VSL Sodba I Cpg 865/2017

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodno odločbo (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 38263/2016 z dne 19. 4. 2016 vzdržalo v veljavi v 1. odstavku za glavnico v znesku 5.104,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2016 do plačila in v 3. odstavku glede izvršilnih stroškov v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi do plačila, (II.) v preostalem delu navedeni sklep o izvršbi razveljavilo v 1. odstavku izreka in postopek ustavilo ter (III.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.261,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper I. in III. točko izreka sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3Tožena stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku (v neumaknjenem delu) v celoti ugodilo po tem, ko je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožeča stranka za toženo stranko opravila vse z vtoževanimi računi zaračunane storitve (619. in 626. člen OZ), ki jih je tožena stranka potrdila in prevzela (641. in 642. člen OZ), nobenega od računov pa ni nikoli zavrnila ali kakorkoli grajala opravljene storitve (633. člen OZ).

6Tožena stranka ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje graja zgolj v delu, ki se nanaša na račune št. 000-000536, 000-000539 in 000-000547. Pritožbeno uveljavlja, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič, ki jih je sicer prepozno in nesubstancirano predlagala tožeča stranka, zaradi česar bi prvostopenjsko sodišče zgolj iz teh razlogov smelo njen dokazni predlog za zaslišanje zavrniti ter posledično šteti, da tožeča stranka dokaznemu bremenu ni zadostila. Ker sodišče tako ni ravnalo, je kršilo 8. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP in 2. odstavek 287. člena ZPP, posledično pa napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče bi moralo dokaz z zaslišanjem prič izvesti, če bi štelo, da je primeren, ne pa sklepati, da je bila kljub odsotnosti pisne dokumentacije storitev izvedena iz razloga, ker je bila izvedena in dokazno podprta v vseh ostalih primerih.

7Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Predvsem opozarja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo (sicer iz drugih razlogov, kot jih uveljavlja pritožba, kar pa za odločitev ni relevantno) dokazne predloge tožeče stranke. Tožena stranka ne more uspešno uveljavljati procesne kršitve zaradi zavrnjenih dokaznih predlogov nasprotne stranke; tudi sicer pa bi to kršitev morala uveljavljati pravočasno, torej na naroku, na katerem je sodišče dokazni predlog za zaslišanje prič zavrnilo, česar pa ni storila (286.b člen ZPP).

8Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da zgolj sklepanje, da je tožeča stranka opravila storitve tudi po spornih treh računih, ker je bila storitev dokazano izvedena v vseh ostalih primerih, sama po sebi ne more zadostovati za ugoditev zahtevku. Toda v konkretnem primeru ne gre niti za zatrjevano relativno bistveno kršitev določb postopka (iz 1. odstavka 339. člena ZPP) niti ni bilo zaradi opustitve dokaza z zaslišanjem prič dejansko stanje napačno ugotovljeno, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve.

9Konkretne okoliščine zbiranja pravdnega gradiva na strani tožeče in tožene stranke se v znatni meri razlikujejo. Tožeča je tista, ki zasnuje pravdni spor. Zasnuje ga s postavitvijo zahtevka, za katerega utemeljenost mora navesti ustrezno dejansko podlago. Glede na to, katera dejstva so sporna, mora za dokazovanje te dejanske podlage ponuditi tudi ustrezne dokaze. Tožena stranka je v drugačnem, obrambnem položaju. Pred tožbenim zahtevkom se lahko brani tako, da trditveni podlagi tožnika nasprotuje (tj., da prereka obstoj v tožbi zatrjevanih dejstev in ponuja nasprotne dokaze; prim. sklep VS RS II Ips 244/2006 z dne 28. 9. 2006 ).

10Tožeča stranka je v tem postopku zatrjevala in dokazovala, da je opravila vsa dela, vsebovana v vtoževanih računih, da je tožena stranka vsa ta dela prevzela brez pripomb, prejetim računom ni nikoli ugovarjala niti jih ni zavrnila, prav tako pa ni podala nobenih pripomb v zvezi z opravljenim delom. Tožena stranka je po tem, ko je vložila vsebinsko povsem prazen ugovor zoper sklep o izvršbi („delo ni bilo opravljeno v redu, zato so bili potrebni popravki, upnik jih je izročil z zamudo, zato je toženi stranki nastala škoda najmanj v znesku 12.000,00 EUR“), v nadaljevanju postopka navajala sledeče: tožeča stranka ni predložila korespondence med strankama, ki naj bi dokazovala, da je tožena stranka oglase naročila in prevzela; iz pojasnil tožeče stranke ni razvidno, na kakšen način je bila dogovorjena cena storitve; cena storitve ni bila dogovorjena, razen tam, kjer je to izrecno razvidno iz elektronske korespondence. Tožena stranka torej v ničemer ni prerekala trditev tožeče stranke, da je vse storitve, vsebovane v vtoževanih računih, prevzela brez kakršnihkoli pripomb, da storitev ni nikoli grajala bodisi zaradi nekvalitete bodisi zaradi zamude ali neopravljenega dela, prejetih računov pa tudi nikoli ni zavrnila (še najmanj zaradi neopravljene storitve ali nepravilne cene). Ta dejstva so torej dokazana (2. odstavek 214. člena ZPP). Ne drži pritožbena navedba, da je tožena stranka glede spornih treh računov grajala pomanjkljivosti dokumentacije že v postopku na prvi stopnji. Nasprotno: v vlogi, na katero se sklicuje tudi v pritožbi (z dne 18. 4. 2017), je nasprotovala zgolj izrecno navedenim računom (z navedbo, da zgolj primeroma navaja svoje pripombe), pa še to le v delu, ki se nanaša na ceno. Ne v postopku na prvi stopnji ne v pritožbi pa niti ne navaja, še manj dokazuje, da bi opravljene storitve grajala (in zlasti, da bi jih grajala pravočasno), prav tako pa tudi ne, da bi vtoževane račune zavrnila. Že sodišče prve stopnje je poudarilo, da je tožeča stranka račun za opravljeno delo izdala šele po tem, ko je bil oglas s strani tožene stranke potrjen, in da noben od računov ni bil zavrnjen (neprerekane trditve; 2. odstavek 214. člena ZPP) ter da je s tem, ko je tožena stranka oglas potrdila in dejansko prevzela ter predvajala na televiziji ali radiu nastala tudi njena obveznost plačila, saj ni z ničemer dokazala, da bi imela pripombe na opravljeno delo (ne glede količine ne glede kvalitete ne glede cene).

11Račun, ki mu tisti, na katerega je naslovljen, v kratkem roku ne ugovarja, je dokazna listina, upoštevna pri ugotavljanju dejanskega stanja, odločilnega za odločitev o tožbenem zahtevku. Navedeno sicer ne pomeni, da obstoja dejstev, dokazovanih z računom, ni mogoče zanikati. Zatrjevanje in dokazovanje ustreznih dejstev pa je na dolžnikovi strani, v obravnavanem primeru torej na strani tožene stranke. Ob takšnih navedbah, kakršne je tožena stranka podala v tem postopku, je zgrešeno njeno sklicevanje na pravila o dokaznem bremenu, češ da tožeča stranka ni dokazala naročil in opravljenih storitev (tudi) za tri sporne račune, za katere pisne korespondence med strankama ni predložila (glede na to, da je zatrjevala, da je v teh primerih šlo za telefonsko korespondenco).

12Računi so verodostojne listine, kar pomeni, da veljajo dejstva in podatki, ki jih izkazujejo, za resnična, dokler jih nihče ne izpodbije. Izpodbijanje resničnosti oziroma verodostojnosti zatrjevanih dejstev pa je dolžnost nasprotne stranke. Tožena stranka je bila tista, ki bi morala utemeljenost tožbenega zahtevka izpodbiti, pri čemer zgolj s sklicevanjem na dokazno breme ne more biti uspešna. Niti v pritožbi ni pojasnila, zakaj računov ni zavrnila ali jim kakorkoli drugače ugovarjala, če trdi, da storitve po še spornih treh računih niso bile naročene in opravljene, pri čemer višje sodišče še opozarja, da tožena stranka niti v pritožbi ne trdi, da storitev ni prejela, pač pa, da je „podvomila v to, da so bile storitve, ki jih tožeča stranka vtožuje na podlagi spornih treh računov res (pravilno) opravljene“.

13Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.