368. člen OZ

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja terjatve. Za pretrganje zastaranja ne zadostuje morebitno izvensodno uveljavljanje rente pri zavarovalnici (365. in 368. člen OZ), zato so nerelevantne navedbe pritožbe o vložitvi odškodninskega zahtevka za rento pri zavarovalnici že v letu 1995. Ob izdaji odločb slovenskega ZPIZ je tožnik nedvomno že vedel za upokojitev v obsegu 8 ur, to je, da ne bo več delal in posledično za izpad dohodka in njegovo višino. Zato od tedaj dalje zagotovo ni bilo več ovir za ugotovitev višine škode kot posledice invalidske upokojitve. Glede pokojnine na Hrvaškem tožnik ni navedel, zakaj njegova škoda ni bila določljiva že pred izdajo odločbe hrvaškega ZPIZ (katerih okoliščin takrat še ni poznal), saj se tudi ta pokojnina odmeri na podlagi predpisa, ki jasno določa parametre za določitev višine pokojnine. Izdaja odločbe namreč ni predpogoj za to, da bi tožnik lahko izračunal svoje prikrajšanje. Tako je za celoten izpad dohodka kot posledico invalidske upokojitve (tako v Sloveniji kot na Hrvaškem) tožnik lahko vedel najmanj od odločbe ZPIZ v letu 2015 o tem, da ima pravico do invalidske pokojnine (da torej ne bo več delal).

Zastaranja ne pretrga vsaka dejavnost, ki je usmerjena v izterjavo terjatve. Pravno odločilna je le tista, ki jo začne upnik proti dolžniku pred pristojnim organom. OZ ne določa pojma "drug pristojni organ". Gre za nedoločen pravni pojem, ki je podvržen vsebinski opredelitvi sodišča, vsekakor pa za "drug pristojni organ" že glede na vsebino določbe 368. člena OZ ni mogoče šteti delodajalca kot dolžnika. Stranka, ki vstopi v pogajanja, ni zavezana skleniti pogodbe, ima pa dolžnost, da se v postopku pogajanj vede na način, ki spoštuje interese nasprotne stranke. Zavezana je torej k poštenemu pogajanju v skladu s 5. členom OZ, ki določa načelo vestnosti in poštenja. Pri presoji njenega ravnanja je treba upoštevati, ali je do opustitve pogajanj prišlo iz utemeljenih razlogov, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera in pravil ravnanja, ki jih narekujejo dobri poslovni običaji. Toženka je s svojimi dejanji, s katerimi je ves čas pogajanj jasno izkazovala namen skleniti poravnavo, pri tožnici ustvarila utemeljeno pričakovanje, da bo zadeva rešena z izvensodno poravnavo ter jo s tem vzpodbudila k nadaljnjim aktivnostim, ki so ji povzročile stroške za pravno zastopanje.

Tudi glede terjatve, s katero tožnik uveljavlja povrnitev škode zaradi domnevno prisilne hospitalizacije, pregledov in testiranj, opravljenih brez njegove privolitve; medicinske obravnave v slovenskem jeziku (čeprav je njegov prvi jezik nemščina) in sestrinih lažnih obtožb ob njegovem sprejemu v bolnišnico, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zastaranje začelo teči ob tožnikovem odpustu iz bolnišnice. Takrat je tožnik vedel za vse okoliščine poteka hospitalizacije, hkrati pa je prejel potrdilo bolnišnice, v katerem je povzeta tudi izjava druge toženke, ki ga je prizadela

Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka ni pomembno, kdaj je tožnik izvedel, da sam ni odgovoren za nastalo škodo, temveč, kdaj je izvedel za tistega, ki je škodo napravil.

Oškodovanec lahko po pravilih, ki veljajo v primeru neupravičene pridobitve, tudi po zastaranju pravice zahtevati odškodnino od odgovorne osebe zahteva, naj mu odstopi tisto, kar je dobila z dejanjem, s katerim je bila povzročena škoda (189. člen OZ). Takšen zahtevek zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku (346. člen OZ). Oškodovanec lahko izbira pravno podlago, na kateri bo uveljavljal odpravo svojega prikrajšanja. Čeprav gre za isti dolg, se odškodninski zahtevek in zahtevek za vrnitev pridobljene koristi v svojem nastanku ne izključujeta in tudi zastaranje enega je neodvisno od zastaranja drugega.

Za presojo ugovora zastaranja je bistveno, ali je bila tožba vložena znotraj splošnega zastaralnega roka petih letih. Po določbi 368. člena OZ namreč za pretrganje zastaranja ne zadostuje, da upnik pisno ali ustno zahteva od dolžnika naj izpolni obveznost. Glede na citirano določilo sporna tožnikova zahteva pred delodajalcem za odpravo kršitev iz delovnega razmerja, ni pretrgala zastaranja,

Med strankama je bila sklenjena posojilna pogodba. Ugovor toženca, da je terjatev zastarala, je utemeljen. Za pretrganje zastaranja ne zadošča, da upnik pisno ali ustno zahteva od dolžnika, naj izpolni obveznost. Zastaranje se prekine z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev.

Pri odločanju o pritožbi zoper vse sodbe, izdane po 14. 9. 2017, se uporablja določba prvega odstavka 333. člena ZPP. Izjava tretjega, da se zavezuje k izpolnitvi obveznosti poleg dolžnika, mora biti izrecna, jasna in nedvoumna. Ker je v potrdilu jasno navedel, da se zavezuje "kot kupec" (torej enako kot kupec), je pravilen zaključek sodbe, da je s podpisom tega potrdila prišlo do soglasja volj med tožnico kot upnico in drugim tožencem kot tretjim in da navedeno predstavlja pogodbo o pristopu k dolgu. Enostranska izvensodna dejanja upnika zoper dolžnika, kot je opomin, ne pretrgajo zastaranja.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo ni sprejelo dokaznega sklepa glede dokaznih predlogov - spornih listin, ki jih je tožnica priložila k pripravljalni vlogi, toženki pa sta ugovarjali prekluzijo. Dopustno je, da se dokazni sklep z naroka za glavno obravnavo (287. člen ZPP) v sodbi dopolni. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, katere dokaze je izvedlo, s čimer je smiselno zavrnilo tudi navedeni ugovor toženk. Sicer pa se na sporne listine pri oblikovanju dokazne ocene niti ni posebej sklicevalo. Dejstvo, da dokaznega sklepa o dopustitvi izvedbe navedenih listinskih dokazov ni sprejelo do konca glavne obravnave, ne vpliva na zakonitost sodbe.

Omejitev pravic, ki jih upravičenci pridobijo iz denacionalizacije z zastaranjem, kot je urejeno v civilnem pravu, tudi kot je urejeno v 356. členu OZ (po katerem judikatne terjatve zastarajo v desetih letih), ker teh omejitev zakonodajalec za denacionalizacijo ni izrecno predvidel, ni mogoča. Na podlagi denacionalizacije ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava; pri denacionalizaciji gre za poseben pravni institut, ki ga je zakonodajalec uzakonil s posebnim zakonom. ZDen na novo ureja lastninska razmerja z učinkom za naprej (ex nunc). Ne gre za vzpostavitev prejšnjega stanja, saj ZDen denacionalizacijskega zahtevka (kot povedano) ni oblikoval kot odškodninskega. Če se odvzeto premoženje vrne v obliki odškodnine v obveznicah SOD, je SDH naložena izročitev obveznic. Odškodnina, ki je s tem priznana upravičencu, ni klasična odškodnina, temveč posebno odškodovanje, s katerim se v okvirih, predvidenih z ZDen, razmerje uredi za naprej. Na drugačno stališče ne more vplivati dejstvo, da je SDH organizirana v obliki gospodarske družbe, ki ima v postopku denacionalizacije položaj stranke. Bistveno je, da je SDH finančna organizacija

Upnikova zahteva za izpolnitev dolga ne pretrga teka zastaralnega roka. Ugotavljanje zapadlosti posojila na podlagi drugega dela drugega odstavka 574. člena OZ pride v poštev šele, če rok za vrnitev posojila ni določljiv.

Delo v delovnem okolju, v katerem je tožnik pri delu s pacienti prihajal v stik s krvjo pacientov, z njihovimi izločki, urinom in sekretom, je delo v zdravju nevarnem delovnem okolju, zato za škodo, ki jo je tožnik utrpel, ker se je pri delu okužil z virusom hepatitisa C, odgovarja prvotožena stranka (delodajalec) po načelu objektivne odgovornosti.

Tožnik je za nastanek škode (v obliki neplačanih zakonskih zamudnih obresti) izvedel najkasneje, ko je sodišču prve stopnje predlagal, da pravnomočno sodbo, s katero je bilo odločeno o pravici do nadomestila za invalidnost, dopolni z odločitvijo o zahtevku za plačilo zamudnih obresti. Tedaj je začel teči subjektivni triletni zastaralni rok za uveljavljanje terjatve za plačilo zamudnih obresti, ker je ta rok ob vložitvi tožbe že potekel, tožnikov zahtevek ni utemeljen.

Zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo ne tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ampak na podlagi načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002 od nastanka dolžnikove zamude, to je od trenutka, ko upnik z opominom ali z začetkom postopka od njega zahteva plačilo odškodnine. Skladno z navedenim in ker ni mogoče ugotoviti, kdaj je tožena stranka prejela odškodninski zahtevek tožnika, tečejo zakonske zamudne obresti od dne, ko je tožena stranka tožnikovemu pooblaščencu sporočila, da je odškodninski zahtevek v postopku obravnave.