VSL Sklep Cst 655/2018

I. Pritožba upnika se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka potrdi.

Upnik nosi sam svoje pritožbene stroške, dolžnica pa sama svoje stroške odgovora na pritožbo upnika.

II. Pritožbi dolžnice se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka spremeni tako, da je upnik dolžan dolžnici povrniti stroške v zvezi z ugovorom proti odpustu obveznosti v višini 1.788,30 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Upnik je dolžan dolžnici povrniti pritožbene stroške v višini 234,70 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor upnika F. P. proti odpustu obveznosti z dne 20. 8. 2018 (p. d. 265; 1. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka v zvezi z ugovorom (2. točka izreka).

2Upnik je proti sklepu pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da postopek odpusta obveznosti ustavi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteval je povrnitev že priglašenih stroškov in pritožbenih stroškov.

3Dolžnica je na pritožbo odgovorila.

4Dolžnica je pravočasno vložila pritožbo zoper 2. točko izreka sklepa, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka spremeni tako, da odloči, da je upnik dolžan povrniti dolžnici njene stroške postopka, vključno s stroški pritožbe, v primeru zamude z obrestmi.

5Upnik je na pritožbo odgovoril.

K pritožbi upnika

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnik F. P. vložil ugovor proti odpustu obveznosti stečajni dolžnici, v katerem je uveljavljal ugovorne razloge iz prvega odstavka 383. b člena, 1. točke šestega odstavka 384. člena in 1. točke prvega odstavka 386. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Zaključilo je, da ugovor ni utemeljen, ker je ocenilo, da dolžnica:

- ni kršila svoje sodelovalne dolžnosti s sodiščem po 383. b členu ZFPPIPP,

- ni kršila svoje obveznosti iz 1. točke šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP,

- ni kršila načela vestnosti in poštenja iz prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP in

- ni kršila prepovedi razpolaganja s premoženjem, ki spada v stečajno maso, iz prve točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP.

Glede očitane kršitve sodelovalne dolžnosti s sodiščem po 383. b členu ZFPPIPP

7Sodišče prve stopnje ni sledilo trditvam upnika, da je dolžnica kršila sodelovalno dolžnost s sodiščem po 383. b členu ZFPPIPP, ker zneska prejete odškodnine 15.351,52 EUR po pozivu sodišča ni nakazala na fiduciarni račun. Navedlo je, da je dolžnica z vlogo z dne 21. 9. 2016 odgovorila na poziv sodišča z dne 24. 8. 2016, s katerim jo je pozvalo, da zgoraj navedeni znesek nakaže na fiduciarni račun, in pojasnila, da tega ne more storiti, ker ga je porabila za poplačilo treh upnikov, pri čemer se je sklicevala na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani Cst 664/2015 z dne 17. 11. 2015, iz obrazložitve katere izhaja, da poplačilo upnikov glede na konkretne okoliščine ne more predstavljati razloga za ugovor proti odpustu obveznosti. Dolžnica je po presoji sodišča prve stopnje, ki ji pritožbeno sodišče pritrjuje, s takšnim odgovorom zadostila svoji sodelovalni dolžnosti, saj je utemeljila, zakaj zahtevanega zneska v višini 15.351,52 EUR ne more nakazati na fiduciarni račun. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je kršitev sodelovalne dolžnosti v razmerju do upravitelja iz istega razloga uveljavljal tudi upravitelj v svojem ugovoru z dne 19. 2. 2018, ki pa ga je sodišče zavrnilo s sklepom z dne 9. 5. 2018, pravnomočnim v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani Cst 330/2018 z dne 26. 7. 2018.

8Sodišče prve stopnje je sprejelo pojasnilo dolžnice, da znesek 351,52 EUR predstavlja vračilo prejetega posojila od njenih staršev, da si je njen oče denar zanjo sposodil pri upniku G., ter da je dolžnica zato na naroku v prvem ugovornem postopku izpovedala, da je denar vrnila G., iz česar izhaja, da je bilo posojilo dejansko vrnjeno upniku G., vendar preko očeta dolžnice. Zato po oceni sodišča prve stopnje v zvezi s tem dolžnici ni mogoče očitati s strani upnika zatrjevane kršitve načela vestnosti in poštenja iz prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje se je s tem posredno opredelilo do izjave upnika, da je navedba dolžnice, da naj bi celoten znesek 15.351,52 EUR porabila za poplačilo oseb J. H., E. M. in V. K., „ne samo presenetljiva, ampak lažna in prav neverjetna“, ker naj bi upnik, ko je seštel zneske, ki so bili vrnjeni navedenim upnikom (5.000,00 EUR, 3.000,00 EUR in 7.00,00 EUR), ugotovil, da je med zneskom 15.351,52 EUR in seštevkom omenjenih treh zneskov (15.000,00 EUR) razlika 351,52 EUR, in ji zato utemeljeno ni verjel, da je celoten znesek 15.351,52 porabila za poplačilo dolgov zgoraj navedenih treh upnikov. Sodišče prve stopnje navedbe dolžnice, da je celoten znesek odškodnine 15.351,52 EUR porabila za poplačilo upnikov J. H., E. M. in V. K., glede na njeno pojasnilo glede razlike v višini 351,52 EUR, pravilno ni štelo za „presenetljivo, lažno in prav neverjetno“, kakršna naj bi bila po navedbah upnika.

9Očitek sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do vseh zatrjevanih pravno pomembnih dejstev, da ni popolno ugotovilo dejanskega stanja ter da je zmotno uporabilo materialno pravo ob povedanem ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ocenjevalo navedbe dolžnice o tem, kako je porabila znesek prejete odškodnine 15.351,52 EUR. Dolžnica je že na naroku dne 30. 6. 2015, na katerem se je obravnaval prvi ugovor upnika proti odpustu obveznosti, pojasnila, da je znesek 15.351,52 EUR med drugim porabila tudi za vračilo dolga G. Zato dolžnica ni nepoštena zgolj zato, ker je v vlogi z dne 21. 9. 2016 navedla, da je celoten znesek prejete odškodnine porabila za plačilo zgoraj navedenih treh upnikov.

10Dolžnica je v odgovoru na ugovor z dne 11.9. 2018 dodatno pojasnila, kaj predstavlja razlika v višini 351,52 EUR, sodišče prve stopnje pa je njenemu pojasnilu sledilo. Pritožbeno sodišče med njenimi navedbami iz odgovora na ugovor z dne 11. 9. 2018 ter njenimi navedbami iz vloge z dne 21. 9. 2016 ne vidi kontradiktornosti, kot to trdi pritožnik.

11Dolžnica je predložila izjave E. M., V. K. in J. H., v katerih ti potrjujejo, da jim je dolgove v skupnem znesku 15.000,00 EUR res vrnila. Upnik resničnosti navedenih izjav ne more izpodbiti zgolj s trditvijo, da se pojavlja upravičeno vprašanje, ali je dolžnica navedenim sploh izročila predmetne zneske za poplačilo dolgov.

12Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov, med drugim izjav dolžničinih upnikov o prejemu dolgovanih zneskov (p. d. 187) in presoje navedb upnika in dolžnice pravilno zaključilo, da je dolžnica izkazala, da je znesek 15.351,52 EUR porabila za poplačilo dolgov svojih upnikov. Glede zneska 351,52 EUR se je utemeljeno oprlo zgolj na pojasnilo dolžnice, saj ni imelo razloga, da ji ne bi verjelo. Zato ni bilo potrebe po predložitvi listine, ki bi govorila v prid temu, da si je J. H. zanjo pri gospodu G. izposodil denar niti ne po njegovem zaslišanju. Navedba pritožnika, da je v dokaznem gradivu obstajalo nasprotje o odločilnem dejstvu, ki bi ga moralo sodišče premostiti z ustrezno dokazno oceno, je ob povedanem neutemeljen. Razlogi o odločilnih dejstvih so jasni in niso med seboj v nasprotju, izpodbijano odločitev pa je tudi mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot mu to očita pritožnik.

13Glede kršitve prepovedi razpolaganja s premoženjem iz 1. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP

14Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitano kršitvijo prepovedi razpolaganja s premoženjem, ki predstavlja stečajno maso zaključilo, da posredno daje odgovor stališče višjega sodišče v sklepu Cst 664/2015, iz katerega izhaja, da se je dolžnica zanesla na pravni nasvet svojega pooblaščenca, da odškodnina v skupni višini 15.351,52 EUR ne spada v stečajno maso ter da zato razpolaganje dolžnice s tem zneskom do tedaj, ko je bila seznanjena z drugačnim stališčem, ne more predstavljati kršitve, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot utemeljen razlog za ugovor proti odpustu obveznosti. Poplačilo upnikov bi tako pomenilo kršitev le v primeru, če bi dolžnica tako ravnala po tem, ko bi že vedela, da gre za znesek, ki ni izvzet iz stečajne mase, kar pa tekom postopka ni bilo izkazano, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje.

15Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da se upnik v ugovoru proti odpustu obveznosti ponovno sklicuje na isti historični dogodek (poplačilo upnikov iz zneska v višini 15.351,52 EUR in opustitev poročanja upravitelju o prejemu tega zneska), ki je že bil predmet presoje ob obravnavanju njegovega prvega ugovora in pravilno zaključilo, da zato ni dopustno, da bi sodišče isto dejansko stanje z istimi dejstvi presojalo ponovno.

16Upnik je svoje trditve o kršitvi obveznosti dolžnice v zvezi z razpolaganjem z zneskom 15.351,52 EUR res oprl na vsebino poziva naslovnega sodišča z dne 24. 8. 2016 (s katerim je sodišče prve stopnje dolžnico pozvalo, da vrne znesek v višini 15.351,52 EUR, ki ga je prejela iz naslova odškodnine, na fiduciarni račun), torej na dogajanje po tistem, ko je dne 17. 11. 2015 s sklepom Cst 664/2015 odločalo Višje sodišče v Ljubljani. Vendar pa se je sodišče prve stopnje do navedenega poziva opredelilo, ko je presojalo očitek kršitve sodelovalne dolžnosti dolžnice po 383. b členu ZFPPIPP in pojasnilo, da je dolžnica na poziv odgovorila z vlogo z dne 21. 9. 2016 in utemeljila, zakaj zahtevanega zneska v višini 15.351,52 EUR ne more nakazati na fiduciarni račun. Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno sprejelo razloge oziroma okoliščine, zaradi katerih dolžnica ne more izpolniti zahtevanega in tako pravilno zaključilo, da dolžnica ni kršila prepovedi razpolaganja s premoženjem, ki bi sodilo v stečajno maso. Pritožnik tako neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je dejansko stanje zmotno ugotovilo in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu niso v nasprotju z razlogi iz prejšnjih odločb. Prav tako ne gre za slabo izbiro dokaznega sredstva in slabo, nepravilno in neprepričljivo oceno dokazne moči dokaznega sredstva, poziva sodišča z dne 24. 8. 2016, kot to trdi pritožnik.

Glede očitane kršitve obveznosti iz 1. točke šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP

17Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je upnik očitek, da dolžnica ni sporočila spremembe premoženjskega stanja po tem, ko je v mesecu avgustu 2014 prejela odškodnino za nepremoženjsko škodo na podlagi sodbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 363/2013 z dne 30. 6. 2014, uveljavljal že v svojem prvem ugovoru proti odpustu obveznosti z dne 13. 4. 2015, o katerem je sodišče že pravnomočno odločilo. Navedlo je, da je višje sodišče v 12. točki obrazložitve sklepa Cst 664/2015 navedlo, da je glede poročanja stečajne dolžnice o prejemu odškodnine v višini 15.351,52 EUR iz podatkov v spisu razvidno, da je dolžnica upravitelju o prejeti odškodnini poročala takoj, ko je z njegove strani prejela poziv in zaključilo, da dolžnica ni kršila svoje obveznosti iz 1. točke šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP. Pravilno je tudi ugotovilo, da je navedeno kršitev uveljavljal že upravitelj v ugovoru proti odpustu obveznosti z dne 15. 2. 2018, ki je bil pravnomočno zavrnjen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani Cst 330/2018 z dne 26. 7. 2018. Pri tem ni odločilno, da je bila pritožba upravitelja zavržena in ne zavrnjena. Odločilno je, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora postala pravnomočna. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo navedbi dolžnice na naroku dne 2. 10. 2018, da je opravila razgovor z upraviteljem, v katerem mu je pojasnila, da je na račun njenega odvetnika prejela znesek v višini 15.351,52 EUR, upravitelju pa izročila potrdilo o izplačilu zneska 11.497,92 EUR s strani zavarovalnice, s katerim je takrat razpolagala in se opredelilo do navedbe upravitelja v vlogi z dne 30. 9. 2018, da ga je dolžnica obvestila le o prejemu zneska v višini 11.497,92 EUR. Ugotovilo namreč je, da se upravitelj, ki je bil pravilno vabljen na narok in svojega izostanka ni opravičil, ni udeležil naroka dne 2. 10. 2018, na katerem bi ga sodišče soočilo z dolžnico glede vsebine njenega obvestila in v zvezi s tem opravljenega razgovora. Zato je utemeljeno sprejelo pojasnilo dolžnice.

18Upnik navaja, da je v svoji trditveni podlagi tudi zatrjeval, da je v maju 2018 preko pooblaščenca pri UKC X opravil poizvedbe v zvezi s plačilom obveznosti imenovane pravne osebe do dolžnice glede plačila odškodnine za kršitev pravice o svobodnem odločanju o rojstvu otroka, da je UKC X pooblaščenca upnika 24. 5. 2018 obvestil, da je dolžnici 14. 8. 2014 poravnal obveznosti v višini 11.497,92 EUR, ter da je kopijo zaprosila za posredovanje podatkov z dne 21. 5. 2018 in kopijo dopisa UKC X dne 24. 5. 2018 kot dokaz priložil predmetnemu ugovoru, ter da je na osnovi rezultatov opravljenih poizvedb in navedb upravitelja glede na stanje spisa prepričan, da dolžnica upravitelju ni poročala o predmetni spremembi premoženjskega stanja v znesku 11.497,92 EUR. Poleg tega navaja, da dejstvo, da se je dolžnica o tem, ali sporna odškodnina spada v stečajno maso, pozanimala tako pri svojem odvetniku kot tudi pri zavarovalnici, kar naj bi izhajalo tudi iz 13. točke obrazložitve sklepa višjega sodišča Cst 664/2015, potrjuje, da je bila dolžnica seznanjena oziroma je vedela, da je nastala sprememba njenega premoženjskega stanja tudi zaradi prejetja odškodnine.

19Navedene trditve upnika, glede na ugotovitve iz 17. točke te obrazložitve, ne morejo biti predmet ponovne presoje v tem ugovornem postopku. Poleg tega upnik tudi ne pove, zakaj poizvedb pri UKC X, na katere se sklicuje, ni opravil že, ko je vlagal prvi ugovor proti odpustu obveznosti.

20Ni res, da v dokaznem gradivu obstaja nasprotje o odločilnem dejstvu in sicer med tem, kaj je glede seznanjenosti s predmetno spremembo premoženjskega stanja zatrjevala dolžnica v odgovoru na ugovor z dne 11. 9. 2018 in med tem, kaj je glede seznanjenosti premoženjskega stanja dolžnice ugotovilo višje sodišče v 12. točki sklepa Cst 664/2015, in tudi ni res, da obstaja nasprotje glede razlogov o odločilnih dejstvih. Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP tako ni podana.

21Pritožnik nadalje očita sodišču prve stopnje, da je navedlo, da je dolžnica upravitelju izročila potrdilo o izplačilu odškodnine v višini 11.497,92 EUR, čeprav iz potrdila zavarovalnice, ki ji ga je zavarovalnica izdala, izhaja, da je zavarovalnica dolžnici izdala potrdilo o prejetju 11.384,33 EUR, ter da je v prvem odstavku pete strani izpodbijanega sklepa navedlo, da je upravitelj v svoji vlogi z dne 30. 9. 2018 navedel, da ga je dolžnica obvestila le o prejemu zneska v višini 11.497,92 EUR, čeprav iz drugega odstavka na drugi strani upraviteljeve vloge z dne 30. 9. 2018 nedvomno izhaja, da je upravitelj navedel, da ga je dolžnica obvestila izključno o prejemu 11.385,33 EUR.

22Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za očitno pomoto sodišča, ki za odločitev ni odločilnega pomena. Bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 393. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP zato ni podana.

23Pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo materialno pravo, češ da ni uporabilo vseh določb materialnega prava, zlasti določbe prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP glede namena odpusta obveznosti, ker naj bi bilo jasno, da je dolžnica glede seznanjenosti o spremembi premoženjskega stanja, ki je nastalo iz naslova plačila odškodnine, upravitelju lagala in o tej spremembi tudi zamolčala. Sodišče prve stopnje je očitana ravnanja oziroma opustitve ravnanj dolžnice presojalo tudi v okviru določbe prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP in pravilno zaključilo, da očitane kršitve niso izkazane. Ugotovilo tudi je, da iz izrednega poročila upravitelja z dne 12. 7. 2018 izhaja, da dolžnica v stečajno maso na podlagi izterjave stalnih prejemkov redno sama mesečno nakazuje višji znesek, kot bi se lahko izterjal ob upoštevanju avstrijskih predpisov o potrebnih zneskih za preživljanje dolžnice in njene družine v Avstriji.

24Sodišče prve stopnje ni odstopilo od veljavne sodne prakse in je na razumljiv način pojasnilo, zakaj upnik s svojimi argumenti ne more biti uspešen. Pri tem se je z vsemi njegovimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo ter se do njih opredelilo. Sodišče prve stopnje se je do vsakega od očitkov opredelilo in navedlo, katere šteje kot neutemeljene, katere kot neizkazane, katere kot neodločilne in katere kot tiste, o katerih je sodišče prve stopnje že odločalo, ko je obravnavalo prvi upnikov ugovor proti odpustu obveznosti in ugovor upravitelja proti odpustu obveznosti. Sodišče prve stopnje ni kršilo temeljnih človekovih pravic niti pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Izpodbijani sklep vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in je tako jasen, da ga je mogoče preizkusiti.

25Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka potrdilo, ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

26Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Ker upnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške. Prav tako nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo dolžnica, saj ni pripomogla k rešitvi le-te (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

K pritožbi dolžnice zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa

27Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka v zvezi z ugovorom. Navedlo je, da v postopku z ugovorom proti odpustu obveznosti ni mogoče uporabiti določb 154. člena ZPP, saj 129. člen ZFPPIPP določa, da vsak upnik sam krije svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti, iz določb 354. in 355. člena ZFPPIPP pa izhaja, da jih nosi dolžnik sam. Navedlo je, da za smiselno uporabo ZPP tako ni pogojev, ker mora biti področje stroškov urejeno enotno. Razlaga, po kateri ena stranka postopka zaradi insolventnosti trpi stroške po ZFPPIPP, druga stranka istega postopka pa po ZPP, je nesistemska in pomeni kršitev načela enakosti pred zakonom. Uporaba načela uspeha v postopkih zaradi insolventnosti ni smiselna, saj uspeha v stečajnem postopku praviloma ni, razen če upnik pride po poplačila svoje terjatve. Ker torej po ZFPPIPP stroški stečajnega dolžnika v postopkih zaradi insolventnosti bremenijo stečajno maso, upniki pa svoje stroške nosijo sami, je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da tudi v postopku ugovora proti odpustu obveznosti nosi vsaka stranka svoje stroške. Pri tem se je sklicevalo na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani Cst 234/2018 z dne 17. 5. 2018.

28Pritožnica utemeljeno opozarja, da v ZFPPIPP ni najti določila, po katerem bi stečajni dolžnik v postopku, v katerem se obravnava ugovor upnika proti odpustu obveznosti, moral kriti stroške ugovornega postopka sam, če upnik z ugovorom ne uspe. Pri tem zastopa pravilno stališče, da je v takšnem primeru potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP o smiselni uporabi določb ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča je v takšnem primeru določba prvega odstavka 154. člena ZPP nedvomno smiselno uporabljiva (prim. tudi Cst 467/2017, Cst 453/2016, Cst 578/2017, Cst 577/2018, VSRS sklep Cpg 2/2017). V kolikor ugovor upnika ni utemeljen, to pomeni, da je upnik stroške dolžnici povzročil neutemeljeno in ji jih je zato dolžan povrniti.

29Načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da zakonodajalec ne bi smel različno urejati položajev posameznih pravnih subjektov, pač pa, da mora za razlikovanje obstajati razumen razlog. Bistveno enake primere mora torej obravnavati enako. Upnik in dolžnica nista v enakem položaju, saj je dolžnica v postopku osebnega stečaja in mesečno prejema le znesek denarnih sredstev, določen v 102. členu ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom ZFPPIPP. In ker stroški, nastali v zvezi z ugovorom proti odpustu obveznosti niso stroški postopka osebnega stečaja, ki jih ZFPPIPP ureja v 354. in 355. členu v zvezi s prvim odstavkom 383. člena ZFPPIPP, smiselna uporaba določb ZPP o stroških postopka za dolžnico ter uporaba določbe 129. člena ZFPPIPP¹ za stroške upnika, v danem primeru ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom.

30Upnik mora tako dolžnici povrniti stroške, ki so ji nastali v zvezi z njegovim ugovorom proti odpustu obveznosti. Ti znašajo 1.788,30 EUR in predstavljajo nagrado odvetniku dolžnice za sestavo odgovora na ugovor v višini 688,50 EUR po 2. točki tar. št. 33 Odvetniške tarife, za zastopanje na naroku 688,50 EUR po 4. točki tar. št. 33 Odvetniške tarife, potne stroške odvetnika v znesku 88,80 EUR ter 22% DDV v znesku 322,50 EUR. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določili Odvetniške tarife.

31Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka spremenilo tako, da je upnik dolžan dolžnici povrniti stroške postopka v zvezi z ugovorom (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

32Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Ker je dolžnica s pritožbo uspela, ji je dolžnik dolžan povrniti njene pritožbene stroške. Ti znašajo 234,70 EUR in predstavljajo nagrado odvetniku dolžnice za sestavo pritožbe v znesku 172,12 EUR, administrativne stroške v znesku 3,44 EUR, skupaj 175,56 EUR, 22% DDV v znesku 38,62 EUR ter takso za pritožbo v znesku 20,50 EUR.

¹ Po tej določbi upnik v postopku zaradi insolventnosti nosi sam svoje stroške.