VSL Sodba I Cp 2124/2017

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem (nezavrnilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so toženčeva nepremičnina (poslovni prostor št. 8 v etaži 3 na ....), osebni avtomobili (BMW X5 in PORSCHE 911), sredstva v skladih (A, B, C) in terjatve (do dolžnika V. v znesku 60.000,00 EUR s pripadki in do dolžnika N. v znesku 1.000,00 EUR s pripadki) premoženje nezakonitega izvora, ki se tožencu odvzame in postane s pravnomočno sodbo last Republike Slovenije. Tožencu je naložilo, da mora tožnici plačati tudi 85.416,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter ji povrniti 2.929,04 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi. V presežku (glede toženčeve terjatve do dolžnika N. v znesku 39.000,00 EUR s pripadki in do dolžnika K. v znesku 30.000,00 EUR s pripadki ter glede zahtevanega plačila preostalih 20.875,54 EUR s pripadki) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Toženec se je pravočasno pritožil. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sodba protipravno posega v toženčevo ustavno pravico do zasebne lastnine. Zakonski pogoji za odvzem premoženja niso bili izpolnjeni. Postopek se je začel na podlagi kazenske ovadbe z dne 19. 2. 2013, ki je bila s sklepom z dne 4. 3. 2016 zavržena, ker ni bil podan utemeljen sum, da naj bi toženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Izpodbijana sodba se ne nanaša na premoženjsko korist, ki naj bi jo toženec pridobil s kaznivim dejanjem. Zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 23071/2014 je toženec uporabil izredna pravna sredstva in postopek še ni končan. Sodišče se brez podlage v ZOPNI sklicuje na kazenski postopek v tuji državi. Izpodbijana sodba pretežno povzema tožbene navedbe, njeni nosilni razlogi pa niso ustrezno obrazloženi. ZOPNI predstavlja izjemo od temeljnih pravic civilnega prava, zato je treba predpisane zakonske domneve, ki dokazno breme zakonitosti izvora premoženja prevaljujejo na toženca, razlagati restriktivno, toženčeve nasprotne dokaze pa presojati po milejših kriterijih. Zadoščati bi moral vsak razumen dokaz, iz katerega izhaja, da je toženec določeno vrsto premoženja pridobil skladno s pravili civilnega prava. Ni res, da je bil toženec obsojen za kataloško kaznivo dejanje po ZOPNI. Poleg tega je toženec s predloženimi listinami in izpovedmi prič dokazal veljavno pravno poslovno pridobitev spornega premoženja in s tem njegov zakonit izvor. Sodba se zgolj splošno in brez navedbe konkretnih zakonskih pravil sklicuje na ZOPNI, drugih predpisov pa ne omenja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ni sprejemljiva. Sodišče nekritično sledi tožnici s sklicevanjem na indice in pavšalne domneve, medtem ko odreka dokazno vrednost toženčevim dokazom. Tožnica bi jim morala oporekati in jih izpodbijati z nasprotnimi dokazi, pa tega ni storila. Sodišče je bilo pristransko pri ugotavljanju in argumentiranju materialne resnice. Izpodbijana sodba je zato nepravilna in nezakonita.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), drugih pa pritožba opredeljeno ne uveljavlja. Z očitkom, da sodba ni ustrezno obrazložena, toženec najbrž meri na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar ta ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev dovolj razumljivo pojasnilo, tako da je sodbo mogoče preizkusiti. Čeprav v obrazložitvi ni izrecno navedlo posameznih določil Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI), to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Bistveno je pač, da je pri obravnavanju in odločanju ustrezna zakonska določila pravilno uporabilo.

6Glede na izid dokazovanja ne more biti nobenega dvoma, da so bili v toženčevem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za zahtevani odvzem spornega premoženja (5. člen v zvezi s prvim odstavkom 10. člena ZOPNI). Za začetek postopka so zadoščali razlogi za sum, da je toženec storil kataloško kaznivo dejanje in da razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora. Zakon ne zahteva povezave med očitanim kataloškim kaznivim dejanjem in premoženjem, ki se odvzema. Tudi ni bistveno, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno. Potemtakem ni pomembno, kje je tekel predkazenski ali kazenski postopek. Brez pomena je torej pritožbeno sklicevanje na zavrženo kazensko ovadbo z dne 19. 2. 2013, ki za povrh predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Prav tako nepomembno je dejstvo, da zoper pravnomočno kazensko sodbo (X K 23071/2014 z dne 23. 9. 2015), ki bremeni toženca, še teče postopek z izrednimi pravnimi sredstvi. Enako velja za pritožbeno vztrajanje, da toženec s kaznivim dejanjem ni pridobil premoženjske koristi. Odvzem premoženja nezakonitega izvora po ZOPNI je ukrep, ki se lahko izreče tudi brez obsodilne kazenske sodbe oziroma ne glede na kazenski pregon osebe, ki je tarča ukrepa odvzema. Sicer pa se je utemeljenost razlogov za sum storitve kataloškega kaznivega dejanja izkazala v prej navedeni kazenski sodbi.

7Tožencu tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo ovreči domneve iz drugega odstavka 5. člena ZOPNI, da sporno premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, saj je podano očitno nesorazmerje med njegovim obsegom in toženčevimi dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je toženec plačal v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno. Zaključno poročilo z izsledki finančne preiskave predstavlja javno listino, ki dokazuje resničnost tistega, kar je v njej ugotovljeno (prvi odstavek 224. člena ZPP). Toženec je pred vložitvijo tožbe imel pravico do vpogleda v zbrane podatke iz finančne preiskave ter pravico izjaviti se o teh podatkih in predlagati dokaze (prvi odstavek 17. a člena ZOPNI), vendar te pravice ni izkoristil. Dokazi, ki jih je nato ponudil v pravdnem postopku, niso bili zadostni, kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Po izvedenem dokaznem postopku je utemeljeno podvomilo o resničnosti dejstev, ki jih je zatrjeval toženec, ter o dokazni vrednosti njegovih dokazov.

8Zmotno je pritožbeno stališče, da upoštevanje prej navedene zakonske domneve iz drugega odstavka 5. člena ZOPNI v sodnem postopku terja restriktiven pristop in znižanje dokaznega standarda za izpodbijanje te domneve. Takšno stališče nima podlage v zakonu, še več, nasprotuje njegovemu namenu (2. člen ZOPNI). Odvzem premoženja nezakonitega izvora je oblastni ukrep države, katerega cilj je preprečiti, da bi posameznik obdržal premoženje, ki ga je pridobil na nezakonit način oziroma z nezakonito dejavnostjo, če ob vzpostavljenem sumu storitve določenih hudih kaznivih dejanj ne more izkazati zakonitosti izvora premoženja.¹ Po presoji pritožbenega sodišča ne gre za nepremagljivo dokazno breme, saj toženec brez dvoma ve, kako je pridobil sporno premoženje, oziroma razpolaga s podatki in dokazi o tem.

9Toženec v pritožbi brez potrebe poudarja, da bi za izpodbijanje zakonske domneve o nezakonitem izvoru premoženja moral zadoščati vsak razumen dokaz. Pozablja namreč, da njegovi dokazi v tem postopku niso bili takšni. Izpovedi toženčevih prič so bile povsem neprepričljive, vsebina listinskih dokazov pa prilagojena za potrebe dokazovanja toženčevih trditev. Pritožbeni očitek tožnici, da ni ponudila nasprotnih dokazov, ni utemeljen. Ta tožničina obveznost bi nastopila šele potem, če bi tožencu uspelo ovreči domnevo nezakonitega izvora premoženja. Poleg tega toženec zmotno enači veljavnost pravnoposlovne pridobitve premoženja z zakonitostjo izvora premoženja. Sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili pravni posli, na katere se je skliceval toženec v zvezi s pridobitvijo spornega premoženja, očitno fiktivni.

10Toženec, ki svojega dokaznega bremena ni zmogel, neupravičeno očita sodišču prve stopnje pomanjkljivo, nekritično in pristransko dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je namreč zbrane dokaze, ob upoštevanju načela o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ocenilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Drugačna pritožbena izvajanja nimajo zadostne teže, da bi lahko vzbudila dvom o pravilnosti in celovitosti dejanskega stanja, na katerega se opira izpodbijana sodba. Vsa odločilna dejstva so bila namreč v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljena.

11Pritožbeni razlogi torej niso podani. Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, je brez podlage pritožbeni očitek, da nedopustno posega v toženčevo ustavno pravico do zasebne lastnine. Sodišče druge stopnje je po navedenem pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo (353. člen ZPP).

12Toženec je s pritožbo propadel, zato ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov. Odločitev o tem je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

¹ Odločba Ustavnega sodišča U-I-91/15 z dne 16. 3. 2017.