VSL Sodba I Cpg 508/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prvo toženka sama krije svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 740,78 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje prvo toženki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača 14.860,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2011 dalje do plačila. V presežku, tj. za plačilo 28.992,54 EUR s pripadki, je tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo (I. točka izreka), prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo in tretje toženko na nerazdelno plačilo 43.852,76 EUR s pripadki (II. točka izreka). Nadalje je odločilo, da mora prvo toženka tožeči stranki plačati 2.261,49 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka), tožeča stranka pa mora drugo in tretje toženki nerazdelno plačati 2.790,05 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2Zoper I. in III. točko izreka sodbe se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila prvo toženka. Višjemu sodišču je predlagala, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavanem primeru ni bilo sporno, da sta prvo toženka in tožeča stranka 10. 6. 2010 sklenili pogodbo, s katero je tožeča stranka prevzela v izvedbo gradbeno obrtniška dela za rekonstrukcijo in modernizacijo objekta A. v X. Za omenjeni projekt so bila dodeljena evropska in državna sredstva. V okviru rekonstrukcije objekta A. je bila predvidena izvedba celostne fasade tudi na vzhodnem delu A., zaradi česar je bilo potrebno na nepremičnini, ki je v solasti drugo in tretje toženke, postaviti gradbeni oder. Za postavitev gradbenega odra oziroma za izvedbo gradbenih del na vzhodnem delu fasade na objektu A. je prvo toženka morala pridobiti soglasje drugo in tretje toženke. S tem namenom je prvo toženka pripravila Pogodbo o ustanovitvi služnosti z dne 4. 11. 2010 (B4), katere vsebina je bila trajna služnost neoviranega dostopa in postavitve gradbenega oziroma fasadnega odra za izvedbo rekonstrukcije objekta A., in sicer za vsakokratno rekonstrukcijo tega objekta. Iz te pogodbe tudi izhaja, da enkratna neto odškodnina za ustanovitev služnosti, znaša 8.000,00 EUR. Ker se drugo in tretje toženka z omenjeno vsebino pogodbe nista strinjali, se je v reševanje osebno angažiral A. M., takratni župan prvo toženke, ki je z drugo in tretje toženko sklenil Sporazum (A13), ki v 4. členu določa, da se župan Mestne občine X zavezuje namesto izplačila odškodnine za uporabo dela nepremičnine parc. št. 000/2 k. o.0000 urediti obe fasadi na objektu v lasti drugo in tretje toženke, pred časom, ko se bo postavil oder za ureditev fasade na objektu A. Do ureditve fasade na objektu v solasti drugo in tretje toženke je potem tudi dejansko prišlo, in sicer je bila urejena s strani tožeče stranke, ki je za opravljeno delo prvo toženki izstavila vtoževani račun. Ta račun je prvo toženka prvič zavrnila z navedbo, da del v nerazumni višini ni naročila ter da lahko izvede plačilo obveznosti do drugo toženke le v višini cenitve v znesku 8.000,00 EUR. Drugič pa iz razloga, ker da del v nerazumni višini ni naročila in ker je podlaga za izplačilo računa lahko samo pogodba oziroma naročilnica, ki k računu ni priložena, niti mu ni priložena izjava oziroma podpis lastnika objekta, da so bila dela res izvedena. Tudi ni bilo sporno, da je prvo toženka, po tem, ko ji je bil izstavljen vtoževani račun, drugo in tretje toženki poslala dopis, da bo tožeči stranki v namen izpolnitve obveznosti iz Sporazuma plačala 8.200,00 EUR, za preostanek plačila po izstavljenem računu pa se naj dogovorita z izvajalcem (tožečo stranko). Vendar tudi teh 8.200,00 EUR nato prvo toženka tožeči stranki ni plačala.

6Med pravdnima strankama je bilo sporno, kdo je bil naročnik del na objektih, ki so v lasti drugo in tretje toženke, ter kdo je posledično pasivno stvarno legitimiran za vtoževano plačilo.

7Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju vsakega dokaza posebej in nato še vseh dokazov skupaj ocenilo, da je obnovo fasade na objektih B. tožeči stranki naročila prvo toženka in da je zato tudi ona materialnopravna zavezanka za plačilo.

8Prvo toženka v pritožbi priznava, da se je drugo in tretje toženki zavezala, da jima bo namesto denarne odškodnine izvedla ureditev fasade. Vztraja pa, da tega dogovora ni mogla realizirati, ker je drugo toženka že prej dopustila tožeči strani posege na njenih objektih. Vendar to ne drži. Da so se dela začela izvajati že pred podpisom Sporazuma, je izpovedal P. J. (svetovalec za investicije pri prvo toženki), tej njegovi izpovedbi pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, saj je bila ovržena z izpovedbo D. R. (vodja nadzora pri prvo toženki), D. M. (direktor tožeče stranke), A. M. (takratni župan prvo toženke), kot tudi A. K. (odgovorni vodja del pri tožeči stranki), ki so skladno izpovedali, da so se dela začela izvajati po sklenitvi Sporazuma in da so oni šteli sestanek pri B. po podpisu Sporazuma kot naročilo prvo toženke tožeči stranki, da začne z obnovo fasade. Poleg tega tudi ne bi bilo logično, da bi drugo in tretje toženka sklenili Sporazum, da ji prvo toženka obnovi fasado, če bi dejansko že pred Sporazumom sami začeli z obnovo. Da bi se dela začela izvajati pred sklenitvijo Sporazuma, tudi ni potrdila priča R. (izvajalec slikopleskarskih del na objektu prvo in drugo toženke), kot to zmotno trdi pritožnica (iz izpovedbe R., ki jo citira pritožnica, izhaja zgolj, da ko mu je B. rekel, naj še nekaj naredi, da so bili tam že nekaj časa. Ne pa, da so bili tam, še preden bi mu A. K. sploh dal naročilo za izvedbo slikopleskarskih del na objektu B.). Kot tudi takšnega sklepa ni mogoče narediti na podlagi izpovedbe J., da mu je B. še pred sklenitvijo Sporazuma omenil, da je imel zbrane ponudbe za fasade. Še zlasti, ker je J. sam izpovedal, da mu je B. omenjal, da bi bila vrednost po ponudbi okoli 4.000. To pa zagotovo ni bila ponudba tožeče stranke, ki je izvedla obnovo fasade za ceno 43.852,76 EUR. Če je B. imel kakšne druge ponudbe, ki niso bile realizirane, pa to za ta postopek ni relevantno.

9Sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni sledilo izpovedbi J., da on tožeči stranki ni naročil obnove fasade, saj so nasprotno skladno izpovedale priče K., R. in A. M. Drži sicer pritožbena navedba, da A. M. ni z gotovostjo potrdil, da so operativci naročili izvedbo fasade. Je pa ob tem poudaril (in kar pritožnica izpusti), da so se operativci prav gotovo o tem pogovarjali, ker je bil Sporazum veljaven. Da je do takšnih dogovorov prišlo, je tudi edino logično, saj je prvo toženka morala pridobiti gradbeno dovoljenje za objekt A., pogoj za to pa je bilo soglasje, katerega sta drugo in tretje toženka pogojevali z obnovo fasade (l. št. 131 spisa). In tudi R. je razumel, da ko so bili skupaj on, B., J. in K., da je občina dala naročilo za obnovo fasade, da bo to občina plačala (l. št. 189 spisa). Ta izpovedba, skupaj z izpovedbo A. M., D. M. in K., pa tudi po oceni višjega sodišča ne pušča nobenega dvoma, da je prvo toženka tožeči stranki naročila sanacijo fasade.

10Da je prvo toženka tožečo stranko štela za izvajalko fasade po Sporazumu, izhaja tudi iz njenega ravnanja, saj: 1) je urgirala pri tožeči stranki, naj se fasada pri drugo in tretje toženki čim prej obnovi (če prvo toženka z obnovo fasade drugo in tretje toženke ne bi imela nič, potem takšnih urgenc logično ne bi dajala); 2) je po tem, ko ji je tožeča stranka za opravljeno delo že izstavila račun, izdelala poročilo o spremembah in aneksih pri izvajanju projekta A. X z dne 3. 6. 2011, v katerem je prvo toženka kot predviden strošek za ureditev fasade navedla znesek v višini vtoževanega računa tožeče stranke (če prvo toženka ne bi bila naročnik in plačnik, stroška obnove fasade logično ne bi vnesla v svoje poročilo); in 3) v kolikor prvo toženka ne bi bila naročnica vtoževanih del, takratni župan ne bi presenečeno izpovedal, da mu ni poznano, zakaj občina tožeči stranki še ni izplačala 8.200,00 EUR.

11Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do verodostojnosti izpovedbe K., ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila izpovedba K., da mu je J. naročil obnovo fasade, potrjena z izpovedbo prič prvo toženke, tj. A.M. in R. – in že to potrjuje njeno verodostojnost – , pa tudi z dopisom, ki ga omenja pritožnica, saj je v njem tožeča stranka izrecno zapisala, da je dela začela izvajati, ker ji je J. naročil izvedbo teh del v sklopu izvedbe rekonstrukcije objekta A. Sicer pa, kdo drug, če ne prvo toženka, pa bi še lahko bil naročnik del? Tožeča stranka se zagotovo ni kar samoiniciativno lotila posla, drugo toženka pa ji tudi ni oddala naročila, po katerem bi se sama zavezala za plačilo, saj je vendarle vedela, da se ji je prvo toženka s Sporazumom zavezala, da ji bo obnovo fasade krila ona.

12Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj ne sledi izpovedbi J., da tožeči stranki ni naročil obnove fasade. Teh razlogov pritožnica obrazloženo ne izpodbija – le pavšalno trdi, da sta J. in P. uradni osebi in da od pričanja nista imela nobene koristi. S temi navedbami pa pritožnica prepričljive in izčrpne dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

13Pritožnica nadalje skuša prepričati, da ni bila naročnica del, ker ni imela drugih ponudb, ker ni bilo pogajanj, ker ni bila določena cena in ni bilo naročila ali pogodbe. Vendar takšna razlaga ni utemeljena. Izvedeni dokazni postopek je namreč jasno pokazal, da je ustno naročilo prvo toženke tožeči stranki za obnovo fasade bilo dano. Dejstvo, da cena ni bila določena, pa ni pravno odločilno – v takem primeru jo pač določi sodišče (prim. drugi odstavek 642. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Kot tudi se prvo toženka ne more razbremeniti obveznosti plačila, če pred oddajo naročila ni postopala skladno z določbami ZJN, pa bi morala. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja bi namreč bilo, če bi se naročnik, ki je naročil izvedbo dela mimo pravil javnega naročanja, pred plačilom vtoževane terjatve branil z ugovorom, da je pravni posel ničen in da bi šlo za obid pravil o javnem naročanju, če bi moral plačati za storitev (prim. VSL sodba I Cpg 195/2016 z dne 28. 9. 2016).

14Pritožnica tudi ne more uspeti z navedbo, da je bila dejanska naročnica drugo toženka. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da drugo (in tretje) toženke ni mogoče šteti za naročnico, saj ni bila v pogodbenem razmerju s tožečo stranko: drugo toženka ni sodelovala v fazi sklepanja podjemne pogodbe, temveč je zgolj v izpolnitveni fazi dajala navodila, kaj je potrebno storiti. Konec koncev, glede na to, da občina kot naročnik ni nikoli prišla nadzirat naročenih del, kar izhaja tudi iz dejstva, da so morali predstavniki tožeče stranke na operativnih sestankih za objekt A. J. in R. vedno poročati o izvedbi del na objektih B., je bilo povsem razumno, da je ta nadzor nad delom izvajala drugo toženka sama.

15Pritožbene navedbe, da prvo toženka ni bila v zamudi in da je sodišče prve stopnje to dejstvo zmotno ugotovilo, so neutemeljene. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bila prvo toženka v zamudi, ker drugo in tretje toženka nista bili pripravljeni sprejeti ponujene odškodnine v višini 8.000,00 EUR in je moral posledično J. na UE X poslati prošnjo za podaljšanje roka za dostavo soglasja strank v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja za A. (B7). Da se je z izvedbo fasad mudilo ravno prvo toženki in da so bile z njene strani dane urgence tožeči stranki (tudi na koordinacijskih sestankih), pa so potrdili tako direktor tožeče stranke D. M. (l. št. 105 spisa), zaposlena pri prvo toženki D. P. (l. št. 154 hrbtna stran spisa), vodja nadzora prvo toženke R. (l. št. 190, hrbtna stran in str. 191 spisa), kot P., ki je zaposlen pri tožeči stranki (l. št. 173 spisa). Sicer pa vprašanje podaljšanje roka izvedbe del na objektu A., kot tudi vprašanje, kdaj naj bi bila obnovljena fasada na objektu B., niti ni pomembno za presojo, kdo je naročnik ureditvenih del fasad na objektih drugo in tretje toženke.

16Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka izstavila račun prvo toženki, ker je uredila fasado na objektu drugo in tretje toženke, ne negira nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila naročnica dela na objektu drugo in tretje toženke prvo toženka. Stališče pritožnice, da je obrazložitev v tem delu sama s seboj v nasprotju in s tem smiselno podan očitek o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), tako ni utemeljeno.

17Okoliščina, da tožeča stranka glede izvedbe, obsega in vrednosti del naj ne bi obveščala prvo toženke in je tudi ni opozarjala na pomanjkljivosti v zatrjevanem naročilu, ni razlog, na podlagi katerega bi se prvo toženka lahko razbremenila svoje obveznosti plačila za opravljeno delo. Poleg tega je izvajanja nadzora pravica naročnika, izvajalec pa je naročniku dolžan omogočiti uresničitev te pravice (622. člen OZ). Da bi tožeča stranka prvo toženki kakorkoli onemogočala izvedbo nadzora, pa prvo toženka ni zatrjevala.

18Glede narave pogodbe se višje sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da sta stranki tega spora sklenili podjemno pogodbo (619. člen OZ), in ne gradbene pogodbe (prvi odstavek 649. člena OZ), kot to trdi pritožnica. Tožena stranka se je namreč prvo toženki zavezala obnoviti oziroma urediti fasado na stavbi drugo in tretje toženke, to pa ni večje in zahtevnejše gradbeno delo (prvi odstavek 649. člena v zvezi s 650. členom OZ, podobno tudi VSL I Cpg 929/2015 z dne 9. 9. 2015). Navedenega ne spremeni dejstvo, da je tožeča stranka za izvedbo dela postavila gradbeni oder. Pa tudi če bi bila obravnavana pogodba gradbena pogodba in drugi odstavek 649. člena OZ določa obličnost gradbene pogodbe, je veljavna in za stranki zavezujoča tudi ustna gradbena pogodba. Pisna oblika je za gradbeno pogodbo predpisana le v dokazne namene (ad probationem) in ne kot pogoj za veljavnost (ad valorem) (prim. VSL I Cp 481/2014 z dne 4. 6. 2014 in N. Plavšak, Komentar OZ, GV Založba, Ljubljana, 2003, 3. knjiga, str. 919).

19Ostale pritožbene navedbe (da je nerazumno stališče sodišča prve stopnje, da bi lahko prvo toženka odstopila od pogodbe, glede opustitve nadzora in skrbnosti dobrega gospodarstvenika, kot tudi navedbe, ki izhajajo iz predpostavke, da naročila prvo toženke tožeči stranki ni bilo oziroma kakšna je bila običajna pretekla praksa sklepanja pogodbe prvo toženke) za odločitev niso pravno odločilne, saj ne vplivajo na obveznost plačila prvo toženke. Višje sodišče se zato do njih ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člen ZPP).

20Glede na navedeno in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo prvo toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

21Prvo toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), dolžna pa je tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 740,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Naloženi znesek obsega nagrado za postopek s pritožbo v višini 587,20 EUR EUR (367 EUR x 1,6, tar. št. 3210 ZOdvT) in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), vse povečano za 22 % DDV.