VSL Sklep I Cpg 187/2018

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 14.261,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 8. 11. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 35,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (338. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži povrnitev vseh njenih pravdnih stroškov, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Iz trditev pravdnih strank izhaja, da je imela tožeča stranka s toženo stranko sklenjeno zavarovalno pogodbo za tovorno vozilo S., ki naj bi se poškodovalo med vožnjo na relaciji M.–C.–M., potem ko naj bi zakoniti zastopnik tožeče stranke kot voznik povozil kos železa. Pri tem naj bi se predrla leva pnevmatika, prišlo naj bi do poškodb blatnika, koloteka in rezervoarja vozila. Tožeča stranka naj bi tovorno vozilo sama zasilno popravila in ga nato prodala; v konkretnem postopku pa od tožene stranke na podlagi zapisnika o nastalih poškodbah, nastalega pri toženi stranki in predračuna tožničinega servisnega podjetja zahteva plačilo ocenjene premoženjske škode v višini 14.261,06 EUR. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku ugovarjala, trdila je, da škodni dogodek ni izkazan, da tožeča stranka ni izpolnila svojih obveznosti po zavarovalni pogodbi o obvestitvi policije ter da tožena stranka višino škode opira na predračun in ne na račun za popravilo. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo iz razloga, ker tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu o zmanjšanju njenega premoženja ob prodaji vozila.

6Med strankama ni spora, da sta sklenili zavarovalno pogodbo (921. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ) o zavarovanju avtomobilskega kaska po pogojih PG-aka/11-7 z dne 10. 4. 2014, zato pravni temelj za tožbeni zahtevek tožeče stranke predstavlja 921. člen OZ v zvezi s sklenjeno zavarovalno pogodbo.

7Stranka, ki uveljavlja odškodninski zahtevek iz naslova zavarovanja, mora zatrjevati (in dokazati) sklenitev zavarovalne pogodbe, nastop zavarovalnega primera in iz njega izvirajočo škodo.¹ Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam tožeče stranke, da je med postopkom navedla dovolj pravno odločilnih dejstev in predlagala dokaze glede obsega in višine nastale škode (7. člen ZPP), saj je konkretizirano opredelila, kateri del tovornega vozila bi bilo treba zamenjati in kolikšen (okvirni) strošek bi predstavljalo takšno popravilo glede na predračun servisnega podjetja.

8Okoliščina, da tožeča stranka vozila ni dala popraviti (pač pa je to po lastnih navedbah storila sama), po presoji pritožbenega sodišču ne more predstavljati ovire, da tožeča stranka ocene škode v obliki zmanjšanja premoženja (132. člena OZ) ne bi mogla vključiti v svojo trditveno podlago, ki bi bila nato (ob ugovoru nasprotne stranke) predmet preizkusa v dokaznem postopku.² V obravnavanem primeru je tožeča stranka tudi podala dokazni predlog v smeri, da se točen obseg in višina škode v primeru spora preveri z izvedencem avto-mehanske stroke oziroma z vpogledom v škodni spis tožene stranke (in omogoči nadaljnjo konkretizacijo pravo-tvornih dejstev), zato se zaključek sodišča prve stopnje, da je njen tožbeni zahtevek zgolj zaradi izostalih (natančnih) trditev o dejanskih stroških zasilnega popravila nesklepčen, izkaže za zmoten. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve predlaganega dokaza z izvedencem, kar je kršitev strankine pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

9Ker je takšno postopanje sodišče prve stopnje tožečo stranko prikrajšalo v njeni pravici do izjave (kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) in je posledično dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti pomanjkljivosti neugotovljenega dejanskega stanja, ki je bilo posledica bistvenih kršitev postopka, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravo-tvornih dejstev glede utemeljenosti zahtevka v zvezi z nastankom škodnega primera in v primeru njegove utemeljenosti do višine škode ter do predloženih dokazov s tem v zvezi (npr. zapisnik o ogledu poškodovanega vozila), niti ni obrazloženo zavrnilo predlaganih dokazov (npr. predlaganega izvedenca avto-mehanske stroke) in bi šele višje sodišče prvič izvajalo dokaze ter opravilo presojo zatrjevanega nastanka škode (ter v primeru utemeljenosti temelja njegovo višino), kar ne bi pomenilo le dopolnitve dokaznega postopka (355. člen ZPP), pač pa njegovo celotno izvedbo. Šele na pritožbenem sodišču bi se tako prvič ugotavljalo dejansko stanje o nastanku in višini škode ter utemeljenosti zahtevka iz zavarovalne pogodbe. To bi lahko pomenilo poseg v strankino ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS, URS) in s tem rušilo načelo dvostopenjskega sojenja (predvsem glede ugotavljanja celotnega dejanskega stanja).

10Višje sodišče je opravilo tehtanje med pravico stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS in presodilo, da v tem primeru pretehta slednja. Šele po temeljiti oceni listinskih dokazov, vsebinsko obrazloženi presoji glede utemeljenosti predloga za izvedbo dokaza z izvedencem in morebitni izvedbi tega dokaza bo prvič ugotovljeno dejansko stanje, ki bo potrdilo ali pa ovrglo tožbene trditve. S tem, ko bi celotno dejansko stanje prvič ugotovilo šele sodišče druge stopnje, bi strankama onemogočilo preverjanje pravilnosti le-tega pred instančnim sodiščem, saj pred Vrhovnim sodiščem to ni dopustno (drugi odstavek 370. člena ZPP), kar bi pomenilo, da strankama odreče ustavno pravico od pravnega sredstva.

11Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku izvesti predlagane dokaze glede trditev pravdnih strank o obstoju zavarovalnega primera, saj se o njem še ni izreklo in v primeru utemeljenosti slednjega še o višini nastale škode ter po tako izvedenem dokaznem postopku presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka.

12Zaradi razveljavitve odločbe o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločbo o pravdnih stroških, o katerih bo skupaj s pritožbenimi odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Prim. npr. VSRS sklep II Ips 145/2011, VSL Sodba I Cpg 530/2016 in VSL sodba II Cp 1060/2014.
² Takšno je tudi stališče večine novejše sodne prakse; glej II Cp 888/2017, II Cp 2397/2014, II Cp 2254/2010, drugače I Cp 130/2009.