112. člen ZVO-1-UPB1

Po stališču teorije v upravnem postopku za zahtevek zadošča, da vložnik zahteve zatrjuje, da mu pripada pravica, kot jo navaja v svoji vlogi. Iz vloge mora biti jasno, kaj vložnik želi, navesti mora relevantna dejstva ter zanje predložiti dokaze. Ker je pravna presoja zahtevka na organu, vložniku ni treba navajati pravne podlage.

Organa obeh stopenj po mnenju sodišča v izpodbijani in pritožbeni odločbi nista prepričljivo pojasnila svojega materialnopravnega stališča, da pretočna greznica ni določena kot komunalna čistilna naprava, ki bi opravljala primarno čiščenje. Sploh ob tem, da je tožnica v postopku v dokaz takšnega stališča predložila Oceno o primarnem čiščenju hišnih odpadnih voda s pretočnimi greznicami, ki jo je izdelal Inštitut ... Univerze v ... 8. 12. 2015, ki se nahaja v upravnem spisu, ter iz katere izhaja, da so obstoječe pretočne greznice anaerobne male komunalne čistilne naprave, ki s pravilnim obratovanjem zagotavljajo v celoti primarno čiščenje, torej usedanje in plavljenje hišnih odpadnih vod in predelajo onesnažila v mineralizirano usedljivo blato. Dalje iz navedene ocene izhaja, da se usedanje in plavljenje izvrši hitro, v cca 2 urah in zmanjša obremenitev okolja za cca 40 % skladno z drugim odstavkom 13. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda. V odgovoru na tožbo toženka s tem v zvezi le zatrjuje, da je iz definicij izrazov razvidno, da pretočna greznica ni določena kot komunalna čistina naprava, mala komunalna čistilna naprava

Ni ključno kje se odlagajo odpadki, temveč ugotovitev, da sodi čistilna naprava v telo odlagališča. Od uveljavitve Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (2014) dalje teh določb ni mogoče obiti s sklicevanjem na sporazum, ki je veljal do sprejema te uredbe.

Zavezanec za plačilo okoljske dajatve je oseba, ki povzroča onesnaževanje okolja z emisijami, oseba, ki povzroča onesnaževanje okolja z odpadki ali oseba, ki proizvaja ali uporablja ali daje na trg surovine, polizdelke ali izdelke, ki vsebujejo okolju škodljive snovi. Iz Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida izhaja, da so subjekti in primeri, v katerih pripada pravica do vračila plačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva, taksativno navedeni, kar pomeni, da jih ni mogoče širiti na druge subjekte, ki niso izrecno določeni.

Tožnica kot zavezanka za plačilo okoljske dajatve bi morala pridobiti odločbo o oprostitvi, izdano na podlagi predpisa iz četrtega odstavka 113. člena ZVO-1 - ta predpis pa je v tej zadevi uporabljena Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida 43/05, ki je odločbo, na podlagi katere se ne plačuje okoljske dajatve za rabo goriva v napravi, poimenovalo kot dovoljenje za OP (4. točka prvega odstavka 11. člena). Ker ni sporno, da je tožnica odločbo o oprostitvi, izdano za energent lignit, dobila šele 30. 11. 2011, ni bilo ovire za izdajo izpodbijane odločbe.

Okoljska dajatev in trgovanje s pravicami do emisij sta ukrepa okoljske politike, ki sta med seboj kompatibilna, se dopolnjujeta, vendar uporaba enega od instrumentov ne izključuje uporabe drugega. Navedba goriva je sestavina dovoljenja za oproščenega proizvajalca.

Cena za storitev odlaganja azbestcementnih gradbenih izdelkov, ki z vključenim DDV-jem ne sme presegati 67 EUR na tono prevzetih izdelkov, ne vključuje okoljske dajatve.

Stališče iz izpodbijane odločbe, da bi morala biti okoljska dajatev že zajeta v ceni, ki je kot najvišja določena z odlokom ni pravilno. Sodišče pa ugotavlja tudi, da iz izpodbijane odločbe in podatkov v spisu izhaja, da je tožnica na okoljsko dajatev, ki jo je obračunala posebej, zaračunala tudi DDV. Presežek z Uredbo o prevzemanju odpadnih azbestonocementnih gradbenih izdelkov na odlagališčih komunalnih odpadkov in o določitvi najviše cene njihovega odlaganja določene najvišje cene storitve je tako predstavljala ne le okoljska dajatev, pač pa tudi na to dajatev obračunani DDV, kar pa je po mnenju sodišča nepravilno. Na kakšni pravni podlagi je tožnica zaračunavala DDV na okoljsko dajatev ni razvidno. Nezakonito obračunavanje DDV na okoljsko dajatev pa ima lahko za posledico tudi kršitev 3. člena zgoraj navedene Uredbe.

Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo narave okoljske dajatve, za katero je dolžnik predlagal omejitev izvršbe, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.