212. člen ZPP-UPB3

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem, da mora biti manjšinskim delničarjem tudi na skupščini, ki odloča o prenosu delnic na glavnega delničarja, zagotovljena pravica do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1, vendar ima manjšinski delničar v primeru kršitve te pravice namesto izpodbojne tožbe v zakonu zagotovljena druga, predvsem pa učinkovitejša pravna sredstva. Ker se manjšinski delničarji na koncu ne morejo upirati izključitvi, ostane njihova edina pravica pridobitev primerne odpravnine. Zagotovitev te pravice pa jim je omogočena v nepravdnem postopku po drugem odstavku 388. člena ZGD-1. V tem postopku sodišče lahko ugotavlja tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navedli in izvede dokaze, ki jih udeleženci niso predlagali (torej tudi pridobi informacije, ki jih tožnici doslej nista uspeli pridobiti), pri čemer lahko sodišče pridobi tudi mnenje poravnalnega odbora, ki ima prav tako pravico zahtevati pojasnila od vseh udeleženih družb. Če se izkaže, da je primerna odpravnina višja od ponujene, mora glavni delničar plačati razliko, skupaj z obrestmi, od dneva vpisa sklepa o prenosu delnic v sodni register dalje, prav tako mora glavni delničar plačati tudi stroške postopka. Ob t

Res je sicer, da je dokazno breme v zvezi z obstojem oziroma drugačno višino upnikove terjatve na dolžniku, vendar pa je potrebno pri vodenju izvršbe upoštevati tudi osnovna načela izvršilnega postopka, med njimi tudi načelo, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve opravi le v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo (3. člen ZIZ). Izhajajoč iz tega načela pa ni mogoče dati absolutne prednosti načelu o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ki strogo velja v pravdnem postopku (212. člen ZPP), saj se to načelo v izvršilnem postopku uporablja smiselno, v povezavi z drugimi določbami ZIZ (15. člen ZIZ). Glede na to pa mora izvršilno sodišče kljub vsemu paziti, da se izvršba ne opravlja (več), če je terjatev upnika poplačana oziroma ne obstoji.

Tožeča stranka je svojo terjatev obrazložila po posameznih postavkah, tožena stranka pa teh zatrjevanih dejstev ni prerekala, zato se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje tako ni ravnalo brez kritične presoje, ampak je le sledilo določbam ZPP, ki jih je pravilno uporabilo.

Ni pritrditi toženi stranki, da je sodišče prve stopnje preseglo tožnikovo trditveno podlago z ugotovitvijo, da pri tožniku predstavlja psihično obremenjenost, ker je po škodnem dogodku zaznavanje svetlobe na desno oko popolnoma odsotno, saj je dejstvo popolne odsotnosti zaznavanja svetlobe na desno oko zajeto že v trditvah tožnika, da je v obravnavani nezgodi utrpel izgubo vida na desnem očesu (popolna slepota). Smiselno zatrjevana relativna kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo zaradi kršitve razpravnega načela (7. in 212. člen ZPP), pa tako ni podana. Neutemeljene, materialno pravno zmotne, so pritožbene navedbe tožene stranke, da se lahko breme, ki ga predstavlja skrb za pravilno nego in zaščito v škodnem dogodku poškodovanega desnega očesa, upošteva pri odmeri odškodnine iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, saj je ob pravilni uporabi 179. in 182. člena OZ zaključiti, da to breme ne predstavlja niti (sedanjih in bodočih) telesnih bolečin, niti neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, saj je zdravljenje že zaključeno, temveč omejitev tožnika v vsakdanjem

Zastaranje začne teči, ko ima oškodovanec ob običajni vestnosti možnost izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek, to je poznavanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode. Določena stopnja skrbnosti pa se zahteva tudi od oškodovanca samega: četudi ta za obseg škode morebiti ne ve, zastaranje prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera ob običajni vestnosti lahko zvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljaviti odškodninski zahtevek.

V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZZZDR se morajo darila, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, po razvezi zunajzakonske zveze vrniti v stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno izhajalo iz izhodišča, da se v poslovnem svetu rasti in dobrih poslovnih rezultatov ne da doseči brez zdrave mere tveganja in poguma. Vsak gospodarski posel nosi v svojem jedru določeno mero tveganja, da se izjalovi. Vendar pa kljub temu poslovne odločitve ne smejo biti sprejete na pamet (na podlagi golega občutka), temveč morajo biti sprejete na racionalni podlagi, izhajajoč iz določenih objektivnih dejstev in preverjanja znanih okoliščin primera. Potrebno je opraviti tudi (vsaj okvirno) analizo teh okoliščin primera, pri čemer je treba upoštevati tudi lastne ter primerjalne poslovne izkušnje.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi pobotni ugovor toženca iz naslova vlaganj (obnove kopalnice) in pri tem pravilno obrazložilo, da do prehoda koristi iz tega naslova še ni prišlo, saj je toženec še vedno izključni posestnik (uporabnik) predmetnega stanovanja, zato njegova terjatev iz naslova neupravičene obogatitve še ni dospela.

Drži, da nobeden od pritegnjenih izvedencev z vidika medicinske stroke ni mogel potrditi, da bi se v primeru hitrejšega carskega reza rodila zdrava deklica, vendar pa je zmotno pritožbeno prepričanje, da navedeno izključuje konkluzijo o obstoju pravno relevantne vzročnosti. V pravni teoriji je sicer zastopano večinsko stališče, da morajo biti trditve o pravno odločilnih dejstvih dokazane tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost (prepričanje o obstoju pravno pomembnih dejstev). Kadar pa je zaradi narave oziroma specifičnosti pravno relevantnega dejstva ta dokazni standard praktično nedosegljiv, pa ima to v sodni praksi za posledico znižanje dokaznega standarda tako, da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju.

Toženka lastninske pravice tožnika na zahtevanih premičninah ni prerekala, saj je v odgovoru na tožbo sama navajala, da je tožnik te stvari res imel, le da jih je že odnesel s seboj. Glede na določbo prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP izključna lastninska pravica tožnika na zahtevanih premičninah v predmetnem postopku tako ni bila predmet dokazovanja in bi sodišče prve stopnje moralo izhajati iz prepričanja, da je lastninska pravica tožnika na teh premičninah izkazana.

Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da se je toženec tožniku lahko zavezal le kot osebni porok, pri čemer pa ga morebitna poroštvena izjava ne zavezuje, saj ni bila dana v pisni obliki.

Toženec je brez soglasja tožeče stranke samovoljno gospodarski družbi X d.o.o. prodal 25 v rejo od tožeče stranke prejetih prašičev ter zanje prejel kupnino. S takim postopanjem je toženec kršil 8. člen Pogodbe o reji prašičev in je tako že na podlagi navedene kršitve pogodbe dolžan tožeči stranki kot lastnici prašičev povrniti prejeto kupnino (tržno vrednost) za samovoljno odtujene prašiče.

Pravilna pa je zavrnitev tožbenega zahtevka za vtoževano odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj so, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, slednje trajale le začasno, upoštevane pa so v postavki telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, pri čemer je slediti mnenju izvedenca, da glavoboli niso posledica škodnega dogodka.

K temu je dodati še, da ima sodna taksa tudi fiskalni značaj, kar pomeni, da predstavlja tudi odmeno za opravljeno storitev, ki jo bo dobila pravdna stranka v obliki sodnega varstva. Zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje, da sodne takse navkljub stanju na transakcijskem računu v višini 1.311,55 EUR ne bi mogla plačati glede na druge nujne stroške njenega poslovanja.

1. Pritožbena kritika, da ni nobena od strank v postopku zatrjevala sklenitve ustnega dogovora o prevzemu dolga, je utemeljena. Sodišče se je pri odločanju o utemeljenosti izstavitve računa sicer sklicevalo tudi na izpoved direktorja tožene stranke, vendar četudi bi slednji kaj takega izpovedal (iz njegove izpovedi dogovor o prevzemu dolga ne izhaja), bi taka izpoved ne mogla nadomestiti trditvene podlage nobene od pravdnih strank.

Izgubljen dobiček predstavlja premoženjsko škodo, dokazno in trditveno breme za obstoj te splošne odškodninske predpostavke pa nosi oškodovanec.

Tožeča stranka je v prvostopenjskem postopku podala obsežno in zagotovo zadostno trditveno podlago o vseh za pravdo odločilnih dejstvih. Takšnim trditvam bi lahko tožena stranka konkretizirano ugovarjala, zato se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da se nanjo (procesno) trditveno in dokazno breme ni prevalilo.

Tožeča stranka je jasno in konkretno navedla, plačilo katere škode zahteva, v kakšnih zneskih in podala način izračuna škode, s čemer se je trditveno in dokazno breme, da škoda tožeči stranki ni nastala oziroma ji ni nastala v zatrjevani višini, preneslo na toženo stranko. Stranka se mora, če želi preprečiti fikcijo, da dejstva priznava, obrazloženo izjaviti o tem, zakaj nasprotuje navedbam in dokazom nasprotne stranke, zakaj nasprotuje navedbam (in dokazom) nasprotne stranke. Zastopanje pooblaščenca stranke na ogledu predstavlja storitev, enakovrstno zastopanju pooblaščenca na naroku.

Za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti se denarna odškodnina prisodi le v izjemnih primerih, ko gre za hudo začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ali druge posebne okoliščine, zaradi katerih so duševne bolečine prisotne v hudi obliki. To pa v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno. Sodišče je namreč ugotovilo, da je bila posttravmatska stresna motnja pri tožniku podana, vendar so težave do sedaj že izzvenele.

Po določbi prvega odstavka 23. člena ZPP se nepristojno sodišče izreče za nepristojno in po pravnomočnosti takšnega sklepa odstopi zadevo pristojnemu sodišču. Glede na takšno določbo so pravno zmotni pritožbeni očitki sodišču prve stopnje, da bi to moralo za tem, ko je od nepristojnega sodišča prejelo odstopljeno zadevo, od nepristojnega sodišča zahtevati še morebitne pisne vloge, ki so jih pravdne stranke po izdaji sklepa o nepristojnosti morebiti vložile nepristojnemu sodišču in za katere pristojno sodišče sploh ne ve, ker ga nobena od pravdnih strank, na to ni opozorila. Določba prvega odstavka 131. člena OZ, ki uzakonja krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Če oškodovanec dokaže, da mu je škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja odgovorne osebe oziroma škodljivega dejstva, ki izvira iz sfere odgovorne osebe, je s tem dokazal, da je njegov zahtevek za povrnitev škode proti odgovorni osebi utemeljen. Odgovorna oseba (toženec) pa se odškodninske odgovornosti lahko razbremeni, če zatrjuje in dokaže, da za nastalo škodo (čeprav vzrok zanjo izvira iz njene sfere), ni kriva. Slednje pomeni, da se lahko odgovorna oseba (toženec) razbremeni odgovornosti, če zatrjuje i