VSL Sodba in sklep II Cp 971/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe za znesek 54.591,34 EUR in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 895.637,71 EUR za čas od 22. 11. 2003 do 17. 5. 2017 razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 200125/2013 z dne 12. 12. 2013¹ v I. točki in postopek v tem delu ustavilo, ker toženec konkretizirano ni nasprotoval delnemu umiku tožbe (točka I izreka sklepa). V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo v 1. točki izreka (točka II izreka sklepa). Na podlagi pobotnega ugovora toženca je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice v znesku 841.046,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2017 do dne plačila (III. točka izreka sodbe), da ne obstoji terjatev toženca v znesku 291.790,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2014 do dne plačila (IV. točka izreka sodbe), da je toženec dolžan plačati tožnici 841.046,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2017 do dne plačila (točka V izreka sodbe) in da je toženec dolžan plačati tožnici pravdne stroške v znesku 7.928,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so določene v VI. točki izreku sklepa sodišča prve stopnje.

2Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo in sklep ter navaja, da je toženec nasprotoval spremembi tožbe, z delnim umikom tožbe ni soglašal, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati sklepa o umiku tožbe. Sodišče ni zaslišalo priči I. G. in S. Z. , ker toženec ni pojasnil, katera dejstva naj bi se dokazovala s tem dokaznim predlogom, toženec pa je dal obsežne trditve glede prodaje nepremičnine v BiH in razmerij med pravdnima strankama pri prodaji te nepremičnine. Ta dejstva bi potrdili navedeni priči. Sodišče se do teh trditev ni opredelilo, toženca pa ni seznanilo s pomanjkljivo trditveno podlago, kot jo zatrjuje sodišče, zato gre za sodbo presenečenja. Sodišče bi na podlagi 20. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) moralo uporabiti pravo BiH, saj je na podlagi te določbe treba uporabiti pravo, ki je z razmerjem najtesneje povezano, to je pa je konkretno dolžniškoupniško razmerje iz kreditne pogodbe, ki velja za tožnico in družbo B. d.o.o. BiH kot dolžnico. Sodišče ugotavlja, da je tožnica obvestilo o odstopu od kreditne pogodbe poslala dolžniku B. d.o.o. BiH in tožencu 6. 3. 2013, sodišče pa ni ugotovilo, kdaj je toženka prejela odpoved kreditne pogodbe, saj je odločilna prejemna teorija in ne teorija obvestila. Iz obrazložitve sodbe ni mogoče preveriti, ali je višina dolga pravilno izračunana, ker sodišče v obrazložitvi ni navedlo dejstev. Sodišče v sodbi ni pojasnilo obstoja menične obveznosti toženca in se ni opredelilo glede njegovih ugovor iz temeljnega posla. Izdana je bila bianco lastna menica, ki ni abstraktni vrednosti papir, ker je dolžnik in izdajatelj menice ista oseba. Menična izjava je ostala v rokah strank meničnega dogovora. Obveznost toženca iz kreditne pogodbe ne obstoji, toženec pa tudi ni njen podpisnik, zato toženec ni pasivno legitimiran. Menica je bila izpolnjena v nasprotju z meničnim pooblastilom iz menice, ker tožnica ni pravilno vpisala datuma zapadlosti menične obveznosti, saj je namesto 6. 3. 2013 zapisan datum 21. 11. 2013, zato menična obveznost ne obstoji. Tožnica ni imela podlage, da po prostem preudarku vpiše datum zapadlosti menične obveznosti. Ker je z dnem odpovedi pogodbe zapadla menična obveznost, bi tožnica skladno s 37. členom Zakona o menici (v nadaljevanju ZM) morala menico predložiti v plačilo ali na sam plačilni dan ali pa na enega od dveh delavnikov, ki prideta takoj za njim, torej najkasneje do 8. 3. 2013. Tožnica je zato zamudila rok za predložitev menice v plačilo in je s tem izgubila pravice do poplačila. Ni tudi jasno, zakaj je tožnica menico predložila v unovčenje banki, kjer ima toženec odprt račun, že pred datumom, ki ga sama navaja kot datum zapadlosti, torej 18. 11. 2013. V temeljni pogodbi se toženec ni zavezal kot glavni dolžnik ali solidarni porok, zato bi tožnica morala najprej zahtevati izpolnitev od svojega glavnega dolžnika in poroka in šele nato od subsidiarnega poroka. Toženec ima na voljo vse ugovore iz temeljne pogodbe, zato bi sodišče moralo presojati in izvesti dokaze iz temeljnega posla. Iz menične izjave izhaja, da je bila menica dana zaradi zavarovanja obveznosti iz kreditne pogodbe. Ker toženec ni pogodbena stranka, njegova obveznost iz te pogodbe ne obstaja. Ker sodišče ni zaslišalo prič je nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s škodo v postopku prodaje nepremičnine Veleposlaništvu. Tožnica je vseskozi ravnala na način, da se nepremičnino proda za čim nižjo ceno.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, priglasila pa je tudi pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Potem ko toženec vloži odgovor na tožbo, lahko tožnik umakne tožbo vse do konca glavne obravnave, če toženec v to privoli. Če se toženec o tem ne izjavi v petnajstih dneh od dneva, ko je obveščen o umiku tožbe, se šteje, da je privolil v umik (glej prvi in drugi odstavek 188. člena Zakona o pravdnem postopku). Tožnica je na naroku 17. 5. 2017 navedla, "da utesnuje tožbeni zahtevek in da zahteva zgolj še 841.046,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2017 dalje do plačila". Že to navedbo je mogoče razumeti kot delni umik tožbe, čeprav navaja, da „utesnuje tožbeni zahtevek“ in ne tožbe. Toženec je na te navedbe odgovoril s pripravljalno vlogo z dne 29. 5. 2017, v kateri je navedel, da nasprotuje takšni spremembi tožbe in da poziva tožnico, da se izjasni ali umika tožbo ali se odpoveduje tožbenemu zahtevku. Tožnica je na te navedbe odgovorila v pripravljalni vlogi z dne 14. 6. 2017, v kateri je navedla, da se v tem delu ne odpoveduje tožbenemu zahtevku. Glede na te navedbe, od takrat dalje ni moglo biti več sporno, da je tožnica v tem delu tožbo umaknila, s tem, da je na zadnjem naroku 5. 7. 2017 ponovno navedla, da v tem delu ne gre za spremembo tožbenega zahtevka, marveč za delni umik tožbe. Toženec delnemu umiku tožbe ni nasprotoval, ne po prejemu pripravljalne vloge tožnice z dne 14. 6. 2017, ne na zadnjem naroku. Sodišče je zato pravilno štelo, da je v tem delu tožba umaknjena in je zato zaradi umika tožbe za znesek 54.591,34 EUR in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 895.637,71 EUR za čas od 22. 11. 2003 do 17. 5. 2017 razveljavilo sklep o izvršbi 1. točki in postopek v tem delu ustavilo.

6Sodišče prve stopnje je zaradi preglednosti izreka sodbe, ker je bila tožba delno umaknjena, vložen pa je bil tudi pobotni ugovor, v celoti razveljavilo sklep o izvršbi. S tem ni kršilo pravil pravdnega postopka, kar bi vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

7Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe na podlagi ocene dokazov prepričljivo pojasnilo razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da ni utemeljen pobotni ugovor toženca, v katerem uveljavlja odškodninsko odgovornost tožnice, glede prodaje nepremičnine. Pritožba graja odločitev sodišča, ker je zavrnilo dokazni predlog, da se zaslišita I. G. in S. Z. v zvezi s prodajo nepremičnine, ne navede pa v katerem delu bi bile dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje drugačne, če bi sodišče ta dokaz izvedelo. Sodišče prve stopnje je v sodbi pojasnilo, da tega dokaznega predloga ni izvedlo, ker toženec konkretno ni pojasnil, kaj bi navedeni priči v zvezi s prodajo nepremičnine izpovedali, teh navedb pa toženec tudi ni dal v pritožbi. Izvedeni dokazi, predvsem pa ravnanja toženca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v zvezi s prodajo nepremičnine, prepričljivo potrjujejo, da tožnici ni moč očitati, da je povzročila škodo, ker se je nepremičnina prodala v izvršilnem postopku in ne neposredno Veleposlaništvu. Glede na prepričljivo ugotovljeno dejansko stanje v tem delu, sodba za toženca tudi ni mogla biti presenečenje.

8Pritožba pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je v tem pravdnem postopku na podlagi 20. člena ZMZPP treba uporabiti pravo, s katerim je pravno razmerje pravdnih strank najtesneje povezano. Iz te določbe izhaja, da v primeru, če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo, se šteje, da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, stalno bivališče oziroma sedež. Toženec je kot direktor družbe B. d.o.o. SLO, ki je bila lastnica družbe B. d.o.o. BiH, dal soglasje, da je družba v BiH lahko sklenila kreditno pogodbo s tožnico, kar pa ni relevantna okoliščina v tem sporu. Odločilna je menična izjava in menica, ki jo je toženec dal tožnici, torej veljavnost toženčeve zaveze do tožnice na podlagi menice, ki je bila sicer dana z namenom zavarovanja kreditne pogodbe. Toženec ni pogodbena stranka kreditne pogodbe, menica toženca zato ni bila plačilno sredstvo med udeleženci poslovnega razmerja iz kreditne pogodbe. Posebnih okoliščin, ki bi kazale na povezanost pravnega razmerja s pravom BiH ni, menica in menična izjava toženca, da se tožnica lahko poplača iz naslova dolga iz kreditne pogodbe s posredovanjem Banke, d.d., Ljubljana, iz vseh računov, ki jih ima toženec v RS, pa kaže, da je pravno razmerje najtesnejše povezavo s slovenskim pravom. Toženec ima stalno prebivališče v RS, kar je odločilna okoliščina, na podlagi katere je sodišče prve stopnje pri odločitvi pravilno uporabilo slovensko pravo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja;

- da sta tožnica kot kreditodajalka in družba B. d.o.o. BiH kot kreditojemalka 29. 3. 2010 sklenili pogodbo o dolgoročnem kreditu, na podlagi katere je tožnica izročila kreditojemalki 869.196,19 EUR kredita, katerega se je kreditojemalka zavezala vrniti tožnici v šestdesetih mesečnih obrokih;

- da je bila družba B. d.o.o. BiH v lasti podjetja B. d.o.o. SLO, katerega direktor je bil toženec, ki je dal soglasje, da je direktor družbe B. d.o.o. BiH podpisal kreditno pogodbo;

- da iz 6. člena kreditne pogodbe izhaja, da je bilo za zavarovanje terjatev iz kreditne pogodbe tožnici izročenih deset bianco overjenih in podpisanih menic kreditojemalke z menično izjavo in deset menic družbe B. d.o.o. SLO na podlagi poroštvene pogodbe;

- da je bila tožnici izročena bianco overjena in podpisana lastna menica toženca z menično izjavo, v kateri je bilo navedeno, da se menica lahko izpolni „brez protesta“, da toženec daje soglasje, da se lahko tožnica na podlagi menice preko Banke, d.d., Ljubljana, poplača iz vseh računov, ki jih ima toženec odprte pri poslovnih bankah v RS, kot tudi iz vseh premičnin in nepremičnin, katerih lastnik je in da je toženec izdal „bianco lastno menico“ na vnaprej natisnjenem meničnem blanketu, ki ga je toženec kot izdajatelj menice podpisal kot trasant;

- da kreditojemalka obveznosti iz kreditne pogodbe ni izpolnjevala, zato je tožnica v skladu z 9. členom kreditne pogodbe od pogodbe odstopila z dopisom z dne 6. 3. 2013, tedaj pa so zapadle v plačilo vse obveznosti po kreditni pogodbi, kot je to določal 9. člen kreditne pogodbe;

- da je tožnica z dopisom z dne 6. 3. 2013 obvestila toženca, družbo B. d.o.o. SLO in kreditojemalko o odpovedi kreditne pogodbe;

- da je tožnica namero o odstopu od kreditne pogodbe posredovala tožencu z dopisom z dne 22. 2. 2013, v katerem ga je opozorila, da v kolikor do 4. 3. 2013 ne bodo plačane zapadle obveznosti po kreditni pogodbi, bo tožnica odstopila od kreditne pogodbe;

- da je izvedenec finančne stroke ugotovil, da znaša skupno stanje obveznosti na dan 31. 10. 2013 906.950,66 EUR, kar vključuje glavnico na dan 6. 3. 2013 v višini 851.588,82 EUR, redne obresti na dan 6. 3. 2013 in stanje zamudnih obresti, kar je več kot znaša stanje dolga po izračunu tožnice, ki je izračunala terjatev v višini 895.637,71 EUR;

- da je tožnica v menico kot datum dospelosti menice zapisala 21. 11. 2013, menico pa je banki v unovčenje poslala 18. 11. 2013;

- da so bile zaradi poplačila tožničine terjatve nepremičnine dolžnice prodane v izvršilnem postopku, ki ga je vodilo Občinsko sodišče v BiH, za višjo ceno kot so bile ocenjene;

- da iz listinske dokumentacije ne izhaja, da bi Veleposlaništvo sprejelo ponudbo o nakupu nepremičnin, da ponudbe Veleposlaništvu ni dal lastnik nepremičnin, da se toženec in njegov pooblaščenec nista odzvala na sestanek, da bi se dogovorili, da se kupnina od morebitne prodaje nakaže na račun tožnice, zaradi poplačila njene terjatve iz kreditne pogodbe, saj je na nepremičnini že imela zastavno pravico.

Podlaga toženčeve obveznosti ni kreditna pogodba, marveč bianco menica, ki je šele z izpolnitvijo postala prava menica² Terjatev iz kreditne pogodbe v času vložitve tožbe zoper toženca ni zastarala, kar pa ni odločilno, ker obveznost toženca temelji na meničnopravnem razmerju s tožnico. V tem razmerju je poleg izdaje bianco menice odločilna menična izjava toženca. Menično pooblastilo je enostranska izjava volje, s katero izdajatelj bianco menice pooblasti prejemnika bianco menice, da menico izpolni tako, da bo menica ustrezala namenu, zaradi katerega je bila izdana. Obseg pooblastitve je odvisen od volje pooblastitelja.³ Toženec je v menični izjavi pooblastil tožnico, da lahko unovči bianco menico, če obveznosti iz kreditne pogodbe ne bodo izpolnjene, to pa lahko stori tudi po preteku rokov za zapadlost terjatve iz kreditne pogodbe vse do končnega plačila dolga. Ker obveznosti iz kreditne pogodbe niso bile izpolnjene, je tožnica od kreditne pogodbe odstopila 6. 3. 2013 in ker dolžnik tudi po odstopu od pogodbe ni izpolnil obveznosti, enako tudi ne porok, je tožnica vpisala kot datum dospelosti menice 21. 11. 2013. Datum dospelosti menice med pravdnima strankama ni bil določen in ker datum dospelosti menice ni v nasprotju z vsebino poroštvene izjave, so neutemeljene toženčeve navedbe, da bi morala tožnica izpolniti menico najkasneje v dveh delovnih dnevih, pri tem pa se toženec zmotno sklicuje na 37. člen ZM, ki določa roke za predložitev menice v plačilo, ko gre za menico, ki je plačljiva na (vnaprej) določen dan. Terjatev tožnice proti tožencu iz meničnopravnega razmerja ni zastarala, ker je tožnica vložila tožbo v enem letu od dneva dospelosti menice, kot to določa drugi odstavek 78. člena ZM.

Na plačilno zavezo toženca, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi meničnopravnega razmerja med pravdnima strankama, ne vpliva okoliščina, da je tožnica predložila menico v unovčenje banki 18. 11. 2013, čeprav je označila na menici dospelost plačila z dnem 21. 11. 2013.

Tožnica je trdila, da je z dopisom z dne 6. 3. 2013 obvestila toženca o odstopu od pogodbe, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je bil toženec seznanjen z odstopom od pogodbe, kar tudi potrjuje njegova navedba, da bi morala tožnica najprej zahtevati izpolnitev od glavnega dolžnika, od toženca kot poroka pa šele potem, ko glavni dolžnik in družba B. d.o.o. BiH, kot porok, obveznosti iz kreditne pogodbe nebi izpolnili. Glede teh navedb je sodišče prve stopnje tožencu v sodbi pravilno pojasnilo, da se je tožnica poizkušala poplačati tako od glavnega dolžnika (družbe B. d.o.o. BiH), kot od poroka (družbe B. d.o.o. SLO), vendar v izterjavi ni bila uspešna oziroma je bila le delno uspešna.⁴

Pavšalne so pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do višine terjatve, saj iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče višino terjatve ugotovilo na podlagi izračunov izvedenca finančne stroke, pri tem pa določno pojasnilo izračun glavnice, obresti in delnih plačil, zaradi katerih se je terjatev tožnice iz kreditne pogodbe zmanjšala. Pritožba je v tem delu pavšalna in ne navaja konkretnih zneskov in izračunov, zaradi katerih bi bilo dejansko stanje v tem delu nepravilno ugotovljeno. Takšne pritožbene trditve tudi ne terjajo podrobnejšega odgovora.

Enako pavšalne so tudi pritožbene trditve glede pobotnega ugovora. Sodišče prve stopnje je podrobno in argumentirano pojasnilo razloge, zaradi katerih tožnici ni mogoče očitati odškodninske odgovornosti pri prodaji nepremičnin, zato izpovedbe prič, ki jih sodišče prve stopnje ni zaslišalo, ne bi mogle spremeniti prepričljivih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, posebej glede na ravnanja toženca in njegovega odvetnika v BiH v zvezi s prodajo nepremičnin, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija.

Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženec s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa glede na vsebinske razloge ni bil potreben, zato vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

---------------------------------------------------------

¹ V nadaljevanju sklep o izvršbi.

² VSRS sodba II Ips 251/2013.

³ VSRS sodba II Ips 278/2016.

⁴ Podrobneje glej 14. tč obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.