VSL Sklep I Ip 2987/2018

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika A. d.o.o. zavrglo, dolžniku stroškov ugovora z dne 31. 3. 2016 in pritožbe z dne 16. 10. 2017 ni priznalo, ter sklenilo, da mora dolžnik upniku v roku osem dni povrniti 607,26 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov.

2Zoper sklep je pravočasno pritožbo po pooblaščencu vložil 1. dolžnik ( v nadaljevanju dolžnik). Navaja, da odločitve pritožbenega sodišča, s katero je bil prvi sklep o ugovoru razveljavljen, nikdar ni prejel in ni bil seznanjen z ugotovitvami pritožbenega sodišča, zaradi česar meni, da je njegova pritožba zoper izpodbijani sklep ohromljena in mu je bila okrnjena pravica do obravnave pred sodiščem, kot to določa 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje meni, da bi moralo pritožbeno sodišče o ugovoru tudi odločiti. Ker dolžniku pritožbena odločba ni bila vročena, ta ni mogel izkoristiti pravnega sredstva po 357.a členu ZPP, ki določa, da je mogoče zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje vložiti pritožbo na Vrhovno sodišče RS. Nadalje se ne strinja z obrazložitvijo in sprejeto odločitvijo, da je bil njegov ugovor prepozen. Navaja, da je načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 1. 2015, po katerem se 15-dnevni rok za dvig pošiljke lahko izteče tudi na soboto, nedeljo ali praznik, namenjeno le poenotenju sodne prakse. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-342/1996, da vsako odstopanje od sodne prakse ni in se ne sme šteti za kršitev ustavne pravice. Izpostavlja okoliščine, ki bi jih po mnenju dolžnika bilo potrebno upoštevati kot posebne v primerjavi s poenoteno sodno prakso, ki jo je predstavilo Vrhovno sodišče RS v načelnem pravnem mnenju, in sicer, da se ni izogibal vročitvi, da gre za spor, kjer je rok za vložitev pravnega sredstva izjemno kratek in da je dolžnik takoj po prejemu sklepa temu tudi ugovarjal. Vrhovno sodišče RS je zaključilo, da se 15-dnevni rok izteče s pretekom 15. dne ne glede na to ali je ta dan delovni ali dela prost dan. V primeru dolžnika to pomeni, da zaradi razloga, ker je bilo pisanje vročeno 26. 3. 2016, kar je sobota, je rok za vložitev pravnega sredstva potekel z dnem 29. 3. 2016, na torek. Meni, da zaradi situacije, ki je nastala pri dolžniku, zakonska ureditev fiktivnega vročanja dopušča ustavno skladno razlago, ki se je sodišče prve stopnje ni poslužilo. Sklicuje se na razloge ustavnega sodišča v sklepih U-I-277/10 in Up-1516/2010 z dne 14. 4. 2011, kjer je to povedalo, da ima dolžnik vedno osem dni časa za ugovor, hkrati pa pred tem še 15 dni, da pisanje dvigne in vloži pravno sredstvo. Če bi obstajale okoliščine, da bi dolžnik iz opravičenega razloga zamudil rok, pa ima slednji na voljo institut vrnitve v prejšnje stanje. Pri tem je Ustavno sodišče izhajalo iz izhodišča, da je bil dolžnik seznanjen z obvestilom o prispeli pošiljki, pa pisanja po svoji krivdi ni dvignil, saj je pritožbi zavrnilo, da pa je dolžnik po preteku 15 dni, sicer res nekoliko kasneje, pisanje dejansko tudi prejel, vendar je imel za vložitev nadalje še 8 dni za vložitev pravnega sredstva. Meni, da je dolžnikov primer drugačen, saj sam za vročitev in posledično z obvestilom o pisanju ni bil seznanjen. Dolžnik je pisanje prejel šele 29. 3. 2016, zadnji dan roka za vložitev pravnega sredstva in tako ni imel na voljo še osem oziroma tri dni za vložitev pravnega sredstva, temveč le en dan. Meni, da okoliščina, da prvostopenjsko sodišče ni pretehtalo okoliščin na strani dolžnika in se izreklo o tem, ali obstojijo razlogi za odstop od poenotene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, predstavlja kršitev pravice pritožnika do enakega varstva pravic. Meni pa tudi, da mu je izpodbijana odločitev v škodo, ker je bil s prvo določitvijo njegov ugovor zavrnjen. Priglaša še stroške pritožbe.

3V odgovoru na pritožbo dolžnika upnik predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo. Opozarja še na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 96/2015, ki potrjuje, da je odločitev pravilna. V zvezi s trditvami dolžnika, da ni bil seznanjen z obvestilom in posebnimi okoliščinami na njegovi strani pove, da te predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

6Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje drugič odločilo o ugovoru dolžnika. Prvič je s sklepom z dne 20. 9. 2017 ugovor dolžnika zavrnilo, v razlogih pa navedlo, da je ta prepozen, zaradi česar je bil ta sklep zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 123/2018 z dne 19. 4. 2018 razveljavljen in vrnjen sodišču prve stopnje v nov postopek. Podatki spisa potrjujejo pritožbeno trditev, da sodišče prve stopnje pritožniku navedene odločbe višjega sodišča pred ponovnim odločanjem o ugovoru ni vročalo. A mu s tem pravice do izjave ni odvzelo. Tudi če bi bil dolžniku sklep višjega sodišča pred ponovnim odločanjem o ugovoru dolžnika vročen, sodišče prve stopnje morebitnih novih vlog dolžnika ob ponovnem odločanju o ugovoru ne bi smelo upoštevati, saj se je rok za ugovor ob ponovnem odločanju o ugovoru dolžnika že zdavnaj iztekel. Pravica stranke, da se izjavi, je bila dolžniku zagotovljena že s tem, da mu je bilo omogočeno, da zoper sklep o izvršbi vloži ugovor (primerjaj sklep Ustavnega sodišča RS Up-198/97 z dne 26. 2. 1998).

7Nadalje pa dolžniku z ne vročitvijo sklepa višjega sodišča tudi ni bila kršena pravica iz 357.a člena ZPP. Obravnavana zadeva oziroma obravnavan procesni položaj se namreč ne prilega prvemu odstavku 357. a člena ZPP. ZPP v tem členu določa, da je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje dovoljena pritožba stranke, ki nasprotuje razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. O pritožbi odloča Vrhovno sodišče (drugi odstavek 357. a člena ZPP). Vrhovno sodišče RS je v zadevi Cp 31/2018 dne 25. 10. 2018 kot nedovoljeno zavrglo pritožbo dolžnika zoper sklep višjega sodišča, ki je razveljavilo sklep o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi, iz razloga, ker sklep v izvršilnem postopku nima narave sodbe. V 6. točki obrazložitve navedenega sklepa je navedlo: „Izvršilno sodišče kot pritožbeno sodišče namreč ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje, temveč razveljavi sklep prvostopenjskega sodišča. To pomeni, da višje sodišče v izvršilnih zadevah postopka ne vodi v skladu z določbami 25. poglavja ZPP, ki se nanašajo na pritožbo zoper sodbo (333. - 362. člen ZPP), temveč v skladu s procesnimi določbami, ki urejajo pritožbo zoper sklep (363. - 366.a člen ZPP). Procesna pooblastila pritožbenega sodišča v obeh primerih niso enaka. V primeru pritožbe zoper sklep tako zakon npr. ne omejuje možnosti pritožbenega sodišča, da razveljavi odločbo sodišča prve stopnje, in ne predvideva, da bi moralo pritožbeno sodišče opraviti pritožbeno obravnavo. Tretja točka 365. člena ZPP pritožbeno sodišče pooblašča, da sklep razveljavi. Prav zaradi različnosti procesnih položajev 357.a člen ZPP pritožbo zoper razveljavitveni sklep omejuje le na primere, ko višje sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje.“ Tudi sicer pa je cilj pravnega sredstva iz prvega odstavka 357.a člena ZPP zagotoviti učinkovito sredstvo zoper procesno ravnanje sodišča druge stopnje, s katerim to ne odloči dokončno o zadevi, čeravno bi to glede na procesne okoliščine primera lahko storilo. Pritožnik meni, da bi moralo višje sodišče njegovi pritožbi ugoditi, sklep o izvršbi razveljaviti in stranke napotiti na pravdo. Taka odločitev pa ne pomeni dokončne odločitve o zadevi, in se tako ne prilega prvemu odstavku 357. a člena ZPP.

8Tudi nastop fikcije vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je sodišč prve stopnje pravilno ugotovilo. V skladu z določbo četrtega odstavka 142. člena ZPP¹, ki se na podlagi 15. člena ZIZ v postopku izvršbe smiselno uporablja, se v primeru, če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka. Fikcija vročitve nastopi s pretekom zadnjega 15. dne, zato začne rok za vložitev pravnega sredstva teči že 16. dan po puščenem obvestilu (prim. sklep II Ips 39/2012 z dne 11. 4. 2012). Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče RS v dne 14. 1. 2015 sprejetem načelnem pravnem mnenju, ki mu sledi sodna praksa² in tudi to pritožbeno sodišče, zavzelo stališče, da se pri izteku roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP ne upošteva določbe četrtega odstavka 111. člena ZPP, po katerem se, če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delovnika. To pomeni, da lahko fikcija vročitve nastopi tudi na soboto, nedeljo, praznik, ki je dela prost dan, ali na drug dela prost dan v Republiki Sloveniji. Dan, ko je naslovniku pisanje puščeno v nabiralniku, pa na začetek teka roka za opravo procesnega dejanja ne vpliva.³

9Pritožbeno sodišče zavrača stališče pritožnika, da bi bilo mogoče nastop fikcije ob morebitnih posebnih okoliščinah razlagati drugače. To bi pomenilo neenakopravno obravnavanje strank (drugi odstavek 14. člena Ustave RS). Zaradi navedenega sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da bi moralo presoditi, ali v primeru dolžnika obstajajo razlogi za odstop od usklajene sodne prakse glede dne nastopa fikcije po četrtem odstavku 142. člena ZPP. Sicer pa dolžnik v ugovoru v zvezi z vročitvijo sklepa o izvršbi nobenih (posebnih) okoliščin sploh ni navajal in se sodišče prve stopnje tudi iz tega razloga v izpodbijanem sklepu o njih ni bilo dolžno oziroma se ni moglo opredeljevati.

10Tudi sklep ustavnega sodišča RS U-I-277/10, Up-1516/10 z dne 14. 4. 2011, na katerega se sklicuje, stališču pritožnika ni v korist. Že tu je ustavno sodišče v zvezi z razlago četrtega odstavka 142. člena ZPP zavrnilo poseg v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS. Pojasnilo je tudi, da grajana razlaga izteka 15 dnevnega roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP ne skrajšuje roka za pravno sredstvo, temveč določa le, kdaj začne teči prvi dan roka. Ustavno sodišče je upoštevalo, da ima dolžnik vedno na voljo osem (oziroma v primeru meničnega dolžnika tri) dni časa za ugovor (a ne tako, kot zavajajoče razlaga dolžnik - od vročitve v hišni predalčnik, temveč od vročitve s fikcijo), pred tem pa še 15 dni za dvig pisanja na pošti. Dolžnikov primer ni nič drugačen. Od obvestila o prispeli pošiljki, ki mu je bilo puščeno 11. 3. 2016, je imel dolžnik na voljo 15 dni za dvig pošiljke. Kdaj se bo ta rok iztekel, in torej, da bo to na soboto, 26. 3. 2016, je bil dolžnik seznanjen že s prejemom tega obvestila, kar bi lahko ustrezno upošteval. Po preteku tega roka pa je imel še tri dni za vložitev ugovora, tako kot ostali dolžniki v meničnih sporih. Kot že navedeno, dan, ko je naslovniku pisanje puščeno v nabiralniku, na začetek teka roka za opravo procesnega dejanja, pa tudi na samo pravilnost vročitve, ne vpliva.

11Dolžnik sicer sedaj v pritožbi navaja, da z vročitvijo in posledično z obvestilom o pisanju ni bil seznanjen, pri čemer so te njegove trditve nejasne, saj bi bilo logično sosledje, da z obvestilom o pisanju in iztekom 15-dnevnega roka ter tako vročitvijo, ni bil seznanjen, a te trditve podaja sedaj prvič v tej drugi pritožbi, kar je prepozno, saj niti ne trdi, da jih prej ne bi mogel uveljavljati. V kolikor bi bilo s samim vročanjem kaj narobe, bi moral na to opozoriti že v ugovoru. Ker ne ponudi razlage, zakaj jih brez svoje krivde ni uveljavljal prej, te trditve predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V kolikor pa dolžnik z navedenimi trditvami želi povedati, da zaradi tega, ker mu je bila zaradi nastopa fikcije na soboto pošiljka s sklepom o izvršbi v hišnem nabiralniku puščena šele v torek, ko je bil že zadnji dan roka in da zato ni imel na voljo še tri dni za ugovor, pa je te okoliščine upoštevalo tudi ustavno sodišče in pri tem pojasnilo, da je treba upoštevati, da je obveznost vročevalca, da sklep o izvršbi pusti v naslovnikovem predalčniku, namenjena le temu, da se zagotovi čim večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub vročitvi s fikcijo res seznanil s pisanjem. Če bi posebne okoliščine konkretnega primera povzročile, da bi dolžnik iz upravičenega vzroka zamudil rok za vložitev ugovora zoper (po 142. členu ZPP vročeni) sklep o izvršbi, pa mu je na voljo vrnitev v prejšnje stanje po 116. členu ZPP (več B. - I. 7. točka obrazložitve sklepa U-I-277/10 in Up-1516/10 z dne 14. 4. 2011).

12Končno pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek kršitve prepovedi reformatio in peius (359. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), ki naj bi ga sodišče zagrešilo s spremembo odločitve o ugovoru iz zavrnitve v zavrženje. Kadar sodišče druge stopnje odločitev o zavrnitvi zahtevka razveljavi, ni izključeno, da v ponovnem postopku sodišče zahtevek zavrže, saj morajo biti procesne predpostavke, med katere spada tudi pravočasnost ugovora, podane ves čas postopka in tudi sodišče nanje pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka.⁴ Sicer pa je rezultat za dolžnika v konkretnem postopku v obeh primerih enak, saj njegov položaj ob zavrnitvi ugovora ne bi bil nič drugačen.

13Dolžnik ni podal pritožbene graje sicer s pritožbo izpodbijane stroškovne odločitve, zato je pritožbeno sodišče v tem delu opravilo le uradni preizkus, ki ni pokazal kršitev. Ker dolžnikov ugovor ni bil utemeljen, mu upnik z njim povezanih stroškov ni neutemeljeno povzročil in ni pravne podlage za njihovo povračilo (šesti odstavek 38. člena ZIZ), dolžnik pa je upniku dolžan povrniti potrebne stroške odgovora na ugovora (peti odstavek 38. člena ZIZ).

14Ker zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi niso bile ugotovljene nobene kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

15Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Kljub temu, da je sodišče pritožbo zavrnilo, je sklenilo, da tudi upnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj so le-ti nepotrebni (peti odstavek 38. člena ZIZ). V odgovoru upnik ni navedel nobenega dejstva, ki pritožbenemu sodišču ne bi bilo poznano in ne bi bilo razvidno že iz spisa, zaradi česar ni pripomogel k odločanju o pritožbi.

¹ Kot je veljal v času vročanja, to je pred uveljavitvijo sprememb po ZPP-E dne 14. 9. 2017.
² Npr. sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 96/2015 z dne 22. 4. 2015, sklep Upravnega sodišča RS I U 1428/2016 z dne 19.10.2016, VSM sklepa I Ip 558/2016 in I Ip 597/2016, oba z dne 13. 9. 2016.
³ Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepih VSRS I Up 725/2011 z dne 4. 7. 2012, I Up 214/2011 z dne 30. 5. 2012 in I Up 66/2016 z dne 21. 9. 2016 ter Ustavno sodišče RS v sklepih U-I-277/2010 in Up-1516/2010.
⁴ Glej 5. točko komentarja k 359. členu ZPP, J. Zobec in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, stran 489.