VSL Sodba II Cpg 581/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 60250/2017 z dne 3.7.2017, v celoti razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je še, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 1. odstavka 338. člena ZPP¹). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

6Tožeča stranka je (za svojo italijansko stranko) pri toženi stranki naročila prevoz blaga na relaciji F. (I.) do L. oziroma do C. Skladno z dogovorom bi morala tožena stranka blago naložiti 16.3.2017 v času od 8.30 do 12.00 ure oziroma od 13.30 do 17.00 ure, blago pa dostaviti prejemnikom v namembnem kraju 17.3.2017. Tožena stranka (oziroma njen voznik) je dne 16.3.2017 zamujala na nakladanje, in sicer je na mesto nakladanja prišla po 17.30 uri. Tožena stranka nato prevoza ni opravila, saj je tožničina stranka angažirala drugega prevoznika, stroške nadomestnega prevoza pa zaračunala tožeči stranki, ki v predmetnem postopku od tožene zahteva plačilo le-teh.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka tega, da zamuda tožene stranke pri nakladanju zanjo pomeni, da kasnejša izpolnitev nima več pomena, ob sklenitvi pogodbe ni tako jasno izrazila, da bi to tožena stranka zaznala kot izjavo volje, še več, celo 16.3.2017 po 17.00 uri je pri svojem naročniku poskušala zagotoviti nakladanje blaga na toženkino vozilo. Ugotovilo je tudi, da bi toženka, kljub omenjeni zamudi na nakladanje, objektivno lahko zadevno blago pravočasno prepeljala v namembni kraj.² Končno je še ugotovilo, da tožeča stranka toženi ni sporočila, da odstopa od pogodbe in da bo opravljen nadomestni prevoz. Navedeno predstavlja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano (1. odstavek 458. člena ZPP).

8Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da čas nakladanja blaga med pravdnima strankama ni bil dogovorjen kot bistvena sestavina pogodbe (tako da bi bila zaradi toženkine zamude na nakladanje pogodba razvezana po samem zakonu - 104. člen OZ³) in da tožeča stranka (ki tudi sicer ni ravnala skladno s 109. členom OZ) prav tako ni bila upravičena odstopiti od zadevne prevozne pogodbe na podlagi 37. člena ZPPCP-1⁴ (smiselno enako tudi ne na podlagi 2. odstavka 668. člena OZ) ter da posledično tožbeni zahtevek na plačilo stroškov nadomestnega prevoza ni utemeljen.

9Pritožbeni očitki o protispisnosti se ne nanašajo na napako tehnično-prenosne narave, pač pa na rezultat sodniškega sklepanja.⁵ Tožeča stranka sodišču prve stopnje pravzaprav očita napačno dokazno oceno, kar pa, kot je bilo že pojasnjeno, v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (1. odstavek 458. člena ZPP).

10Tožeča stranka z navedbami, da tožena stranka naj ne bi prerekala njenih trditev o roku nakladanja kot bistveni sestavini pogodbe in da je odstopila od pogodbe, sodišču prve stopnje očita kršitev določbe 2. odstavka 214. člena ZPP o domnevi priznanja nezanikanih dejstev. S tem pritožnica uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog (1. odstavek 339. člen ZPP). Kot takšna pa je navedena (domnevna) relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka v postopku v sporih majhne vrednosti neupoštevna, zato se pritožbeno sodišče do slednje ni bilo dolžno opredeljevati.⁶ Ob tem zgolj pripominja, da namen zanikanja, da bi bil rok nakladanja dogovorjen kot bistvena sestavina pogodbe in da bi tožeča stranka toženi sporočila, da odstopa od naročenega prevoza, smiselno izhaja iz siceršnjih navedb toženke v njeni prvi pripravljalni vlogi.⁷

11Neutemeljena je tudi pritožbena kritika zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje L. G. (delavke italijanske stranke tožnice). Tožeča stranka je predlagala zaslišanje omenjene priče o tem, zakaj in kako je organizirala nadomestni prevoz, pri čemer je ta dokazni predlog podala šele v drugi pripravljalni vlogi, kljub temu, da je že v prvi pripravljalni vlogi navajala, da naj bi se njena italijanska stranka (zaradi toženkine zamude na nakladanje) ustrašila, da bo prišlo do zamude pri realizaciji posla. Dokazni predlog je bil torej prepozen in ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo (451. člen ZPP). Na tem mestu pritožbeno sodišče še opozarja, da tudi sicer tožeča stranka ni podala konkretnih in obrazloženih trditev o tem, zakaj toženka zadevnega prevoza zaradi omenjene zamudi na nakladanje objektivno ne bi več mogla opraviti pravočasno (t. j. 17.3.2017), zato bi izvedba tega predlaganega dokaza v predmetni zadevi pomenila dokaz v informativne namene, ki ga tako teorija kot sodna praksa štejeta za nedovoljen dokaz.⁸

12Končno so zmotne tudi pritožbene navedbe v smeri, da naj bi bila tožena stranka dolžna povrniti stroške nadomestnega prevoza na podlagi pogodbenega dogovora, po katerem se v primeru neizvršitve prevzetega naloga obračuna 10% dogovorjene cene prevoza ter stroški, ki so nastali zaradi zamude pri izročitvi⁹ (druga stran naloga za nakladanje v prilogi A14 spisa). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil nadomestni prevoz naročen in opravljen kljub temu, da bi tožena stranka ne glede na omenjeno zamudo na nakladanje zadevno blago objektivno lahko pravočasno dostavila v namembni kraj (1. odstavek 458. člena ZPP). Tako tožena stranka ni odgovorna za to, da naročenega prevoza ni opravila in posledično tudi ni dolžna povrniti stroškov (neupravičenega) nadomestnega prevoza.

13S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

14Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

15Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Tožena stranka bi lahko pričela natovarjati blago 17.3.2017 ob 8.30 uri, prevoz na relaciji F. do L. oziroma do C. pa traja 7 ur (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).
³ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami.
⁴ Zakon o prevoznih pogodbah v cestnem prometu, Ur. l. RS, št. 126/03 s spremembami.
⁵ Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 733/2008 z dne 20.3.2012.
⁶ Podobno npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 57/2014 z dne 3.7.2014.
⁷ Npr. 5. in 7. odstavek prve pripravljalne vloge tožene stranke na list. št. 48 in 49 spisa.
⁸ Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 871/2011 z dne 13.3.2013 ter sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 12/2004 z dne 15.2.2005.
⁹ Da je v obravnavanem primeru prišlo do zamude pri izročitvi blaga, tožeča stranka ni zatrjevala.