh izvedencev kmetijske stroke. Na podlagi ugotovitve, da sta tako izvedenka M. C. kot tudi izvedenec M. B. izdelala pomanjkljivo oziroma nepravilno mnenje, je angažiralo tretjo izvedenko, izvedenko V. Z. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da izračuni zakupnine, ki sta jih izdelala izvedenca M. C. in M. B., ne morejo biti podlaga za določitev nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja, saj temeljijo na napačnih izhodiščih. Ponujena pritožbena stališča ne dajejo podlage za drugačno presojo.

10Prvi izračun izvedenke M. C. (24.905,38 EUR, oziroma 28.233,01 EUR) je temeljil na dohodkovno - proizvodni metodi (gre za izračun koristi pri pridelavi poljščin v kolobarju in pridelavi hmelja), drugi (5.848,00 EUR) pa na toženčevem ceniku zakupnin. Pomanjkljivost prve metode se izkazuje v okoliščini, da tožnika v podani trditveni podlagi, s katero sta opredelila vsebino izgubljene koristi zaradi nezmožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja, nista zatrjevala izgube koristi v višini vrednosti pridelka (nista zatrjevala izgube dohodka, ki bi ga dosegla, če bi v relevantnem obdobju zemljišča sama obdelovala).³ Ocena, da tudi izvedenkin drug izračun ne more predstavljati podlage za odločitev, pa temelji na pravilnem stališču sodišča prve stopnje, da je pri ugotavljanju višine nadomestila treba izhajati iz položaja upravičenca (nepomembno je, koliko bi v relevantnem obdobju iztržil toženec, če bi zemljišča oddajal v zakup), zato izračun tržne zakupnine ne more temeljiti (zgolj) na ceniku zakupnin za kmetijska zemljišča, s katerimi gospodari toženec. Tržna zakupnina je vrednost, na katero vplivajo razmere na nepremičninskem trgu (razmerje med ponudbo in povpraševanjem), na katerem so poleg toženca prisotni tudi drugi zakupodajalci (fizične in pravne osebe). Čeprav se je mogoče strinjati s toženčevimi pritožbenimi navedbami, da vse zakupodajalce na trgu zakupnin zavezujejo pravila Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ)(obveznost, da pristojni upravni enoti posredujejo ponudbo o zakupu, ki je nato objavljena, in da zakupno pogodbo sklenejo s zakupnikom, ki ponudbo sprejme, oziroma z upravičencem s prednostno pravico)⁴ in da so tudi zakupne pogodbe, ki jih sklene toženec, rezultat (posledica) tržnih zakonitosti (delovanja ponudbe in povpraševanja), se položaj zakupodajalca (fizične osebe ali pravne osebe, ki ni toženec) v bistveni okoliščini razlikuje od položaja toženca kot zakupodajalca: Ne pri objavi ponudbe o zakupu ne pri sklenitvi zakupne pogodbe ga ne vežejo cene po ceniku zakupnin, ki velja za kmetijska zemljišča, s katerimi upravlja toženec.

11Drugi v postopku imenovani izvedenec je tržno zakupnino določil s pomočjo podatka o tržni vrednosti posameznih zemljišč, ki jo je izračunal na podlagi dohodkovne metode, z upoštevanjem setvenega kolobarja (metode donosa posamezne kulture). V osnovnem izvedenskem mnenju je za relevantno obdobje določil tržno zakupnino v višini 68.825,00 EUR (tržno zakupnino je določil v višini 1 % od tržne vrednosti posameznih zemljišč), svoj izračun pa je kasneje spremenil, in sicer najprej zvišal (na 78.641,23 EUR), nato pa znižal (na 30.950,69 EUR). Ob zaslišanju je izvedenec M. B. pojasnil, da so razlike v izračunih posledica računske in pisne pomote (namesto 2 % pričakovanega donosa je upošteval 5 % donos), in da vztraja pri svojem zadnjem izračunu. Ne le, da izvedenec ni jasno in prepričljivo obrazložil razlik v treh (bistveno) različnih izračunih, utemeljen dvom v pravilnost mnenja vzbuja predvsem uporaba metode, ki zanemarja pomen tožbenih navedb, s katerimi sta tožnika opredelila vsebino nadomestila. Njena problematičnost se izkazuje že v prvi fazi izračuna - pri izračunu tržne vrednosti zemljišča, pri katerem se ne upoštevajo podatki o (primerljivih) prodajah, temveč dohodek, ki bi ga obdelovalec dosegel z obdelovanjem zemljišč. Z vezanostjo na tržno vrednost nepremičnine, ocenjeno glede na tržne cene, stroške in količino pridelkov, je zakupnina po vsebini približana vrednosti izgubljenega dohodka (dohodka, ki bi ga upravičenca pridobila, če bi razpolagala z denacionaliziranim premoženjem). Ker dvoma o pravilnosti mnenja ni bilo mogoče odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca, so bili podani pogoji za imenovanje novega izvedenca (prim. tretji odstavek 254. člena ZPP).

12Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je mnenje tretje v postopku imenovane izvedenke celovito, jasno in prepričljivo in da pravdni stranki s svojimi pripombami nista uspeli vzbuditi dvoma o pravilnosti njenih ugotovitev. Izvedenka je vsa svoja stališča in ugotovitve jasno in razumljivo obrazložila, zato njen izračun zakupnine predstavlja ustrezno podlago za prisojeno nadomestilo. Izvedenka V. Z., ki je hipotetično tržno zakupnino (12.918,60 EUR) izračunala po metodi primerljivih zakupnin, je pojasnila, da je pridobivanje podatkov o (primerljivih) zakupninah (za kmetijska zemljišča, ki jih v zakup oddajajo fizične oziroma pravne osebe, ki niso toženec) težavno, saj v Sloveniji ni sistematično vodene javne evidence o zakupninah (sistematično voden je le cenik sklada), in da zakupnine iz objavljenih ponudb za oddajo zemljišč v zakup niso nujno enake tistim iz realiziranih poslov. Podlago za izračun je izvedenka našla v dveh ponudbah za oddajo zemljišč v zakup, pridobljenih od Upravne enote ... (ponudba iz leta 2011 se nanaša na parcele iz katastrske občine X v občini ..., ponudba iz leta 2013 pa na parcele iz katastrske občine Y). Sodišče prve stopnje je v dejansko podlago izpodbijane sodbe povzelo izvedenkine ugotovitve: - da nepremičnine tožnikov, ležeče v katastrskih občinah W in Q, v naravi predstavljajo dve zaključeni enoti kmetijskih zemljišč (ena je v rabi kot kosni travnik, druga pa kot hmeljišče), - da znaša skupna površina omenjenih nepremičnin 22.962 m2 (v okviru te znaša površina hmeljišč 4.855 m2), - da znaša vrednost tržne zakupnine za travnike 0,03 EUR/m2, pri čemer se izvede prilagoditev cene glede na boniteto (spornih zemljišč, v primerjavi z zemljišči iz omenjenih ponudb) s faktorjem 1,1, - da znaša vrednost tržne zakupnine za njivska zemljišča 0,05 EUR (gre za zaokroženo vrednost, glede na povprečno zakupnino za njivska zemljišča iz ponudbah 2011 in 2013 - 0,045 EUR), pri čemer se zaradi pomanjkanja podatka o zakupnini za hmeljišča, izvede prilagoditev cene s faktorjem 1,1 med njivo in hmeljiščem (upoštevana je zakupnina 0,05 EUR/m2, korigirana s faktorjem 1,1, torej 0,055 EUR/m2).

13Pravdnima strankama s pritožbenimi navedbami ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost (povzetih) dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je uporabljena metoda primerljivih tržnih zakupnin (glede na v tožbenih navedbah opredeljeno vsebino nadomestila) primerna, in da uporabljivost (uporabnost) metode ni odvisna od števila primerljivih ponudb. Pomanjkljivost uporabljene metode bi se lahko zrcalila v dejstvu, da podatki, uporabljeni za primerjavo, dejansko niso primerljivi. Ta dvom je izvedenka presegla, saj je izračun oprla na dve ponudbi (ne eno, kot trdi tožnica v pritožbi), ki sta z ustreznimi prilagoditvami postali primerjalno ustrezni. Izvedenka V. Z. je v dopolnitvi izvedenskega mnenja pojasnila, da je pri izbiri količnika 1,1 za hmeljišča izhajala iz metodologije (ne tudi cenika) sklada, tožnica pa je s pritožbenimi trditvami (o uporabi prenizkega faktorja, o nepreverljivosti izračuna) ostala na ravni pavšalnosti. Na pavšalne pritožbene trditve pa ni potrebno (niti ni mogoče) odgovoriti.

14Ne drži pritožbeni očitek obeh pravdnih strank, da je bila zavrnitev njunih dokaznih predlogov (za imenovanje novega izvedenca, za dopolnitev mnenja izvedenke V. Z.) neobrazložena. Sodišče prve stopnje je (predvsem v točkah 33 - 44, 56 - 65 obrazložitve izpodbijane sodbe) navedlo izčrpne in prepričljive razloge, zakaj sledi ugotovitvam izvedenke V. Z. in ne ugotovitvam drugih dveh izvedencev, in zakaj šteje, da ni pogojev za imenovanje četrtega izvedenca. Na podlagi ocene, da je izvedenkino mnenje konsistentno, logično in strokovno prepričljivo, sodišče prve stopnje utemeljeno ni imenovalo novega izvedenca, niti ni izvedenke V. Z. pozvalo k dopolnitvi izvedenskega mnenja. V zvezi s toženčevim predlogom za dopolnitev izvedenskega mnenja je treba poudariti, da je bil povezan zgolj z očitkom, da bi morala izvedenka zakupnino ugotavljati po cenah na dan izdelave izvedenskega mnenja, oziroma da sodišče ni bi smelo upoštevati zakupnine v valorizirani vrednosti (13.590,37 EUR). Glede na zavzeto stališče v izpodbijani sodbi, da je izvedenka zakupnino izračunala na dan izdelave mnenja in da zato valorizacija zneska ni potrebna, je razlog za zavrnitev toženčevega dokaznega predloga razumljiv in utemeljen, toženčev pomislek o pravilnosti mnenja (v pritožbi izražen kot očitek o postopkovni kršitvi) pa nepomemben.

15Pri uporabljeni metodi hipotetične zakupnine gre za ugotavljanje v preteklosti nastale terjatve, ki se šele z odločitvijo sodišča odrazi v denarju (nečista denarna terjatev), zato se ugotavlja po razmerah v času sojenja (oziroma po cenah ob izdelavi izvedenskega mnenja).⁵ Izvedenka V. Z. je za izračun tržne zakupnine uporabila podatke o ceni (zakupnini) iz ponudb iz leta 2011 in 2013, zato je treba pritrditi pritožbeni trditvi tožnice o zmotnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je izvedenka zakupnino izračunala po cenah na dan izdelave izvedenskega mnenja.⁶ Vendar tožnica s pritožbenim očitkom, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati valorizirano vrednost, kljub temu ne more uspeti. Kadar vrednost tržne zakupnine ni ugotovljena po cenah ob izdelavi izvedenskega mnenja, se ni mogoče opreti na izračun zakupnine iz nekega drugega časovnega obdobja, valorizirane na čas sojenja. Vrednosti tržne zakupnine, ugotovljene po cenah ob izdelavi izvedenskega mnenja, namreč ni mogoče enačiti z višino zakupnine iz drugega časovnega obdobja, valorizirano na čas sojenja.⁷ Ker tožnica ni trdila niti izkazala, da so bile razmere na trgu zakupnin v obdobju 2011 oziroma 2013 drugačne (manj ugodne) od tržnih razmer v času izdelave izvedenskega mnenja, ni mogoče ugotoviti, da je sodišče prve stopnje (po napačni ugotovitvi, da je zakupnina ugotovljena po cenah v času izdelave izvedenskega mnenja) odločitev oprlo na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

16Delno utemeljeni pa so pritožbeni razlogi obeh pravdnih strank zoper stroškovno odločitev. Utemeljenost pritožbenih argumentov tožnice, da bi morali biti pravdni stroški v celoti odmerjeni po kriteriju uspeha v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP) in da uspeha, ki ga je izračunalo sodišče prve stopnje, računsko ni mogoče preizkusiti, je treba najti v dejstvih, da tarifni del Zakona o odvetniški tarifi ne predvideva nagrad za posamezne storitve, in da sta tožnika s tožbenim zahtevkom med postopkom večkrat razpolagala (najprej sta zahtevala 43.053,75 EUR kot nerazdelno obveznost, nato sta tožbo delno umaknila, tako da sta vztrajala pri plačilu 16.378,94 EUR za vsakega, v ponovljenem postopku pa sta tožbeni zahtevek zvišala na plačilo 37.200,66 EUR za vsakega). Pri izračunu pravdnega uspeha je tako treba upoštevati, da sta tožnika zahtevala vsak 37.200,66 EUR, prisojeno pa jima je bilo vsakemu po 4.339,35 EUR. Glede na uspeh v pravdi (11,67 % za tožnika 88,33 % za toženca) je (1) tožnica upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v višini 501,10 EUR⁸ (828,10 EUR za nagrado za postopek, 764,40 EUR za nagrado za narok, 68,80 EUR za nagrado za pritožbeni postopek, 414,40 EUR za potne stroške, 33,20 EUR za stroške parkiranja, 40,00 EUR za materialne stroške, povečano za 22 % DDV in za stroške sodnih taks za postopek na prvi (855,00 EUR) in drugi (50,40 EUR) stopnji ter stroške izvedencev 349,16 EUR in 417,72 EUR, skupaj 4.293,94 EUR⁹), (2) tožnik do povrnitve pravdnih stroškov v višini 505,43 EUR¹⁰ (828,10 EUR za nagrado za postopek, 764,40 EUR za nagrado za narok, 68,80 EUR za nagrado za pritožbeni postopek, 764,40 EUR za nagrado za narok v ponovljenem postopku, 414,40 EUR za potne stroške, 40,00 EUR za materialne stroške, povečano za 22 % DDV in za stroške sodne takse za pritožbeni postopek (50,40 EUR) ter stroške izvedencev 349,16 EUR in 417,72 EUR, skupaj 4.331,00 EUR), (3) toženec pa do povrnitve pravdnih stroškov višini 5.574,01 EUR¹¹ (828,10 EUR za nagrado za postopek, 764,40 EUR za nagrado za narok, 764,40 EUR za nagrado za narok v ponovljenem postopku, 1.019,20 EUR za nagrado za pritožbeni postopek, 117,66 EUR in 284,16 EUR za potne stroške, 40,00 EUR za materialne stroške, povečano za 22 % DDV in za stroške sodne takse za pritožbeni postopek (741,00 EUR) in izvedenca 911,58 EUR, skupaj 6.310,44 EUR¹²).

17Na podlagi navedenega in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo ter na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo odločitev o stroških postopka (III. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) tako, da je stroške postopka, ki jih mora toženec povrniti tožnici, zvišalo za 31,08 EUR (na 501,10 EUR), stroške postopke, ki jih mora tožnica (skupaj s tožnikom) plačati tožencu, pa zvišalo za 1.105,77 EUR (na 5.574,01 EUR). Ker pritožbeno sodišče sodbe ne sme spremeniti v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (359. člen ZPP), pritožbeno sodišče ni poseglo v III. točko izreka v delu, s katerim je tožencu naloženo, da tožniku iz naslova pravdnih stroškov plača 462,36 EUR. V preostalem delu je obe pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18Ker sta pritožnika delno uspela le zoper stroškovno odločitev, sta dolžna kriti vsak svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 291/2014, II Ips 19/2015, II Ips 291/2015.
² Izbira metode je odvisna od tožbenih navedb. Prim. odločbe VS RS II Ips 291/2014 in VSL I Cp 2661/2017, II Cp 2839/2014.
³ Gl. sklep VSL II Cp 2839/2014 z dne 7. 1. 2015, izdan v prvem sojenju.
⁴ Gl. drugi odstavek 27. člena in drugi odstavek 29. člena ZKZ.
⁵ Prim. odločbe VS RS II Ips 21/2011, VSL I Cp 1823/2016.
⁶ Izvedenka je izvedensko delo zaključila 19. 4. 2018, z izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja.
⁷ Prim. odločbo VS RS II Ips 21/2011.
⁸ 4.293,94 EUR x 0,1167
⁹ Pritožbi izrecno ne izpodbijata posameznih postavk znotraj odmere sodišča prve stopnje, zato jo pritožbeno sodišče povzema.
¹⁰ 4.331,00 EUR x 0,1167
¹¹ 6.310,44 EUR x 0,8833
¹² Pritožbi izrecno ne izpodbijata posameznih postavk znotraj odmere sodišča prva stopnje, zato jo pritožbeno sodišče povzema. Razlika med zneskom, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in zneskom 6.310,44 EUR je posledica neobračunanega DDV.