VSL Sklep II Cp 1073/2018

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da predstavlja nepremičnina parc. št. 1, k. o. X skupno premoženje pravdnih strank, in sicer za tožečo stranko do 60/100 in toženo stranko do 40/100 ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izstaviti listino, na podlagi katere se bo vpisala lastninska pravica na tožnika ter mu izplačati 10/100 njemu solastne nepremičnine v višini 15.000,00 EUR. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova skupnega premoženja plačati 80.000,00 EUR od 25. 1. 2010 dalje do plačila. Posledično je tožeči stranki v plačilo naložilo pravdne stroške tožene stranke.

2V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj višje sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, naj jo razveljavi in pošlje prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje; oboje s stroškovno posledico. Meni, da toženka ni zmogla dokaznega bremena, da sporna nepremičnina ne predstavlja skupnega premoženja. Na njej je namreč dokazno breme, da v zakonski zvezi pridobljeno premoženje ni skupno premoženje. Dokaznim predlogom toženke, ki jih je podala v vlogi 5. 9. 2013, sodišče zaradi prekluzije ne bi smelo ugoditi, saj ni imela upravičenega razloga, da dokazov in navedb ni navedla najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo 17. 5. 2012. Dejstvo, da je bila prva odločba prvostopenjskega sodišča razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje, na prekluzije ne vpliva. Trditev, da zemljišče in objekt na njem predstavlja njeno posebno premoženje, toženka ni izkazala ne z vsebino darilne pogodbe in ne s pričami. Dejansko stanje v tej smeri je ostalo nepopolno ugotovljeno oz. je bilo zaradi upoštevanja prepoznih dokazov nepravilno ugotovljeno. Skladno s 4. členom ZTLR (Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih) je tožnik z gradnjo na zemljišču toženkinega očeta pridobil lastninsko pravico na zemljišču, saj se gradnji ni upiral. Darilna pogodba med toženko in njenim očetom je bila sklenjena šele dve leti po sklenitvi zakonske zveze in je tožnik še pred prenosom lastninske pravice z darilno pogodbo z gradnjo pridobil lastninsko pravico na podarjenem zemljišču. Ne gre za vlaganja v nepremičnino, temveč za novonastali objekt v času trajanja zakonske zveze, zato sodišče ne bi smelo odločati na podlagi določb ZTLR glede vlaganj. Ker je zmotno uporabilo materialno pravo, je sodišče prve stopnje ugotavljalo napačna dejstva. Primarno bi moralo ugotavljati, glede na to, da je tožnik gradil na tujem zemljišču, ali je na njem pridobil lastninsko pravico. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju bi moralo zaključiti, da v skupno premoženje pravdnih strank dejansko sodi objekt z zemljiščem (načelo superficies solo cedit). Ne vzdrži zaključek, da je darilo toženkinega očeta predstavljalo zemljišče z objektom do tretje gradbene faze. Pravdni stranki sta namreč na zemljišču zgradili objekt, šlo je za celotno gradnjo in ne za posamezna vlaganja v nepremičnino. Kako je potekala gradnja in kdo je pri gradnji sodeloval, je podrobno pojasnil, njegove trditve so potrdile tudi v postopku zaslišane priče. Prepisuje dele izpovedb prič in zatrjuje, da je v času zakonske zveze pri gradnji sporne nepremičnine sodeloval. To pa pomeni, da nepremičnina predstavlja premoženje, ki sta ga pravdni stranki ustvarili z delom. Sodišče prve stopnje pa je svoje zaključke oprlo le na pristranske izpovedi prič toženke, ki so potrjevale prepozno konkretizirane trditve toženke. Zapisnik z naroka z dne 18. 11. 2016 je neuporaben, ker sodišče zaslišanj ni snemalo in je v zapisnik vneslo le to, kar se je zdelo pomembno sodnici. Priča A. A. na vprašanja pooblaščenke tožnika ni hotel odgovarjati, česar sodnica ni želela vpisati v zapisnik. Razen tega je pooblaščenka toženke priči sugerirala, kaj naj izpoveduje. Pričanje iz drugega postopka se ne more uporabiti v tem postopku, ker je bil postopek med drugimi strankami in tožniku ni bila dana možnost sodelovanja v njem. Tudi ob pričanju B. B. je prišlo do procesne kršitve, saj se ji je predočila izpovedba iz drugega postopka, napeljevalo se jo je k drugačni izpovedbi. Ko je sodišče postavilo izvedenca, je postalo jasno, da namerava odločati o podrednem zahtevku, kar pa se nato na presenečenje tožnika ni zgodilo, zato gre za sodbo presenečenja. Izvedenca sodišče ni postavilo zato, da bi ocenil, ali so vlaganja spremenila stanje in vrednost nepremičnine toliko, da je prišlo do spremembe njene identitete. To dejstvo, na katerega je oprlo izpodbijano sodbo, je sodišče ugotovilo samo, za kar pa nima ustreznega znanja, zato na te ugotovitve ne bi smelo opreti svoje odločitve. Tožnik se z izvedenskim mnenjem ni strinjal, saj ga niti razume ne in je utemeljeno predlagal novega izvedenca. Ker je pristranskemu mnenju izvedenca, ki je obremenjeno s strokovnimi napakami, argumentirano nasprotoval, bi moralo sodišče predlogu za postavitev novega izvedenca ugoditi. Ker je nepravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da sporna nepremičnina ne predstavlja skupnega premoženja pravdnih strank, je nepravilen tudi zaključek, da se ne more zahtevati delitve tega premoženja. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo ugoditi podrednemu zahtevku za izplačilo tožnikovega deleža na skupnem premoženju. Poziva sodišča naj se izjavi glede povečane vrednosti premoženja, ne razume, saj gre za celotno gradnjo in ne za vlaganja v nepremičnino. Vlaganja so bila narejena na zemljišče, ne v stanovanjski objekt. Ker ni bilo materialno procesnega vodstva v tej smeri, gre za sodbo presenečenja, zagrešena pa je tudi kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa je ustrezne trditve podal: vlaganja predstavlja objekt na zemljišču in se je za toliko povečala vrednost nepremičnine, vrednost objekta pa je izvedenec ocenil in bi moralo sodišče to upoštevati ter odločiti o podrednem zahtevku. Vtoževana terjatev namreč izvira iz skupnega premoženja, pa naj bo to povečanje vrednosti nepremičnine v smislu zgrajenega objekta na zemljišču ali pa konkretnih vlaganj v objekt.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

O očitanih procesnih kršitvah

5Neutemeljeno pritožnik sodišču prve stopnje očita kršitev pravil o prekluzijah. Sodišče pred pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 5. 9. 2013 strankama ni nudilo materialno procesnega vodstva po 285. členu ZPP o pravno relevantnih dejstvih za presojo vtoževanega zahtevka iz naslova skupnega premoženja pravdnih strank, do prekluzije pa lahko pride le, če sodišče na ustrezen, dovolj konkreten način pozove stranke, da dopolnijo pomanjkljive navedbe in dokazne predloge. Prekluzij po 286. členu ZPP sodišče ne sme razlagati tako togo, da bi bilo ogrožano vsebinsko odločanje o zadevi.¹

6Zapisnik o naroku 18. 11. 2016 je narejen skladno z določili ZPP o vodenju zapisnika. Ali se bo narok zvočno snemal, odloči sodnik (125.a člen ZPP). Če se o naroku piše zapisnik, ga narekuje sodnik, z njegovim dovoljenjem pa tudi drugi udeleženci na naroku (prvi odstavek 124. člena ZPP). Sodnik vodi postopek in odloči kaj je relevantno za razsojo in le to vnese v zapisnik. Stranke in drugi udeleženci na naroku pa imajo pravico ugovarjati zoper vsebino zapisnika, ugovori se zapišejo na koncu zapisnika (drugi, tretji in četrti odstavek 124. člena ZPP). Iz zapisnika o naroku z dne 18. 11. 2016 (list. št. 197 do 202 spisa) je razvidno, da se je pisal skladno z navedenimi določili. Predočenje izpovedb iz drugega sodnega postopka ni prepovedano. Nasprotno, sodišča se takega načina zaslišanja udeležencev postopka pogosto poslužijo, saj pripomore k hitrejši in pogosto tudi celovitejši razjasnitvi dejanskega stanja. Da bi se priče napeljevalo k drugačni izpovedbi, iz zapisnika, ki je javna listina, zato se, dokler ni dokazano drugače, šteje da je dogajanje zapisano pravilno (224. člen ZPP), ne izhaja, da bi bilo pričam sugerirano, kako naj izpovedujejo. Tožeča stranka bi morala, da bi to dokazala, podati konkretne pripombe na zapisnik, dejansko pa so njene pripombe le pavšalne.

7Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča o neutemeljenosti predloga tožeče stranke za angažiranje drugega izvedenca. Dokaz z izvedencem mora sodišče izvesti tako, kot je določeno v členih 251 do 254 ZPP. V primeru vsebinskih pripomb strank na izvedensko mnenje je treba dvome in očitane pomanjkljivosti mnenja odstraniti tako, da se zahteva dopolnitev mnenja, in sicer pisna ali pa z zaslišanjem izvedenca (254. člen ZPP). Sodišče je v obravnavani zadevi dvakrat pridobilo dodatno pisno mnenje izvedenca in ga tudi zaslišalo na naroku. Izvedenec je strokovno argumentirano odgovoril na vse pripombe tožeče stranke, zato pritožbene navedbe o nerazumljivosti mnenja niso utemeljene. Izvedenec je s strokovnimi argumenti ovrgel trditve tožeče stranke o zmotni oceni vrednosti ocenjevane nepremičnine.

8Tudi očitane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Tožeča stranka se je lahko izjavila o vseh pravno relevantnih dejstvih in okoliščinah, ki so se do sedaj obravnavale. Res pa je, kar bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, da se zaradi zmotne uporabe materialnega prava niso obravnavala vsa pravno relevantna dejstva.

Dejansko stanje

9Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi naredilo 8. členu ZPP skladno, to je celostno dokazno oceno. Pritožba je s poudarjanjem le delov izpovedb strank in prič, s katerimi skuša podkrepiti svoje videnje zadeve, ne omaje. Pri trditvah komu je toženkin oče podaril zemljišče, si tožnik prihaja v nasprotje celo s svojimi navedbami v tožbi, kjer je izrecno navedel, da je zemljišče brez dvoma posebno premoženje toženke, saj ji je parcelo podaril oče (prvi odstavek točke II. tožbe). Vsa tista dejstva, ki so odločilna za razsojo v tej zadevi in jih je sodišče prve stopnje obravnavalo, je ugotovilo pravilno.

Materialno pravo

10Sodišče prve stopnje je sicer izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč - določb ZZZDR o skupnem premoženju zakoncev in določb ZTLR o gradnji na tujem svetu, vendar pa jih je zmotno interpretiralo. Po drugem odstavku 51. člena ZZZDR je vse premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje, ki se po razvezi zakonske zveze razdeli (prvi odstavek 58. člena ZZZDR). Pri delitvi skupnega premoženja se skladno s 1. odstavkom 59. člena ZZZDR šteje, da sta deleža zakoncev na njem enaka, lahko pa dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženki njen oče podaril parcelo z do tretje gradbene faze zgrajeno hišo (vključno z okni in vrati). Materialnopravno pravilen je zaključek, da navedeno predstavlja posebno premoženje toženke. Dogradila pa sta po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča hišo tožnik in toženka, in to z z delom pridobljenimi sredstvi in lastnim delom, ob pomoči sorodnikov in prijateljev obeh. Na ta način sta vlagala skupno premoženje v posebno premoženje toženke. V takem primeru sodi v skupno premoženje z vlaganji povečana vrednost nepremičnine.² V vsakem primeru ta vlaganja predstavljajo skupno premoženje in je drugačen zaključek prvostopenjskega sodišča materialno pravno zmoten. Vprašanje je le, ali imajo vlaganja tudi stvarno pravne, ali le obligacijsko pravne posledice.

11V času veljavnosti ZTLR, ko sta hišo dograjevali pravdni stranki, se je lastninsko pravico na nepremičnini lahko pridobilo tudi z vlaganji v tujo nepremičnino na podlagi določb 24. do 26. člena ZTLR, vendar le, če so vlaganja (skupnega premoženja v posebno premoženje enega zakonca) toliko spremenila stanje in vrednost nepremičnine, da jo je bilo mogoče šteti za novo stvar. Pojem nove stvari je pravni standard, ki ga je treba napolniti z okoliščinami konkretnega primera. Zaključek ali gre za novo stvar v smislu določb ZTLR o gradnji na tujem, je materialno pravni zaključek. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče brez potrebnega znanja (mnenja izvedenca) zaključilo, da ne gre za novo stvar. Vprašanje pa je, ali je ta zaključek materialnopravno pravilen. Po stališču sodne prakse vlaganja v že dokončano hišo, tudi če so zelo obsežna, ne spreminjajo identitete nepremičnine. Če pa šele vlaganja omogočijo, da se nepremičnina lahko prične uporabljati, pa zgradba spremni identiteto.³

12Ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku zahtevek iz naslova skupnega premoženja gre. Če bo sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera ponovno presodilo, da z vlaganji skupnega premoženja pravdnih strank v toženki podarjeno premoženje ni prišlo do spremembe identitete nepremičnine, ki je predmet tega postopka, ni utemeljen primarno uveljavljeni stvarno pravni zahtevek tožnika. V tem primeru je predmet skupnega premoženja vrednost skupnih vlaganj oz. skupna terjatev do posebnega premoženja toženke, v višini vlaganj, ki so bila izvedena iz skupnih sredstev v času zakonske zveze. Pritožbeno sodišče še pripominja, da spor kljub temu, da gre za denarno terjatev, ne izgubi stvarno pravne narave in je treba vlaganja zakoncev presojati po določbah ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakoncema.

13Pri razsoji je potrebno upoštevati vsa vlaganja pravdnih strank v času njune zakonske zveze, odločilno je stanje, kakršno je bilo ob razvezi oz. razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank.

Odločitev višjega sodišča

14Nikoli v dosedanjem sojenju se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem višine deležev pravdnih strank na skupnem premoženj. Tožnik zatrjuje, da ima na skupnem premoženju višji delež od 1/2 (zakonska domneva), zato bo moralo sodišče o deležih pravdnih strank na skupnem premoženju presoditi po merilih iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR. Treba bo ugotoviti kakšne dohodke sta prejemali pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze, ali sta k ustvarjanju skupnega premoženja pripomogla tudi z drugimi premoženjskimi vložki, kakšna je bila njuna medsebojna pomoč, njuno angažiranje pri varstvu in vzgoji otrok, opravljanju domačih del, skrbi za ohranitev premoženja in vse druge prispevke pri upravljanju, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Gre za cele sklope pravno relevantnih dejstev, glede katerih pravdni stranki (predvsem tožena), niti še vseh relevantnih navedb in dokazov nista podali.⁴ Tudi dejstva in okoliščine, ki so pomembna pri presoji pravnega standarda, ali sta pravdni stranki s skupnimi vlaganji v toženki podarjeno nepremičnino njeno identiteto tako spremenili, da je prišlo do stvarnopravnih učinkov, bo treba ponovno presoditi. Izvesti bo torej treba še relativno obsežen dokazni postopek, v katerem bo treba vsa dejstva, ki se nanašajo na višino prispevkov pravdnih strank, prvič ugotavljati. Pritožbeno sodišče meni, da bo, glede na njegovo obsežnost, dokazni postopek hitreje in z manj stroški za stranke izpeljalo prvostopenjsko sodišče. Glede na naravo dela (senatno sojenje) drugostopenjsko sodišče veliko težje kot prvostopenjsko sodišče zagotovi kontinuirano razpisovanje narokov in dejstvo je, da ima (zaenkrat) tudi prostorske in tehnične⁵ možnosti za razpis obravnav zelo omejene. Tudi lokacijsko je prvostopenjsko sodišče pričam, postavljenemu izvedencu in tožeči stranki bližje, kar pomeni, da bo manj stroškov s prihodom na sodišče. Zato se je višje sodišče skladno z določbami 355. člena ZPP odločilo za izjemo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15Navodila za nadaljnji postopek so razvidna iz predhodne obrazložitve.

Stroški pritožbenega postopka

16Izrek o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo, ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oz. odpravilo pomanjkljivosti, ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenje.

¹ Komentar dr. A. Galiča k 286. členu v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, izdala GV Založba v Ljubljani, leta 2010.
² Gl. J. Hudej in I. Ščernjavič: Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, 127 (2010) 11-12.
³ Gl. sklep II Ips 40/2017, s katerim je bila razveljavljena odločba VSL II Cp 857/2016, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
⁴ Materialno procesno vodstvo je opravljeno v tem sklepu, zato pravdni stranki lahko še navedeta dejstva in predlagata dokaze, ki se nanašajo na odločanje o višini prispevkov pravdnih strank k ustvarjenemu skupnemu premoženju.
⁵ Nima naprav za snemanje glavnih obravnav.