VSL Sodba I Cpg 757/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in IV. točki izreka potrdi.

II. Druga toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica štirih v izreku opisanih nepremičnin v katastrski občini ..., vse do 7/100, vpisanih na imetnico prvo toženko, in da v stečajnem postopku nad prvo toženko obstaja izločitvena pravica tožeče stranke na teh nepremičninah, vpisanih na imetnico prvo toženko do 7/100, ter da navedeno premoženje ne sodi v stečajno maso. V II. točki izreka je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da se na podlagi te sodbe pri navedenih nepremičninah dovoljuje vknjižba lastninske pravice v korist tožeče stranke, v III. točki pa stroške pravdnega postopka prve toženke v višini 224,00 EUR naložilo v plačilo tožeči stranki. V IV. točki izreka izpodbijane sodbe je stroške pravdnega postopka tožeče stranke v višini 1.281,10 EUR naložilo v plačilo drugi toženki.

2Zoper I. in IV. točko izreka sodbe se je pritožila druga toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, tožeči stranki pa naloži povračilo pravdnih in pritožbenih stroškov. Podrejeno predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in hkrati naloži tožeči stranki v plačilo stroške postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je v tem postopku vtožuje priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah z ID 0001, 0002, 0003 in 0004 (v naravi parkirišče) do 7/100 in zahteva ugotovitev obstoja izločitvene pravice, ki jo je prijavila v stečajnem postopku nad prvo toženko, druga toženka pa je to pravico tožeči stranki prerekala in tudi sama prijavila izločitveno pravico na istih nepremičninah.

6Tožeča stranka je s prodajno pogodbo z dne 14. 10. 2003 od prve toženke kupila 7/100 parcelne številke 000/3 k.o. ... (dvorišče 981 m²). V tožbi je navedla, da so parkirišče uporabljali solastniki parcele, ki pa se je razdelila, zato je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico v solastniškem deležu tudi na novo nastalih parcelah. Nove parcele so nastale z delitvijo, ki so jo naročili solastniki. Tožeča stranka je v naravi uporabljala dve parkirišči v velikosti 71 m².

7V postopku ni bilo sporno, da je bila prodajna pogodba veljavno sklenjena, podpis na njej overjen, kupnina pa plačana ter da je bilo izdano zemljiškoknjižno dovolilo, v zemljiško knjigo pa se tožeča stranka ni vpisala (in je še vedno vpisana prva toženka). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je druga toženka izdala lokacijsko informacijo za promet z nepremičninami, Ministrstvo za obrambo pa soglasje k pravnemu poslu. Dokazna ocena pisnih izjav in izpovedb zaslišanih solastnikov je pokazala, da je tožeča stranka solastnica spornih nepremičnin in da je vsak od štirih solastnikov ob vsakokratnem nakupu solastniškega deleža kupil točno določene parkirne prostore. Tudi iz izpovedb pri tožeči stranki zaposlenih prič se je sodišče stopnje prepričalo, da je tožeča stranka sporne parkirne prostore pridobila v posest in jih uporabljala vse od leta 2003. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je parkirišče namenjeno uporabi lastnikov poslovne stavbe in da ne gre za javno parkirišče, čeprav se ga občasno poslužujejo tudi bodisi stranke, ki prihajajo v poslovno zgradbo, bodisi okoliški prebivalci.

8Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožeča stranka svojo dobrovernost izkazala, priposestvovalna doba pa je pretekla in ker ne gre za posest idealnega deleža, ki v naravi ni določljiv, je odločilo, da je priposestvovanje v vtoževanem primeru življenjsko in dopustno.

9Druga toženka v pritožbi uvodoma uveljavlja, da tožeča stranka nima pravnega interesa za tožbo, ker bi se lahko na podlagi prodajne pogodbe vknjižila kot solastnica pri novo nastalih parcelah. Trdi tudi, da mora imeti tožeča stranka kljub vložitvi tožbe na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), v vsakem primeru podan pravni interes za njeno vložitev, tudi ne glede na določilo drugega odstavka 181. člena ZPP.¹ Pritožnica meni, da tožeča stranka pravnega interesa za uveljavljanje izločitvene pravice v stečaju nima zato, ker že razpolaga z listino, na podlagi katere bi lahko dosegla svojo vknjižbo v zemljiški knjigi in očita sodišču prve stopnje, da se z vprašanjem obstoja pravnega interesa ni ukvarjalo.

10Iz podatkov spisa izhaja, da je bila tožeča stranka na pravdo napotena s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St ... z dne 24. 2. 2017, ki je odločilo, da mora vložiti tožbo za ugotovitev obstoja izločitvene pravice. Pravni interes za vložitev tožbe v tem pravdnem postopku je torej izkazan že s pravnomočnim sklepom o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic v delu, ki vsebuje napotitev (tretji odstavek 300. in prvi odstavek 310. člena ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 181. člena ZPP).²

11Prav zato, ker je druga toženka izločitveno pravico tožeče stranke prerekala, zaradi česar je stečajno sodišče tožečo stranko napotilo na pravdo, pa je tožeča stranka tožbo ne le lahko, temveč morala vložiti. V nasprotnem primeru bi namreč izločitvena pravica tožeče stranke v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala (prim. četrti odstavek 300. člena ZFPPIPP).³ S tem pa bi prenehala tudi pravica tožeče stranke, da stečajni upravitelj tega premoženja ne prodaja. Ne glede na to torej, da je pravni interes tožeče stranke za to tožbo podan na podlagi posebnega predpisa, tožena stranka tudi z vsebinskimi razlogi pravnega interesa tožeče stranke ni uspela izpodbiti. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da tožeča stranka nima pravnega interesa za uveljavljanje izločitvene pravice v stečaju. Za prijavo terjatve oziroma (iz)ločitvene pravice namreč pravni interes ni zakonska predpostavka. Kako bo izposlovala vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo, pa je v sferi tožeče stranke. Ker se je sodišče prve stopnje pri odločanju dolžno opredeljevati le do dejstev, pomembnih za odločbo, kar, kot ugotovljeno, vsebina pravnega interesa tožeče stranke ni, tožena stranka sodišču prve stopnje torej neutemeljeno očita, da se z vprašanjem obstoja pravnega interesa tožeče stranke ni ukvarjalo.

12Pritožnica nadalje trdi, da je tožba nesklepčna v zvezi s priposestvovanjem parcel št. 000/37 do 000/40, ker se konkretni parkirni mesti nahajata izključno na eni od predmetnih nepremičnin – na parceli št. 000/39, in je le na tej parceli tožeča stranka zatrjevala posest in priposestvovanje idealnega deleža, ne pa na ostalih parcelah, ki so nastale iz nekdanje parcele 000/3. Ker pa sodišče prve stopnje v sodbi niti ni ugotovilo dejstva, da se predmetni parkirni mesti nahajata le na današnji parceli 000/39, je s tem tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

13Vendar pritožnica spregleda, da tožeča stranka uveljavlja priposestvovanje idealnega deleža na spornih parcelah. Parcelacija pa sama po sebi lastninskega stanja ne spreminja. Nerelevantno je torej, da se je po parcelaciji nekdanja parcela št. 000/3 delila na več parcel - idealni delež tožeče stranke na novo nastalih parcelah je ostal enak, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da tožeča stranka ob parcelaciji ni bila solastnica parcele št. 000/3, ker je v naravi zatrjevala le posest in priposestvovanje idealnega deleža (nove) parcele št. 000/39. Na kateri parceli točno se nahajata v naravi parkirni mesti, niti ni pomembno, saj je sodišče prve stopnje iz izpovedb prič A. G. in N. Z. ugotovilo (tudi), da sta parkirišči uporabljali na (prvotni) parcelni številki št 000/3, s čimer je tudi zaključilo, da je tožeča stranka vse od leta 2003 dalje uporabljala najmanj dve parkirni mesti na tej parcelni številki (prim. 10. točka obrazložitve sodbe), ne glede na to, da se je parcela kasneje razdelila. Na tem mestu gre poudariti še, da dejanskega stanja zadeve tudi ni mogoče presojati v smeri priposestvovanja dela nepremičnine, o katerem govori tretji odstavek 43. člena Stvarnopravnega zakonika,⁴ saj tožeča stranka takega zahtevka ni postavila.

14Ker dogovor o uporabi v naravi tudi ne vpliva na dejstvo, da je bil predmet prodajne pogodbe solastniški delež prvotne parcele, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o nesklepčnosti zahtevka tožeče stranke, ki naj bi posedovala le eno novo nastalo parcelo, preostalih treh pa ne.

15Pritožnica se v prid stališču, da priposestvovanje idealnega deleža nepremičnine ni mogoče, ker v skladu s sodno prakso posest idealnega deleža nepremičnin sploh ni mogoča, sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1762/2012 z dne 12. 12. 2012 ter sodbo in sklep VS RS II Ips 178/2009 z dne 6. 10. 2011. Ker naj bi šlo za ustaljeno sodno prakso, naj bi z odstopom od tega stališča sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in poseglo v pravico druge toženke iz 2. člena Ustave RS.

16V zvezi s pritožbenimi navedbami o obstoječi sodni praksi gre najprej le pojasniti, da sodna praksa v Republiki Sloveniji ni formalen, temveč sekundaren vir prava, ki zagotavlja enotno uporabo formalnih virov prava. Primeri iz sodne prakse vežejo sodišča v odločanju v podobnih primerih, vendar ne formalno, temveč zgolj z močjo uporabljene argumentacije. Obvezujoča, in sicer za senate Vrhovnega sodišča, so namreč skladno s 110. členom Zakona o sodiščih le pravna mnenja, ki jih sprejme občna seja Vrhovnega sodišča in ki se lahko spremenijo samo na novi občni seji. V zvezi s sodbo višjega sodišča II Cp 1762/2012 pa višje sodišče še dodaja, da ena odločba višjega sodišča ne pomeni ustaljene sodne prakse.⁵ Z vidika zagotavljanja enotne sodne prakse je nezaželena in tudi nedopustna le različna uporaba materialnega prava v istovrstnih primerih, če sodišče razlogov za odstop od ustaljene sodne prakse posebej ne obrazloži.⁶

17Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj je priposestvovanje idealnega deleža v vtoževanem primeru dopustno. Da je to v tej zadevi življenjsko, se strinja tudi višje sodišče. Bistvena je namreč prav razlika med življenjskim primerom v tej zadevi in primerom iz odločbe VS RS II Ips 178/2009, kjer je tožeča stranka uveljavljala priposestvovanje solastnine, ki v naravi predstavlja stanovanje s souporabo stopnišča in pripadajočim delom zemljiške parcele, vrhovno sodišče pa je ugotovilo, da gre za položaj, ko je bila dejansko (ne pa tudi pravno) vzpostavljena etažna lastnina, za katero Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju: SPZ) omogoča uskladitev dejanskega stanja s pravnim in je zato glede tega zahtevka sodbo višjega sodišča tudi razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje.

18V tej zadevi gre za parkirišče. Pritožbeno ni izpodbito (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju), da je bilo vsakemu od solastnikov znano, katera parkirna mesta zaseda kateri solastnik (njegovi zaposleni in stranke), saj je med njimi ves čas obstajal dogovor o uporabi točno določenih parkirnih mest, v skladu s katerim je sčasoma prišlo do parcelacije in delitve parcele. Višje sodišče se zato strinja, da v tej zadevi ne gre za posest idealnega deleža, ki v naravi ni določljiv, kar je glavni argument vrhovnega sodišča za to, da priposestvovanje idealnega deleža nepremičnine ni mogoče.

19V zvezi z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja glede izpolnjenosti pogojev za priposestvovanje pritožnica sodišču očita zaključek, da je tožeča stranka izvrševala posest v smislu dejanske oblasti na dveh specifičnih parkirnih mestih, saj naj od uporabe teh dveh parkirnih mest ne bi izključevala niti ostalih solastnikov niti ni mogla izključevati od njihove uporabe tretjih. Pritožnica obširno povzema ugotovitve izvedenega dokaznega postopka z zaslišanjem prič in v pritožbi pojasnjuje svojo verzijo dokazne ocene.

20Vendar dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je po stališču višjega sodišča celovita, notranje skladna in prepričljiva, pritožnici ni uspelo omajati, zato višje sodišče v dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani sodbi, ne dvomi. Ni namreč mogoče mimo (že zgoraj pojasnjenega) dejstva, ki ga sprejema tudi pritožnica, da so vsi solastniki dogovorno izvrševali posest na enak način, dogovora o tem, kdo uporablja kateri del, pa so se držali vsi, kolikor je bilo to mogoče. Višje sodišče se zato strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da občasna uporaba drugega parkirnega mesta, ker je bilo zasedeno bodisi od stranke ob obisku družbe bodisi od nepooblaščenega tretjega, ne pomeni, da se je tožeča stranka odpovedala posesti na točno določenem delu nepremičnine.

21Ker dogovor o uporabi v naravi tudi ne more vplivati na dejstvo, da je bil predmet prodajne pogodbe solastniški delež prvotne parcele, se zato trditve tožene stranke o zmotni ugotovitvi, da naj bi tožeči stranki vseskozi pripadali dve specifični parkirni mesti, izkažejo za nerelevantne. Zato pritožnica ne more uspeti niti z očitkom, da je v zvezi s tem podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke, da so tudi stranke solastnikov in tretji parkirali na predmetnem parkirišču in jih tožeča stranka ni mogla izključevati od uporabe parkirnih mest. Prav skladne izpovedbe vseh zaslišanih o režimu in dinamiki parkiranja omogočajo zaključek, da je šlo za redno rabo v smislu dejanske oblasti nad stvarjo.

22Pritožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na splošno znano dejstvo, da tretji zaradi pomanjkanja parkirišč po L. dejansko parkirajo tudi na „zasebnih parkiriščih,“ tudi na spornem, četudi ga tožeča stranka šteje za zasebno. Vendar „splošno znano dejstvo“ parkirišču še ne daje statusa javnega parkirišča v smislu infrastrukturnega objekta, na kar se sklicuje tožena stranka. Kategorizirati ga ne more niti izvedenec, ki ga pritožnica omenja in pri tem niti ne navede, na podlagi česa bi bil tak zaključek mogoč. Z izvedbo dokazov pa izostale trditvene podlage ni mogoče nadomestiti (212. člen ZPP). Zato sodišče prve stopnje dokaznih predlogov z ogledom na kraju samem in s postavitvijo izvedenca – v dokaz dejstva, da gre za javno parkirišče, utemeljeno ni sprejelo, za ugotovitev dejstva, ali gre za tako parkirišče, pa sta tudi neprimerna. Višje sodišče se strinja z razlogi sodišča za zaključek, da ne gre za javno parkirišče - solastniki so namestili verigo, za katero tožena stranka, ki je zatrjevala, da je parkirišče vzdrževala, ni izkazovala, da bi temu kdaj nasprotovala, niti ni pojasnila, po katerem predpisu oziroma odločbi bi parkirišče tak status imelo. Da bi v postopku zatrjevala pogoje po 1. ali 2. alinei prvega odstavka 76. člena ZGJS⁷ druga toženka prav tako ne uveljavlja. Posledično je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da zato, ker gre za javno parkirišče, tožeča stranka na njem ni mogla izvrševati posesti.

23Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da sodišče ni upoštevalo listinskih dokazov tožene stranke (izsek iz grafičnega dela OPN ... s prikazom namenske rabe, izsek iz grafičnega dela OPN ... s prikazom javnih površin, za katere je trdila, da je iz njiju razvidno, da so nepremičnine v skladu z OPN ... še danes predvidene kot javne površine). Sodišče prve stopnje je vpogledalo v vse predložene listinske dokaze obeh pravdnih strank in tudi pojasnilo, da iz teh listin pogojev za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem druge toženke ni moglo ugotoviti. Dejstvo je tudi, da je na spornem zemljišču vpisana lastninska pravica stečajnega dolžnika - prve toženke, in da zgolj predvidenost ne določa statusa javnih površin, saj morajo za to obstajati pogoji, ki jih določajo predpisi (do morebitnega odvzema lastninske pravice stečajnemu dolžniku za uresničitev predvidene prostorske ureditve pa prav tako ni prišlo).

24Pritožnica nadalje trdi, da tožeča stranka podlage za dobro vero, da je na predmetnih nepremičninah pridobila solastninsko pravico, ne more imeti že zato, ker se na pravno poslovni podlagi lastninska pravica pridobi šele z vknjižbo v lastniški knjigi, ne pa šele s sklenitvijo zavezovalnega pravnega posla ali z izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila.

25Vendar je tako stališče preozko, konkreten primer pa po stališču višjega sodišča utemeljeno predstavlja izjemo, ki dopušča izvenknjižno priposestvovanje. V tej zadevi namreč ni nepomembno, da se je dokončna izvedba vpisa v zemljiško knjigo zadržala zaradi parcelacije (neprerekano je bilo, da staro zemljiškoknjižno dovolilo ne vsebuje identifikatorjev novih parcel) in začetka stečajnega postopka nad prvo toženko, torej razlogov za to, da pridobitev ni bila vpisana, ni mogoče v celoti pripisati le tožeči stranki.

26Ker pritožnica v postopku ni izkazala, da gre za javno parkirišče, so pritožbene trditve, da glede na stanje nepremičnine v naravi – javno parkirišče - tožeča stranka ni mogla biti v dobri veri, posledično neutemeljene. Pritožnica se pri tem sama sklicuje na to, da gre (le) za potencialno grajeno javno dobro. Ne izpodbija pa ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila za izvedbo pravnega posla - prodajne pogodbe med tožečo stranko in prvo toženko s strani druge toženke izdana lokacijska informacija in druga toženka pravnemu poslu ob sklenitvi ni nasprotovala. Višje sodišče se strinja s prvostopenjskim, da je bila tožeča stranka dobroverna, saj je (ob tem da je sklenila veljaven pravni posel in plačala kupnino), bil v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnine v deležu, ki ga je prodajal, vpisan prodajalec (prva toženka). Domneva se namreč, da je vknjiženi lastnik tudi resnični lastnik (prvi odstavek 11. člena SPZ).

27Zahtevek tožeče stranke je ugotovitveni stvarnopravni zahtevek, ki, če mu je ugodeno, praviloma učinkuje proti vsem, predvsem tistim, ki si pri isti pravici na kakršenkoli način konkurirajo. Višje sodišče ugotavlja, da druga toženka v tej pravdi zahtevka na ugotovitev, da je sama lastnica sporne nepremičnine, niti ni postavila. Zgolj s trditvami, ki bi govorile v prid tej ugotovitvi, zato zase ugodnejšega položaja v tem postopku ne more doseči. Kot že navedeno, trditev, ki bi kazale na izpolnjenost pogojev po 1. ali 2. alinei prvega odstavka 76. člena ZGJS, druga toženka niti ni podala, niti ni trdila, da bi bila predlagala vknjižbo svoje lastninske pravice v zemljiški knjigi, prav tako ni bilo ugotovljeno, da bi sploh kako ustrezno zavarovala svojo zatrjevano pravico, upoštevaje tudi, da se sklicuje na to, da je sama lastninsko pravico dobila že leta 1993. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo ZGJS za presojo, ali je tožena stranka pridobila lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah ali ne, je zato neutemeljen.

28S tem je višje sodišče odgovorilo na tiste pritožbene trditve, ki so po vsebini take, da bi v konkretni zadevi lahko vodile do uspeha pritožbe in s tem do drugačne odločitve o tožbenem zahtevku (prvi odstavek 360. člena ZPP).

29Zoper odločitev o stroških pravdnega postopka druga toženka pritožbenih razlogov ni navedla, višje sodišče pa ugotavlja, da je bilo materialno pravo, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje priglašene stroške odmerilo, pravilno uporabljeno.

30Glede na navedeno je pritožba druge toženke neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

31Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato svoje stroške pritožbenega postopka krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Takšna tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe.
² Prim. VSL sodba I Cpg 92/2014 z dne 14. 5. 2014 in VSL sodba I Cpg 759/2015 z dne 13. 10. 2015.
³ Prim. VSL sklep Cst 568/2017 z dne 17. 10. 2017.
⁴ Ta določa: Če dobroverni lastniški posestnik, pod pogoji iz prejšnjega odstavka, izvršuje posest na delu nepremičnine, je ta del predmet samostojnega priposestvovanja.
⁵ Nasprotno je bilo odločeno npr. v VSL Sodbi II Cp 345/2018 z dne 12. 9. 2018, kjer je na podlagi priposestvovanja prav odločitev sodišča privedla do solastnine.
⁶ Prim. jedro VSRS Sklep II Ips 259/2017 z dne 19. 10. 2017.
⁷ Ta določa, da z dnem uveljavitve tega zakona postanejo lastnina republike, občine oziroma Mesta L. infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, ki so v skladu s predpisi namenjena izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena tega zakona, vključno s sredstvi, ki so:- bila financirana iz sredstev prispevkov ali povračil, iz sredstev samoprispevka ali iz sredstev, ki so se obvezno združevala na podlagi zakona, samoupravnega sporazuma ali drugega samoupravnega splošnega akta (sredstva solidarnosti in vzajemnosti), ali- bila neodplačno prenesena v podjetja oziroma organizacije za izvajanje dejavnosti iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena tega zakona.