VSK Sodba I Cp 457/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da izrek glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 3.241,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 43.000,00 EUR od 19.9.2014 do 17.11.2014, od zneska 33.000,00 EUR od 18.11.2014 do 12.4.2015 in od zneska 3.241,00 EUR od 13.4.2015 dalje do plačila."

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnice delno ugodilo in z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da ji plača 3.241,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 33.000,00 EUR od 10.4.2015 do 12.4.2015 in od zneska 3.241,00 EUR od 19.4.2015 dalje do plačila ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne 3.648,97 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z obrestmi. V tej zadevi je tožeča stranka zahtevala povrnitev nepremoženjske škode. Poškodovana je bila v prometni nesreči, ki se je zgodila 18.11.2013 v R.. Povzročitelj je bil zavarovanec tožene stranke (vozilo je imel zavarovano pri toženi stranki po polici obveznega avtomobilskega zavarovanja, kot je to povzela v odgovoru na tožbo tudi tožena stranka). Tožnica je ocenila, da je upravičena do odškodnine v višini 25.000,00 EUR zaradi prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenju, po 1.500,00 EUR za primarni in sekundarni strah ter za duševne bolečine zaradi skaženosti, ter do odškodnine v višini 26.000,00 EUR zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožena stranka je 18.11.2014 nakazala nesporni del odškodnine v višini 10.000,00 EUR, med postopkom, 13.4.2015, pa še 29.000,00 EUR (tožba je bila vložena 9.4.2015). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da revaloriziran znesek izplačane odškodnine na dan izdaje sodbe znaša 39.759,00 EUR. Po drugem delnem plačilu je tožnica, ki je sprva uveljavljala plačilo 44.000,00 EUR, tožbo v delu umaknila, zahteva plačilo še 15.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožnica upravičena do odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova strahu, duševnih bolečin zaradi skaženosti ter telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v skupnem znesku 28.000,00 EUR (kot je to ocenila in uveljavljala tožnica) ter delno v okviru uveljavljenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in sicer do višine 15.000,00 EUR, skupno do odškodnine v višini 43.000,00 EUR, zmanjšano za plačani, revalorizirani znesek. Zato je tožbenemu zahtevku tožnice delno ugodilo, glede razlike - zneska 3.241,00 EUR, v preostanku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. V obrestnem delu je zahtevku delno ugodilo, uporabilo je določbe Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), ki je v razmerju do Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) specialni zakon ter glede na določbo 20a. člena ZOZP presodilo, kdaj je prišla zavarovalnica v zamudo ter temu ustrezno priznalo zakonske zamudne obresti.

2Tožeča stranka se je zoper zavrnilni del sodbe pritožila in uveljavlja vse pritožbene razloge. Opozarja na poškodbe, ki jih je tožnica utrpela v škodnem dogodku, gre za zelo hud obseg poškodb, ki so pri tožnici zapustile izjemno hude posledice. Prišlo je do preloma desne nadlahti, preloma sramnice desno in desnega dela križnice, udarnine leve goleni, okvare ulnarnega živca desno z lezijo brahialnega živčnega plateža desno, ter preloma čolniča v desnem zapestju, posledično je prišlo tudi do zapletov pri zdravljenju: pljučna embolija, slabokrvnost zaradi izkrvavljenosti, dilatacija želodca ter nezarasli prelom čolniča z degenerativnimi spremembami v desnem zapestju. Sodišče ni upoštevalo pretresa možganov, tožnica je zato trpela za slabostjo in hudimi glavoboli, to pa je tudi dodatno vplivalo k zmanjšanju njenih življenjskih aktivnosti. Prenizka je odškodnina iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče ni pravilno procesno postopalo, ko ni upoštevalo, da toženka ni substancirano prerekala navedb tožnice glede posledic v zvezi s pretresom možganov. Posledično je prenizka tudi odškodnina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Le to je sodišče prisodilo v višini 15.000,00 EUR. Tožnica je uveljavljala skupni znesek 26.000,00 EUR in ne le 15.000,00 EUR, kot ji je prisojeno. Trajne posledice se pri tožnici kažejo tako v anatomskem kot v funkcionalnem smislu. Splošne življenjske aktivnosti tožnice so v posledici dogodka trajno zmanjšane. Trajne posledice se kažejo v obliki boleče gibljivosti tožničinega desnega ramena in zaostale notranje rotacije v abdukciji. Zmanjšana je gibljivost tožničinega desnega zapestja in občutek za dotik na ulnarni strani desne dlani, po koži petega prsta in po ulnarni strani četrtega prsta. Rentgensko so opazni tudi znaki zgodnje obrabe in posedanja koščic desnega zapestja tipa SNAC II, lahko že SNAC III. Tožnica je v posledici poškodb trajno ovirana pri opravljanju vseh vsakodnevnih splošnih opravil, pri gospodinjskih opravilih, pri športnih aktivnostih. Tako je med drugim omejena pri samostojnemu opravljanju zahtevnejših gospodinjski opravil, kot so likanje, čiščenje, pospravljanje, opravila nad nivojem ramen (brisanje prahu premikanje predmetov na višjih policah, obešanje zaves, dela na vrtu, itd.). Zaradi zmanjšane zmožnosti za fino izvajanje del tožnica ne zmore samostojnega opravljanja lažjih pridobitnih opravil, kot sta administrativno delo in fina mehanska dela, niti samostojnega opravljanja fizično težjih pridobitnih opravil, kot so delo na kmetiji, delo v gradbeništvu in mehansko delo. Tožnica tudi ni sposobna za lažje športne in rekreativne aktivnosti (tek po ravnem, igranje tenisa, badmintona, smučanje), niti za zahtevne športne in rekreativne aktivnosti (gorski tek, borilne veščine in plezanje), kar zanjo predstavlja izjemno hud »hendikep« (saj se je pred škodnim dogodkom s športom redno ukvarjala). Po izvedenčevemu mnenju spremembe v zmožnostih opravljanja splošnih življenjskih aktivnosti glede na tožničino življenjsko obdobje predstavljajo največ 70 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti v intimnem krogu in največ 30 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti nastopa v javnosti. Tožnica zaradi udarnin glave trpi posledice, tudi zaradi pretresa možganov, ostali so ji glavoboli, motita jo hrup in svetloba, težko se zbere. To je zatrjevala, to je bilo ugotovljeno objektivno s strani izvedenca medicinske stroke. To je sodišče povzelo, a teh posledic ni ustrezno ovrednotilo. Prav tako ni ustrezno ovrednotilo dejstva, da je bila tožnica v času škodnega dogodka stara šele 54 let. Tožnici bo vse življenje onemogočeno normalno funkcioniranje. Zato prestaja zelo intenzivne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V podobnih primerih sodna praksa prisodi višjo odškodnino (sodba VS RS II Ips 105/2002, kjer je oškodovancu prisojeno iz tega naslova 35 povprečnih neto plač, v sodbi VS RS številka VS002031 gre za primerljiv obseg duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, prisojeno je 29 povprečnih neto plač, v sodbi VS RS II Ips 606/2003 pa 23 povprečnih neto plač, šlo pa je za manjši obseg duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ob izdaji sodbe je bila povprečna plača približno 1.000,00 EUR, tožnica je torej utemeljeno uveljavlja znesek 26.000,00 EUR, kar predstavlja 26 povprečnih plač. Zmotno je uporabljeno materialno pravo, ni pravilno upoštevana dosedanja sodna praksa ter načelo enakosti pred zakonom.

Napačna je tudi odločitev glede zakonskih zamudnih obresti, je tudi pravno zmotna. Vkonkretnem primeru je tožena stranka tožnici neposredno odškodninsko odgovorna na podlagi 965. člena OZ. Tožničin tožbeni zahtevek namreč ne izhaja iz pogodbenega razmerja - zavarovalne pogodbe s toženo stranko, ampak gre za direktno tožbo oškodovanca kot tretjega proti zavarovalnici (toženi stranki). Vtakih primerih je ustaljena sodna praksa, da zavarovalnica nosi breme zamude in zamudnih obresti po splošnih pravilih, ki urejajo odškodninsko odgovornost (sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2224/2012 z dne 20.3.2013, in II Cp 4021/2011 z dne 5.1.2012, sodba Višjega sodišča v Celju Cp 386/2011 z dne 19.10.2011, načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 26.6.2002). Tožena stranka je skladno z veljavno sodno prakso prišla v zamudo, ko ni izpolnila obveznosti v roku, ki ga je tožnica v predpravdnem zahtevku določila za plačilo škode (299. člen OZ). Tožena stranka je odškodninski zahtevek prejela dne 4.9.2014, petnajstdnevni rok za izpolnitev je potekel dne 19.9.2014. Tožena stranka je torej od dne 19.9.2014 dalje v plačilni zamudi in mora tožnici od tega dne dalje plačati zamudne obresti, skladno z določbo 378. člena OZ. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje tožnici prisoditi tudi celotne, tekom postopka vtoževane zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo. Posledično je napačna tudi stroškovna odločba. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožeči stranki prisodi še nadaljnjo odškodnino v višini 11.000,00 EUR z obrestmi, ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka na prvi stopnji. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Podlaga za presojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo uveljavlja tožnica v tej pravdi, je v določbah 179. in 182. člena OZ. Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe v obsegu, ko je sodišče prve stopnje presodilo, da ji gre odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zgolj v višini 15.000,00 EUR in ne v celotni uveljavljeni višini 26.000,00 EUR. Zakon kot merilo za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo postavi pravni standard tako imenovane pravične denarne odškodnine, ki ga je sodna praksa napolnila upoštevaje temeljni načeli: načelo individualizacije ter načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin ter glede na vse konkretne okoliščine, podane pri oškodovancu, drugo načelo pa zahteva upoštevanje pomena prizadete dobrine, namen odškodnine in dejstvo, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Zato so upoštevane tudi objektivne možnosti (materialne) družbe kot tudi sodna praksa v primerljivih primerih nepremoženjskih škod. Pritožnica meni, da ta načela niso pravilno uporabljena, predvsem ne drugo, saj priznana odškodnina po njeni oceni ni primerljiva z odškodninami, ki jih sodna praksa prizna v podobnih primerih. Poleg tega poda očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tudi določenih posledic, zaradi katerih tožnica prav tako trpi duševne bolečine (posledice zaradi utrpelega pretresa možganov).

5Glede slednjega pritožnici ni pritrditi, ne drži, da bi sodni izvedenec te posledice objektivno potrdil, nasprotno, v mnenju v povezavi z dopolnitvijo, kjer je odgovarjal na pripombe tožnice, je pojasnil, da je tožnica lahko utrpela pretres možganov, vendar pa ob kasnejših pregledih ni navajala bolečin v glavi ali drugih kasnih znakov pretresa možganov, tudi ne ob pregledu pri izvedencu za pripravo pisnega mnenja. Ocenil je, ko je pregledal tožnico in zbrano medicinsko dokumentacijo, da eventualni glavobol in druge težave zaradi pretresa možganov niso izraženi v tolikšni meri, da bi povzročili jasno klinično opazno zmanjšanje njenih življenjskih aktivnosti. Ko je ocenjeval, katere so posledice poškodb, dobljenih v obravnavani nezgodi, ki so pri tožnici prisotne po zaključku zdravljenja, mednje ni uvrstil glavobolov. Tožena stranka je podala konkreten odgovor na pritožbo in v njem kot trajne posledice povzela le težave z ramo, torej ne drži, da trditev o težavah zaradi pretresa možganov ni prerekala.

6Glede napačne uporabe drugega načela tudi ni pritrditi pritožbeni graji. Zadeve, ki so se obravnavale v sodnih postopkih, glede katerih pritožba citira odločbe Vrhovnega sodišča, niso primerljive s tožničino. V prvi navedeni zadevi je šlo za mlajšega, 30 let starega moškega, ki ima bistvene omejitve tudi pri svojem poklicnem delu, opravlja namreč terensko delo, v drugem primeru je šlo za 22 let starega oškodovanca, mehanika, ki svojega dela ni več sposoben opravljati v polni meri, poleg drugih omejitev, v tretjem primeru je prav tako šlo za mlajšo oškodovanko, gostilničarko, ki je opazno ovirana tudi pri opravljanju svojega poklica. Po oceni pritožbenega sodišča sodna praksa v primerljivih primerih ne priznava višje odškodnine. Tako je npr. VS RS zavrnilo revizijo tožeče stranke v zadevi IV Ips 19/2011. Oškodovanec, gradbeni delavec, je prejel odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini približno dvajsetih plač, ob okvari leve roke in oslabljeni funkciji mišic, ko ne more več voziti avtomobila, ko je omejen pri vsakodnevnih opravilih, ki zahtevajo fino motoriko, ko se ne more več športno udejstvovati, ko potrebuje pomoč pri kopanju, ter pri katerem so se razvile tudi osebnostne spremembe (na področju pozornosti, koncentracije, zaznave motorične integracije, spominskega funkcioniranja, fleksibilnosti življenja, psihomotorične hitrosti), pojavile pa so se tudi prilagoditvene spremembe in hude depresije. V zadevi VS RS II Ips 947/2008, kjer je bil oškodovanec 48 let star moški, ki je sedaj trajno oviran pri fizičnih aktivnostih, pri katerih je potrebna popolna normalna gibljivost levega kolka in levega kolena ter popolna stabilnost bazalnega sklepa palca levice, oviran je tudi pri športnih dejavnostih kot pri globokem počepu, klečanju, vstajanju iz tega položaja, prav tako ni sposoben bos hoditi daleč, ali pa dolgotrajne napornejše hoje predvsem po neravnem terenu ali nošenja težjih bremen. Težave ima v službi, oviran je pri domačih opravilih, ne ukvarja se več s športom, prej je bil aktiven, predsednik športnega kluba (ne ukvarja se več s tekom, hojo v hribe), pri daljšem govoru mu vzame sapo, ob kašlju in dvigu bremena ga boli, ne more klečati na levem kolenu, težko stisne levo roko, ker ni aktiven se je tudi močno zredil, ter je priznana odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini desetih plač.

7Odločitev o plačilu zamudnih obresti je sodišče prve stopnje oprlo na določbo 20a. člena ZOZP, kar je pravilno, saj je tožena stranka odškodnino dolžna plačati na osnovi obveznega zavarovanja v prometu. Po tej določbi mora zavarovalnica najkasneje v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek: - če odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, dati utemeljeno ponudbo za odškodnino, - če je odgovornost sporna ali ni bila natančno ugotovljena oziroma če škoda ni bila v celoti ocenjena, dati utemeljen odgovor na odškodninski zahtevek. Če zavarovalnica v primeru iz prve alineje prejšnjega odstavka ne predloži ponudbe najkasneje v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek, pride v zamudo. Vendar je to določbo napačno uporabilo.

8Vrhovno sodišče RS je v sodbi II Ips 93/2015 pojasnilo, da 20a. člen ZOZP ureja le primere, ko ima zavarovalnica tri mesece časa od vložitve zahtevka, da poda utemeljeno ponudbo za odškodnino, če odgovornost ni bila sporna in je bila škoda v celoti ocenjena. Ko pa zavarovalnica v treh mesecih ni pravilno plačala odškodnine, ta določba teka zakonitih zamudnih obresti oz. zamude zavarovalnice ne ureja in je treba v takem primeru za tek zamudnih obresti uporabiti določbo 299. člena OZ. Tožena stranka je odškodninski zahtevek tožeče stranke prejela 5.9.2014 in je zaradi poziva, da odškodnino plača v petnajstih dneh, od izteka petnajstdnevnega roka od prejema odškodninskega zahtevka (od 19.9.2014 dalje) v zamudi s plačilom (prvi odstavek 299. člena OZ) ter je bila poleg glavnice (43.000,00 EUR) dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Akontacijo odškodnine v višini 10.000,00 EUR je tožena stranka plačala 18.11.2014, od tedaj tečejo zamudne obresti od razlike, 33.000,00 EUR, od 13.4.2015, ko je plačala še 29.000,00 EUR, pa tečejo zamudne obresti od še dolgovane glavnice, ki znaša, upoštevaje revalorizirane zneske akontacij, 3.241,00 EUR.

9Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in sodbo delno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem obsegu pa je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj v tem delu niso podani pritožbeni razlogi ter pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Delna sprememba sodbe ni vplivala na uspeh strank v postopku na prvi stopnji. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnikov pritožbeni uspeh je sorazmerno majhen, uspel je le delno, v obrestni odločitvi, torej le glede stranskih terjatev, zato mora sam kriti svoje pritožbene stroške.