VSRS Sklep II Ips 272/2017

I. Revizija se zavrže.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Tožbeni zahtevek in trditve pravdnih strank

1Tožnica je s tožbenim zahtevkom najprej zahtevala, da ji toženci kot solidarni dolžniki povrnejo 46.586,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sporna terjatev izvira iz poslovnega razmerja s samostojnim podjetnikom A. A. (v nadaljevanju zapustnik), ki je dne 21. 1. 2011 umrl. Terjatev, ki jo je dne 29. 1. 2013 prijavila v zapuščinski postopek z opr. št. D 240/2011, so toženci v zapuščinskem postopku priznali. Tekom tega postopka je bil na podlagi dednega dogovora tožencev izdan sklep o dedovanju (sklep Okrajnega sodišča v Piranu, opr. št. D 240/2011 z dne 13. 3. 2014). Tožnica je nato tožbo spremenila na način, da je dedni dogovor izpodbijala s paulijansko tožbo. Stališče o izpolnjenosti pogojev iz 255. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je utemeljevala s trditvami, (1) da je skupnost dedičev izključno z namenom izogibanja poplačilu dolga z dednim dogovorom drugi in četrti toženki priznala izločitveno pravico na enajstih zapustnikovih nepremičninah v različnih deležih, četrti toženki pa še na sredstvih na zapustnikovem tekočem računu, (2) da so sporne izločitve iz zapuščine nezakonite in neutemeljene, ker nimajo podlage in so fiktivne, (3) da predstavlja dedni dogovor neodplačen posel iz 256. člena OZ, (4) da ni bila stranka dednega dogovora in ni bila vabljena na zapuščinske naroke, (5) da je bil na premoženju, ki je zajet v tožbenem zahtevku, pred smrtjo v javnih knjigah vpisan zapustnik, (6) da je bil na zapustnikovem TRR-ju njegov denar, (7) da so se toženci zavedali dejstva, da zaradi dednega dogovora sredstva zapuščine ne zadoščajo za poplačilo njene terjatve, (8) da so bile v zapuščinskem postopku priglašene terjatve v višini 969.842,09 EUR, skupna napovedana vrednost aktive pa je znašala 200.000,00 EUR. S podrednim zahtevkom je tožnica zahtevala, da se ugotovi ničnost dednega dogovora in da ji toženci nerazdelno plačajo 46.586,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredni zahtevek je utemeljevala s stališčem, da je bil dedni dogovor sklenjen z izključnim namenom, da se tožnico kot upnico izigra.

2Prva in druga tožena stranka sta ugovarjali zastaranje terjatve. Poleg tega sta menili, da tožnica za konkretno pravdo nima pravnega interesa, saj je svojo terjatev priglasila v zapuščinski postopek, kjer je imela pravico aktivno sodelovati, česar pa ni pravočasno izkoristila. Iz pravnomočnega sklepa o dedovanju izhaja, da je bil dedni dogovor sklenjen v skladu z zakonom. Na ničnost pravnih poslov bi moralo zapuščinsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, tožnica pa bi kot udeleženka v zapuščinskem postopku lahko v pravnomočni sklep o dedovanju posegla le z izrednimi pravnimi sredstvi. Po stališču prvih dveh toženih strank je tožnica podala le pavšalne navedbe o ničnosti dednega dogovora.

3Tretja, četrta in peta tožena stranka so ugovarjale, da niso dediči po zapustniku.

Ugotovljeno dejansko stanje

− Tožnica je upnica zapustnikove zapadle terjatve na podlagi dveh računov v skupni višini 46.586,69 EUR. Toženci obstoja, višine in zapadlosti terjatve niso prerekali.

− Na podlagi pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Piranu z opr. št. D 240/2011 z dne 13. 3. 2014 je po zapustniku kot edini dedič dedoval prvi toženec, ki je dedoval tudi zapustnikovo podjetje, iz katerega izvira sporna terjatev. Toženci so dne 5. 3. 2014 sklenili dedni dogovor, ki je povzet v sklepu o dedovanju. Kot sodediči so se z dednim dogovorom dogovorili, (1) da se tretji toženec in peti toženec odpovedujeta dedovanju, (2) da sta prvi toženec in druga toženka četrti toženki priznala izločitveni zahtevek na nepremičninah, ležečih v k.o. ... in na sredstvih na zapustnikovem osebnem računu v višini 5.214,69 EUR, (3) da se četrta toženka odpoveduje dedovanju, (3) da se je druga toženka odpovedala dedovanju, ko je s prvim tožencem sklenila dogovor, da ji prizna izločitveni zahtevek na nepremičninah v k. o. ....

− Tožnica ni bila stranka zapuščinskega postopka, ker ni zahtevala ločitve zapuščine od premoženja dedičev.

Odločitev sodišča prve stopnje

4Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, (1) da dedni dogovor z dne 5. 3. 2014 v zapuščinskem postopku po pok. A. A., ki je povzet v sklepu o dedovanju, nima pravnega učinka proti tožnici do višine njene terjatve v znesku 46.586,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, (2) da ima tožnica pravico do poplačila te terjatve iz zapustnikovega premoženja, ki je bilo predmet dednega dogovora, (3) da so toženci dolžni trpeti izvršbo na v tožbenem zahtevku opredeljenih nepremičninah in denarnih sredstvih. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek. Presodilo je, da tožnica ima pravni interes za konkretno tožbo in da ugovor zastaranja ni utemeljen. Ker upnik s priglasitvijo terjatve v zapuščinski postopek ne postane stranka postopka, tožnica ni bila aktivno legitimirana za uveljavljanje svojih pravic v zapuščinskem postopku. Po stališču sodišča prve stopnje je tožnica s paulijansko tožbo izpodbijala pravno dejanje prvega toženca, ki je z ostalimi sodediči sklenil dedni dogovor. V času spremembe tožbe v paulijansko je bil njen dolžnik zgolj prvi toženec, ki je z dednim dogovorom priznal izločitvene zahtevke drugi in četrti toženki. Na ta način bi se njegova plačevitost lahko zmanjšala. Sodba sodišča prve stopnje temelji na stališču, da je bilo na tožnici dokazno breme za dokazovanje trditve, da je bilo izločeno premoženje zapustnikovo, ker je šlo za njeno trditev, s katero je izpodbijala ugotovitev iz pravnomočnega sklepa o dedovanju. Po stališču sodišča prve stopnje tožnica ni zmogla svojega dokaznega bremena, ker je ponudila zgolj golo trditev, da so bile izločitve brez pravne podlage. To naj bi pomenilo, da prvi toženec s priznanjem izločitvenega zahtevka ni zmanjšal zapuščine, saj je šlo za premoženje, ki je pripadalo drugi in četrti toženki. Čeprav četrta toženka kot zapustnikova zunajzakonska partnerica izločitvenega zahtevek ni mogla temeljiti na 32. členu Zakona o dedovanju, iz njene vloge v zapuščinskem postopku (prim. prilogo A 24) izhaja, da je premoženje izločala, ker je šlo za njeno posebno premoženje (darilo), oziroma je predstavljalo njen delež na skupnem premoženju z zapustnikom. Ker izpodbijano pravno dejanje prvega toženca dolžnikove plačevitosti ni moglo zmanjšati, eden od pogojev za utemeljenost paulijasnke tožbe ni podan. Glede podrednega zahtevka je sodišče pojasnilo, da zgolj navedbe, da je dedni dogovor v nasprotju z moralo in predpisi, ne zadostujejo za utemeljenost zahtevka.

Odločitev sodišča druge stopnje

5Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica ni zmogla svojega dokaznega bremena.

Revizija tožeče stranke

6Tožnica vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Meni, da znaša vrednost spornega predmeta 46.586,69 EUR, saj ji je bila sodna taksa za primarni in podredni zahtevek odmerjena glede na vrednost spornega predmeta nad 45.000,00 EUR. Ne strinja se s stališčem, da je izpodbijala pravno dejanje prvega toženca. Izpodbijala je pravno dejanje skupnosti dedičev. Sodba sodišča druge stopnje ni ustrezno obrazložena. Nižji sodišči sta zmotno uporabili pravilo o dokaznem bremenu. Ni bilo sporno, da je bilo izločeno premoženje zapustnikovo. Toženci niso ugovarjali trditvi, da v dednem dogovoru ni navedena pravna podlaga izločitev. Ker je bil zapustnik v javnih knjigah vpisan kot lastnik nepremičnin, denarna sredstva na TRR računu pa so se glasila na njegovo ime, je dokazala, da je bilo izločeno premoženje njegovo. Vsi pogoji za paulijansko tožbo so izpolnjeni. Toženci so trditve o oškodovanju upnikov le pavšalno prerekali. Obstoj njene terjatve do zapustnika ni bil sporen. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na listino A 24 v zvezi z ugotavljanjem pravne podlage za izločitev četrte toženke preseglo trditveno podlago.

Odgovor prve in druge tožene stranke na revizijo

7Prva in druga tožena stranka v odgovoru na revizijo predlagata, da Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne. Strinjata se z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica izpodbija pravno dejanje prvega toženca in menita, da je stališče nižjih sodišč o razporeditvi dokaznega bremena pravilno.

8Tretja, četrta in peta tožena stranka odgovora na tožničino revizijo niso podale.

9Revizija ni dovoljena.

10Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR. Če revizija po tej določbi ni dovoljena, je dovoljena le, če jo v skladu s 367. a členom ZPP dopusti sodišče. Kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 180. člena ZPP). Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

11Pri tožbi za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj je zahtevek nedenarni, za katerega mora tožeča stranka navesti vrednost spornega predmeta. Tožnica je z vlogo z dne 4. 2. 2016 zahtevek na plačilo 46.586,69 EUR modificirala v paulijansko tožbo kot primarnim in tožbo na ugotovitev ničnosti dednega dogovora kot podrednim zahtevkom. V vlogi z dne 4. 2. 2016 je navedla enotno nediferencirano vrednost spornega predmeta v višini 46.586,69 EUR. Tudi v vlogi z dne 10. 6. 2016, naslovljeni kot čistopis tožbenega zahtevka, je navedla enotno vrednost spornega predmeta v višini 46.586,69 EUR.

12Revizija zoper odločitev o primarnem zahtevku ni dovoljena. V skladu s prvim odstavkom 255. člena OZ lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Učinek izpodbijanja je opredeljen v 260. členu OZ, ki določa, da pravno dejanje izgubi učinek le v razmerju med strankama izpodbojnega razmerja – upnikom in pridobiteljem ter samo v obsegu, ki je potreben za poplačilo upnikove terjatve. Z izpodbojnim zahtevkom upnik uveljavlja vračilo koristi, ki je bila pridobljena z oškodovanjem. To korist lahko upniku vrne samo tisti, ki jo je pridobil.¹

13Tožnica je s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavljala relativno neučinkovitost dveh ločenih pravnih dejanj, ki sta tvorili podlago za prenos zapustnikovega premoženja na drugo in četrto toženko. V konkretnem primeru je edini dedič po zapustniku prvi toženec. Iz pravne podlage tožbenega zahtevka izhaja zaključek, da je bilo zapustnikovo premoženje izločeno le v korist druge in četrte toženke. Po materialnem pravu je predmet spora zgolj pravni učinek z dednim dogovorom dogovorjenih izločitev v korist druge in četrte toženke, ne pa usoda tožničine denarne terjatve, ki jo ima zoper prvega toženca kot univerzalnega naslednika njenega prvotnega dolžnika. V konkretnem primeru gre torej za dva ločena nedenarna zahtevka zoper drugo in četrto toženko, ki sta navadni sospornici. Tožnica bi lahko primarni zahtevek uveljavljala samostojno zoper vsako od prejemnic izločenega premoženja. Pravna narava konkretnega spora ni takšna, da bi se v zvezi z zahtevkom zoper drugo in četrto toženko terjala enaka odločitev. Za presojo dovoljenosti revizije je torej ključna vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki odpade ločeno na vsako izmed prejemnic izločenega premoženja. Le-te pa ni mogoče ugotoviti, saj tožnica skupne vrednosti spornega predmeta v višini 46.586,69 EUR ni diferencirala. Položaj je torej enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena. V okoliščinah konkretnega primera ima v skladu z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča navedba nediferencirane vrednosti spornega predmeta enake posledice kot njen popoln izostanek, to je nedovoljenost revizije.²

14Ustaljena praksa Vrhovnega sodišča je, da se ob navedbi ene vrednosti spornega predmeta za glavni in za podredni zahtevek, ki temeljita na različni dejanski in pravni podlagi, šteje, da je navedena vrednost za primarni zahtevek, za podredni zahtevek pa ne.³ V konkretnem primeru glavni in podredni zahtevek temeljita na različni pravni in dejanski podlagi. Z glavnim zahtevkom je tožnica zahtevala relativno neučinkovitost dednega dogovora ter poplačilo iz izločenega premoženja. S podrednim zahtevkom pa je zahtevala, da se ugotovi ničnosti dednega dogovora in da ji toženci kot solidarni dolžniki poravnajo terjatev, ki jo je imela do zapustnika. Ker tožnica vrednosti spornega predmeta za podredni zahtevek ni navedla, si glede odločitve o zavrnitvi podrednega zahtevka pravice do revizije ni zagotovila.

15Vrhovno sodišče je revizijo na podlagi drugega odstavka 374. člena ZPP v zvezi s 377. členom ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

16Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP. Glede na to, da prva in druga tožena stranka v odgovoru na revizijo na nedovoljenost revizije nista opozorili, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP odločilo, da stroški odgovora na revizijo niso bili potrebni za pravdo in sta jih prva in druga tožena stranka dolžni kriti sami.

¹ Sodba VS RS z dne 20. 1. 2011, opr. št. II Ips 1023/2007.
² Sklep VS RS z dne 8. 11. 2018, opr. št. II Ips 46/2017; sklep VS RS z dne 10. 8. 2017, opr. št. II Ips 310/2016; sklep VS RS z dne 5. 9. 2013, opr. št. II Ips 208/2012.
³ Sklep VS RS z dne 16. 2. 2012, opr. št. II Ips 1034/2008; sodba in sklep VS RS z dne 11. 11. 2010, opr. št. II Ips 359/2009; sklep VS RS z dne 27. 8. 2008, opr. št. II Ips 219/2008.