VSM Sodba II Kp 17814/2014

I. Pritožbi zagovornika obdolžene L.P. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se

obtožba zoper obdolženo L.P. (osebni podatki kot v prvostopenjski sodbi),

ker je v M., od oktobra 2011 do januarja 2012, pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri izvajanju posla preslepila drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa je za drugega nastala premoženjska škoda, s tem, da je kot samostojna podjetnica I., r.s., L.P., s.p., s sedežem V. ulica 10, M., pri družbi H. I. G. & C. iz N. preko interneta s sodelovanjem J.M. naročila dobavo različnih konopljinih produktov, pri čemer se je v oktobru 2011 z direktorjem družbe H. I. G. & C. D.K., dogovorila za odloženo plačilo (plačilo po prejemu blaga), pri tem pa je lažno zagotovila, da bo obveznosti po izstavljenih računih poravnala, čeprav je vedela, da zaradi plačilne nesposobnosti svojega samostojnega podjetništva računov ne bo mogla poravnati, s čimer je direktorja oškodovane družbe preslepila, da so ji dobavili naročene produkte, izstavljenih računov in sicer:

- račun št. 50441 z dne 18. 10. 2011 v znesku 2.172,00 EUR,

- račun št. 50944 z dne 7. 11. 2011 v znesku 1.500,67 EUR,

- račun št. 51181 z dne 21. 11. 2011 v znesku 2.469,26 EUR,

- račun št. 51592 z dne 8. 12. 2011 v znesku 1.234,96 EUR,

pa ni poravnala, zaradi česar je zaradi celotne neizpolnitve obveznosti družbi H. I. G. & C. nastala premoženjska škoda v znesku 7.376,89 EUR;

s čimer bi naj storila kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika,

iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku zavrne.

II. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se družbo H. I. G. & C. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s prvim odstavkom 98. člena Zakona o kazenskem postopku stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebni izdatki obdolžene ter potrebni izdatki in nagrada njenih zagovornikov obremenjujejo proračun.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 17814/2014 z dne 12. 7. 2018 obdolženo L.P. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. člena KZ-1 ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženo oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in po prvem odstavku 95. člena ZKP odločilo, da je dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, to je nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovane družbe H. I. G. & C. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovano družbo s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 6.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2Zoper to sodbo je zagovornik obdolžene vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženo oprosti obtožbe, podredno, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na predlog zagovornika obdolžene je pritožbeno sodišče pritožbeno sejo opravilo po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP, v prisotnosti višje državne tožilke in zagovornika obdolžene ter v odsotnosti pravilno obveščene obdolžene.

4Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

5Zagovornik obdolžene bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbo, da posamezni očitki iz krivdoreka sodbe niso obrazloženi, nekateri so obrazloženi pomanjkljivo ali preveč akademsko in to v taki meri, da se jih ne da ne preizkusiti ne razumeti. V okviru te kršitve nato nadaljuje, da za velik del obrazložitve v spisu ni podlage oziroma so stališča in zaključki sodišča v nasprotju s tem, kar so izvedeni dokazi izkazali in ponudili. Analitična kartica klienta I. s.p izkazuje, da je bil del obveznosti po računih, ki so predmet obtožbe, in to v znesku 251,45 EUR poravnan, zato skupen znesek oškodovanja 7.376,89 EUR ni točen. Ni izkazano, da je obdolžena naročila dobavo konopljinih izdelkov, katerih izstavljeni računi niso bili plačani in so predmet izreka sodbe, ker je priča J.M. povedal, da je konkretne produkte naročil on, to pa je potrdila tudi priča - direktor oškodovane družbe D.H.K., zato ne drži očitek obtožbe, da je obdolžena preslepila direktorja oškodovane družbe. Takšne pritožbene navedbe pa ne predstavljajo uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP, temveč z njimi zagovornik obdolžene uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6Neutemeljen je nadaljnji očitek zagovornika obdolžene, da so bila pri sojenju na prvi stopnji prekršena pravila o zbornem sojenju (kršitev 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je na prvi stopnji sodilo sodišče, sestavljeno iz predsednice senata in dveh sodnikov porotnikov, to je tričlanskega senata, ki je v takšni sestavi tudi izrekel sodbo na glavni obravnavi 11. 2. 2016. Po pritožbi bi naj tudi prišlo do kršitve pravice do poštenega sojenja in pravne varnosti s tem, ker sodnika porotnika naj ne bi bila seznanjena z dokazi iz prvega sojenja, pri katerem nista sodelovala. Po pregledu kazenskega spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je senat na glavni obravnavi izvajal dokaze neposredno (na naroku 13. 9. 2017, 9. 10. 2017, 29. 11. 2017, 5. 6. 2018) ter posredno (na naroku 12. 7. 2018) med drugim z branjem izpovedb prič M.R., J.M., D.H. K. in T.K., zaslišanih v okviru celotnega kazenskega postopka na prvi stopnji (list. št. 458 spisa), zato v pritožbi zatrjevani kršitvi nista podani.

7Utemeljen pa je v okviru kršitve kazenskega zakona očitek zagovornika, da opis kaznivega dejanja, formuliran v pravnomočni obsodilni sodbi, ki je bila po zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi po obdolženkinem zagovorniku razveljavljena in vrnjena v novo sojenje, po spremenjeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ne vsebuje konkretizacije zakonskega znaka preslepitve. Po pravnomočni sodbi se obdolženi očita, da je z lažnivimi obljubami o plačilu zavedla direktorja oškodovane družbe, da je opravil storitve in izdal račune, ki pa niso bili v celoti plačani ter je družbi nastala škoda. Po spremenjenem stališču sodne prakse, upoštevne v času predmetnega sojenja, dogovor za poslovno sodelovanje in obljuba plačila ob kasnejši neizpolnitvi obveznosti ne zadošča več za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve. Dejanje v izreku sodbe, ki ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov, ni kaznivo dejanje. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje sprejelo spremembo (modifikacijo) obtožbe državnega tožilca, ki vsebuje ustavnoskladen opis kaznivega dejanja, ki pa je obdolženi v škodo.

8V 385. členu ZKP je določeno, da se sodba ne sme spremeniti v obdolženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, če je pritožba podana samo v njegovo korist. Po četrtem odstavku 397. člena ZKP je sodišče prve stopnje pri izrekanju nove sodbe vezano na prepoved, ki je predpisana v 385. členu ZKP. Ta pomeni, da se sodba ne more spremeniti v materialnopravnem pogledu v škodo obdolženca, to je v pogledu pravne presoje dejanja in kazenske sankcije. Po sprejeti sodni praksi (tako sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 347/2005 z dne 22. 12. 2005, I Ips 389/2005 z dne 9. 11. 2006, I Ips 250/2009 z dne 28. 1. 2010, I Ips 268/2009 z dne 15. 7. 2010, I Ips 53747/2010-333 z dne 26. 3. 2015,) se prepoved spremembe na slabše nanaša tudi na dejansko stanje, kar pomeni, da sodišče v ponovljenem postopku ne sme ugotavljati oziroma upoštevati dejstev, ki so v škodo obdolženca. Pri odločitvi mora sodišče v novem sojenje izhajati iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v prvi, razveljavljeni sodbi.

9V prvem sojenju je bila obdolžena pravnomočno spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 (obtožba z dne 16. 1. 2015), da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri izvajanju posla v obdobju od 18. 10. 2011 do 8. 12. 2011 kot samostojna podjetnica I. R.s. L.P. s.p., V. ulica 10 v M., pri družbi H. I. G. & C. iz N. preko interneta naročila dobavo različnih konopljinih produktov in pri tem zagotovila, da bo obveznosti izstavljenih računov poravnala, čeprav tega namena ni imela in jih tako preslepila, da so ji dobavili naročene produkte, izstavljenih računov pa ni poravnala in je zaradi celotne neizpolnitve obveznosti družbi nastala premoženjska škoda v znesku 7.376,89 EUR.

10V novem sojenju po razveljavitvi sodbe po Vrhovnem sodišču je sodišče prve stopnje obdolženo spoznalo za krivo kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, storjeno na način (poudarjen dodani oziroma spremenjeni opis), ker je v M., od oktobra 2011 do januarja 2012, pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri izvajanju posla preslepila drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa je za drugega nastala premoženjska škoda, s tem, da je kot samostojna podjetnica I., r.s., L.P., s.p., s sedežem Vidičeva ulica 10, M., pri družbi H. I. G. & C. iz N. preko interneta s sodelovanjem J.M. naročila dobavo različnih konopljinih produktov, pri čemer se je v oktobru 2011 z direktorjem družbe H. I. G. & C. D.K., dogovorila za odloženo plačilo (plačilo po prejemu blaga), pri tem pa je lažno zagotovila, da bo obveznosti po izstavljenih računih poravnala, čeprav je vedela, da zaradi plačilne nesposobnosti svojega samostojnega podjetništva računov ne bo mogla poravnati, s čimer je direktorja oškodovane družbe preslepila, da so ji dobavili naročene produkte, izstavljenih računov (navedeni v izreku sodbe) pa ni poravnala, zaradi česar je zaradi celotne neizpolnitve obveznosti družbi H. I. G. & C. nastala premoženjska škoda v znesku 7.376,89 EUR.

11Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila v ponovljenem sojenju obdolžena spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije z opisom, usklajenim s strožjim stališčem Vrhovnega sodišča glede zahteve po konkretizaciji zakonskega znaka preslepitve, sprejetim v sodbi Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017¹, kateri je sledila sodba Ips 47130/2015 z dne 27. 10. 2017). Opis dejanja v primerjavi z opisom dejanja v obtožnici z dne 16. 1. 2015 in krivdoreku pravnomočne sodbe z dne 11. 2. 2016 vsebuje:

- razširjen čas inkriminiranega dejanja (do januarja 2012),

- opis preslepitve, izvršene v novi obliki, to je prikrivanja, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene (abstraktni del opisa) in s konkretnim opisom, da je vedela, da zaradi plačilne nesposobnosti svojega samostojnega podjetništva računov ne bo mogla poravnati;

- s sodelovanjem M. pri naročilu konopljinih produktov;

- dogovor obdolžene z direktorjem družbe za odloženo plačilo (plačilo po prejemu blaga).

12Ker so bili po ugotovljenem prvotni okvirji izvršitvenih ravnanj obdolžene preseženi, je po razveljavitvi sodbe z novo sodbo pri takšnih dodanih okvirjih prišlo do kršitev določbe 358. člena ZKP, v katerem je uzakonjena prepoved "spremembe na slabše" (reformatio in peius). Pritožba utemeljeno opozarja, da je v novem sojenju dopustno odločanje le o tistem, kar je zajeto v krivdoreku (izreku) razveljavljene sodbe in da je sprememba obtožbe dopustna le v okviru vsebine izreka razveljavljene sodbe, v manjših korekcijah in le v tistih, ki niso v škodo obdolžencu in ne vplivajo na obseg ne na način in ne na čas storitve inkriminiranega dejanja. Sprememba obtožbe v predmetni zadevi pa je v razmerju na izrek sodbe občutno v škodo obdolženi.

13Pritožbeno sodišče je glede na navedeno ugodilo pritožbi zagovornika obdolžene in ker kršitev prepovedi na slabše pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženo L. P. zaradi storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1 iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP, to je okoliščine pravne narave, ki izključuje pregon, zavrnilo.

14Izdaja zavrnilne sodbe je imela za posledico spremembo odločbe o premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka. Pritožbeno sodišče je zato družbo H. I. G. & C. na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP pa je stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolžene ter potrebne izdatke in nagrado njenih zagovornikov naložilo v breme proračuna (zadnji bodo izplačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči).

¹ Prav ta, točka 19. Dogovor za poslovno sodelovanje in obljube plačila (ravnanje kot se očita obdolženi v pravnomočni sodbi) so po stališču Vrhovnega sodišča samo potrebni, ne pa hkrati tudi že zadostni pogoj za uresničitev zakonskega znaka preslepitve. Za uresničitev (konkretizacijo) znaka preslepitve se v primeru takih opisov ravnanj zahteva (bistveno) več. To pa je vedenje oziroma zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. To je tisti element (differentia specifica), ki glede na dane okoliščine primera spremeni naravo dolžnikovih ravnanj, in jih jasno in določno razmeji od enostavne (civilnopravne) neizpolnitve obveznosti.