VSL Sklep I Cp 817/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške tega pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo plačilni nalog Pl 4/2017 z dne 20. 10. 2017 in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo v postopku s tožbo po določilih pravdnega postopka.

2Pritožuje se tožnik, uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kršitev 14., 22. in 25. člena Ustave RS (URS) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Sodišče ni navedlo razlogov, zakaj meni, da je ugovor obrazložen. S tem mu je bila kršena pravica do izjave in je podana kršitev po 8. točki 339. člena ZPP in kršitev 22. člena URS. Poleg tega je sklep zaradi nezadostnega argumentiranja nerazumljiv. Toženca v ugovoru nista navedla pravno pomembnih dejstev in predložila pravno pomembnih dokazov, gre za pavšalne in nekonkretizirane navedbe. Krši se tudi pravica do pritožbe po 25. členu URS, saj če ni konkretnih razlogov, se ni mogoče normalno pritožiti in preveriti, na kakšna dejstva in dokaze se toženca sklicujeta v ugovoru. Kršen je tudi 14. člen Ustave (enakost pred zakonom) in pravica do poštenega postopka po 6. členu EKČP. Obrazložena in izčrpno argumentirana sodna odločba je bistven del poštenega postopka, sodišče pa ni navedlo nič glede dejstev in dokazov tožencev oz. zakaj je štelo, da je ugovor obrazložen. Tako je kršilo tudi pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS. Iz vsebine ugovora je razvidno, da je nekonkretiziran in pavšalen. Toženca osporavata formalni pogoj, da niso priložene verodostojne listine v originalu, kar na pamet, sodišče pa ne pove, ali je to res ali ni. Glede računa 3/17 je priložen popravek, sporna je le razlika med 1.507,54 EUR in 1.835,21 EUR in bi sodišče lahko razveljavilo plačilni nalog kvečjemu za razliko. Nepravilen obračun DDV zatrjujeta pavšalno za vse račune. Večina računov sploh nima obračunane poštnine. Tudi v zvezi s tem bi sodišče lahko plačilni nalog razveljavilo kvečjemu za minimalno razliko. Da vse storitve niso bile opravljene, toženca navajata pavšalno in nekonkretizirano, čeprav sta imela dovolj časa za konkretizacijo trditev. Ali je bil DDV odvajan, nima zveze z zadevo. Toženca določene storitve priznavata, torej se ne more razveljaviti plačilni nalog v celoti. Trditev toženca, da sta plačala 500,00 EUR na osnovi plačilnega naloga na roke, nima zveze s to zadevo. Če je prvi toženec v postopku osebnega stečaja, se zoper njega plačilni nalog ne more razveljaviti.

3Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, katera procesna dejanja sta stranki opravili, materialno pravno podlago za svojo odločitev, ki je drugi odstavek 436. člena ZPP, ter zaključilo, da je vloženi ugovor pravočasen in obrazložen. Obrazložitev je sicer res zelo skopa, kljub temu pa po prepričanju višjega sodišča tožniku niso bile kršene procesne in ustavne pravice.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za to kršitev gre, kadar ima sklep takšne pomanjkljivosti glede izreka oziroma razlogov, zaradi katerih se ga ne more preizkusiti. V postopku pri ugovoru zoper plačilni nalog sodišče preizkuša obrazloženost ugovora, ne pa vsebinske utemeljenosti. Gre za preizkus z vidika pravilne uporabe materialnopravne določbe drugega odstavka 435. člena ZPP, ki predpisuje kriterije za obrazloženost ugovora, in je sklep, s sicer skopo obrazložitvijo, v povezavi z vsebino ugovora mogoče preizkusiti. Zato po ustaljeni sodni praksi v primeru ocene, da je ugovor obrazložen, sodišču prve stopnje ni treba podrobneje navajati razlogov o tem, zakaj šteje ugovor tožene stranke obrazložen. Tožniku je bil ugovor tožencev vročen pred izdajo izpodbijanega sklepa, torej je bil z navedbami v ugovoru seznanjen in se je o njih tudi izjavil: prvič v odgovoru na ugovor in sedaj še v pritožbi. Pravica do izjave mu tako vsekakor ni bila kršena. Obseg obrazložitve sodne odločbe je odvisen tudi od vrste sodne odločbe. Meritorne odločbe zahtevajo visok standard obrazložitve. Obravnavani sklep, ki dejansko predstavlja začetek kontradiktornega postopka med strankama, pa ne zahteva visokega standarda obrazložitve, saj se bo moralo o vseh pravno relevantnih trditvah strank izjaviti sodišče v pravdnem postopku, ki bo sledil.

7Stališče prvostopenjskega sodišča, da gre za obrazložen ugovor, je materialnopravno pravilno. Skladno z drugim odstavkom 435. člena ZPP mora tožena stranka v ugovoru zoper plačilni nalog navesti dejstva, s katerimi utemeljuje ugovor in predlagati dokaze, sicer se šteje, da je ugovor neutemeljen. Enako ureja Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) glede ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (62. člen ZIZ). Skladno z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 9. 12. 1999 so v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pravno pomembna tista dejstva, ki imajo lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična. Tudi v obravnavni zadevi je zato treba za presojo vprašanja (ne)obrazloženosti ugovora zoper sklep o plačilnem nalogu upoštevati to pravno mnenje¹ in sodno prakso, ki mu je sledila.

8Načeloma velja, da nihče ni nikomur nič dolžan, dokler se ne dokaže nasprotno. Toženca v ugovoru priznavata, da sta sicer z dolžnikom bila v poslovnem razmerju in mu nekaj dolgujeta, vendar ne vse in v takšni višini kot zahteva tožnik. Konkretno prerekata račun št. 3/2017. Tudi ugovor o napačnem obračunu 22 % DDV na poštne storitve na vseh računih, je dovolj konkretiziran, da je mogoč odgovor nanj in obravnava ugovora v pravdnem postopku. Navedbe, da vse storitve niso bile opravljene, da storitve niso bile obračunane skladno z odvetniško tarifo, da obračuni niso v skladu z opravljenimi storitvami, so sicer res pavšalne, vendar sta toženca pojasnila, da zaradi kratkega roka za podajo ugovora nista mogla pridobiti vseh podatkov v zvezi s tem, zato bosta to pojasnila kasneje. Navajata tudi, da sta tožniku 500,00 EUR že plačala, ne vesta pa kaj sta s tem poplačala. V zvezi s temi trditvami sta priložila listinske dokaze in predlagala svoje zaslišanje. Prvi toženec je podal tudi dokazno podprto trditev, da je od 19. 5. 2017 v postopku osebnega stečaja. Začetek postopka osebnega stečaja učinkuje na vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka (252. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Vse povzete navedbe so pravno pomembna dejstva, saj bi toženca na njihovi podlagi lahko dosegla (vsaj delno) zavrnitev zahtevka, če se bodo izkazala za resnična.

9Višje sodišče opozarja še, da je z dnem, ko je objavljen oklic o začetku osebnega stečaja, stečajni dolžnik omejeno poslovno sposoben (386. člen ZFPPIPP) in ga zastopa stečajni upravitelj.

10Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je na podlagi drugega odstavka 436. člena ZPP plačilni nalog razveljavilo in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločilo v pravdnem postopku. Pritožbene trditve niso utemeljene, pa tudi nobene uradoma upoštevne kršitve, ki sto taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

11Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker s pritožbo ni uspel, tožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

¹ Prim. sklep VSK Cpg 291/2007.