VSL Sodba I Cp 1232/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, po katerem sta toženca dolžna tožnici plačati 7.100 EUR s zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2010 dalje.

2V pritožbi zoper navedeno sodbo toženca uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdita, da je sodišče zmotno ugotovilo vsebino potrdila, ki ga je drugi toženec napisal 10. 3. 2010 (v nadaljevanju: potrdilo). Ker iz potrdila ne izhaja jasna izjava volje, da se drugi toženec zavezuje v svojem imenu in za svoj račun in da prevzema obveznost izpolnitve dolga iz kupoprodajne pogodbe, ki jo je prvi toženec sklenil s tožnico 11. 8. 2008, ne gre za pristop k dolgu. Iz potrdila izhaja, da ga je drugi toženec napisal kot pooblaščenec prvega toženca. Ker med tožnico in drugim tožencem ni drugega pogodbenega razmerja, ni pasivno legitimiran. Razlogi sodbe o pravni naravi potrdila si tudi nasprotujejo. Sodišče je najprej ugotovilo, da se je drugi toženec zavezal, da bo poravnal tožničino terjatev do prvega toženca, v nadaljevanju pa je zaključilo, da je drugi toženec stopil v zavezo poleg prvega toženca.

Sodišče se ni opredelilo do ugovora tožencev o nesklepčnosti tožbe proti prvemu tožencu. Tožnica je namreč zatrjevala, da je bil prvi toženec zgolj navidezni kupec ter da je dejanski kupec drugi toženec, hkrati pa je zahtevala plačilo od prvega toženca.

Napačno je stališče izpodbijane sodbe o zavrnitvi ugovora zastaranja. Kupnina je zapadla v plačilo 15. 8. 2008. Plačila, ki jih je drugi toženec izvedel po zapadlosti kupnine, so lahko pretrgala zastaranja le glede plačanih zneskov do skupne višine 151.500 EUR, ne pa tudi glede presežka, ki ga tožnica zahteva v tej pravdi. Zmotno je stališče sodbe, da je bilo z opominoma tožnice 17. 1. 2015 in 15. 12. 2014 zastaranje pretrgano.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrženje. Vložena je bila trideseti dan po vročitvi izpodbijane sodbe, ker je bil postopek začet pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (Uradni list RS, št. 10/17 – v nadaljevanju ZPP-E), tj. pred 14. 9. 2017, pa velja še petnajstdnevni pritožbeni rok.

4Pritožba ni prepozna, a ni utemeljena.

O pravočasnosti pritožbe

5Izpodbijana sodba je bila tožencema vročena 9. 3. 2018, pritožba pa je bila vložena 9. 4. 2018, tj. trideseti dan od vročitve sodbe. Tak pritožbeni rok je bil naveden tudi v pravnem pouku.

6Z ZPP-E je bil rok za vložitev pritožbe zoper sodbo s prejšnjih 15 dni podaljšan na 30 dni (prvi odstavek 333. člena ZPP). Po prehodni določbi prvega odstavka 125. člena ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe ZPP-E, konča po določbah dotlej veljavnega zakona, če ni v istem členu določeno drugače. Po tretjem odstavku istega člena se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je bila končna odločba pred sodiščem prve stopnje izdana po začetku uporabe ZPP-E. Ker je pravni pouk sestavni del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 324. člena ZPP), bi moglo biti dvoumno, ali se glede roka za vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, izdano po 14. 9. 2017, uporablja prej veljavni ali novi zakon. Glede na to, da določba o pritožbenem roku sodi med določbe postopka pred sodiščem druge stopnje, pravni pouk v sodbi sodišča prve stopnje pa le opozarja na ureditev postopka pred sodiščem druge stopnje, je utemeljen sklep, da se pri odločanju o pritožbi zoper vse sodbe, izdane po 14. 9. 2017, uporablja tudi določba prvega odstavka 333. člena ZPP. Kljub temu, da predhodni preizkus pravočasnosti pritožbe opravi sodišče prve stopnje, je namreč končna odločitev o tem v pristojnosti pritožbenega sodišča (343. člen, 346. člen in 363. člen ZPP). V prid taki razlagi pa govori tudi argument in dubio pro litiges.

O utemeljenosti pritožbe

7V izpodbijani sodbi je ugotovljeno,

- da sta tožnica in prvi toženec 11. 8. 2008 sklenila kupoprodajno pogodbo glede parcel 147/3 in 147/6, obe k.o. X, s katero sta se dogovorila, da bo kupnina plačana do 15. 8. 2008,

- da je prvi toženec prek drugega toženca plačal del kupnine v skupnem znesku 151.500 EUR v več obrokih po izteku roka za plačilo,

- da je drugi toženec nazadnje, tj. 9. 3. 2010 izročil tožnici 30.000 EUR,

- da je drugi toženec 10. 3. 2010 pri tožnici doma lastnoročno napisal potrdilo, v katerem je potrdil, da je tožnici kot prodajalki nepremičnine, vpisane pod vl. št. 1 k.o X, po kupoprodajni pogodbi, kot kupec (na dan 10. 3. 2010) dolžan še 7.100 EUR, ki jih bo skupaj z zamudnimi obrestmi poravnal do 30. 12. 2010, da je svoj podpis istega dne overil na Upravni enoti ... in da je potrdilo podpisala tudi tožnica,

- da je drugi toženec podpisal potrdilo kot pooblaščenec prvega toženca in v lastnem imenu,

- da razlika med dogovorjeno kupnino in njenim plačanim delom znaša sicer 7.071 EUR, a je med pravdnimi strankami ob izdaji potrdila obstajalo soglasje, da toženca dolgujeta še 7.100 EUR,

- da je tožnica tožencema 17. 1. 2015 oziroma 15. 12. 2014 poslala opomina,

- da je bila tožba vložena 26. 1. 2015.

8Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zavzelo stališča, (1) da potrdilo predstavlja pogodbo o pristopu k dolgu, sklenjeno med tožnico in drugim tožencem, (2) da je bil s plačilom 9. 3. 2010 pretrgan tek zastaralnega roka v razmerju do prvega toženca, (3) da se zastaralni rok v razmerju do drugega toženca ni iztekel pred potekom pet let od sklenitve pogodbe o pristopu k dolgu, in (4) da je bilo zastaranje pretrgano z vročitvijo tožničinih opominov vsakemu od tožencev.

9Neutemeljen je pritožbeni očitek o nasprotju v razlogih sodbe, ker naj bi sodišče gradilo svojo obrazložitev najprej na navedbi, da se je drugi toženec zavezal, da bo izpolnil tožničino terjatev do dolžnika, nato pa je pojasnilo, da je tako vstopil v zavezo poleg dolžnika. Ker obrazložitev, da je vstopil v zavezo poleg dolžnika, le pojasnjuje ugotovitev, da se je drugi toženec zavezal, da bo izpolnil terjatev tožnice do prvega toženca, zatrjevano nasprotje ni podano.

10Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi vsebine potrdila in njegovi zmotni materialnopravni opredelitvi. Vsebina potrdila se glasi: "Spodaj podpisani A. A. roj. … kot pooblaščenec B. B. roj. … potrjujem da sem C. C., roj. …, stanujoč … prodajalki nepremičnine vpisane pri vlož. št. 1, k. o. X kupoprodajni pogodbi kot kupec dolžan še 7100 EUR ki jih bom skupaj z zamudnimi obrestmi poravnal do 30. 12. 2010." Pravilna je ugotovitev v sodbi, da je drugi toženec z navedenem potrdil tožnici, da ji kot kupec dolguje ostanek neplačane kupnine. Drugi toženec je potrdilo napisal sam in se torej samostojno odločil, da ga napiše v prvi osebi. Vsebina zapisa daje prepričljivo podlago za sklep, da je v lastnem imenu in za svoj račun podal izjavo, da se zavezuje k plačilu poleg prvega toženca. Pritožbena navedba, da je pooblaščenec prvega toženca, ne vzbuja dvoma o pravilnosti navedenega zaključka. Kot je ugotovljeno že v izpodbijani sodbi, se izjavi o pristopu k dolgu, ki jo je drugi toženec dal v lastnem imenu in za svoj račun, in o pripoznavi dolga, ki jo je drugi toženec dal v imenu in za račun prvega toženca, ne izključujeta.

11Po 432. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se pri pristopu k dolgu tretji s pogodbo med njim in upnikom upniku zaveže, da bo izpolnil upnikovo terjatev do dolžnika in tako stopi v zavezo poleg dolžnika. Pritožnik utemeljeno izpostavlja, da mora biti izjava tretjega, da se zavezuje k izpolnitvi obveznosti poleg dolžnika, izrecna, jasna in nedvoumna. Ker je v potrdilu jasno navedel, da se zavezuje "kot kupec" (torej enako kot kupec), je pravilen zaključek sodbe, da je s podpisom tega potrdila prišlo do soglasja volj med tožnico kot upnico in drugim tožencem kot tretjim in da navedeno predstavlja pogodbo o pristopu k dolgu.

12Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka, ker se sodišče ni opredelilo do stališča prvega toženca, da je tožba proti njemu nesklepčna. Iz ugotovitev sodbe o obstoju dejstev, ki utemeljujejo zaključek o obstoju vtoževane terjatve do prvega toženca, ter iz navedbe v 12. točki obrazložitve, da je zahtevek že na navedeni podlagi utemeljen in da se zato ni treba izreči o obstoju ostalih zatrjevanih dejstev in o utemeljenosti ostalih zatrjevanih pravnih podlag, izhaja, da je sodišče štelo, da je bila tožba v razmerju do prvega toženca sklepčna. Navedeno stališče je tudi pravilno. Tožnica je navedla, da je s prvim tožencem sklenila kupoprodajno pogodbo, da ji ni plačal celotne dogovorjene kupnine in da je pripoznal dolg v višini 7.100 EUR. Morebitno nasprotje med temi navedbami in ostalimi navedbami, ki jih je podala v pravdi, pa ne pomeni, da je tožba zaradi tega postala nesklepčna.

13Pritožbeno stališče, da s tožničinima pozivoma tožencema k plačilu ostanka kupnine ni bil pretrgan tek zastaralnega roka, je pravilno. Enostranska izvensodna dejanja upnika zoper dolžnika, kot je opomin, namreč ne pretrgajo zastaranja (368. člen OZ). To napačno stališče v izpodbijani sodbi pa ni odločilno, ker je pravilno stališče sodbe, da je bilo zastaranje terjatve v razmerju do prvega toženca pretrgano s plačilom 9. 3. 2010, v razmerju do drugega toženca pa ni pričelo teči pred sklenitvijo pogodbe o pristopu k dolgu dan kasneje.

14Po 364. členu OZ lahko dolžnik pripozna dolg ne le z izjavo, ampak tudi posredno, na primer tako, da kaj plača na račun. Pritožbeno stališče, da je prvi toženec s posameznimi delnimi plačili kupnine pretrgal zastaranje le glede plačanega dela dolga, ni utemeljeno. V kupoprodajni pogodbi je bilo dogovorjeno plačilo kupnine v enem znesku, med pogodbenima strankama pa se je vzpostavila praksa, da je drugi toženec na račun dolgovane kupnine občasno prinašal posamezne zneske. Ni ugotovljeno, da bi kupec kadarkoli podal izjavo, da priznava le omejen del tožničine terjatve, ali da bi bilo kadarkoli med pogodbenima strankama sporno, kolikšna je bila dogovorjena kupnina. Nenazadnje je drugi toženec, ki je tožnici v imenu in za račun prvega toženca dotlej prinašal posamezne zneske, le dan po plačilu zadnjega zneska podal izjavo o pristopu k dolgu v višini tedaj neplačanega zneska kupnine, v izjavi pa navedel, da jo podaja tudi kot pooblaščenec prvega toženca.

15Pravilnost stališča o neutemeljenosti ugovora zastaranja v razmerju do drugega toženca pa izhaja že iz ugotovitev, da obveznost drugega toženca, da plača preostanek kupnine, temelji na dogovoru z dne 10. 3. 2010, tožba pa je bila vložena pred iztekom petletnega zastaralnega roka (346. člen OZ).

16Po ugotovitvi, da niso podani niti zatrjevani pritožbeni razlogi, niti pritožbeni razlogi, katerih obstoj preizkusi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17Ker toženca s pritožbo nista uspela in ker tožničino stališče o nepravočasnosti pritožbe v odgovoru na pritožbo ni utemeljeno, nobena od strank ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z prvim odstavkom 154. člena ZPP).