VSL Sklep III Ip 2395/2018

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih zavrnilnem delu I. točke, II. in III. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo ugovoru dolžnice A. A. in sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je bila zoper njo dovoljena izvršba za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 254,13 EUR od 13. 7. 2017 dalje do plačila, ter v tem delu predlog upnika za izvršbo zavrnilo. Sicer pa je ugovor zavrnilo (I. točka izreka sklepa). Sklenilo je še, da dolžnica sama nosi svoje stroške ugovora (II. točka izreka sklepa), upniku pa je dolžna v roku 8 dni od prejema tega sklepa poravnati 456,94 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 9. dne od prejema sklepa dalje do plačila (III. točka izreka sklepa).

2Zoper zavrnilni del I. točke, II. in III. točko izreka sklepa se pravočasno po pooblaščencu pritožuje dolžnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je sodišče svojo odločitev o zavrnitvi ugovora utemeljilo z dejstvom, da naj bi dolžnica v obdobju od leta 2013 do 2017 z vsakokratnim plačilom mesečnega obroka pretrgala zastaranje. Nadalje je tudi ugotovilo, da je dolžnica v naknadni vlogi sicer trdila, da je z navedenimi plačili poravnala svojo obveznost po drugem notarskem zapisu, a je glede tega prekludirana, saj bi to lahko navedla že v ugovoru. Podlaga za tako ugotovitev sodišča je upnikovo sklicevanje na tabelo plačil, ki naj bi jo upnik priložil k predlogu in jo je šteti kot del trditvene podlage, zato bi morala dolžnica njeno veljavnost izpodbijati že v ugovoru. Tega dolžnica ni mogla ugovarjati, saj tabele ni nikoli videla in z njo ne razpolaga in se do nje ni mogla opredeliti. Sodna pošiljka z dne 16. 10. 2017 je obsegala cenitev, sklep o izvršbi in predlog za izvršbo, nikjer pa ni navedeno, da bi bile vročene tudi priloge. Tudi iz teže sodne pošiljke je razbrati, da je vsebovala le sklep o izvršbi, poziv na pripombe k izvedeniškemu mnenju, cenilno poročilo in predlog za izvršbo. Priloge torej dolžnici niso bile vročene in se do njih ni mogla opredeliti, kar predstavlja absolutno kršitev postopka. Dolžnica se torej do tabele in obračuna ni mogla opredeliti, ker z njimi ni bila seznanjena. Tabela bi lahko predstavljala tudi kakšna druga plačila, lahko bi bila netočna ali pomanjkljiva. Ker ji ni bila vročena, dolžnica tudi ni pravočasno ugovarjala upnikovim navedbam, da so bila vsa plačila iz tabele izvršena iz naslova poroštva. Nesporno je in dolžnica lahko dokaže, da je v teh letih poravnavala svoje obveznosti in ne obveznosti iz poroštva. Upnik je pripravil dogovor z dne 25. 3. 2016, ki ga dolžnica ni nikoli videla niti podpisala, je pa neverjetno, da bi pristala na kaj takega, saj je bila kreditno nesposobna, torej je bil dogovor očitno pripravljen za potrebe tega postopka. Predlaga spremembo sklepa tako, da se ugovoru v celoti ugodi, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Upnik je v predmetni zadevi zoper dolžnici B. B. in A. A. vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova - notarskega zapisa SV 000 z dne 27. 12. 2011. Sodišče prve stopnje je predlog zoper dolžnico B. B. zavrnilo, predlagano izvršbo zoper dolžnico A. A. pa je dovolilo s sklepom o izvršbi z dne 10. 10. 2017. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

6Dolžnica A. A. je v pravočasnem ugovoru zoper sklep o izvršbi uveljavljala, da je subsidiarna porokinja, zato zanjo veljajo posebna pravila o zastaranju iz drugega odstavka 1034. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), in sicer terjatve poroka zastarajo v dveh letih od zapadlosti terjatve glavnega dolžnika. Terjatev do dolžnice kot porokinje je zato zastarala najkasneje 27. 6. 2012. Dolžnica je nadalje uveljavljala, da je zastarala tudi terjatev do glavne dolžnice, saj je od zapadlosti do vložitve predloga za izvršbo minilo že več kot 5 let. Glavna dolžnica je tudi v postopku osebnega stečaja, upnik terjatve tam ni prijavil, poleg tega pa so ji bile obveznosti odpuščene. Dolžnica je še ugovarjala, da upniku ne dolguje ničesar, saj sta skupaj z glavno dolžnico celoten dolg že vrnili v dvakratni višini. Pogodba je poleg tega nična, saj upnik glavni dolžnici nikoli ni izročil navedenega zneska, temveč so vanj zajete tudi ogromne oderuške obresti, pogodba pa je bila podpisana zaradi hude stiske glavne dolžnice, ki jo je upnik izkoristil. Upnik glavni dolžnici ni izročil 138.500,00 EUR, saj s takim zneskom sploh ni razpolagal.

7Upnik je v odgovoru na ugovor navajal, da gre za solidarno poroštvo, zato velja desetletni zastaralni rok. Poleg tega je že v predlogu za izvršbo pojasnil, da je s strani dolžnice A. A. v obdobju od 8. 9. 2013 do 31. 3. 2017 prejel plačanih 34.150,00 EUR, kar je vidno iz tabele, ki jo je prav tako priložil že k predlogu. Ta plačila so privedla do pretrganja zastaranja. Da terjatev ni zastarala, izhaja tudi iz dogovora z dne 25. 3. 2016, v katerem se je dolžnica zavezala, da bo do 4. 4. 2016 poravnala tako obveznost iz poroštva po notarskem zapisu SV 000 kot tudi obveznost iz notarskega zapisa SV 002, ki ga je sklenila kot posojilojemalka. S tem je dolg pripoznala in je bilo zastaranje pretrgano. Upnik je nadalje prerekal navedbe o petletnem zastaralnem roku in navedel, da terjatve, ugotovljene z neposredno izvršljivim notarskim zapisom, zastarajo v desetih letih. Nasprotoval je trditvam o izvedenem poplačilu in se skliceval na predlog, kjer je natančno pojasnil dolgovani znesek. Nasprotoval je tudi navedbam, da glavna dolžnica ni prejela zneska iz notarskega zapisa, saj je to potrdila s podpisom notarskega zapisa, ravno tako pa ni šlo za oderuško pogodbo.

8V odgovoru na upnikov odgovor na ugovor je dolžnica vztrajala pri navedbah o subsidiarnem poroštvu in zastaranju terjatve ter ničnosti in oderuškosti pogodbe. Uveljavljala je, da so bila plačila izvedena za dolg po pogodbi SV 002, dogovora, na katerega se sklicuje upnik, pa ni nikoli videla ali podpisala.

9Sodišče prve stopnje je s prvim odstavkom izreka sklepa, ki ni predmet pritožbene obravnave, ugovoru delno ugodilo glede zakonskih zamudnih obresti od obresti. V preostalem je dolžničin ugovor zavrnilo, višje sodišče pa tako odločitev sprejema kot materialnopravno pravilno.

10Sodišče je v izpodbijanem sklepu ugovorne navedbe o neprejemu celotnega zatrjevanega zneska posojila, o oderuških obrestih in o ničnosti sklenjene pogodbe pravilno in obrazloženo zavrnilo s sklicevanjem na načelo stroge formalne legalitete oziroma vezanosti na izvršilni naslov. V tem delu je navedlo pravilne in obširne razloge, ki jih višje sodišče sprejema in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje tudi sklicuje. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi ugovorne navedbe, da sta dolžnica in porokinja upniku dolg že vrnili v dvakratni višini. Obrazložilo je, da je bila dolžničina trditvena podlaga glede teh navedb preskopa in premalo konkretizirana, saj dolžnica ni pojasnila okoliščin zatrjevanih plačila, manjkajoče trditvene podlage pa z izvedbo dokazov ni mogoče nadomestiti. Ugovorne navedbe v zvezi z višino izterjevanega zneska je sodišče štelo za prepavšalne, obrazloženo in argumentirano pa je zavrnilo tudi navedbe v zvezi s stečajem glavne dolžnice in odpustom njenih obveznosti. V tem delu dolžnica ne navaja nobenih konkretnih pritožbenih razlogov, višje sodišče pa ob uradnem preizkusu tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

11V zvezi z naravo poroštva je sodišče prve stopnje pritrdilo navedbam dolžnice, da je šlo le za subsidiarno poroštvo, posledično pa je kot pravilno štelo tudi razlogovanje, da za dolžničino obveznost velja dveletni zastaralni rok po drugem odstavku 1034. člena OZ. Ne glede na to pa je sodišče nato dolžničin ugovor zastaranja terjatve zaradi poteka dveletnega zastaralnega roka zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da je upnik uveljavljal pretrganje dveletnega zastaralnega roka z dolžničinimi delnimi plačili, kot izhajajo iz tabele, ki jo je priložil že k predlogu za izvršbo, dolžnica pa je šele v odgovoru na upnikov odgovor na ugovor navedla, da naj bi bila ta plačila izvedena na račun notarskega zapisa SV 002 in ne na račun njene poroštvene obveznosti. Obrazložilo je, da bi morala dolžnica te navedbe podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, saj gre za dejstva, ki so ji bila poznana že takrat (upnik je namreč dinamiko delnih plačil pojasnil že v predlogu za izvršbo in bi dolžnica že takrat lahko oziroma morala uveljavljati, da se plačila nanašajo na drugo terjatev). Posledično je dolžnico s temi navedbami prekludiralo.

12Dolžnica v pritožbi navaja, da ji upnikova tabela delnih plačil nikoli ni bila vročena in se do nje posledično ni mogla opredeliti in ugovornih navedb v tej smeri ni mogla podati pravočasno. S tem uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ, vendar s temi trditvami v pritožbenem postopku ne more več uspeti. Skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ mora namreč stranka kršitev določb postopka uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Ker je upnik že v predlogu za izvršbo kot prilogo le-tega določno označil tabelo plačil, je bilo dolžnici že ob prejemu sklepa o izvršbi, katerega sestavni del je tudi predlog, znano, da so bile k predlogu priložene tudi priloge. V kolikor ji te priloge res niso bile vročene skupaj s sklepom o izvršbi, bi dolžnica morala to uveljavljati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Ker v pritožbi dolžnica ne trdi, da kršitve brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v ugovoru in ker tudi ne gre za kršitev, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti (prim. drugi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je v pritožbi ne more več uspešno uveljavljati. Višje sodišče se do teh navedb in v zvezi z njimi predlaganih dokazov zato dodatno ne opredeljuje.

13Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dolžnica ni pravočasno nasprotovala upnikovim navedbam, da so bila delna plačila izvedena iz naslova poroštvene obveznosti dolžnice, ki je predmet izterjave v konkretnem postopku. Posledično je pravilno štelo, da je bil z vsakim delnim plačilom dveletni zastaralni rok iz drugega odstavka 1034. člena OZ pretrgan, glede na zadnje plačilo z dne 30. 6. 2017 pa ob vložitvi predloga za izvršbo dne 13. 7. 2017 tudi še ni potekel.

14Ker je bil dolžničin ugovor zastaranja obveznosti iz naslova poroštva že iz opisanega razloga neutemeljen, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da se do dogovora z dne 25. 3. 2016, s katerim je upnik le še dodatno utemeljeval pretrganje zastaralnega roka, ter do dolžničinega nasprotovanja resničnosti tega dogovora ni treba posebej opredeljevati in tudi ni treba izvajati v zvezi s tem predlaganih dokazov. Tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem dogovorom se ob obrazloženem izkažejo za pravno nepomembne, zato višje sodišče nanje posebej ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi ugovorne navedbe, da je zastarala terjatev do glavne dolžnice. Za terjatve, ugotovljene v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, namreč velja desetletni zastaralni rok, ki v konkretnem primeru še ni potekel.

16Dolžnica s pritožbo izpodbija tudi odločitev o stroških ugovornega postopka. Ker v tem delu ne uveljavlja nobenih konkretnih pritožbenih razlogov, je sodišče prve stopnje napravilo uradni preizkus in ugotovilo, da je odločitev skladna z 154. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, petim odstavkom 38. člena ZIZ in Odvetniško tarifo.

17Glede na vse navedeno je višje sodišče dolžničino neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanih zavrnilnem delu I. točke, II. in III. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem ni navedel nobenih dejstev, s katerimi bi pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).