VSL Sodba I Cpg 550/2018

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka in tožena stranka ter stranski intervenient sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se stranska intervencija Mestne občine na pasivni strani dopusti (I. točka izreka odločbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 322.072,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dne 1. 6. 2016 do plačila (II. točka izreka odločbe). V presežku, za znesek 214.822,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2016 do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 1.443,34 EUR, v primeru zamude, ki začne teči naslednji dan po preteku 15-dnevnega paricijskega roka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka odločbe).

2Zoper II. in IV. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Prav tako je zoper II. in IV. točko izreka sodbe vložil pritožbo stranski intervenient na strani tožene stranke. Uveljavljal je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi (pravilno spremeni) ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

4Tožeča stranka je na obe pritožbi odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Priglasila je stroške obeh odgovorov na pritožbo.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Ker sta pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta v bistvenih delih enaki oziroma vsebujeta podobne pritožbene razloge, pritožbeno sodišče nanju odgovarja skupaj. V kolikor pa se določena pritožbena navedba oziroma pritožbeni razlog nanaša zgolj na eno od pritožb, pa bo to tekom obrazložitve tudi navedeno.

7V obravnavani zadevi je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo iz naslova okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih. V tožbi je svoj zahtevek utemeljevala s trditvami, da je okoljsko dajatev, ki jo je tožena stranka kot upravljavec odlagališča plačala v obdobju od 8. 6. 2013 do konca leta 2015, neutemeljeno kot prihodek proračuna prejela le občina, čeprav se sporno odlagališče nahaja tudi na območju tožeče stranke, zaradi česar je upravičena do ustreznega dela že plačane okoljske dajatve.

8Uredba o odlagališčih odpadkov (Ur. l. RS, št. 10/2014) je v 26. točki 3. člena določala, da je »telo odlagališča del odlagališča, ki obsega celoto vseh odloženih odpadkov in sistem tesnjenja odlagališčnega dna, pokritje površin odlagališča, sistema za odvajanje izcedne vode in padavinske vode s površin odlagališča, sistem odplinjanja odlagališča in druge objekte ter obrobne in oporne nasipe in druge tehnične konstrukcije za zagotavljanje stabilnosti telesa odlagališča. Telo odlagališča ima eno ali več odlagalnih polj«. Navedena določba je jasna in v telo odlagališča šteje tudi sistem za odvajanje izcedne in padavinske vode s površin odlagališča. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bila prej navedena Uredba o odlagališčih odpadkov 20. 5. 2016 spremenjena (Ur. l. RS, št. 36/2016) tako, da je pomen telesa odlagališča definirala kot »del območja odlagališča, ki obsega celoto vseh odloženih odpadkov in sistem tesnjenja odlagališča, sistem odplinjanja odlagališča in druge objekte ter obrobne in oporne nasipe ter druge tehnične konstrukcije za zagotavljanje stabilnosti telesa odlagališča. Telo odlagališča ima eno ali več odlagalnih polj«. Iz definicije je torej na prvi pogled izvzela sistem za odvajanje izcedne in padavinske vode s površin odlagališča, vendar upoštevaje, da del telesa odlagališča tudi po spremenjeni Uredbi o odlagališčih odpadkov ostaja sistem za tesnjenje odlagališča, temu ni tako. Sistem za tesnjenje odlagališča je namreč v 27. točki 3. člena Uredbe o odlagališčih odpadkov definiran kot »tehnični sistem objektov in ukrepov za preprečevanje emisije snovi v tla, ki ga sestavljajo tesnjenje površine odlagališčnega telesa, tesnjenje odlagališčnega dna in sistem odvajanja izcednih in padavinskih odpadnih vod«. Sistem odvajanja izcednih in padavinskih voda in s tem čistilna naprava, ki stoji na območju tožeče stranke, je tako upoštevaje 26. in 27. točko 3. člena Uredbe o odlagališčih odpadkov nedvomno del telesa odlagališča in nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

9Med strankama ni bilo sporno, da se telo odlagališča nahaja tako na območju tožeče stranke, kot tudi na območju Mestne občine, zato nasprotne pritožbene navedbe stranskega intervenienta niso utemeljene. Pritožbene navedbe v obeh pritožbah, da bi moralo sodišče prve stopnje, ne glede na to, da je telo odlagališča na območju obeh občin, upoštevati, da so se odpadki neposredno odlagali le na območju Mestne občine, zato je le ona upravičena do okoljske dajatve, iz razlogov navedenih v nadaljevanju niso utemeljene.

10Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (Ur. l. RS, št. 70/2010, v nadaljevanju stara Uredba) je v 7. členu določala, da je okoljska dajatev prihodek proračuna občine, kjer povzročitelj odpadkov prepušča ali oddaja odpadke izvajalcu obvezne gospodarske službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov. 9. člen navedene stare Uredbe pa je določal način določitve deleža okoljske dajatve za posamezno občino. Obe določbi sta bili razveljavljeni z odločbo US RS U-I-173/11-8 z dne 23. 5. 2013, posledično pa je 22. 2. 2014 začela veljati Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (Ur. l. RS, št.14/2014, v nadaljevanju nova Uredba). Slednja je v 7. členu določila, da je zavezanec za plačilo okoljske dajatve upravljavec odlagališča, torej tožena stranka, okoljska dajatev pa je prihodek proračuna občine, na območju katere zavezanec odlaga odpadke v telo odlagališča. Če je telo odlagališča na območju dveh ali več občin, se okoljska dajatev razdeli med občine v enakih delih. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ni ključno kje se odlagajo odpadki, temveč ugotovitev, da sodi čistilna naprava v telo odlagališča. Telo odlagališča pa se posledično nahaja tudi na območju tožeče stranke. Poleg že navedenega 7. člena nove Uredbe in dejstva, da čistilna naprava sodi v telo odlagališča, navedeno po oceni pritožbenega sodišča izhaja tudi iz Zakona o financiranju občin (ZFO-1), ki v tretjem odstavku 7. člena določa, da so okoljske dajatve predpisane tako zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih, kot tudi zaradi obremenjevanja okolja z odpadnimi vodami. Po oceni pritožbenega sodišča čistilna naprava za izcedne vode nedvomno predstavlja tako breme. Namen je torej kompenzacija za onesnaževanje okolja, ki pa v konkretnem primeru, glede na lego čistilne naprave in izcedni vod, ki je del telesa odlagališča, nastaja tudi na območju tožeče stranke in ne le tam, kjer se neposredno odlagajo odpadki na odlagališče. Navsezadnje pa dejstvo, da je ključna lega telesa odlagališča, izhaja tudi iz tretjega odstavka 8. člena nove Uredbe, ki določa, da v primeru, ko je telo odlagališča (in ne kraj neposrednega odlaganja odpadkov) na območju več občin, zavezanec za plačilo okoljske dajatve sestavi mesečni obračun okoljske dajatve za vsako občino posebej v skladu z določbo tretjega odstavka 7. člena. Ključna je torej lega telesa odlagališča in ne odlagalno polje.

Glede na navedeno očitek o zmotni uporabi materialnega prava (drugega in tretjega odstavka 7. člena nove Uredbe) ni utemeljen.

11Prav tako niso utemeljeni pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje za vtoževano terjatev uporabiti 355. člen Obligacijskega zakonika (OZ) in upoštevaje enoletni zastaralni rok tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrniti. Napačne so trditve stranskega intervenienta, da so terjatve, naštete v 355. členu OZ, naštete le primeroma. Nasprotno, terjatve za katere velja enoletni zastaralni rok, so v 355. členu OZ naštete izčrpno, zato enoletnega zastaralnega roka z analogijo ni mogoče širiti na druge, četudi primerljive (občasne) terjatve.¹ Očitki o napačni uporabi materialnega prava, oziroma da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti enoletni zastaralni rok, zato niso utemeljeni.

12Z novo Uredbo je bilo določeno, da vsaki občini, na območju katere je telo odlagališča, pripada enak delež okoljske dajatve. Tako tožena stranka kot stranski intervenient sta v pritožbi izpodbijala, da bi tožeči stranki od uveljavitve nove Uredbe dalje pripadal 50 % delež okoljske dajatve, ker sta trdila, da je še vedno v veljavi tripartitni Sporazum med Mestno občino, Krajevno skupnostjo in tožečo stranko z dne 4. 11. 1999 (B4, v nadaljevanju Sporazum), v katerem so se dogovorile, da tožeči stranki pripada 20 % okoljske dajatve. Navajali sta torej, da je pogodbena volja zavezujoča (2. in 3. člen OZ), ker tožeča stranka Sporazuma ni izpodbijala ali spremenila, pa ji ne pripada višji delež okoljske dajatve od 20 %, kar pa je že dobila plačano. S tem v zvezi je tožena stranka v pritožbi navajala še, da kogentne določbe nove Uredbe lahko veljajo le za toženo stranko, ki je upravljavec odlagališča in zavezanec za plačilo okoljske dajatve, ne veljajo pa za Mestno občino in tožečo stranko, ki se lahko dogovorita za drugačno delitev (delež) okoljske dajatve.

Po oceni pritožbenega sodišča je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da so določbe nove Uredbe, ki določajo enak delež okoljske dajatve za obe občini, na območju katerih je telo odlagališča, kogentne narave, vendar le v razmerju do tožene stranke, ter da od uveljavitve te Uredbe dalje teh določb ni mogoče obiti s sklicevanjem na sporazum, ki je veljal do sprejema Uredbe. Kogentnost določbe lahko izhaja iz smisla stvari. Pri pravilih, katerih namen je varovati širše (javno upravno) interese, lahko iz smisla stvari izhaja, da so kogentne narave, čeprav kogentnost ni neposredno razvidna iz besednih izrazov.² V konkretnem primeru gre za varstvo širših interesov in sicer za varovanje okolja pred onesnaževanjem. Slednje izhaja iz Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), ki v prvem odstavku 112. člena določa, da je povzročitelj onesnaževanja dolžan plačati okoljske dajatve, s katerimi se obdavčuje onesnaževanje okolja. Okoljska dajatev je torej javno dajatvena obveznost zavezanca. V četrtem odstavku 112. člena pa ZVO-1 določa, da Vlada podrobneje določi vrsto onesnaževanja, osnovo za obračun okoljske dajatve in zavezance za posamezno okoljsko dajatev, njeno višino in način njenega obračunavanja, odmere ter plačevanja. Vse to je Vlada uredila v novi Uredbi. Obrambne trditve tožene stranke, da Sporazum še vedno velja, ob povedanem niso pravno upoštevne. Iz tretjega in četrtega odstavka 7. člena Sporazuma pa tudi izhaja, da je bil le-ta sklenjen do uveljavitve ustreznih predpisov, kar je bilo z uveljavitvijo Uredbe uresničeno, tožena stranka pa ob upoštevanju zgoraj navedenega, ni podala drugih pravno relevantnih trditev, s katerimi bi pojasnila, zakaj bi kljub sprejetju Uredbe Sporazum še vedno veljal.

13Tožena stranka je v pritožbi sodišču prve stopnje očitala še, da je višina okoljske dajatve, ki naj bi šla tožeči stranki v obdobju od uveljavitve Uredbe (22. 2. 2014) do 31. 12. 2015, izračunana previsoko. Po njenem mnenju sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo, da je tožeča stranka 20 % okoljske dajatve že prejela, zato bi ji šlo lahko le še preostalih 30 % od v tem obdobju plačane okoljske dajatve Mestni občini (776.978,85 EUR) in sicer 233.093,65 EUR. Navedeno ne drži. Sodišče prve stopnje je pri izračunu upoštevalo znesek okoljske dajatve, ki jo je v tem obdobju prejela Mestna občina (776.978,85 EUR), nato pa tudi trditve tožene stranke (list. št. 47), da je tožeča stranka v obdobju od 2013 do 2015 že prejela plačano 107.266,57 EUR, kot to izhaja iz priloge B9. Ker je tožeča stranka navedeni znesek prejela v obdobju od 2013 do 2015, sodišče prve stopnje pa je moralo že prejeto okoljsko dajatev upoštevati zgolj v relevantnem obdobju od 22. 2. 2014 do 31. 12. 2015, je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno najprej izračunalo, koliko je tožeča stranka prejela okoljske dajatve dnevno, nato pa navedeni znesek pomnožilo s številom dni od 22. 2. 2014 do 31. 12. 2015. Glede na to tožena stranka ne more biti uspešna s pritožbenimi očitki o napačnem izračunu višine okoljske dajatve v relevantnem obdobju oziroma neupoštevanju že plačanih 20 % okoljske dajatve.

14Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako niso podane kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Stranki in stranski intervenient sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka in stranski intervenient s pritožbo nista uspela, tožeča stranka pa z odgovoroma na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (155. člen ZPP).

¹ Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 487.
² Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. člen, str. 91.