VSM Sodba I Cp 879/2018

I. Pritožba se zavrne in se:

- sodba sodišča prve stopnje v točkah I., III. in IV. izreka, ter

- dopolnilna sodba sodišča prve stopnje,

potrdita.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) plačati znesek v višini 3.476,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je to podrobneje razvidno iz točke I izreka citirane sodbe, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje zavrnilo še pobotni ugovor toženca (točka III izreka) in odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške pravdnega postopka v višini 614,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, dalje do plačila (točka IV izreka). Z dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev toženca zoper tožnico v višini 6.057,00 EUR in v višini 1.514,25 EUR oziroma skupaj 7.571,25 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper točke I., III. in IV. citirane sodbe sodišča prve stopnje in zoper dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženec, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnico.

3Tožnica na pritožbo toženca ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi (dopolnilno) sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6Pregled zadeve pokaže, da je o temelju tožbenega zahtevka že pravnomočno odločeno s sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. III P 400/2014 z dne 17. 2. 2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 782/2016 z dne 21. 9. 2016, ter vmesno sobo in sklepom Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 90/2017 z dne 4. 10. 2018, zato sodišče druge stopnje zavrača vse pritožbene navedbe v tej smeri, saj je o tem že pravnomočno odločeno (res iudicata).

7Pritožbeno nesporno je, da sta pravdni stranki, vsaka do 1/2 (ene polovice) celote, solastnika nepremičnine z ID znakom -869-16, ki v naravi predstavlja tri sobno stanovanje št. 16 v III. nadstropju večstanovanjskega bloka na naslovu S. ulica 2, M. Prav tako je pritožbeno nesporno, da predmetno stanovanje že vse od meseca marca 1983 uporablja in v njem prebiva toženec. Posledično tožnica od toženca zahteva plačilo uporabnine za uporabo njenega solastniškega deleža na predmetnem stanovanju (190. člen v zvezi s 198. členom OZ).

8Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini pravilno oprlo na izvedensko mnenje sodnega cenilca za gradbeništvo A.K., univ. dipl. ing. grad. (v nadaljevanju: izvedenca) iz katerega izhaja zaključek, da pravična uporabnina za polovico predmetnega stanovanja znaša 108,74 EUR mesečno. Toženec je navedeni višini uporabnine sicer nasprotoval in v ta namen predlagal ustno dopolnitev izvedenskega mnenja z zaslišanjem imenovanega izvedenca na naroku za glavno obravnavo, kar pa je sodišče prve stopnje z dokaznim sklepom z dne 17. 2. 2016 zavrnilo, temu pa toženec ni nasprotoval in ni uveljavljal morebitnih kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Slednjih toženec ne uveljavljanja niti v pritožbi, zato je sodišče druge stopnje na tako ugotovljeno višino uporabnine za tožničin solastniški delež stanovanja vezano.

9Tako ugotovljeno višino mesečne uporabnine je sodišče prve stopnje pravilno zmanjšalo za polovico stroškov vplačil v rezervni sklad, ki jih je v celoti kril toženec in ki so mesečno znašali 30,10 EUR (oziroma 30,11 EUR, v mesecu novembru 2012 pa 23,02 EUR), saj je plačilo rezervnega sklada strošek in obveznost (so)lastnika, ne glede na dejansko uporabo stanovanja. V nasprotnem primeru bi bila namreč tožnica pri določitvi njenega prikrajšanja neupravičeno obogatena, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

10V tej zvezi pritožba neutemeljeno navaja še, da bi moralo sodišče prve stopnje pri določitvi višine mesečne uporabnine upoštevati tudi denarna sredstva, ki jih je za obnovo strehe in kurilnice večstanovanjskega bloka prispeval toženec osebno, saj slednji ni z ničemer dokazal da sredstva rezervnega sklada niso zadoščala za kritje celotne investicije. Medtem, ko iz dopisa Družbe za poslovanje z nepremičninami S. d.o.o. z dne 11. 2. 2015 (list. št. 36) nedvomno izhaja, da sta se obnovi kurilnice v letu 1990 in strehe v letu 2006 krili iz sredstev rezervnega sklada, tožnik za svoje trditve, da je za ti obnovi prispeval tudi lastna denarna sredstva ni predložil nobenega dokaza (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da sta bili navedeni obnovi izvršeni še preden je tožnica sploh postala solastnica predmetnega stanovanja, zato je pobotni ugovor toženca iz tega naslova neutemeljen.

11Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi pobotni ugovor toženca iz naslova vlaganj (obnove kopalnice) in pri tem pravilno obrazložilo, da do prehoda koristi iz tega naslova še ni prišlo, saj je toženec še vedno izključni posestnik (uporabnik) predmetnega stanovanja, zato njegova terjatev iz naslova neupravičene obogatitve še ni dospela (primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 3647/2011 z dne 6. 6. 2012).

12Nenazadnje pritožba neutemeljeno graja tudi tek zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska uporabnine v višini 1.541,91 EUR in zmotno meni, da je tožnica tožbo vložila šele dne 28. 3. 2014. V skladu z drugim odstavkom 112. člena ZPP se namreč dan oddaje priporočene vloge (tožbe) na pošto, šteje za dan izročitve sodišču, na katerega je vloga (tožba) naslovljena, zato je sodišče prve stopnje kot začetni dan teka zakonskih zamudnih obresti pravilno upoštevalo dan 26. 3. 2014, ko je tožnica tožbo poslala po pošti s priporočeno poštno pošiljko (drugi odstavek 299. člena OZ).

13Nazadnje pritožba neutemeljeno izpodbija še odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka, saj je slednje pri odmeri pravilno upoštevalo povprečni uspeh tožnice v pravdi, ki znaša 58,38%, in ne njenega uspeha v posameznih fazah pravdnega postopka glede na trenutno vrednost spornega predmeta.

14Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženca v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje ter dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).