VSRS Sodba I Ips 33582/2012

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 28. 6. 2017 odločilo, da se oškodovani Z. T. za zastopanje po pooblaščenem odvetniku mag. Milanu Vajdi prizna odvetnikova nagrada v znesku 2.555,00 evrov, materialni izdatki v višini 20,00 evrov in 22% DDV v znesku 562,10 evrov, kar v skupni višini znese 3.137,10 evrov. Ta znesek je v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa obsojeni B. M. dolžan nakazati na poslovni račun zagovornika. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 29. 9. 2017 pritožbi obsojenčevih zagovornikov deloma ugodil in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani spremenil tako, da je obsojenec dolžan priznani znesek nakazati na fiduciarni račun pooblaščenca oškodovanke, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

2Obsojenčevi zagovorniki vlagajo zoper pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti, katere težišče predstavlja uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z drugim odstavkom 97. člena ZKP. Po mnenju zagovornikov sta sodišči nižjih stopenj citirane zakonske določbe arbitrarno in nelogično razlagali, zato je izpodbijani sklep obremenjen tudi s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da oškodovanki za zastopanje po pooblaščenem odvetniku prizna odvetnikovo nagrado za njegov pristop na en narok za glavno obravnavo dne 14. 7. 2015 v znesku 150,00 evrov, osnovno nagrado v znesku 155,00 evrov, materialne izdatke v znesku 20,00 evrov in 22% DDV v znesku 71,50 evrov, skupno torej v višini 396,50 evrov ter ta znesek naloži v plačilo obsojencu, ki naj ga nakaže na fiduciarni račun pooblaščenca oškodovanke. Podredno zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

3Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh je v odgovoru z dne 7. 11. 2018, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti, ki je vložena zoper drugo odločbo, ne izpostavlja pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Pritrdil je stališču zunajobravnavnega senata, po katerem je pooblaščenec oškodovanke upravičen do plačila nagrade tudi za tiste naroke za glavno obravnavo, ki se jih ni udeležil osebno. Ker za vsebinsko obravnavo zahteve niso izpolnjene procesne predpostavke po prvem odstavku 420. člena ZKP, vrhovni državni tožilec predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrže.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, da se o njem izjavijo. Obsojenec izjave ni podal, zagovorniki pa so vztrajali pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5Skladno z določilom prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti po končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Vrhovno sodišče je presodilo, da je kriterij pomembnega pravnega vprašanja izpolnjen, saj se Vrhovno sodišče še ni izreklo o priznanju nagrade oškodovančevega pooblaščenca, ki kot odvetnik na naroku za glavno obravnavo ni prisoten, so pa prisotni pri njem zaposleni odvetniški pripravniki. Pogoji za vsebinsko obravnavanje zahteve za varstvo zakonitosti zoper drugo odločbo so zato izpolnjeni.

6V obravnavanem primeru sta sodišči nižjih stopenj oškodovanki priznali nagrado za zastopanje po pooblaščenem odvetniku na vseh narokih za glavno obravnavo. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi ne soglašajo z razlogi o priznanju nagrade pooblaščenega odvetnika za zastopanje oškodovanke v polnem obsegu. Menijo, da je odvetnik upravičen do nagrade le za pristop na narok za glavno obravnavo dne 14. 7. 2015, medtem ko do nagrade ni upravičen glede preostalih petnajstih narokov, ker se jih ni udeležil sam, temveč pri njemu zaposleni odvetniški pripravniki. Zagovorniki zato očitajo sodiščema nižjih stopenj napačno pravno razlago drugega odstavka 97. člena ZKP, po katerem sta do nagrade za zastopanje oškodovanke upravičena le odvetnik oziroma odvetniški kandidat, ne pa tudi odvetniški pripravnik. Takšen zaključek omogočajo tudi določbe Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), po katerem lahko stranka sklepa pooblastilno razmerje le z odvetnikom, ne pa tudi z odvetniškim kandidatom ali odvetniškom pripravnikom, ki sta substituta odvetnika. Ker so razlogi sodišč nižjih stopenj o razlagi drugega odstavka 97. člena ZKP očitno zmotni, nerazumni, nelogični in arbitrarni, je izpodbijani sklep obremenjen tudi s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bistvo obravnavane zahteve v nestrinjanju obsojenčevih zagovornikov z višino odmerjene nagrade pooblaščenega odvetnika oškodovanke, ki jo mora na podlagi pravnomočne obsodilne sodbe in skladno z načelom krivde plačati obsojeni B. M. Zagovorniki višino odmerjene nagrade pooblaščenca oškodovanke izpodbijajo z očitkom o napačni pravni razlagi drugega odstavka 97. člena ZKP, po katerem pooblaščenec oškodovanca, ki ni odvetnik oziroma odvetniški kandidat, nima pravice do nagrade, temveč samo pravico do povrnitve potrebnih izdatkov. Ob tako jasni zakonski določbi je sicer pravilno stališče zagovornikov, da odvetniški pripravniki do nagrade niso upravičeni, vendar pa na več mestih zahteve spregledajo, da ti na glavni obravnavi niso nastopali kot pooblaščenci oškodovanke, temveč kot substituti oškodovankinega pooblaščenca, odvetnika mag. Milana Vajde.

8Takšno sodelovanje odvetniških pripravnikov v postopku je skladno tudi z določbami ZOdv. Ta zakon natančneje ureja položaj odvetništva, pravice in dolžnosti odvetnikov in pravico do opravljanja odvetniškega poklica, sankcionira pa tudi dejavnost pravnih ali fizičnih oseb, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi načeli zakona in bi posegala v samostojnost in neodvisnost odvetnika. Odvetnik opravlja odvetništvo kot svoboden poklic, pri čemer lahko zastopa stranko proti plačilu pred sodišči samo odvetnik, če zakon ne določa drugače (drugi odstavek 2. člena ZOdv). Izjema je opredeljena v prvem odstavku 16. člena ZOdv, po katerem lahko pri zastopanju strank odvetnika nadomešča odvetnik iz iste odvetniške pisarne, v mejah zakona pa tudi odvetniški kandidat ali odvetniški pripravnik, ki je pri njem zaposlen (substitucija). Za takšno nadomeščanje odvetnik ne potrebuje soglasja stranke. Položaj odvetnika in njegovo pravico do nagrade ureja tudi XVII. poglavje posebnega dela Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja pogodbo o naročilu (mandatno pogodbo, 766. člen OZ in naslednji). Na podlagi tretjega odstavka 766. člena OZ ima prevzemnik naročila (odvetnik) pravico do plačila za svoj trud (za opravljeno delo), razen če ni drugače dogovorjeno ali če ne sledi iz narave medsebojnega razmerja kaj drugega. Iz predstavljenih zakonskih določb je zato mogoče razbrati, da gre v primeru odvetnikovega zastopanja stranke za izpolnitev njenega (določenega) naročila, na podlagi katerega je odvetnik upravičen do plačila oziroma nagrade.

9Ni pa odvetnik edini, ki stranko (oškodovanca) lahko zastopa v postopku pred sodiščem. Že iz citirane določbe drugega odstavka 97. člena ZKP izhaja, da lahko v kazenskem postopku oškodovanec pooblasti tudi osebo, ki ni odvetnik oziroma odvetniški kandidat. Takšna ureditev je skladna tudi s V. poglavjem ZKP, ki med drugim ureja položaj oškodovanca. Ta sme na podlagi prvega odstavka 65. člena ZKP izvrševati svoje pravice v postopku tudi po pooblaščencu, pri čemer zakon oškodovanca ne omejuje pri izbiri svojega pooblaščenca. Bistveno je, da ima oškodovanec široke možnosti glede izbire pooblaščenca, kar pa ne pomeni, da je pooblaščenec v vsakem primeru upravičen do (odvetniške) nagrade. Že iz Komentarja ZKP izhaja, da si v kazenskem postopku oškodovanec lahko za pooblaščenca vzame tudi osebo, ki ni odvetnik oziroma nima pravne izobrazbe, ne sme pa tak pooblaščenec opravljati svojih storitev proti plačilu, saj je tako imenovano zakotno pisaštvo prepovedano.¹ Takšne storitve pravno nekvalificiranega pooblaščenca so v ZOdv opredeljene kot prekršek, saj se po tretjem odstavku 71a. člena ZOdv z globo najmanj 800 evrov kaznuje fizična oseba, ki v nasprotju z določbo drugega odstavka 1. člena tega zakona (torej pod pretvezo, da ima status odvetnika) proti plačilu opravlja storitve za stranko. V luči predstavljenih zakonskih določb je razviden namen zakona, da prepreči odplačno opravljanje odvetniškega poklica tistim osebam (pooblaščencem), ki odvetniškega statusa nimajo, s čimer ščiti tudi stranke pred zanje neugodnimi posledicami, ki bi jih imela (nekvalitetna) procesna dejanja njihovih nekvalificiranih pooblaščencev. Obravnavani primer pa ne predstavlja zakotnega pisaštva, saj je imel pooblaščenec oškodovanke status odvetnika, ki je skladno z določbami ZOdv svoje delo organiziral tako, da je na naroke za glavno obravnavo kot substitute poslal pri njem zaposlene odvetniške pripravnike. Iz tega vidika je zato pravilno stališče zunajobravnavnega senata, da je v vlogi pooblaščenca oškodovanke nastopal odvetnik, ne pa pri njem zaposleni odvetniški pripravniki, zato je tudi upravičen do nagrade za zastopanje v polnem obsegu. Na kakšen način in v kakšni (substitucijski) obliki bo odvetnik zastopal oškodovanko, ostaja v njegovi domeni in kot že zapisano, mu zakon ne nalaga soglasja stranke.

10Nasprotno stališče, za katerega se zavzemajo zagovorniki in po katerem odvetniku ne bi priznali nagrade za naroke za glavno obravnavo, na katerih so bili prisotni njegovi odvetniški pripravniki, bi bilo v nasprotju s predstavljenimi določbami ZOdv, pripeljalo pa bi tudi do neustrezne obravnave odvetniških pripravnikov. Na podlagi ZOdv lahko odvetniški pripravniki opravljajo določena procesna dejanja na glavni obravnavi kot substituti odvetnika (delodajalca), pri katerem so zaposleni. Že na zakonski ravni odvetniški pripravniki predstavljajo del odvetnikove pisarne in sami ne smejo samostojno in v lastnem imenu opravljati odvetniškega poklica, temveč le v imenu odvetnika, pri katerem so zaposleni. Odvetnik prosto organizira delovni proces, v okviru katerega spadajo tudi razporeditev in naloge odvetniških pripravnikov pri zastopanju odvetnikovih strank. Če se odvetnik odloči, da bo za zastopanje stranke (oškodovanca) pooblastil svoje odvetniške pripravnike kot substitute, ti pa so potem prisotni na vseh narokih za glavno obravnavo, je logično in navsezadnje pravično, da se mu prizna nagrada za zastopanje na vseh narokih za glavno obravnavo. Če odvetniška nagrada za zastopanje ne bi bila priznana v polnem obsegu (za vse naroke za glavno obravnavo, na katerih so bili prisotni odvetniški pripravniki), bi bil zagotovo zmanjšan pomen procesnih dejanj odvetniških pripravnikov, kar bi imelo za posledico omejitev njihovih pristojnosti, slabšanje statusnega položaja in oženje zaposlitvenih možnosti pri odvetnikih ali odvetniških družbah.

11Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi drugega odstavka 93. člena ZKP, po katerem izda preiskovalni sodnik, sodnik posameznik ali predsednik senata poseben sklep o višini stroškov takrat, ko se o njih zberejo podatki. To pomeni, da se izpodbijani sklep nanaša na višino stroškov kazenskega postopka, oziroma konkretno na nagrado za zastopanje oškodovanke po pooblaščenem odvetniku, medtem ko temelj o stroških kazenskega postopka predstavlja pravnomočna obsodilna sodba. Iz III. točke njenega izreka izhaja, da je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Takšen izrek pravnomočne sodbe je jasen in bi zato pritrditev stališču zagovornikov (da se oškodovankinemu pooblaščencu prizna samo nagrada za odvetnikov pristop na en narok za glavno obravnavo), predstavljala poseg v pravnomočno sodbo. Iz nje namreč izhaja, da sta sodišči nižjih stopenj šteli zastopanje oškodovanke za procesnopravno veljavno, kar pomeni, da je oškodovanki priznana pravica do povrnitve (vseh) stroškov, ki jih je imela z zastopanjem po pooblaščenem odvetniku. Stroški za zastopanje zato niso bili priznani le za en narok, na katerem je bil prisoten oškodovankin pooblaščenec, temveč so bili s pravnomočno sodbo priznani stroški za zastopanje oškodovanke na vseh narokih za glavno obravnavo. Pravnomočna sodba zato predstavlja temelj za odmero nagrade za zastopanje oškodovanke po pooblaščenem odvetniku. Takšne sodbe pa zagovorniki ne morejo uspešno izpodbiti z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o priznani nagradi pooblaščenega odvetnika, s katero po vsebini izpodbijajo višino nagrade in na tak način nedovoljeno oporekajo dejanskim zaključkom sodišč nižjih stopenj (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

12Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka nista podani, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

13Odločba o stroških kazenskega postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, zato je obsojeni B. M. dolžan plačati sodno takso v višini 200,00 evrov po tarifnih številkah 7111 in 71113, v zvezi s tarifno številko 7152 Taksne tarife, ob hkratnem upoštevanju sodne takse v višini 75 evrov za prisojeni premoženjskopravni zahtevek, njeno višino pa je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in obsojenčevega premoženjskega stanja.

¹ Mag. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana (2004), str. 151.