VSL Sklep I Cp 2307/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1V izpodbijanem sklepu je sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere bi bila tožena stranka dolžna z nepremičnine z ID znakom parcela št. ... odstraniti parkirana osebna in tovorna vozila in bi ji sodišče prepovedalo: opravljati vsakršno nekmetijsko dejavnost, uporabo naprave za hlajenje vozil, voziti, parkirati, nakladati in razkladati, popravljati in vzdrževati vozila ter zažigati odpadni material. Zavrnjen je tudi podredni predlog, na podlagi katerega naj bi toženi stranki prepovedalo: dodatno utrjevati in z gramozom nasipavati nepremičnino z namenom širjenja območja opravljanja avtoprevozniške dejavnosti, voziti in parkirati, nakladati in razkladati, popraviti in vzdrževati vozila ter zažigati odpadni material.

2Odločitev sodišča po odvetniku v izredno obsežni pritožbi izpodbija tožeča stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. V obrazložitvi navaja, da je dogovor, ki so ga stranke postopka sklenile 7. 5. 2015, ničen, ker nasprotuje prisilnim predpisom, in sicer 71. členu Ustave RS, ki predpisuje posebno varstvo kmetijskih zemljišč ter določbam Zakona o kmetijskem zemljišču. Iz določila 140. člena OZ sledi, da tožeče stranke s podpisom sporazuma niso mogle veljavno privoliti v škodljive posledice, ki so jim nastale zaradi nezakonite dejavnosti tožene stranke. Sodišče se do razlogov za ničnost sporazuma ni opredelilo. Poleg tega je bil sporazum podpisan pod pogojem, da tožena stranka uredi vse potrebno za opravljanje svoje dejavnosti. Tega pogoja tožena stranka ni izpolnila, ker dovoljenja za izvajanje gospodarske dejavnosti na kmetijskem zemljišču ni dobila. Ker se sodišče do naštetih pravno relevantnih okoliščin ni opredelilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in odločitve ni mogoče preveriti. Izpostavlja, da tožena stranka nikoli ni nasprotovala navedbam tožeče o emisijah, ki izhajajo iz njenega zemljišča. Branila se je, da so vsi vplivi, ki izhajajo iz njenega zemljišča, krajevno običajni glede na število registriranih gospodarskih subjektov v Občini X. in bližino avtoceste. Na koncu zaključuje, da pritožniki niso dolžni trpeti hrupa, prahu in izpušnih plinov, ki izhajajo iz nezakonite dejavnosti. Sodišče ni upoštevalo, da je stanovanjska hiša tožečih strank obkrožena s kmetijskimi zemljišči, da je to okolje mirno in neobremenjeno s hrupom, prahom in izpustnimi plini, zato bi moralo v tem kontekstu emisije označiti kot prepovedane. Škodljive vplive tožeča stranka trpi že od leta 2015, zdravstvene težave so se kopičile ter stopnjevale in v juniju 2018 dosegle nivo, ko so stranke morale poiskati zdravniško pomoč.

3Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V postopku na prvi stopnji, niti v pritožbenem postopku ni sporno, da je toženec zemljišče nasul z namenom, da ga uporablja za parkiranje tovornjakov. Tožniki to označujejo za protipravno, ker dovoljenja za opravljanje dejavnosti na svojem zemljišču nima. Tovornjaki povzročajo hrup, smrad ter dvigujejo prah, kar vse se odraža v neugodnih posledicah na zdravju, zato zahtevajo prepoved opravljanja dejavnosti in odstranitev vseh virov, ki povzročajo emisije.

6Sodišče prve stopnje je odločitev, da tožbeni zahtevek ni verjetno utemeljen, pravilno oprlo na pravila sosedskega prava (99. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ)) in 133. člen Obligacijskega zakonika (OZ), na osnovi katerega lahko lastnik, ki mu grozi nastanek škode, od vsakogar zahteva, da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanek vznemirjanja in škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. Primerno je upoštevalo dejstvo, da je lastninska pravica absolutna, kar velja tako za tožečo kot toženo stranko, in da je torej lastnik tisti, ki stvar uporablja in uživa na najobsežnejši način ter z njo razpolaga (prvi odstavek 37. člena SPZ). Zato je toženca pri uporabi njegovega zemljišča mogoče omejiti samo zaradi eventuelnega prekomernega vpliva na sosednje zemljišče (prepovedane emisije – 75. člen SPZ). Samo prekomerne emisije imajo lahko za posledico protipravno vznemirjanje.

7Pravno nepomembno je, ali ima tožena stranka dovoljenja za opravljanje dejavnosti na svojem zemljišču, kot tudi ali ima namen dejavnost širiti. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožeča stranka zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da je vsaka emisija, ki izhaja iz nedovoljenega opravljanja gospodarske dejavnosti, protipravna, ni postavila zahtevka, naj toženec izvede ukrepe, ki bodo prepovedano emisijo zreducirali na dovoljeno mero, niti ne navaja zakaj tega ni storila (133. člen OZ).

8Zato v tej fazi postopka ni mogoče s stopnjo verjetnosti zaključiti, da je tožbeni zahtevek na odstranitev vzroka emisije utemeljen. Tudi navedbe o smradu, prahu in izpušnih plinih, ki naj bi presegale krajevno običajen način, niso bile prikazane s stopnjo verjetnosti, še posebej ne hrup, ki je merljiv in bi ga lahko tožeča stranka dokazovala le s pomočjo strokovnjaka izvedenca, ki je usposobljen za takšne meritve. Tudi zdravniško potrdilo ni ustrezen dokaz, da emisije presegajo običajne krajevne razmere (73. člen SPZ).

9Verjetnost terjatve tožeče stranke ni izkazana, ker ni uspel s stopnjo verjetnosti prepričati sodišča, da emisije v obliki hrupa, prahu in izpušnih plinov presegajo krajevno običajen način, in ker ni navedla, zakaj ni postavila zahtevka za izvedbo ukrepov, ki bi emisije zmanjšali na krajevno dopusten način (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Zato se pritožbeno sodišče do utemeljenosti drugih pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni za izdajo začasne odredbe, ne bo opredeljevalo.

10Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep v celoti potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.