VSL Sodba I Cp 928/2018

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da je dolžan tožniku vrniti v neposredno posest osebno vozilo Ford Mustang 3.8, V6 Cabrio, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na plačilo 12.000 EUR za primer, če osebnega avtomobila ne bi bilo mogoče vrniti, in zahtevek na plačilo mesečne uporabnine za uporabo omenjenega avtomobila v znesku 200 EUR od 1. 7. 2010 dalje. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

2Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3Tožnik v pritožbi uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge. Opozarja, da se je sodišče nepravilno sklicevalo na določilo 312. člena ZPP, zaradi česar je zavrnilo 3. točko tožbenega zahtevka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče bi moralo odločati v mejah postavljenih zahtevkov in je z odločitvijo prekoračilo svoje pristojnosti. Ne bi smelo namreč odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno. Ugotovitev sodišča, da v 3. točki tožbenega zahtevka ne gre za nadomestno upravičenje, ne more privesti do zavrnilne sodbe. Tožnikov tožbeni zahtevek je bil oblikovan tako, da je zahteval plačilo samo v primeru, da avtomobila Ford Mustang ne bi bilo mogoče vrniti v neposredno posest. Ne gre torej za eventualno kumulacijo zahtevkov. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem izvedenca cenilca avtomobilske stroke, ki bi določil vrednost avtomobila in višino uporabnine. S tem je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je spregledalo, da je možna tudi oblika tožbenega zahtevka, kot ga je postavil tožnik, ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Sodišče se je v sodbi zateklo k holistiki, saj je poskušalo dokazati posamezne dele z logičnim zatrjevanjem celote, kar je nesprejemljivo. Pri tem ni upoštevalo dokazov in okoliščin, ki so v korist tožniku. V ponovljenem postopku bo treba razjasniti več dejanskih vprašanj v zvezi z vozilom, in sicer kje se nahaja in v kakšnem stanju je. Tožnik je ob zaslišanju navedel, da je bil pri tožencu kar šestkrat, z namenom, da mu ta vrne avto, pa dogovora ni uspel doseči. Glede plačila uporabnine je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Pravni položaj nedobrovernega posestnika je opredeljen v 96. členu SPZ, po katerem je ta dolžan vrniti lastniku vse plodove, tudi vrednost obranih plodov, ki jih je porabil, odtujil ali uničil, in tudi vrednost plodov, ki jih ni obral. Obveznost nedobrovernega posestnika za plačilo uporabe tuje stvari izhaja iz določbe drugega odstavka 95. člena SPZ, po kateri dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari in ne odgovarja za poslabšanje in uničenje stvari, nastale v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti. Nedobroverni posestnik mora po nasprotnem razlogovanju za uporabo stvari plačati. Tožnik ni mogel uporabljati vozila zaradi nedobroverne posesti toženca. Izgubil je užitek v vožnji, rabo in uporabo vozila. Dejstvo, da toženec ni mogel registrirati vozila, ne pomeni, da ga ni uporabljal. Izpodbijana odločitev posega v ustavno pravico tožnika do zasebne lastnine. Predlaga, da višje sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje.

4Toženec vlaga pritožbo iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Pri ugotavljanju lastništva vozila je sodišče spregledalo navedbo tožnikove partnerke, da je leasing za vozilo poplačala ona po prenehanju njune izvenzakonske skupnosti. Tožnik ji denarja ni povrnil. Njenih navedb tudi ni prerekal. Zmotna je zato ugotovitev sodišča, da je leasing v celoti odplačal tožnik. Tožencu je bilo zamolčano, da vozilo ni letnik 2004 in da je bilo predhodno karambolirano. Tako tožnik, kot S. in D., so že imeli koristi od omenjenega vozila. Škoda je nastala zgolj tožencu. S. je od toženca prejel šest vozil, ki si jih je sam izbral. Izročena mu je bila tudi potrebna dokumentacija, da jih je lahko registriral in prodal naprej. Tožnik je od S. prejel terensko vozilo Mitsubishi Pajero ter odškodnino od zavarovalnice za navedeno vozilo. Tožencu pa so pustili zgolj vozilo Ford Mustang, za katerega se je naknadno izkazalo, da je letnik 2001 in da je bilo pred tem že karambolirano, brez dokumentov, da bi lahko vozilo uporabljal. Na zaslišanjih v kazenskih postopkih tožencu ni nihče očital nedobrovernosti. Sodišče bi se moralo v prvi vrsti držati načela, da je potrebno dogovore spoštovati. Sam je izpolnil obveznost do I. S., zato ni nedobroveren. Izrek sodbe, s katerim se tožencu nalaga vrnitev vozila, je neizvršljiv. Predmetno vozilo namreč ni letnik 2004, temveč 2001, prav tako ni več registrirano pod registrsko številko 000. Zmotna je odločitev sodišča, da tožnik tožencu ni dolžan povrniti pravdnih stroškov. Tožnik je s svojim zahtevkom uspel le deloma, zato bi mu sodišče moralo naložiti ustrezno plačilo. Toženec še opozarja, da bi mu v skladu z dogovorom S. moral dati tudi vrata in pipe, a v tem delu dogovora ni spoštoval v celoti. S šestimi vozili v skupni vrednosti 9.600 EUR je poplačal vozilo Ford Mustang, kar izhaja tako iz pogodbe kot tudi iz načrta plačila leasinga. Če bi S. tožencu dostavil vsa vrata in pipe, bi z njihovo prodajo lahko poplačali leasing v celoti. S. tožencu ni vrnil šestih vozil, ki mu jih je dal v poplačilo. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

5Na pritožbo toženca je odgovoril tožnik in prerekal podane pritožbene navedbe.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Tožnik je v tožbi, nazadnje spremenjeni z vlogo 12. 1. 2017, postavil tri tožbene zahtevke, in sicer (1.) vindikacijskega, na vrnitev vozila, ki ga brez pravnega naslova poseduje toženec, (2.) zahtevek na plačilo uporabnine in (3.) zahtevek, naj mu toženec plača znesek 12.000 EUR, če osebnega vozila ni mogoče vrniti v neposredno posest. Ker je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se sporno vozilo še vedno nahaja pri tožencu, čemur pravdni stranki v pritožbah ne nasprotujeta, je tožbeni zahtevek na plačilo denarnega nadomestila zavrnilo. Pravilno je zaključilo, da tožbeni zahtevek, kot ga je postavil tožnik, ne predstavlja nadomestnega upravičenja (facultas alternativa). Takšno upravičenje je lahko dano dolžniku po materialnem pravu, tako da se lahko svoje obveznosti razbremeni z izpolnitvijo alternativne obveznosti, ki mora biti zajeta v tožbenem zahtevku, ali možnost nadomestne izpolnitve ponudi upnik (312. člen ZPP). Tožnik tožencu s postavljenim tožbenim zahtevkom ni dal možnosti, da bi se svoje obveznosti vračila vozila razbremenil, če bi poravnal določen denarni znesek, temveč je zahteval vračilo vozila in je denarno protivrednost predlagal zgolj za primer nezmožnosti vračila. Takšna kumulacija zahtevkov bi bila lahko eventualna (tretji odstavek 182. člena ZPP) in ne alternativna.¹ Ker pa tožnik tudi v pritožbi izrecno vztraja, da ne gre za eventualno kumulacijo zahtevkov, pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je po ugotovitvi, da je vozilo še vedno v posesti toženca, ugodilo zahtevku na njegovo vračilo in zavrnilo plačilo denarnega zneska iz 3. točke tožbenega zahtevka. S tem ni kršilo določila drugega odstavka 2. člena ZPP, saj je o tožbenem zahtevku odločilo v celoti, in so nasprotne pritožbene navedbe nerazumljive.

8Ob ugotovitvi sodišča, da se vozilo pri tožencu še vedno nahaja, sodišče ni bilo dolžno postaviti izvedenca cenilca za vrednost avtomobilov in z zavrnitvijo tega dokaza tožniku pravica do izjave v postopku ni bila odvzeta. Pritožba zavaja, ko sodišču očita, da ni odgovorilo na vprašanja glede kraja, kjer se vozilo nahaja, in stanja vozila, temveč se je oprlo na špekulacijo, da je vozilo v posesti toženca. Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, pri čemer izhaja iz trditev strank, ki jih preverja z izvedbo predlaganih dokazov. Tožnik v postopku ni postavil trditev, da je vozilo uničeno ali poškodovano oziroma da toženec z njim ne razpolaga, sodišče pa je po dokazni oceni toženčeve izpovedbe prišlo do zaključka, da se to še vedno nahaja v njegovi posesti. Dodatne raziskovalne dolžnosti glede stanja vozila in mesta, kjer se nahaja, glede na postavljene trditve ni imelo in je tožnikov očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja neutemeljen.

9Z vindikacijsko tožbo na vrnitev individualno določene stvari po 92. členu SPZ lahko uspe le lastnik stvari. Toženec v pritožbi nasprotuje zaključku o tožnikovem lastništvu spornega vozila in hkrati navaja, da v izreku slednje ni pravilno opisano, zaradi česar je dajatveni del sodbe neizvršljiv. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik za vozilo Ford Mustang sklenil pogodbo o finančnem leasingu ter da leasingodajalec priznava, da so vse obveznosti po tej pogodbi v celoti izpolnjene. Iz izjave leasingodajalca (priloga A 4) izrecno izhaja, da je izpolnjen zakonski pogoj za prenos lastninske pravice na leasigojemalca, ki je postal edini in izključni lastnik predmeta pogodbe ter je z izjavo pooblaščen, da sam opravi prenos lastništva na svoje ime. Glede na omenjeno in dejstvo, da je vpis v evidenco vozil pri upravnem organu zgolj deklerativne narave, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnika mogoče šteti kot lastnika stvari, legitimiranega za uveljavljanje vrnitvenega zahtevka. Dejstvo, da mu je denar za delno poplačilo obveznosti posodila prijateljica, predhodno njegova izvenzakonska partnerica, v razmerju do toženca ni pravno odločilno. Vozilo je v tožbenem zahtevku dovolj individualizirano, saj je naveden njegov popoln naziv Ford Mustang 3.8, V6 Cabrio, serijska številka, delovna prostornina motorja in njegova moč, letnik vozila pa je povzet po letu prve registracije, kot izhaja iz prometnega dovoljenja (priloga A 1). Ker je bistveni kvalifikatorni element vozila njegova serijska številka, ne pa letnica izdelave ali registrska številka (vozilo je namreč sedaj neregistrirano), pritožbene navedbe o dejanski neizvršljivosti izreka sodbe niso utemeljene.

10Toženec v pritožbi obširno opisuje svoj pogodbeni odnos z I. S., od katerega je sporno vozilo prevzel, vendar hkrati priznava, da njuna medsebojna pogodba ni bila v celoti realizirana. Toženec je ob prejemu vozila vedel, da S. ni njegov lastnik in da vozilo tudi še ni odplačano leasingodajalcu, zato mu je bilo, še posebej, ker se ukvarja s prodajo vozil, znano, da s prevzemom posesti ni postal njegov lastnik. To pa pomeni, da glede vozila ni bil dobroverni lastniški posestnik, pri čemer ni bistveno, da mu ne tožnik ne priči S. in D. tega v kazenskem postopku niso očitali. Na njegovo dolžnost vračila vozila ne vpliva njegov dogovor z I. S., zato se sodišču tudi ni bilo treba podrobno ukvarjati, v kakšnem obsegu je bila njuna medsebojna pogodba izpolnjena. Ker S. ni bil lastnik vozila, na toženca lastništva brez sodelovanja tožnika in leasingodajalca ne bi mogel prenesti.

11Tožnik poleg vračila vozila od toženca zahteva tudi plačilo odmene za njegovo uporabo v višini 200 EUR mesečno, in sicer od 1. 7. 2010 dalje, pri čemer se sklicuje na določilo 96. člena SPZ, ki ureja pravni položaj nedobrovernega posestnika. Iz razlogov izpodbijane sodbe, ki jim tožnik ne nasprotuje, izhaja, da je toženec prevzel neregistrirano vozilo, brez tablic in prometnega dovoljenja. Tožnik trditev, kako je toženec ob tako ugotovljenem stanju vozilo lahko uporabljal, ni postavil, zgolj pavšalno je navedel, da je bil toženec obogaten, ker je imel možnost vožnje, uživanja v vožnji in razpolaganja z vozilom (trditve na naroku 2. 2. 2017). Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da neregistrirano vozilo, brez tablic in ustreznih listin, s katerim ni mogoče sodelovati v prometu, običajno ne daje koristi (plodov), kot jih zatrjuje tožnik. Za nasprotno bi moral postaviti konkretnejše trditve o toženčevem okoriščanju. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine kot nadomestila za uporabo tožnikove stvari zavrnilo, pravilna. Če bo tožnik ob prevzemu vozila ugotovil, da mu je zaradi ravnanja nedobrovernega posestnika nastala škoda s poslabšanjem ali uničenjem stvari, bo od njega lahko dodatno zahteval njeno povračilo.

12Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom delno uspel, sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov ni kršilo določila 154. člena ZPP, kot zmotno zatrjuje toženec. Sodišče je pri svoji odločitvi upoštevalo tako uspeh tožnika, kot dejstvo, da nima pooblaščenca, ki bi stroške lahko priglasil po Odvetniški tarifi, zato je sprejeta odločitev tudi iz omenjenega razloga pravična.

13Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

-------------------------------
1 Primerjaj Galič, Komentar k 182. členu ZPP, Pravdi postopek s komentarjem, 2. knjiga.