435. člen ZPP

ZPSPP najemodajalčevega zahtevka za sodno odpoved najemne pogodbe ne pogojuje s predhodnim obveščanjem najemnika o nameravani odpovedi. Najemnika namreč varuje (vsaj enoletni) odpovedni rok, ki začne teči od trenutka, ko je najemnik z odpovedjo seznanjen, pri čemer je dan izročitve oziroma prevzema poslovnih prostorov v odpovedi lahko določen tudi opisno (z opredelitvijo začetka teka odpovednega roka in njegove dolžine).

Materialno pravo je z vidika pravdnega uspeha strank enako pomembno kot dejanska podlaga spora. Razlike med dejstvi in dokazi na eni strani ter pravnimi pravili na drugi strani zato ni niti v zvezi s pravico do izjavljanja (in v zvezi s tej pravici odgovarjajočo obveznostjo sodišča do opredelitve), ki se nanaša(ta) tudi na izražanje pravnih naziranj. Ker je tako, toženkine meritorne obrambe ni mogoče omejiti na dejansko podlago spora (negatio, exceptio), temveč se lahko toženka brani (tudi izključno) z utemeljevanjem nesklepčnosti tožbe oziroma nasprotovanjem tožničinim pravnim zaključkom. V primeru mandatne tožbe ni nič drugače. Obrazloženosti ugovora zoper plačilni oziroma izpraznitveni nalog zato ni pravilno omejevati na primere, ko je ugovor oprt na trditve in dokaze o takšnih dejstvih, ki so pravno pomembna tudi po prepričanju nasprotne stranke ali sodišča, temveč je treba toženki dopustiti možnost, da ga utemeljuje (lahko tudi izključno) na nasprotovanju pravnim zaključkom tožnice. Ker se plačilni oziroma izpraznitveni nalog izda brez predhodne kontradiktorne obravnave (433. člen ZPP) in ker ga lahko toženka izpodbija samo z obrazloženim ugovorom, bi bila drugačna ra

V tej fazi postopka je bila naloga sodišča (zgolj) v presoji obrazloženosti (oz. utemeljenosti) toženčevega ugovora. Predhodni preizkus tožbe in s tem tudi aktivne legitimacije tožnikov ter njune pravne koristi, je prepuščen sodišču prve stopnje v nadaljnjem kontradiktornem pravdnem postopku.

V tej fazi postopka je bila naloga prvostopenjskega sodišča (zgolj) v presoji ali toženkin ugovor izpolnjuje zahtevani standard obrazloženosti. Ugovor je obrazložen, če stranka navede dejstva, ki so pravno pomembna in za njihovo dokazovanje predlaga dokaze. Pravno pomembna so tista dejstva, ki lahko imajo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se v pravdnem postopku, ki bo sledil izpodbijanemu sklepu, izkažejo za resnična. To zahtevo je toženka izpolnila, ko je navedla, da najemnine za stanovanje, ni bila dolžna plačevati. Resničnost tega dejstva bi pogojevala zavrnitev tožbenega zahtevka. Hkrati je navedla dejstva, na katerih temelji navedeni zaključek in za njihovo dokazovanje predlagala dokaze. S tem je izpolnila tudi drugo zahtevo za zaključek o obrazloženosti ugovora. Ker je toženkin ugovor obrazložen, je prvostopenjsko sodišče pravilno z izpodbijanim sklepom razveljavilo nalog za izpraznitev stanovanja (drugi odstavek 436. člena ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 112.a člena SZ-1).

Ugovor je obrazložen, kadar dolžnik (v predmetni zadevi toženka) navede pravno pomembna dejstva, ki lahko povzročijo zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična, in zanje predloži dokaze. Dolžnik torej mora zatrjevati pravno pomembna dejstva, na podlagi katerih bi bil lahko tožbeni zahtevek zavrnjen, če bi se izkazala za resnična. Trditve o takšnih dejstvih morajo biti konkretne in določne.

Ker tožena stranka vtoževane terjatve ni poravnala niti do konca maja 2022, kot je sama zatrjevala odlog plačila, ni prišlo do dogovora o novem roku za plačilo obveznosti.

Stališče pritožbe, da ugovor ni obrazložen, ni pravilno. Toženec je namreč v ugovoru navedel, da niso podani pogoji za enostransko odpoved najemne pogodbe, ker bi morala tožnica pred sodno odpovedjo izvesti s pogodbo dogovorjeni poskus sporazumne odpovedi pogodbe. Za to dejstvo je tudi predlagal dokaze. Gre za pravno pomembno dejstvo, ki lahko povzroči zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkaže za resnično. Pritožbeno oporekanje resničnosti te trditve pa ne more napotovati na sklep, da je ugovor neučinkovit.

Toženec priznava, da tožniku dolguje plačilo najemnine in stroškov za stanovanje, višina dolga za izpodbijano odločitev ni relevantna. Kdo najeto stanovanje uporablja in kakšni so razlogi za toženčevo slabo finančno stanje, prav tako ni relevantno. Sodišče pomoč pri dogovarjanju strank ponudi v okviru predstavitve možnosti za sklenitev sodne poravnave, če do dogovora strank ne pride, pa odloči skladno z zakoni in sodno prakso.

Za obrazloženost ugovora zadošča, da toženec s podanimi navedbami nasprotuje tožnikovi terjatvi. Tožnik pa je tisti, ki mora dokazati obstoj toženčeve pogodbene obveznosti. Ker je ugovor jasen, ga je sodišče prve stopnje pravilno presojalo in ugovoru ugodilo ter plačilni nalog razveljavilo.

Ugovor je obrazložen, če so v njem navedena dejstva, s katerimi ga stranka utemeljuje in predlagani dokazi. V nasprotnem se šteje, da je ugovor neutemeljen. Toženec se je v ugovoru skliceval na nekakšen ustni dogovor o poravnavi dela najemnine s svojimi storitvami. Vendar pri tem ni navedel, za katere storitve in kakšen znesek poplačila naj bi pri tem šlo, niti kdaj naj bi ta njegova nasprotna dajatev (storitev) zapadla v plačilo. V zvezi s tem tudi ni podal nobenih dokaznih predlogov. Njegove navedbe so povsem pavšalne in dokazno nepodkrepljene.

Sodišče prve stopnje je v izpraznitvenem nalogu določilo začetek teka roka z dnem vročitve tega naloga tožencema. Slednjima poleg naloga ni vročilo tožbe tožeče stranke, ki vsebuje odpoved najemne pogodbe, kar je povzročilo, da je bil nalog izdan brez pravnega temelja oziroma preuranjeno, saj najemni pogodbi tožencema še nista bili odpovedani. Brez vročene odpovedi odpovedni rok ne more začeti teči. Z naknadno vročitvijo odpovedi in delno popravo izpraznitvenega naloga je ravnalo nepravilno in v nasprotju z določbami ZPP in ZPSPP. Sodišče prve stopnje bi moralo po izdaji naloga ob utemeljenem ugovoru tožencev, da jima najemni pogodbi (zaradi nevročene odpovedi) nista bili odpovedani in odpovedni rok ne teče, izpraznitveni nalog s sodbo razveljaviti in odločiti o tožbenem zahtevku, pri tem pa upoštevati pravilen iztek odpovednega roka.

Za obrazloženost ugovora zadošča, da toženec s podanimi navedbami nasprotuje tožnikovi terjatvi. Tožnik pa je tisti, ki mora dokazati obstoj zatrjevane toženčeve pogodbene obveznosti.

Za odločitev o stroških pri umiku tožbe skladno s sodno prakso ni pravno odločilno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen. Stroškovna odločitev je odvisna od tega, ali je umik tožbe res posledica toženčeve izpolnitve zahtevka ali ne in od tega, ali je tožeča stranka zahtevek po izpolnitvi pravočasno umaknila. Ker je tožeča stranka umaknila zahtevek zaradi njegove izpolnitve in je to storila takoj, ko je izvedela, da postopek z izdajo izpraznitvenega naloga, navkljub dejstvu, da je tožena stranka poslovne prostore po vročitvi izpraznitvenega naloga izpraznila, zaradi ugovora tožene stranke ni bil zaključen, so izpolnjeni pogoji za uporabo izjeme glede stroškov ob umiku tožbe po prvem odstavku 158. člena ZPP.

Ugovor tožencev zoper plačilni nalog vsebuje vse bistvene sestavine, kot jih za popolno vlogo (pritožbo) predpisuje ZPP, saj je na njem navedena opravilna številka plačilnega naloga, zoper katerega se vlaga, prav tako je ustrezno podpisan s strani drugega toženca, ki zastopa tudi prvo toženko (pooblastilo je v spisu).

V ugovoru zoper sklep o plačilnem nalogu so (tako kot v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine) pravno pomembna tista dejstva, ki imajo lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična (drugi odstavek 435. člena ZPP in drugi odstavek 61. člena ZIZ). Za odločitev v obravnavanem primeru so odločilna dejstva, da sta toženca tožniku podelila mandat za opravo odvetniških storitev ter da je tožnik vsa dela v izstavljenih računih opravil oziroma, da je poverjeno delo opravil pošteno, kar pomeni, da je tožnik tožencema utemeljeno izdal vtoževane račune oziroma posledično, da to dejstvo ne more imeti za posledico zavrnitve tožbenega zahtevka (ampak celo nasprotno).

V postopku pri ugovoru zoper plačilni nalog sodišče preizkuša obrazloženost ugovora, ne pa vsebinske utemeljenosti. Zato po ustaljeni sodni praksi v primeru ocene, da je ugovor obrazložen, sodišču prve stopnje ni treba podrobneje navajati razlogov o tem, zakaj šteje ugovor tožene stranke za obrazložen. O vseh pravno relevantnih trditvah strank se bo moralo izjaviti sodišče v pravdnem postopku, ki bo sledil.

Po mnenju pritožbenega sodišča je pravno sredstvo zoper sklep strokovnega sodelavca ugovor, ker o njem odloči sodnik sodišča prve stopnje (podobno kot je po prvem odstavku 435. člena ZPP dopusten ugovor zoper plačilni nalog, ki ga po prvem odstavku 433. člena ZPP izda strokovni sodelavec, ali kot je zoper sklep o vpisu, ki ga izda zemljiškoknjižni pomočnik, po prvem odstavku 157. člena Zakona o zemljiški knjigi - v nadaljevanju ZZK-1c dovoljen ugovor, o katerem po 2. točki drugega odstavka 127. člena ZZK-1c odloča zemljiškoknjižni sodnik, ipd.), kar ustreza tudi določbi 35. člena ZPP, da o pritožbi zoper odločitev okrajnega ali okrožnega sodišča odloča višje sodišče.

435. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bil spremenjen (ZPP-A, Ur.l. RS, št. 96/02) tako, da je na novo določil, da mora biti ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog obrazložen, pri čemer mora ta stranka v njem navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predlagati dokaze, sicer se šteje, da je ugovor neutemeljen (2. odst.).

Dolžnik je delno ugovarjal terjatvi po treh od večih računov; v ostalem (neugovarjanem delu) pa je postal sklep o izvršbi pravnomočen.

Dolžnik je ugovarjal terjatvi po enem od več računov; v ostalem (neugovarjanem) delu pa je postal sklep o izvršbi pravnomočen.