VSL sodba I Cpg 876/2013

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka sodbe spremeni tako, da se sedaj glasi:

„Ugotovi se, da na dan začetka postopka prisilne poravnave, 16. 4. 2012, obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke:
- glavnica v višini 9.376,27 EUR,
- zakonske zamudne obresti od zneska 9.376,27 EUR od 7. 5. 2008 do 16.4. 2012.

Terjatev je tožena stranka dolžna poravnati tožeči stranki pod pogoji sklenjene prisilne poravnave, ki je bila potrjena s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 756/2012 z dne 22. 11. 2012 in je postala pravnomočna dne 11. 12. 2012, v kateri je določeno, da je tožena stranka dolžna svojim upnikom izplačati 54 % zneska terjatve v roku štirih let od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave, pri čemer se terjatve upnikov v obdobju od 2. 4. 2012 do poteka roka za njihovo plačilo ne obrestujejo.

V preostalem delu se tožbeni zahtevek zavrne.“

V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti 294,70 EUR pritožbenih stroškov.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 9.376,27 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 7. 5. 2008 dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 1.344,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od prvega dne zamude dalje do plačila.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravdni stranki sta poslovno sodelovali na podlagi pogodbe št. 617/07-G z dne 18. 10. 2007 (v nadaljevanju: Pogodba), po kateri je tožeča stranka na objektu S. v Ljubljani za toženo stranko izvedla mizarska dela, in sicer dobavo ter montažo vrat. V 22. členu Pogodbe (priloga A2) sta se stranki dogovorili za garancijo na prvi poziv, če podizvajalec (tožeča stranka) svoje pogodbene obveznosti ne bo izpolnil v dogovorjeni kvaliteti in rokih ali ne bo izpolnjeval katerihkoli drugih pogodbenih določil (točka 22.1. Pogodbe). Tožeča stranka je tožbo vložila, ker trdi, da je tožena stranka neupravičeno unovčila bančno garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti v višini 9.376,27 EUR (20 % pogodbene vrednosti) in znesek s tožbo zahteva nazaj. Tretji odstavek 1087. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (1) določa, da upravičenec iz garancije dolguje naročitelju znesek, prejet na podlagi garancije, do katerega zaradi utemeljenih naročiteljevih ugovorov sicer ne bi imel pravice. Tožeča stranka je tako upravičena do vrnitve zneska, ki ga je banka izplačala, če izkaže iz temeljnega posla, na podlagi katerega je imela tožena stranka pravico do izplačanega zneska, da je bil posel opravljen korektno in brez napak.

Tožena stranka v pritožbi najprej uveljavlja, da sodišče prve stopnje v sodbi ni upoštevalo sklepa o potrditvi prisilne poravnave nad toženo stranko. Po podatkih spisa je tožena stranka 17. 4. 2012 sodišče obvestila, da je bil nad toženo stranko s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 756/2012 z dne 16. 4. 2012 pričet postopek prisilne poravnave (red. št. 20, list št. 64 spisa). Skladno z 217. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) sodišče, ki po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave v postopku, ki teče proti insolventnemu dolžniku, odloča o terjatvi, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava (ki ni bila ugotovljena v postopku prisilne poravnave), ter presodi, da terjatev obstaja, z odločbo: 1. ugotovi obstoj celotnega zneska terjatve ob začetku postopka prisilne poravnave in 2. insolventnemu dolžniku naloži plačilo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. Ker je situacija taka tudi v predmetni zadevi, je višje sodišče ob upoštevanju prvega odstavka 212. člena ZFPPIPP (2) in glede na citirano določbo 217. člena ZFPPIPP poseglo v izrek sodbe sodišča prve stopnje. V točki I. sodbe je namreč sodišče prve stopnje zgolj ugodilo zahtevku tožeče stranke in terjatev naložilo v plačilo toženi stranki, pri tem pa dejstva, da je bila nad toženo stranko, kot izhaja iz spisovne priloge B160, s sklepom St 756/2012 z dne 22. 11. 2012 prisilna poravnava tudi potrjena, ni upoštevalo. Ker s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem ali drugem postopku, ki ga vodi pristojni državni organ glede zneska navadne terjatve v višjem deležu od deleža, določenega v potrjeni prisilni poravnavi, in pred potekom rokov za plačilo, določenih v potrjeni prisilni poravnavi, ter obresti od zneska te terjatve po višji obrestni meri od obrestne mere, določene v potrjeni prisilni poravnavi, (3) je višje sodišče v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP je zato I. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

Sodišče prve stopnje je poslovno razmerje med strankama presojalo po pravilih gradbene pogodbe (649. in nadaljnji členi Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). V izpodbijani sodbi je ugotovilo, da so bile pri kvalitetnem pregledu dne 28. 3. 2008 ugotovljene določene napake oziroma pomanjkljivosti, ki jih je tožena stranka grajala s pozivom z dne 29. 3. 2008 in s katerim je tožeči stranki postavila enotesdenski rok za njihovo odpravo (priloga A49), dne 31. 3. 2008 pa je bančno garancijo predložila v unovčenje (dne 7. 5. 2008 so bila toženi stranki odtegnjena denarna sredstva v višini vtoževanega zneska). Nadalje iz izpodbijane sodbe izhaja, da so bile vse pomanjkljivosti, ki jih je tožena stranka grajala v pozivu z dne 29. 3. 2008 odpravljene, in sicer že 31. 3. 2008 oziroma 2. 4. 2008, ob opravljenem drugem kvalitetnem pregledu. Tožena stranka je bila o odpravljenih napakah obveščena 31. 3. 2008, ob kvalitetnem pregledu 2. 4. 2008 pa je bil prisoten tudi predstavnik tožene stranke, ki je za toženo stranko podpisal zapisnik (priloga A4). Na podlagi tega je višje sodišče zaključilo, da so bile napake, grajane 29. 3. 2008 s strani tožene stranke, nedvomno odpravljene v enotesdenskem roku. Tega sklopa dejanske podlage sodbe tožena stranka v pritožbi ne izpodbija.

Nadaljnji razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke je sodišče prve stopnje našlo v dejstvu, da je imela tožena stranka, glede na dopis z dne 29. 3. 2008, enotesdenski rok za odpravo grajanih napak; iz bančne garancije izhaja, da velja do 31. 3. 2008, tožena stranka pa je bančno garancijo na ta dan tudi unovčila, čeprav rok za odpravo napak tožeči stranki še ni potekel. Tudi zato je tožena stranka bančno garancijo unovčila neutemeljeno in je tako ravnanje v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic. Tudi tega dela tako dejanske podlage kot pravnega zaključka izpodbijane sodbe tožena stranka v pritožbi ne izpodbija.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da je sprva bančno garancijo črpala zaradi zamude, kasneje pa se je izkazalo, da dobavljena vrata ne ustrezajo dogovorjenim kvalitetam. Skladno s 634. členom OZ se naročnik (tožena stranka), če se pozneje pokaže kakšna napaka, ki je pri običajnem pregledu ni bilo mogoče odkriti, vseeno lahko sklicuje nanjo, s pogojem, da o njej obvesti podjemnika (tožečo stranko) čim prej, najpozneje pa v enem mesecu, ko je bila odkrita. Po dveh letih od prevzema opravljenega posla se naročnik ne more več sklicevati na napake.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka pred predmetnim sodnim postopkom nikoli ni zatrjevala, da vrata niso ustrezne kvalitete, niti pred tem o tem nikoli ni obvestila tožeče stranke. Glede na to niti pritožbeno sklicevanje na izvedensko mnenje izvedenca M. B. ne more biti uspešno (priloga B90 spisa(4)). V zvezi s tem najprej ne držijo pritožbene trditve, da sodišče dokaza z vpogledom v izvedensko mnenje ni izvedlo, zaradi česar se zato izpodbijane sodbe ne bi dalo preizkusiti. Tako iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 17. 12. 2012 (list. št. 86 spisa), kot iz 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe (na str. 4 sodbe) izhaja, da je predmetni dokaz, kot tudi vse druge listinske dokaze, sodišče prve stopnje izvedlo, pri čemer pa se do vsebine izvedenčevega mnenja le ni izrecno opredelilo. Glede na nosilne razloge izpodbijane odločitve s tem ni kršilo določb pravdnega postopka. Pritožbeno neizpodbito je dejstvo, da so bila vgrajena in toženi stranki tudi zaračunana vrata s kartonastim polnilom in da je take vzorce vrat tožena stranka potrdila. Posledično je lahko zato izvedenec, kot iz izvedenskega mnenja tudi izhaja, ugotovil le, da vrata niso skladna s popisom za mizarska dela,(5) ne pa, da se pravdni stranki za taka vrata ne bi dogovorili. Ugotovitve izvedenca v izvedenskem mnenju zato v tej pravdni zadevi, glede na trditveno podlago pravdnih strank, niso relevantne in se sodišče prve stopnje do njih ni bilo dolžno opredeljevati. Kadar je izvedba nekaterih dokazov pokazala, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez dokazne vrednosti, sodbi, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja. (6)

V zvezi s spornim polnilom oziroma materialom vrat tožena stranka torej ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je vedela, da so bila potrjena taka vrata in da so bila taka vrata tudi vgrajena, toženi stranki pa zaračunana po predračunski vrednosti. Tožena stranka najkasneje ob kvalitetnem pregledu z dne 2. 4. 2008, niti kasneje, ni grajala napak vrat v zvezi z njihovim polnilom in je prvič to uveljavljala v tem sodnem postopku, v postopku pa trditve tožeče stranke, da se je objekt S. odprl 20. 3. 2008, ni prerekala. Upoštevaje zgoraj navedno in pravilno uporabo tako prvega kot drugega odstavka 634. člena (v zvezi s 660. členom) OZ, so zato očitki o kršitvi določb pravdnega postopka z zavrnitvijo dokaznega predloga z vpogledom v izvedensko mnenje neutemeljeni.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da sodbe v izpodbijanem delu ni mogoče preizkusiti niti v zvezi z dostavo specifikacij uporabljenih materialov in podatkov o dobaviteljih. Tudi s tem v zvezi se tožena stranka v pritožbi sklicuje na izvedensko mnenje. Da je bil za potrebe tehničnega pregleda vgrajenim vratom priložen tudi certifikat in vsa potrebna dokumentacija, sta v postopku prepričljivo izpovedala tako V. Ž., takrat zaposlen pri tožeči stranki in samostojni vodja projekta S., kot tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke, V. N. Dokazna ocena izpovedi zaslišanih strank je izčrpna in prepričljiva, zato tudi višje sodišče ne dvomi, da je tožeča stranka za potrebe tehničnega pregleda priložila certifikate in vso potrebno dokumentacijo. Ni sporno, da je tožena stranka po opravljenem tehničnem pregledu pridobila uporabno dovoljenje, v postopku pa nikoli ni trdila, da bi bile predmetne pomanjkljivosti ob tehničnem pregledu sploh ugotovljene, o čemer bi gotovo obstajali listinski dokazi. Glede na navedeno je tudi po stališču višjega sodišča tožeča stranka izkazala, da je pogodbeno delo opravila brez napak, zaradi česar je bila bančna garancija s strani tožene stranke unovčena neupravičeno.

Glede na navedeno je v preostalem delu pritožba neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo dosegla, da bo terjatev poravnala tožeči stranki pod pogoji sklenjene prisilne poravnave, po kateri je dolžna svojim upnikom izplačati 54 % zneska terjatve. Navedeno torej pomeni, da je s pritožbo uspela v 46%. Tožena stranka je priglasila nagrado za postopek, za kar ji gre po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT (in ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta) 504 EUR in pavšalni znesek za plačilo PTT stroškov, za kar ji gre po tar. št. 6002 ZOdvT 20 EUR, vse skupaj skupaj z 22% DDV po tar. št. 6007 ZOdvT pa znaša 639,28 EUR. Glede na uspeh s pritožbo gre tako toženi stranki 294,70 EUR.

------------------

(1) Uporablja se na podlagi drugega odstavka 1061. člena Obligacijskega zakonika.

(2) 212. člen (terjatve, za katere učinkuje potrjena prisilna poravnava) v prvem odstavku določa: (1) Potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave, če ni v drugem ali tretjem odstavku tega člena ali v 213. členu tega zakona drugače določeno.

(3) Prvi odstavek 214. člena ZFPPIPP; tožeča stranka je v prisilni poravnavi prijavila navadno terjatev.

(4) Izvedensko mnenje je bilo izdelano v drugi pravdni zadevi med istima pravdnima strankama, v kateri je tožeča stranka vtoževala plačilo za opravljeno delo, tudi na objektu S., v zvezi s katerim teče ta spor.

(5) str. 14 izvedenskega mnenja v prilogi B90: Izvajalec in podizvajalec nista medsebojno uskladila zahteve iz zahtevane tehnične dokumentacije ter sklenila medsebojno pogodbo, ki pa ni skladna s popisom za mizarska dela.

(6) Tako tudi sodba VS RS II Ips 477/2003 z dne 10. 6. 2004.