VSL Sodba II Cp 1071/2018

I. Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v celoti izprazniti nepremičnino parc. št. 266/85 k.o. X in jo prosto oseb in stvari vrniti in izročiti tožnici v neposredno posest ter je dolžna opustiti vsa nadaljnja poseganja v to nepremičnino v roku 15 dni; da se toženi stranki prepoveduje nadaljnje vznemirjanje in je dolžna opustiti vsakršno poseganje v nepremičnino parc. št. 266/76 k.o. X, še posebej pa je dolžna opustiti vsako dostopanje na to nepremičnino in njeno uporabo v roku 15 dni; da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov kot so razvidni iz izreka sodbe. Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženkama v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 289,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper odločitvi, ki se nanašata na parcelo št. 266/85 k.o. X,¹ je tožnica vložila pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v tem delu v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da sodba krši njeno ustavno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno, napačno je uporabljeno tudi materialno pravo. Do njenih dejanskih navedb, dokazov in pravnih naziranj glede lastninske pravice se sodba ne opredeli, zaradi česar ji ni bila dana možnost sodelovanja pred sodiščem. Navaja, da sodba ne upošteva, da upravna odločba prve stopnje o ničnosti, ne pomeni odločitve o lastninski pravici, pač pa gre zgolj za ugotovitev ničnosti odločbe o denacionalizaciji. Tudi, če bi bila upravna odločba pravnomočna, na njeni podlagi ni mogoče presojati o pravnem dejstvu obstoja ali neobstoja njene lastninske pravice. Določba 281. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP) je postopkovna določba, upravna odločba o ničnosti pa ne odloča o lastninski pravici. Pravno zmoten je zato zaključek sodišča prve stopnje, da glede na ugotovitev ničnosti denacionalizacijske odločbe, tožnica ni nikoli postala lastnica nepremičnine parcele št. 266/85 k.o. X. Sicer pa je sodba tudi sama s seboj v nasprotju. Sodišče v 10. točki obrazložitve potrjuje, da se v postopku po predlogu za izrek ničnosti ne odloča o lastninski pravici, sicer pa odločitvi o ničnosti odločbe o denacionalizaciji pripisuje odločanje o lastninski pravici. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka. Ničnost odločbe o denacionalizaciji bi lahko kvečjemu bila podlaga za vložitev izbrisne tožbe po določbah Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Deklaratorna narava zemljiškoknjižnega vpisa nima nobenega pomena in vpliva na učinkovanje upravne odločbe o ničnosti odločbe o denacionalizaciji. Navaja, da je s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji leta 1999 na originalen način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, ki ji je ni več mogoče odvzeti. Po 66. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) se spremembe zemljiškoknjižnega stanja na podlagi odločbe o denacionalizaciji izvedejo šele po njeni pravnomočnosti. To pomeni, da zakon določa, da se lastninska pravica na podlagi odločbe o denacionalizaciji pridobi šele z njeno pravnomočnostjo. To mora še bolj veljati za upravno odločbo, ki ugotovi njeno ničnost, ta mora biti pravnomočna, da bi lahko učinkovala in sama dokončnost ni dovolj. Sodba se tako pravno zmotno sklicuje na 42. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Sicer pa je upravna odločba, ki je ugotovila ničnost odločbe o denacionalizaciji, očitno neustavna in nezakonita. Upravno sodišče RS v postopku pod IU 1853/2012 predlogu za izrek ničnosti ni ugodilo, niti ni uporabilo drugega odstavka 37. člena ZUS-1, ki zahteva preizkus ničnosti po uradni dolžnosti. Za vložitev konkretne tožbe, je tožnica kot lastnica nepremičnine, aktivno legitimirana in bi moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku, kolikor se nanaša na parcelo št. 266/85 k.o. X, ugoditi v celoti.

3Toženki sta na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje za odločitev, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6Lastninska pravica se pridobi s pravnomočno sodno odločbo ali dokončno odločbo upravnega organa, razen če zakon določa drugače (42. člen SPZ). Lastninska pravica se torej pridobi z odločbo v trenutku, ko odločba doseže kvaliteto, ki jo zahteva zakon. Ker gre v konkretnem primeru za upravno (denacionalizacijsko) odločbo, z njeno dokončnostjo. Lastninska pravica na nepremičnini je pridobljena ne glede na trenutek vpisa v zemljiško knjigo. Ker ZDen nima posebnih določb o učinkih denacionalizacijske odločbe, ni dvoma, da se tudi lastninska pravica na podlagi denacionalizacijske odločbe pridobi z njeno dokončnostjo.² Določba tretjega odstavka 66. člena ZDen, da se spremembe zemljiškoknjižnega stanja na podlagi odločbe o denacionalizaciji po njeni pravnomočnosti izvedejo po uradni dolžnosti, govori o izvršitvi odločbe (drugi odstavek 66. člena ZDen). Le za izvršitev denacionalizacijske odločbe ne zadošča zgolj dokončna odločba, temveč pravnomočna odločba. Vpis v zemljiško knjigo pa kot rečeno ni konstitutiven pogoj za pridobitev lastninske pravice, zato se tudi v primeru denacionalizacijske odločbe lastninska pravica pridobi že s trenutkom dokončnosti takšne odločbe.

7Denacionalizacijska odločba s katero je tožnica pridobila lastninsko pravico na parc. št. 266/85 k.o. X, je bila (tudi) v tem obsegu izrečena za nično z odločbo UE št. ... z dne 31. 3. 2017, pri čemer je bila pritožba zoper njo zavrnjena in je torej odločba že postala dokončna, in sicer z dnem 23. 6. 2017 (224. člen ZUP). S tem pa so bili odstranjeni njeni učinki (281. člen ZUP). Tako kot je tožnica lastninsko pravico pridobila z dokončno denacionalizacijsko odločbo, jo je z dokončnostjo odločitve o njeni ničnosti, tudi izgubila. Gre namreč za poseg v pridobljeno pravico z učinkom za nazaj (ex tunc), z vzpostavitvijo stanja kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonitega upravnega akta. Šteti torej je, da tožnica nikoli ni postala lastnica nepremičnine, zato tudi ni aktivno legitimirana za negatorno lastninskopravno tožbo zoper toženca po 99. členu SPZ, niti ni upravičena za uveljavljanje uporabnine po drugem odstavku 96. člena SPZ za čas od leta 2006 do vložitve tožbe v letu 2011.

8Vse povedano je pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, zato ne drži pritožbena trditev, da se do dejanskih navedb, dokazov in pravnih naziranj tožnice, sodišče ni opredelilo.

9O izgubi lastninske pravice tožnice je bilo torej že odločeno z dokončno upravno odločbo. V upravnem sporu bo sodišče odločalo tem, ali sta odločbi upravnih organov zakoniti in s tem le posredno tudi o lastninski pravici tožnice. Ker za odločitev o stvari zadostuje dokončna odločba upravnega organa o (delni) ničnosti denacionalizacijske odločbe, z opisanimi posledicami, ni bilo podlage za prekinitev postopka in je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in zakonito odločilo, in v tem obsegu razlogi sodišča prve stopnje tudi niso kontradiktorni.

10Dokončna odločba izdana v upravnem postopku je bila odpravljena (izrečena za nično) v postopku določnem z zakonom, zato tudi ni mogoče govoriti o protipravnem posegu v tožničino ustavno pravico do zasebne lastnine.

11Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka za tožnico temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP, za toženki pa na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP.

¹ Da je tožena stranka dolžna v celoti izprazniti to parcelo in jo izročiti tožnici ter ji plačati 1.200,00 EUR (uporabnine).
² Primerjaj komentar k 42. členu SPZ, Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 260.