VSRS Sodba II Ips 139/2011

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od vseh štirih tožencev zahteval nerazdelno plačilo odškodnine za premoženjsko (50,200.000 SIT) in nepremoženjsko (20,000.000 SIT) škodo, skupaj 70,200.000 SIT oziroma sedaj 292.939,41 EUR s pripadki. Tožbeni zahtevek proti prvi toženi stranki je tožnik utemeljeval s trditvami, da je sodišče v prejšnjem postopku kršilo pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, da je bil postopek predolg in da je sodišče nezakonito zavrnilo njegov predlog za odlog izvršbe, zaradi česar je v izvršilnem postopku prišlo do prodaje njegove s hipoteko obremenjene nepremičnine kljub dejstvu, da je o pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova še tekel revizijski postopek, v katerem je nato tožnik (delno) uspel. Protipravnost ravnanja drugega toženca je po tožnikovih trditvah podana zaradi prekoračitve pooblastila, ker je drugi toženec nepremičnino zastavil za zavarovanje terjatve iz posojilne pogodbe, v kateri je bila posojilodajalka fizična oseba in ne banka, kot je bilo zahtevano v tožnikovem pooblastilu. Pri tretji toženki je bila zavarovana odgovornost notarke, ki je kljub omejitvi v pooblastilu zapisala posojilno pogodbo s klavzulo o izvršljivosti s četrto toženko kot posojilodajalko. Slednja pa je po tožnikovih trditvah odgovorna, ker je sprožila izvršilni postopek, nato pa na prvi javni dražbi kupila nepremičnino, ki jo je kasneje prodala tretji osebi. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka proti prvi toženki temelji na presoji, da ni prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in da tudi sicer ni podana odškodninska odgovornost države, ker ni šlo za protipravno ravnanje sodišč. Odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka proti drugemu tožencu temelji na presoji o nesklepčnosti tega dela tožbe in je zato sodišče v tem delu izdalo nepravo zamudno sodbo ali tako imenovano zavrnilno zamudno sodbo. Tožbeni zahtevek proti tretji in četrti toženki je sodišče zavrnilo zaradi zastaranja.

2Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi tako, da je zaradi drugačne presoje o zastaranju razveljavilo prvostopenjsko sodbo v delu o zavrnitvi tožbenega zahtevka proti tretji toženki in četrti toženki ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, spremenilo pa je odločitev o povrnitvi stroškov drugemu tožencu. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo v odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka proti prvi toženki in drugemu tožencu.

3Tožnik v pravočasni reviziji proti zavrnilnemu delu drugostopenjske sodbe uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da se izpodbijani del drugostopenjske sodbe tako spremeni, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku proti prvi toženki in drugemu tožencu oziroma da se v tem delu sodba razveljavi in zadeva vrne drugostopenjskemu oziroma prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pomembnejše revizijske trditve bo revizijsko sodišče povzelo v nadaljevanju, ko bo hkrati nanje tudi odgovorilo. Na tem mestu pojasnjuje le, da je treba v tej zadevi uporabiti spremenjeno ureditev revizijskega postopka z zadnjo novelo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), saj je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novele (130. člen novele). To pomeni, da je tožnik glede na revizijsko vrednost spora sicer lahko vložil neposredno revizijo, da pa je revizijsko sodišče glede na sedanji prvi odstavek 371. člena ZPP pri presoji utemeljenosti revizije vezano na v njej uveljavljane razloge, saj ni več določena njegova dolžnost uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

4Revizija je bila vročena nasprotnim strankam, ki nanjo niso odgovorile. Glede na to, da je bilo o tožbenem zahtevku proti drugemu tožencu odločeno z zavrnilno zamudno sodbo, je bila v skladu s prvim odstavkom 375. člena ZPP poslana tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Revizija ni utemeljena.

O tožbenem zahtevku proti prvi toženki

6Dejansko podlago tega dela sodb obeh sodišč tvorijo ugotovitve, da je tožnik 11. 12. 1997 pooblastil drugega toženca, da lahko zastavi njegovo nepremičnino za zavarovanje kredita pri katerikoli banki. Kljub tej omejitvi je drugi toženec pri notarki 14. 9. 1998 sklenil posojilno pogodbo s klavzulo o izvršljivosti s četrto toženko in za zavarovanje zastavil tožnikovo nepremičnino. Tožnik je s tožbo izpodbijal veljavnost tega izvršilnega naslova s primarnim tožbenim zahtevkom za ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe, s katerim ni uspel, in s podrejenim tožbenim zahtevkom za ugotovitev njene neveljavnosti, s katerim je delno uspel, vendar šele na revizijski stopnji. S sodbo II Ips 413/2003 s 25. 11. 2004 je revizijsko sodišče v tem delu spremenilo sodbi obeh sodišč tako, da je (zaradi drugotoženčeve prekoračitve pooblastila) ugotovilo neveljavnost posojilne pogodbe v delu, ki se nanaša na zavarovanje posojila in vknjižbo zastavne pravice na tožnikovi nepremičnini. Ta pravdni postopek je trajal šest let in dva meseca, sodišče pa je odločalo na šestih stopnjah. V vmesnem času je tekel izvršilni postopek, v katerem je sedanji tožnik kot dolžnik vložil (le) predlog za odlog izvršbe, s katerim ni uspel niti v postopku na prvi niti na drugi stopnji. Tako je bila njegova nepremičnina 28. 6. 2004 na javni dražbi v izvršilnem postopku prodana in 27. 9. 2004 izročena četrti toženki kot kupcu (vse torej še pred odločitvijo revizijskega sodišča).

7Revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravno pravilnim razlogom pritožbenega sodišča, da tožnik ni upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo niti po pravilih o pravičnem zadoščenju zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, niti po klasičnih pravilih o odškodninski odgovornosti države za protipravno ravnanje državnih organov. Pravilna je presoja pritožbenega sodišča, da je prvostopenjsko sodišče kljub nepravilnemu sklicevanju na prehodno ureditev iz 25. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, za katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije (po izdaji prvostopenjske sodbe) ugotovilo neskladje z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) glede določenih kategorij oškodovancev, smiselno upoštevalo okoliščine, ki jih kot merila določa 4. člen navedenega zakona. Med razlogi, zakaj ni šlo za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je tudi ugotovitev, da je v šest let in dva meseca trajajočem postopku sodišče petkrat meritorno odločalo (najprej enkrat nemeritorno s sklepom o nepristojnosti, nato meritorno dvakrat sodišče prve stopnje, dvakrat sodišče druge stopnje in enkrat revizijsko sodišče), to pa tudi po presoji revizijskega sodišča ne pomeni zatrjevane kršitve. Revizija zmotno zatrjuje, da naj bi to bilo edino in zato nezadostno opravičilo za trajanje postopka. Pritožbeno sodišče je ugotovilo še, da ni šlo za zavlačevanja postopka ali za druge zastoje, temveč za drugačno pravno presojo materialnopravnih vprašanj. Sklicevalo se je še na druge ugotovljene okoliščine o poteku pravde. Revizijsko sodišče dodaja, da sporna pravna vprašanja niso bila enostavna, kar izhaja iz razlogov vseh odločb v prejšnjem sojenju in tudi že iz dejstva, da je tožnik kumuliral več tožbenih zahtevkov.

8Tožnik v postopku na prvi stopnji poleg kršitve pravice iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ni opredeljeno uveljavljal še kršitve pravice iz njenega 13. člena. Le omemba tega člena v pritožbi ni terjala obširnejšega odgovora pritožbenega sodišča, zato to ni storilo uveljavljane procesne kršitve. Revizijsko obširno utemeljevanje, zakaj naj bi bil v prejšnjem postopku tožnik prikrajšan tudi pri pravici do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP (ta pravica je urejena tudi v 25. členu URS), je prepozno in zato neupoštevno.

9V nadaljevanju revizija poudarja, da je bistveno za odločanje o odgovornosti prve toženke dejstvo, da je bila tožnikova hiša prodana v izvršilnem postopku še v času, ko je bil (revizijski) postopek ugotavljanja pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova v teku. Poudarjanje, da in zakaj naj bi izvršilno sodišče moralo ugoditi njegovemu predlogu za odlog izvršbe, je zmotno. Dosledna izpeljava tožnikovega stališča bi terjala, da bi bila odložitev vsaj nepremičninskih izvršb obvezna vedno, kadar bi bila vložena revizija. To pa bi bilo v nasprotju z zakonsko ureditvijo instituta odloga izvršbe. Tožnik v reviziji sicer graja zakonsko ureditev izvršilnega postopka, vendar v drugem delu (o pridobitvi lastninske pravice na javni dražbi kupljene nepremičnine ne glede na to, ali kasneje pride do razveljavitve ali spremembe sklepa o izvršbi), njegovo utemeljevanje odgovornosti prve toženke prav zaradi take zakonske ureditve pa pomeni v sedanji fazi postopka nedovoljeno razširjanje trditvene podlage spora.

10Revizijsko sodišče pritrjuje pravilnim razlogom pritožbenega sodišča, zakaj ni podana odškodninska odgovornost prve toženke za protipravno ravnanje sodišč. Ta odgovornost temelji na določbi 26. člena URS, po kateri ima vsak pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Protipravnost ravnanja je pravni standard, ki ga v vsakem posameznem primeru napolnjuje sodna praksa, ta pa lahko pri nedoločenih pravnih pojmih postavi tudi vsem sorodnim primerom enake okvire. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na Občni seji 24. 12. 1995 sprejelo pravno mnenje, da je pri presoji o protipravnosti sodnikovega ravnanja treba izhajati iz same narave njegovega dela. Zato tega pojma ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Sodna praksa je to mnenje dopolnila še z razlogi, da o sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo le, če sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali če je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso(1).

11Na opisano pravno podlago sta se pravilno sklicevali tako pritožbeno kot prvostopenjsko sodišče. Revizija te razloge sicer graja, vendar neutemeljeno, saj v njej ni argumentov, ki bi vsaj omajali opisana stališča sodne prakse. Zatrjevano nepravilno odločanje torej samo po sebi še ni protipravno v pomenu, ki bi utemeljeval odškodninsko odgovornost države. Drugačno stališče bi pomenilo, da bi moralo sodišče v vsakem tovrstnem odškodninskem sporu ponovno obravnavati argumente o spornem predmetu, ki so že bili obravnavani v sodni odločbi o tem predmetu. Namen sodnega postopka pa je, da se spor vsebinsko dokončno razreši in da se ta rešitev ne postavlja več pod vprašaj. Pravila o učinkih pravnomočnosti sodne odločbe bi se razvodenela, če bi bilo treba v odškodninski pravdi zaradi zatrjevano nepravilnega sojenja ponovno obravnavati že rešena vprašanja.(2)

12Pravkar pojasnjeno pomeni, da je neutemeljeno revizijsko stališče, da bi bilo treba vsebinsko obravnavati pravilnost in zakonitost odločitve izvršilnega sodišča o neutemeljenosti predloga za odlog izvršbe. Sodišči sta bili dolžni grajano odločitev obravnavati le v okvirih, ki so opisani v 10. točki te odločbe. Kar sta storili več, ni bilo potrebno. Revizijska trditev o drugačni sodni praksi izvršilnih sodišč pri odločanju o tem institutu je povsem nekonkretizirana in je zato ni mogoče obravnavati.

13Če ni protipravnega ravnanja, ni enega od štirih kumulativno zahtevanih elementov za obstoj odškodninske terjatve. Ta je naveden že v samem 26. členu URS, ostali pa izhajajo iz splošne ureditve odškodninske odgovornosti. Revizijsko stališče, da naj bi država v takih primerih odgovarjala ne glede na stopnjo krivde ali odgovornosti, je zmotno, predvsem pa prezre, da gre v tej zadevi za vprašanje same protipravnosti ravnanja sodnika in ne odgovornosti. Sklicevanje na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice o odgovornosti države je nekonkretizirano. Enako je bilo tudi v pritožbi, saj tožnik ni navedel nobenega konkretnega podatka (opravilne številke, imena stranke ali vsaj vsebinskega opisa primera). Tako povsem pavšalno sklicevanje ni zahtevalo odgovora pritožbenega sodišča in je s tem v zvezi uveljavljani procesni očitek neutemeljen.

O tožbenem zahtevku proti drugemu tožencu

14Razlog za izdajo zavrnilne zamudne sodbe o tožbenem zahtevku proti drugemu tožencu je nesklepčnost tega dela tožbe. Glede na razloge pritožbenega sodišča se je treba omejiti na vprašanje zadostne ali ustrezne trditvene podlage o vzročni zvezi med nedopustnim ravnanjem drugega toženca in zatrjevano škodo. Sklepčnost kot eden od kumulativno zahtevanih pogojev za izdajo zamudne sodbe je urejena v 3. točki prvega odstavka 318. člena ZPP: utemeljenost tožbenega zahtevka mora izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Če ne izhaja, mora sodišče po tretjem odstavku 318. člena ZPP s sodbo zavrniti tožbeni zahtevek. Ureditev neprave zamudne sodbe se je v ZPP spreminjala. Po ureditvi pred uveljavitvijo novele ZPP-A v letu 2002 in po uveljavitvi novele ZPP-D v letu 2008 je moralo sodišče v primeru nesklepčnosti tožbe pred izdajo zavrnilne zamudne sodbe tožnika najprej s sklepom pozvati, da jo popravi oziroma dopolni. V vmesnem času te obveznosti sodišča ni bilo. Zato se je glede ureditve v tem vmesnem času v sodni praksi uveljavilo stališče, da mora tožnik že v tožbi navesti vso dejansko podlago tožbe, ki (v celoti) utemeljuje njegov tožbeni zahtevek, saj mora sicer sodišče brez predhodnega poziva tožbeni zahtevek takoj zavrniti.(3) Takemu pravilnemu stališču je pripisati dejstvo, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene trditve o dodatni okoliščini, s katero je tožnik naknadno utemeljeval vzročno zvezo, in sicer po tem, ko ga je sodišče prve stopnje s sklepom o popravi s 25. 9. 2007 pozvalo, naj navede vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek, med drugim tudi, za kakšen del terjane odškodnine meni, da je odgovoren vsak posamezen toženec. Zato je neutemeljen revizijski procesni očitek pritožbenemu sodišču, da se ni ukvarjalo z vsemi trditvami, med njimi tudi s (kasnejšo) trditvijo, da je drugi toženec zavestno in naklepno pomagal četrti toženki, da je prišlo do realizacije spornega posla in v končni posledici do prodaje nepremičnine.

15Sklepčnost je materialnopravna kategorija in pritožbeno sodišče, ki je za razliko od revizijskega sodišča tudi po uveljavitvi novele ZPP-D še vedno dolžno opraviti uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je v tem okviru presojalo, kaj je lahko podlaga njegove materialnopravne presoje o sklepčnosti tožbenega zahtevka: gre za navedbe v sami tožbi. V njej je tožnik drugemu tožencu očital le prekoračitev pooblastila, ki naj bi skupaj z ravnanjem ostalih treh tožencev privedla do zatrjevane škode. Neresnična je revizijska trditev, da naj bi zatrjeval tudi, da drugi toženec posojila sploh ni prejel. V tožbi in še precejšen del postopka na prvi stopnji je izražal le svoj dvom, ali je do izročitve denarja res prišlo, čeprav v pogodbi piše drugače. Revizijsko sklicevanje na vsebino izpovedi drugega toženca v tem postopku je povsem zgrešeno, saj se nanaša na dokazni postopek, ki pa se glede tožbenega zahtevka proti drugemu tožencu sploh ni izvajal. Zmotna je tudi trditev, da naj bi se pritožbeno sodišče ukvarjalo z odločanjem o samem obstoju vzročne zveze, saj se je ukvarjalo le z vprašanjem, ali so o tem podane zadostne trditve.

16Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da v tožbenih trditvah manjka logična povezava med nedopustnim ravnanjem drugega toženca, torej prekoračitvijo pooblastila, in prodajo tožnikove zastavljene nepremičnine v izvršilnem postopku ter s tem povezano premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Zastava tožnikove nepremičnine sama po sebi ne pomeni prekoračitve pooblastila, saj je bil drugi toženec pooblaščen prav za tako ravnanje. Do prekoračitve je prišlo le v izbiri posojilodajalca. Zato so razumljivi razlogi obeh sodišč, da bi moral tožnik pojasniti zahtevano omejitev, da sme biti posojilodajalec le banka. Sama zastava je zavarovanje posojilodajalčeve terjatve ne glede na to, ali je to fizična ali pravna oseba. V primeru neplačila dolga ne vlagajo izvršilnih predlogov na podlagi hipotekarnega zavarovanja le fizične, ampak tudi ali celo predvsem pravne osebe oziroma banke. Zato je tožnik v tožbi nezadostno utemeljeval okoliščine, ki so lahko podlaga pravno upoštevne vzročne zveze. Ni namreč vsak naravni vzrok tudi pravno upošteven vzrok. Ali: vzročna zveza ni kakršnakoli naravna povezava med vzrokom in posledico. Zastava nepremičnine sama po sebi ne pripelje do njene prodaje v izvršilnem postopku. Do tega pride predvsem v primeru, ko dolžnik ne vrne dolga. Glavni in odločilni vzrok je torej drugje. Tožnik o vsem tem v tožbi ni navedel ničesar in tudi ni pojasnil svoje pasivnosti v izvršilnem postopku, v katerem je vložil le predlog za odlog izvršbe in ničesar drugega (če je dvomil v izročitev posojila, je imel na razpolago učinkovitejša pravna sredstva).

17Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče tožnikovo neutemeljeno revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj II Ips 35/98, II Ips 556/2002, II Ips 660/2007.

Op. št. (2): Primerjaj III Ips 142/2005.

Op. št. (3): Primerjaj II Ips 359/2006, II Ips 840/2007.