VSL Sklep II Ip 2687/2018

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za nadaljnjo odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi zavrnilo kot neobrazloženega in odločilo, da se zavrne dolžnikov predlog za povrnitev stroškov ugovornega postopka. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil neobrazložen ugovor, zaradi česar tudi ni pomembno, da upnik na dolžnikov ugovor ni odgovoril. Neobrazložen ugovor je iz razloga, ker je začasni zastopnik dolžnika predlagal za nekonkretizirane trditve o tem, da upniku ne dolguje preživnine, informativni dokaz – pridobitev bančnih izpiskov oziroma podatkov o tekočem računu upnika oziroma takrat njegove zakonite zastopnice A. A., na katerega naj bi dolžnik plačeval preživninske obveznosti.

2Zoper sklep vlaga pritožbo začasni zastopnik dolžnika in poudarja, da v izpodbijanem sklepu ni naveden pravni pouk, čeprav bi ga sodišče moralo navesti. Zato je sklep sam po sebi nezakonit, ker dolžniku odreka ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe. Sodišče tudi ni upoštevalo specifičnih okoliščin predmetne zadeve, da dolžnik nima možnosti sodelovati v predmetnem postopku in ga zastopa začasni zastopnik, ki z dolžnikom ni mogel vstopiti v kontakt. S tem je okrnjena dolžnikova pravica do izjave. Sicer pa je dolžnik po svojem začasnem zastopniku podal utemeljen ugovor, da upniku na podlagi izvršilnega naslova, ki se navaja v predlogu za izvršbo, ne dolguje ničesar. Upnik se v predlogu za izvršbo na več mestih sklicuje, da predlog za izvršbo temelji na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne poravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 2863/2004 z dne 7. 10. 2009, katere pa k predlogu ne priloži. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bilo jasno, na podlagi katerega izvršilnega naslova se vodi izvršba zoper dolžnika, zmotno. Sodišče je vezano na izvršilni naslov, ki ga navaja upnik v predlogu za izvršbo. Sodišče je v sklepu o izvršbi le dovolilo predlagano izvršbo na podlagi sodne poravnave z dne 7. 10. 2009, česar pa ne bi smelo storiti, ker upnik takšnega izvršilnega naslova ni predložil. Neutemeljen je tudi očitek dolžniku, da je podal informativni dokaz, ko je predlagal pridobitev ali po uradni dolžnosti ali s strani upnika bančne izpiske na tekočem računu za A. A. od 16. 8. 2012 dalje. Sodišče ni upoštevalo specifičnih okoliščin predmetne zadeve, v kateri dolžnik v postopku nima možnosti sodelovati osebno. Sklicuje se na novejšo sodno prakso, ki je že zavzela stališče, da so informativni oziroma poizvedovalni dokazi v določenih primerih dopustni, ko stranka ne more poznati vseh dejstev in podatkov, ker so ti zunaj njenega zaznavnega območja oziroma obstajajo druge okoliščine, ki jih stranka ne more poznati. Takšno stališče pa je potrebno upoštevati tudi v konkretnem primeru. Drugačna razlaga pomeni nesorazmeren poseg v dolžnikovo pravico do izjave. Zmoten pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje o očitku, da bi upnik predhodno pri banki lahko opravil poizvedbe o računu upnika. Banke strogo varujejo bančne podatke svojih komitentov in jih posredujejo tretjim osebam le, v kolikor za to obstaja zakonska podlaga. V konkretnem primeru zakonsko podlago predstavlja 10. člen Zakona o odvetništvu, ki daje podlago za odvetnikovo pridobivanje osebnih podatkov tretjih oseb le od državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti ali nosilcev javnih pooblastil, kar pa banke niso. Zato začasni zastopnik dolžnika nima zakonske podlage, da bi pridobil te podatke. Sodišče prve stopnje pa je tudi nepravilno upoštevalo, da upnik odgovora na ugovor ni podal in bi zato moralo šteti vse navedbe v ugovoru za resnične. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami).

5Pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave RS je temeljna pravica posameznika, ki izhaja iz načela zakonitosti po 2. členu Ustave RS in načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. S to ustavno določbo je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Smisel pravice do pritožbe je v tem, da se pritožniku zagotovi, da pritožbeno sodišče vsebinsko presodi utemeljenost pritožbenih navedb¹. Zato mora sodišče prve stopnje pri izdaji odločbe upoštevati, da stranko opozori do pravice do vložitve pravnega sredstva, vendar v primeru, ko stranka to pravno sredstvo izkoristi kljub temu, da odločba sodišča prve stopnje pravnega pouka ne vsebuje, še ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do pritožbe. Ker je v konkretnem primeru izpodbijani sklep kljub izostanku pravnega pouka bil pravilno vročen začasnemu zastopniku dolžnika in je ta v predpisanem roku vložil pritožbo, očitki o tem, da je sklep sam po sebi nezakonit, ker pritožniku odreka ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe, čeprav jo je pritožnik vložil, niso utemeljeni.

6Neutemeljena je pritožbena trditev, da ni jasno, za kateri izvršilni naslov v konkretni zadevi gre oziroma na podlagi katerega izvršilnega naslova poteka izvršba. V predlogu za izvršbo je upnik navedel, da na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne poravnave IV P 2863/2004 z dne 7. 10. 2009, ki je bila sklenjena pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, izhaja dolžnikova obveznost plačevanja preživnine za upnika. Omenjeno sodno poravnavo je upnik tudi priložil k predlogu za izvršbo in je bila začasnemu zastopniku dolžnika vročena skupaj s predlogom za izvršbo in sklepom o izvršbi. Iz omenjene sodne poravnave izhaja dolžnikova obveznost plačevanja preživnine za sina – upnika vse od 1. 11. 2005 dalje, in sicer do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec na račun matere in zakonite zastopnice A. A. na račun, ki je odprt pri Banki d.d., v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti do plačila.

7Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da bi sodišče prve stopnje moralo izpeljati postopek ugotovitve dejanskega prebivališča dolžnika, saj se lahko zgodi, da je dolžnik pokojni in tako izvršilni postopek ne bi smel teči. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je bil dolžniku na podlagi določbe 82. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ postavljen začasni zastopnik na podlagi ugotovitve Upravne enote Ljubljana, da je dolžnik z nazadnje registriranim stalnim prebivališčem Ulica 15, Ljubljana, izbrisan iz registra. Slednje izhaja tudi iz opravljenih poizvedb sodišča prve stopnje v Centralnem registru prebivalstva, da je dolžnik živ, vendar nima prebivališča v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da so bili izpolnjeni pogoji za postavitev začasnega zastopnika.

8Začasni zastopnik ima po prvem odstavku 83. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika, kar pomeni, da ima v postopku enak položaj, kot bi ga imela sama stranka. Zato se začasnemu zastopniku vročajo vsa sodna pisanja (137. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), začasni zastopnik pa vsa dejanja opravlja v imenu in za račun stranke.

9Začasni zastopnik je v imenu in na račun dolžnika v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedel, da upniku ničesar ne dolguje in je v zvezi s tem predlagal dolžnikovo zaslišanje, kar pa je objektivno nemogoče zaradi neznanega bivališča dolžnika. Hkrati pa je sodišču tudi predlagal, da upniku naloži, da predloži bančne izpiske tekočega računa imetnice A. A. za obdobje od 16. 8. 2012 dalje oziroma, naj te podatke sodišče pridobi samo po uradni dolžnosti. Pri tem se je skliceval, da glede na neznano bivališče dolžnika, ne gre za informativni dokaz, na kar opozarja tudi v pritožbi. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo, da dolžnik v ugovoru ni konkretiziral trditev o tem, da je upniku celotno terjatev poravnal. Zaključilo je, da je na dolžniku trditveno in dokazno breme o tem, da je preživninsko obveznost poravnal. Ker dokazni predlog z zaslišanjem dolžnika objektivno ni možno izvesti, je dokazni predlog, ki se nanaša na pridobitev bančnih izpiskov s strani upnika ob pomanjkljivi in pavšalni trditveni podlagi, nedovoljeno izvesti, ker gre za informativni dokaz.

10V pravdnem, kakor tudi v izvršilnem postopku velja splošno načelo prepovedi izvajanja informativnih dokazov, saj je dokazni postopek namenjen temu, da se ugotovi resničnost zatrjevanih pravno pomembnih dejstev. V izvršilnem postopku narok, na katerem se izvajajo dokazi ni obvezen in ga sodišče opravi le, kadar zakon tako določa ali kadar sodišče oceni, da je to smotrno. Pri tem pravica stranke do izvedbe dokazov ni absolutna, saj sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi. Sodišče tako lahko zavrne nesubstancirane dokazne predloge strank in tudi nepotrebne oziroma nerelevantne dokaze, kakor tudi dokaze informativne dokaze. Vendar pa je sodna praksa² zavzela stališče, da obstaja izjema od načelne prepovedi informativnih dokazov in to v situaciji, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. Informativni dokaz je izjemoma dopusten, če stranka ni poznala konkretnih dejstev, ki bi jih sicer morala zatrjevati iz razloga, ker ležijo zunaj njenega zaznavnega območja. Zato od strank ni mogoče zahtevati navedbe dejstev, ki niso v njihovem spoznavnem področju bodisi presegajo nivo znanja, ki se od določene stranke lahko razumno pričakuje. Zato je prepoved informativnega dokaza utemeljena takrat, ko stranka pozna ali bi lahko poznala dejstva, ki jih mora zatrjevati v okviru trditvenega bremena. V primerih, ko pa je stranka oddaljena oziroma odrezana od informacijskega vira pa ima manj možnosti, da zadosti zahtevam po substanciranju dejanskih navedb. S tem se povečuje njena potreba, da poseže po dokazu, s pomočjo katerega bo šele izvedba dokaza dala podlago za zatrjevanje pomembnih dejstev. V takšnih primerih je zato po eni strani potrebno omiliti zahtevo glede substanciranja dejanskih navedb, po drugi strani pa dovoliti poizvedovalni dokaz z namenom, da se zagotovi poštenost sojenja ter se varujejo pravice, ki jih imajo stranke na podlagi materialnega prava.

11Začasni zastopnik dolžnika je v ugovoru navedel, da dolžnik upniku ne dolguje ničesar, v ta namen pa je predlagal zaslišanje dolžnika oziroma, da sodišče upniku naloži, da predloži bančne izpiske imetnice A. A. za obdobje od 16. 8. 2012 dalje oziroma, da te podatke pridobi sodišče samo po uradni dolžnosti. Predlaganega dokaza z zaslišanjem dolžnika zaradi neznanega bivališča objektivno sodišče ne more izvesti, pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da pridobitev podatkov o transakcijskem računu imetnice A. A. ne predstavlja listine, ki bi jo upnik moral predložiti in tudi ne gre za listino, ki bi jo moral upnik na podlagi zakona izročiti ali pokazati oziroma ne gre za listino, ki bi bila po vsebini skupna za obe stranki. Vendar sodišče prve stopnje prezre, da je začasni zastopnik dolžnika v ugovoru predlagal tudi, da te podatke sodišče samo pridobi po uradni dolžnosti, kar predstavlja dopusten dokaz kljub pomanjkljivi trditveni podlagi.

12S tem, ko je začasni zastopnik v ugovoru navedel, da predlaga, da te podatke sodišče pridobi po uradni dolžnosti za obdobje od 16. 8. 2012 dalje do dneva predložitve, je glede na specifičnost primera, ko dolžnika zastopa začasni zastopnik, potrebno šteti kot dopusten dokaz kljub pomanjkljivi trditveni podlagi. Če namreč dolžnik v ugovoru uveljavlja negativno pravno pomembno dejstvo, torej, da upniku ničesar ni dolžan, lahko zaradi konkretnega primera, ko dolžnika v postopku zastopa začasni zastopnik, predlaga opravo poizvedb o plačilih s strani sodišča. Začasni zastopnik, ki začasno predstavlja zakonitega zastopnika dolžnika je namreč zaradi nekontaktiranja s stranko oddaljen od informacijskega vira in ima zato manj možnosti, da zadosti zahtevi po substanciranju dejanskih navedb. Zato je v tem primeru izjemoma dopustno, da sodišče poseže po dokazu, s pomočjo katerega bo šele izvedba dokaza dala trditev za pravno pomembna dejstva o plačilu upnikove obveznosti. Zato tudi ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil ugovor dolžnika neobrazložen.

13Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbi dolžnika ugodilo ter sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje po 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

14V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo izvesti predlagani dokaz z opravo poizvedb o prilivih na transakcijskem računu imetnice A. A. od 16. 8. 2012 do dneva vložitve ugovora iz naslova plačila preživnine ter nato pridobljene podatke vročiti v izjasnitev strankam postopka. Nato bo ponovno moralo odločiti o ugovoru.

15Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za nadaljnjo odločbo (165. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-258/2003 in Up-I-74/2005.
² Odločbe III Ips 130/2009, III Ips 14/2010, III Ips 12/2004, III Ips 108/2006, III Ips 136/2015.