VSL Sklep I Ip 2612/2018

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih 1., 2. in 4. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi v delu v zvezi s sklepom VSL I Ip 2031/2017 z dne 4. 10. 2017 (v delu, v katerem je sodišče s sklepom Ig 560/2014 z dne 21. 4. 2017 ugodilo ugovoru dolžnika, v tem delu izvršbo ustavilo ter sklep o izvršbi z dne 3. 11. 2014 razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo) (1. točka izreka sklepa). Sklenilo je, da mora dolžnik upniku povrniti 1.887,90 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov (stroškov pritožbenega postopka) v roku osmih dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa od naslednjega dne dalje tudi zakonske zamudne obresti (2. točka izreka sklepa), predlog upnika za povrnitev stroškov nad 1.887,90 EUR pa je zavrnilo (3. točka izreka sklepa). Sklenilo je še, da je dolžnik dolžan stroške odgovora na pritožbo nositi sam (4. točka izreka sklepa).

2Zoper 1., 2. in 4. točko izreka sklepa se pravočasno po pooblaščencu pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sicer pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da upnik ni dal soglasja k prestrukturiranju terjatve, vendar pa meni, da je zmotno stališče, da razdelitev upnikove terjatve na zavarovani in nezavarovani del pomeni prestrukturiranje te terjatve. Dolžnik je namreč v postopku poenostavljene prisilne poravnave kot podlago za zneskovno razdelitev terjatve navajal peti odstavek 20. člen ZFPPIPP, to pa pomeni, da delitev na zavarovani in nezavarovani del ni dokončna, ampak gre za oceno, ki temelji na predhodni cenitvi, višina poplačila iz zastavljene opreme pa je odvisna od uspešnosti unovčevanja te opreme. Razdelitve terjatve zato niti smiselno ni mogoče šteti za njeno prestrukturiranje. Nenazadnje tudi določba 221.n člena ZFPPIPP prestrukturiranje omogoča le z odložitvijo dospelosti ali z znižanjem obrestne mere. Dolžnik tako zaključuje, da delitev terjatve na zavarovani in nezavarovani del ni imela narave njenega prestrukturiranja, temveč gre le za postopanje, kot ga določa zakon. Dolžnik nadalje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da ima upnikova terjatev v celoti naravo zavarovane terjatve, meni pa, da je sodišče napačno uporabilo tretji odstavek 213. člena ZPFFIPP, ko je odločilo, da je treba omogočiti poplačilo te terjatve iz celotnega dolžnikovega premoženja in ne le iz sredstev zavarovanja. Dolžnik meni, da za tako razlago ni nobene pravne podlage oziroma je celo diametralno nasprotna dejanski vsebini določbe, je v nasprotju z vsebino zastavne pravice, krši načelo enakovrednega obravnavanja upnikov in je neskladna z obstoječo sodno prakso. Sodišče se je sklicevalo le na VSC sklep II Ip 514/2014, ki bistveno odstopa od siceršnje ustaljene sodne prakse (II Ip 2600/2017, III Ip 958/2016, I Ip 4004/2015, Cst 575/2014, I Ip 1559/2014, Cst 485/2015, I Cp 631/2013, II Ip 292/2013, III Ip 4903/2012), na katero se je dolžnik skliceval že v ugovoru po izteku roka in do katere se sodišče sploh ni opredelilo in tudi ni navedlo razlogov, zakaj ji ne sledi. Dolžnik tudi ocenjuje, da iz sklepa višjega sodišča z dne 4. 10. 2017 ne izhaja napotek, da mora sodišče sprejeti tako odločitev, kot jo je. Sklep višjega sodišča namreč vsebuje le napotke glede metode dela, sodišče prve stopnje pa svojega dela ni opravilo skladno s temi napotki. Izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato neobrazložen. Dolžnik shematično navaja, kaj bi moralo sodišče presoditi, in zaključuje, da bi moralo po presoji vseh dejstev odločitev le dopolniti z dodatnimi razlogi po napotkih višjega sodišča in nato odločiti enako, kot je že odločilo s sklepom z dne 21. 4. 2017. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Upnik je 22. 8. 2014 zoper dolžnika vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, neposredno izvršljivih notarskih zapisov. Sodišče prve stopnje je predlagano izvršbo na dolžnikova sredstva na računih pri organizacijah za plačilni promet in dolžnikove premičnine dovolilo s sklepom o izvršbi z dne 3. 11. 2014.

6Dolžnik je v ugovoru z dne 12. 11. 2014 opozoril, da se je nad njim s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 4057/2014 dne 12. 9. 2014 začel postopek poenostavljene prisilne poravnave. Upnik je v odgovoru na ugovor uveljavljal, da je bila izterjevana terjatev z notarsko overjenim Sporazumom o zavarovanju denarne terjatve z dne 13. 12. 2011 v celoti zavarovana z neposestno zastavno pravico na premičninah, zato postopek poenostavljene prisilne poravnave nanjo ne vpliva. Upnik je še navedel, da je dolžnik v posodobljenem seznamu terjatev sicer označil, da naj bi bil del terjatve nezavarovan, vendar pa je to storil napačno in arbitrarno, saj je terjatev zavarovana v celoti, zato ima upnik tudi pravico do poplačila te terjatve iz kateregakoli dolžnikovega premoženja in ne zgolj iz premoženja, na katerem je ustanovljeno zavarovanje.

7Dolžnik je nato 10. 3. 2017 vložil vlogo, v kateri je uveljavljal, da je bil postopek poenostavljene prisilne poravnave pravnomočno končan dne 6. 3. 2015, in ker ima upnik ločitveno pravico le na premičninah, ki so navedene v sporazumu o zavarovanju denarne terjatve, sme izvršba potekati le na to premoženje. Šele po tem, ko bo znana višina terjatve, ki bo poplačana z uresničitvijo ločitvene pravice, pa bo mogoče opraviti izvršbo z drugimi sredstvi za preostanek terjatve v skladu s pogoji poenostavljene prisilne poravnave.

8Sodišče prve stopnje je 21. 4. 2017 izdalo sklep, s katerim je ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi ugodilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet in z rubežem premičnih stvari, razen za premičnine, ki so naštete v sporazumu o zavarovanju denarne terjatve. Odločitev je oprlo na tretji odstavek 213. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) ter na zaključek, da je izvršbo mogoče dovoliti le na premičnine, na katerih ima upnik svojo terjatev zavarovano z neposestno zastavno pravico, to je predmetih, na katerih ima upnik ločitveno pravico. Obrazložilo je, da bo upnik lahko šele ko bo zavarovanje unovčeno in bo opravljena prodaja teh premičnin, v primeru, da s prodajo ne bo v celoti poplačan, predlagal nadaljevanje izvršbe z drugimi izvršilnimi sredstvi in pod pogoji potrjene poenostavljene prisilne poravnave.

9Zoper tak sklep je v delu, ki se nanaša na ugoditev ugovoru, upnik vložil pritožbo, ki ji je višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Ip 2031/2017 z dne 4. 10. 2017 ugodilo in sklep v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Obrazložilo je, da je v 3. točki sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave zapisano, da ne učinkuje na zavarovane terjatve, da pa je v posodobljenem seznamu upnikova terjatev kljub temu vsebovana in razdeljena na zavarovani in nezavarovani del, zato se kot pravno pomembno izkaže upnikovo pritožbeno zatrjevanje, da ni podal soglasja k takšnemu prestrukturiranju terjatve. Višje sodišče je zato sodišču prve stopnje naložilo, naj ob ponovnem odločanju o ugovoru ugotovi, ali je upnik podal soglasje k prestrukturiranju terjatve, in če bo ugotovilo, da tega soglasja ni podal, opredeli učinke potrjene poenostavljene prisilne poravnave, upoštevajoč: 1. da je terjatev uvrščena v seznam, 2. določbo 3. točke sklepa o potrditvi prisilne poravnave, in 3. navedbo upnika, da v postopku poenostavljene prisilne poravnave nima pravnih sredstev, s katerimi bi lahko vplival na sestavo posodobljenega seznama.

10Sodišče prve stopnje je ob ponovnem odločanju o ugovoru s 1. točko izreka izpodbijanega sklepa ugovor še v preostalem delu (torej še glede dovolitve izvršbe na dolžnikova sredstva na računih pri organizacijah za plačilni promet in dolžnikove premičnine, na katerih ni bilo ustanovljeno zavarovanje z neposestno zastavno pravico) zavrnilo. Višje sodišče odločitev sprejema kot materialnopravno pravilno.

11V zvezi z vprašanjem prestrukturiranja upnikove terjatve je sodišče prve stopnje zaključilo, da upnik soglasja k prestrukturiranju terjatve ni podal. Za tak zaključek je navedlo obširne in popolne razloge, ki jih dolžnik niti ne izpodbija, temveč celo priznava, da upnik takega soglasja ni podal. Vendar pa dolžnik meni, da s tem, ko jo je razdelil na zavarovani in nezavarovani del, terjatve sploh ni prestrukturiral, temveč je le sledil določbi petega odstavka 20. člena ZFPPIPP, po kateri se kot nezavarovana terjatev obravnava tudi tisti del zneska terjatve ločitvenega upnika, za katerega znesek terjatve presega vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice. Takim navedbam ni mogoče slediti.

12Prestrukturiranje terjatev je eden od ukrepov finančnega prestrukturiranja in zajema različne vrste sprememb terjatve (zmanjšanje glavnice, znižanje obrestne mere, odložitev dospelosti,...). V postopku poenostavljene prisilne poravnave lahko pride do prestrukturiranja po določbi 221.n člena ZFPPIPP, na katero se sklicuje pritožba, pri čemer ta določba med ukrepi prestrukturiranja zavarovanih terjatev res ne navaja spremembe zavarovanih terjatev v nezavarovane, ampak ukrepe omejuje na odložitev dospelosti teh terjatev, znižanje obrestnih mer in preoblikovanje ločitvenih pravic, s katerimi so zavarovane te terjatve, v skupne ločitvene pravice. Gre za t. i. prisilno prestrukturiranje zavarovanih terjatev, ki učinkuje tudi na terjatve upnikov, ki niso privolili v sprejetje poenostavljene prisilne poravnave, zato je za sprejem tega ukrepa predpisan poseben postopek in potrebna večina. Vendar pa pritožba ob tem prezre, da je v postopku poenostavljene prisilne poravnave mogoče tudi prostovoljno prestrukturiranje zavarovanih terjatev, pri katerem oblike prestrukturiranja niso omejene, kar pomeni, da je prestrukturiranje možno tudi s preoblikovanjem terjatve iz zavarovane v nezavarovano, kar je v predmetni zadevi dolžnik tudi storil z upnikovo terjatvijo.¹ Neutemeljene so torej navedbe, da z razdelitvijo na zavarovani in nezavarovani del dolžnik terjatve sploh ni prestrukturiral, saj je s tem delno spremenil naravo terjatve iz zavarovane v nezavarovano. S trditvami, da je na tak način le sledil določbi petega odstavka 20. člena ZFPPIPP, dolžnik zaključka, da je skušal doseči prestrukturiranje terjatve, ni uspel izpodbiti. Uporaba te določbe namreč pride v poštev šele po realizaciji prodaje premoženja, na katerem ima upnik ločitveno pravico, saj se šele takrat pokaže, koliko znaša nezavarovani del terjatve, če sploh še obstaja (prim. VSL sklep Cst 575/2014 z dne 18. 12. 2014).

13Delitev terjatve na zavarovani in nezavarovani del torej glede na pojasnjeno predstavlja obliko prostovoljnega prestrukturiranja zavarovane terjatve, zakon pa kot pogoj za to poleg obličnosti (prim. tretji odstavek 185.a člena ZFPPIPP) predpisuje tudi soglasje imetnikov teh zavarovanih terjatev (prim. 3. točka drugega odstavka 145. člena ZFPPIPP) (prim. VSL sklep Cst 575/2014 z dne 18. 12. 2014 in VSL sklep II Ip 3588/2016 z dne 21. 11. 2016), ki ga v predmetni zadevi upnik nesporno ni podal. Zaključek sodišča prve stopnje, da ima upnikova terjatev še vedno v celoti naravo zavarovane terjatve, je zato pravilen in mu nenazadnje dolžnik v pritožbi tudi pritrjuje.

14Dolžnik nadalje v pritožbi meni, da je sodišče napačno uporabilo tretji odstavek 213. člena ZFPPIPP, ter navaja, da je ob pravilni uporabi te določbe izvršbo mogoče v tem trenutku dovoliti le na sredstva oziroma predmete, na katerih ima upnik ustanovljeno neposestno zastavno pravico. Tudi tem pritožbenim navedbam ni mogoče slediti.

15Po splošnem pravilu, določenem v 1. točki prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP, potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za zavarovane terjatve, zato pravovarstveni zahtevek, ki ga vključuje zavarovana terjatev, s potrditvijo prisilne poravnave ne preneha in se tudi ne utesni. Tretji odstavek 213. člena ZFPPIPP pa določa, da če ločitveni upnik z uresničitvijo ločitvene pravice iz vrednosti premoženja, ki je predmet te pravice, ne doseže plačila celotne terjatve, ki je bila zavarovana s to pravico, za neplačani del te terjatve učinkuje potrjena prisilna poravnava po prvem odstavku 214. člena tega zakona.

16Določba tretjega odstavka 213. člena ZFPPIPP torej ureja položaj, ko vrednost zastavljenega premoženja ne zadošča za poplačilo celotne zavarovane terjatve. Določba le jasno pove, da ima v presežku nad vrednostjo v zavarovanje danega premoženja terjatev, ki je sicer zavarovana, lastnost nezavarovane terjatve, ki jo je dolžan dolžnik izpolniti pod pogoji potrjene prisilne poravnave. Gre torej le za izpeljavo splošne določbe iz petega odstavka 20. člena ZFPPIPP o tem, da je treba tisti del zneska zavarovane terjatve, ki presega vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, obravnavati kot nezavarovano terjatev, in pove, da je treba tako ravnati tudi v primeru, ko ločitveni upnik po potrditvi prisilne poravnave uresniči ločitveno pravico. V nasprotju s pritožbenim stališčem dolžnika pa nikjer ni predpisano, da mora zastavni upnik, ki terja plačilo svoje zapadle terjatve, najprej uveljaviti plačilo iz zastavljene stvari, in šele če vrednost zastavljenega premoženja ne doseže vrednosti terjatve, razliko izterjati iz drugega dolžnikovega premoženja. Tako postopanje je mogoče zagovarjati le ob ustreznem dogovoru dolžnika z zastavnim upnikom, če pa tak dogovor ni sklenjen (kar v predmetni zadevi ni bil), mora dolžnik zastavnemu upniku zagotoviti druge vire za plačilo zavarovane terjatve. Povedano drugače, zastavni upnik lahko poplačilo zavarovane terjatve sodno ali zunajsodno uveljavlja in doseže tako iz premoženja, ki je predmet zastavne pravice, kot tudi iz kateregakoli drugega dolžnikovega premoženja, zato tudi sodišče lahko dovoli opravo izvršbe tudi na premoženje, ki ni zastavljeno premoženje in sicer v polnem obsegu, vse dokler zastavljeno premoženje ni prodano zaradi realizacije zastavne pravice.²,³

17V zvezi z dolžnikovim sklicevanjem na sodno prakso višje sodišče pojasnjuje, da sodna praksa ni formalni (obvezni) pravni vir, temveč je glede na 3. člen Zakona o sodiščih sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. S tem, ko se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo do stališč, zajetih v posameznih od naštetih sodnih odločb, zato ni zagrešilo pritožbeno očitanih kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), saj je za stališče, ki ga je sprejelo v izpodbijanem sklepu, navedlo argumentirane, jasne in popolne razloge. Ti razlogi so tudi skladni z novejšimi dognanji in stališči prej opisane pravne teorije, ki ji sledi tudi novejša sodna praksa.

18Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju ni sledilo napotkom višjega sodišča iz sklepa z dne 4. 10. 2017. Sodišče prve stopnje je namreč presodilo in se ustrezno opredelilo do vseh dejstev, ki jih je višje sodišče opredelilo kot sporna oziroma pomanjkljivo raziskana, in s tem izpolnilo svojo obveznost po prvem odstavku 362. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Po popolni ugotovitvi dejanskega stanja je nato sprejelo odločitev, ki je glede na vse prej pojasnjeno materialnopravno pravilna, zato se pritožbeno vztrajanje pri pravilnosti odločitve iz sklepa z dne 21. 4. 2017, ki je bil razveljavljen s sklepom z dne 4. 10. 2017, izkaže za neutemeljeno.

19Dolžnik s pritožbo izpodbija tudi odločitev o stroških iz 2. in 4. točke izreka izpodbijanega sklepa. Ker v tem delu ne navaja nobenih konkretnih pritožbenih razlogov, je višje sodišče napravilo uradni preizkus in ugotovilo, da je sprejeta odločitev skladna s 38. členom ZIZ in 154. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, po višini pa so stroški pravilno odmerjeni skladno z Zakonom o odvetniški tarifi.

20Glede na vse navedeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče dolžnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanih 1., 2. in 4. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

21Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem ni navedel nobenih dejstev, s katerimi bi pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Prim. dr. Nina Plavšak, Dopolnjena ureditev prisilne poravnave z novelo ZFPPIPP-F, Pravna praksa, št. 48/2013, stran 22 in naslednje.
² Prim. Vladimir Balažic, Položaj ločitvenega upnika po potrjeni prisilni poravnavi nad dolžnikom, Pravna praksa št. 10/2018 z dne 15. 3. 2018, stran 10 in naslednje, tako tudi mag. Damjan Orož, Razmerje med stečajem, prisilno poravnavo, izvršbo in sodnimi penali, prispevek na Izvršilni šoli 2018.
³ Tako tudi VSRS Sklep III Ips 75/2016 z dne 11. 8. 2016.