VSK Sodba II Kp 18565/2012

I. Pritožbe zagovornic obtoženih E. H. in J. G. se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca sta dolžna plačati sodno takso, vsak v znesku 180,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta obtožena E. H. in J. G. kriva, E. H. nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1, obtoženi J. G. pa kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Obema obtožencema je po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je po prvem odstavku 228. člena KZ-1 določilo kazni, obtoženemu J. G. 4 mesece zapora, obtoženemu E. H. šest mesecev zapora, ki pa ne bosta izrečeni, če obtoženca v preizkusni dobi enega leta ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Oškodovanca P. K. in M. Š. je z njunima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta oba obtoženca dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom in plačati sodno takso vsak v višini 120,00 EUR.

2Zoper sodbo so pritožbe vložile zagovornici obtoženega E. H. in zagovornica obtoženega J. G.. Zagovornica obtoženega E. H. odvetnica D. P. vlaga pritožbo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 370. v zvezi z 11. točko 371. člena ZKP, saj sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Višjemu sodišču v Kopru predlaga, da obtoženega E. H. oprosti obtožbe po 1. točki prvega odstavka 358. člena ZKP. Zagovornica obtoženega E. H., odvetnica dr. M. H. sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, v celoti, in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da obtoženega za dejanje pod 1. alinejo oprosti, za dejanje pod 2. alinejo pa izda zavrnilno sodbo. Zagovornica obtoženega J. G., odvetnica mag. S. K., vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo, kot navaja, iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo v celoti razveljavi in odloči, da obtoženi ni kriv, oziroma napadeno sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožbe niso utemeljene.

4V nasprotju z zagovornicami obeh obtoženih pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanih kaznivih dejanj pravilno in popolno ugotovilo. Izvedlo je vse pravno pomembne dokaze in jih, vključujoč zagovora obeh obtožencev, analiziralo skladno z načelom proste presoje dokazov ter po skrbnem tehtanju vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi, sprejelo pravilne dokazne zaključke glede objektivnih in subjektivnih elementov obtožencema očitanih kaznivih dejanj, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pritožbene navedbe utemeljenih zaključkov in odločitve sodišča prve stopnje o krivdi obtožencev ter izrečenih sankcijah niso uspele izpodbiti.

O pritožbi zagovornic obtoženega E. H.:

Glede navedb odvetnice D. P.:

5Neutemeljeno zagovornica trdi, da blokada transakcijskega računa (v nadaljevanju: TRR) družbe ni imela nikakršnega vpliva na organiziranje prireditev, to je sklepanje gospodarskih poslov, saj da so predpisi v gostinski dejavnosti dovoljevali plačilo v gotovini do višine enega blagajniškega prejemka v znesku 420,00 EUR. Po presoji pritožbenega sodišča blokada TRR ni nepomembna okoliščina. Glede na to, da je imela družba obtožencev v kritičnem obdobju blokiran TRR, bila torej odvisna od gotovinskih prilivov, ter zatrjevanje obtoženca, da je bilo v času nastopa M. Š. v dvorani morda 50 ljudi in cena vstopnice 5,00 EUR, bi to pomenilo, da ob blokiranem računu iz vstopnine niso zbrali niti zneska, katerega obtoženi trdi, da naj bi ga izročil Go. (400,00 EUR). Poleg tega ni moč spregledati, da je Go. takšno trditev obtoženca zanikal.

6Brez vsakršne podlage so trditve, da se je obtoženi z oškodovanci dogovarjal o cenah, ki naj bi bile odvisne od obiskanosti dogodka, saj bi sicer tak dogovor bil vsebovan tudi v sklenjeni pogodbi, poleg tega pa tudi ni moč spregledati, da je imel K. objavljene fiksne cene na spletni strani.

7Brezpredmetne so navedbe obtoženčeve zagovornice glede zavrnitve dokazov. Prav nobeden od dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, namreč ni predlagan v smeri, da je bil v obravnavani zadevi dogovor z oškodovancema drugačen, kot sta oškodovanca izpovedala, ob tem pa, tudi če bi držalo, da sta obtoženca še naprej organizirala prireditve, to ne pomeni, da sta z blokiranega TRR lahko karkoli plačala, poleg tega ni nikakršnega dvoma, da oškodovancema za opravljeno storitev nista plačala. Zato niti ni pomembno kakšno je bilo sicer poslovanje obtožencev. Torej tudi ni pomemben predlagani dokaz z izvedencem finančno računovodske stroke, da je družba P. d.o.o. imela dovolj sredstev na razpolago za plačilo spornih terjatev obeh oškodovancev. Če bi bilo to res, bi namreč obtoženca to lahko izkazala z izpolnitvijo svoje obveznosti do obeh oškodovancev, predvsem pa njunega dejanja ne omaja bilančni prikaz stanja. Dvoma v pravilnost sodbe tudi ne vzbuja trditev, da bi bila zmožna plačati oškodovancem sporna zneska, v kolikor bi bila do teh zneskov upravičena. Oba oškodovanca sta namreč svoj del obveznosti iz sklenjenih dogovorov izpolnila, obtoženca pa svojega dela obveznosti ne, pri čemer naklep izhaja tudi iz zagovornih navedb, kako naj bi bilo dogovorjeno plačilo odvisno od obiskanosti dogodka.

8Zagovornica tudi ne more omajati ugotovljenega dejanskega stanja z nepomembnimi podrobnostmi, ko izpostavlja, da je K. različno izpovedal, komu je izročil račun. Prav tako ne drži navedba zagovornice, da se sodišče ni opredelilo do zagovora obtoženega E. H., da je Go. po nastopu plačal znesek 400,00 EUR. Obtoženi v zvezi s tem ni predložil nobenega dokaza, njegove trditve pa tudi ne potrjuje izpoved P. Go., ki je bil zaslišan kot priča in jo povzema v 6. točki obrazložitve sodišče prve stopnje. Iz njegove izpovedi je razvidno, da je pred vložitvijo predloga za izvršbo večkrat govoril z računovodkinjo družbe obtožencev, ki mu je zatrjevala, da ni nobenih problemov in da bo račun plačan, vendar ni bil. Izdal je tudi opomin pred tožbo, nato pa vložil tudi predlog za izvršbo. O ravnanju obeh obtoženih je sodišče prve stopnje dokazno oceno sprejelo v 8. točki obrazložitve ter v njej navedlo prepričljive in razumne razloge, zakaj navedb obtoženih ne sprejema, zato pritožbeno sodišče nima pomislekov glede zaključka v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je obtožencema dokazano, da sta z opisanim ravnanjem uresničila vse objektivne in subjektivne znake očitanih kaznivih dejanj.

9Neuspešno zagovornica tudi ponavlja nedokazano trditev, da so se nastopi plačevali v odvisnosti od obiskanosti, kar naj bi dokazovale izpovedi prič Č. B., A. K. in B.. Iz izpovedi navedenih prič namreč izhaja nasprotno. Tako je npr. priča Č. B. sicer potrdil, da nekateri izvajalci niso bili plačani v celoti in da je prihajalo do nižanja zneskov dogovorjenih za plačilo, če dvorana ni bila dobro zasedena, vendar je povedal tudi, da je obtoženi E. H. zahteval znižanje cene za nastope glede na podatke o prometu (listovna št. 236 spisa), kar pa ne pomeni, da je bil takšen tudi vnaprejšnji dogovor med njim in izvajalci, kot tudi ne, da so se ti s tem strinjali. Ista priča je tudi povedala, da so bili koncerti po njegovi oceni dovolj dobro obiskani, tako da ni bilo razloga, da se nastopajočih ne bi plačalo, kot tudi, da je s E. H. prekinil sodelovanje, ker kot vodja osebja ni soglašal s tem, da se ne plačuje zaposlenih, da se ne plačuje izvajalcev, če je dvorana polna, da so plače zamujale dva meseca in da so zaradi tega prihajale tudi inšpekcije. Tudi priča A. K. navedb obtoženca ne potrjuje. Tudi iz njene izpovedi namreč izhaja, da se je zgodilo, da se je s kakšnim izvajalcem dogovorilo, da se mu bo plačalo v več obrokih, če ni bilo dovolj denarja od inkasa (list. št. 238 spisa), kar pomeni, da ne drži obtoženčeva trditev, da je bilo plačilo izvajalcev odvisno od inkasa dogovorjeno vnaprej, pač pa nasprotno pritrjuje oškodovancema, da sta pričakovala plačilo glede na predhodno sklenjen dogovor, ki pa ni vključeval obiskanosti koncertov, kot obtoženi trdi. Izkaže se torej, da je sodišče na podlagi sprejete dokazne ocene sprejelo pravilne pravne zaključke in le-teh zagovornica z mnenjem, da je očitno prišlo do nesporazuma pri določitvi kriterija plačila obveznosti – kriterij obiskanosti, ni izpodbila. Glede na sklenjene dogovore o izvedbi nastopov in plačil namreč obtoženi ni imel nikakršne podlage za drugačno sklepanje.

10Odvetnica dr. M. H. sodišču prve stopnje očita, da opis kaznivega dejanja ni dovolj konkretiziran. Kot izpostavlja v zvezi s prvim očitkom na škodo P. K. s.p., se obtožencu očita, da naj bi navedeno kaznivo dejanje storil pri sklenitvi dogovora, pri čemer izrek sodbe ne opredeljuje datuma sklenitve pogodbe, hkrati sodišče v obrazložitvi ugotavlja, da je pogodbo s K. s.p. sklenil obtoženi J. G. in ne obtoženi E. H. in je iz navedenega mogoče zaključiti, da obtoženi E. H. kaznivega dejanja ni mogel skleniti s sklenitvijo dogovora, če iz dokaznega postopka izhaja, da je dogovor sklenil obtoženi J. G.. Izrek sodbe je zato v nasprotju z obrazložitvijo. Obtoženemu E. H. se očita dejanje pod 1. alinejo tudi v dneh 5.3.2011 in 8.3.2011, čeprav iz dokaznega postopka izhaja, da tega dne pogodba ali kakršenkoli dogovor ni bil sklenjen. Glede na navedeno je po mnenju zagovornice očitek protispisen in nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. V očitku na škodo M. Š. pa datum sklenitvi dogovora, torej čas/datum storitve kaznivega dejanja sploh ni podan. Tako manjka bistveni opredelilni element, ki hkrati varuje tudi pravice obtoženega – pravice do učinkovitega zagovora ter je nujen za pravilno uporabo materialnega prava to je npr. vprašanje zastaranje kazenskega pregona. Zagovornica meni, da je sodišče s takšnim izrekom kršilo materialno pravo, hkrati pa storilo tudi bistveno kršitev določil ZKP.

11Očitki zagovornice niso utemeljeni. Kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delnega ali celotne neizpolnitve obveznosti pa si pridobi premoženjsko korist ali nastane za stranko ali koga drugega premoženjska škoda. Izvršitveno dejanje po prvem odstavku tega člena je torej mogoče storiti tako ob sklepanju posla kot tudi kasneje, ob njegovem izvajanju.¹ Kot je razvidno iz opisa dejanskega stanja v izreku izpodbijane sodbe, se obtožencema očita, da sta bili dejanji storjeni pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi dogovora za, v prvem primeru, nastop plesne skupine s P. K. s.p., v drugem primeru pa za glasbeni nastop s Prireditveno agencijo Š., M. Š. s.p.. V opisu obeh izvršitvenih dejanj so po presoji pritožbenega sodišča dovolj določno navedene časovne okoliščine sklenitve dogovorov, saj se glede oškodovanega K. obtoženemu J. G. očita preslepitveno dejanje v dneh 23. in 24. februarja 2011, E. H. pa tudi dne 8. marca 2011, glede Prireditvene agencije Š., M. Š. s.p. pa se obtoženemu E. H. očita preslepitev v obdobju od 17.2.2011 do 5.3.2011. Glede na zagovora obtoženih je očitno, da sta oba natančno vedela v zvezi s katerim očitanim dejanjem zoper njiju teče kazenski postopek, zato je brez vsakršne podlage očitek, ki ga je razumeti iz tretjega odstavka uvoda obrazložitve pritožbe, da obtoženec ni mogel podati učinkovitega zagovora ter predlagati izvajanja dokazov v svojo korist. Opis dejanja ne vsebuje nikakršnih nasprotij glede na izvedeni dokazni postopek, prav tako ni aktualno vprašanje zastaranja kazenskega pregona glede na jasno časovno zamejitev storitve kaznivega dejanja.

12Neutemeljena je tudi pritožba, ko zagovornica glede opisa dejanskega stanja na škodo P. K. s.p. sodišču prve stopnje očita, da se v konkretnem opisu dejanskega stanja mešajo znaki dveh izvršitvenih oblik in sicer „ali preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali bodo mogle biti izpolnjene“. Pritožbeno sodišče v opisu dejanskega stanja kaznivega dejanja ne vidi nobenega nasprotja, ki bi zahtevalo poseg v izrečeno sodbo. Prav tako je brez posebne teže pritožbeni očitek, ki se nanaša na višino škode oziroma premoženjske koristi, ki naj bi jo obtoženi E. H. s kaznivim dejanjem povzročil in uresničil. Kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe, pa tudi 11. točke obrazložitve, je sodišče oškodovanca na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo, saj sta oba svojo škodo že uveljavljala v civilnih postopkih, kakor je razvidno iz premoženjskega zahtevka M. Š. in izpovedi P. K.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne opis dejanja v obeh primerih ne obrazložitev nista v nasprotju, iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa je razvidna tudi opredelitev do navedbe obtoženca o denarju, ki ga naj bi za nastop M. Š. izročil Go.

O pritožbi zagovornice obtoženega J. G.:

13Zagovornica obtoženega J. G. sodbi sodišča prve stopnje očita, da temelji na posrednih dokazih s hipotetičnimi zaključki brez vsakršnih materialnih dokazov, bistvo pritožbenih navedb pa se kaže v prizadevanju zagovornice, da bi odgovornost v celoti prevalila na soobtoženega E. H., češ da je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da je slednji odločal o finančnem poslovanju, v času, ko je bil račun blokiran, pa je plačevanje z gotovino potekalo tako, da je E. H. odločil, kaj je treba plačati, glede na izpoved A. K., poslovne sekretarke, pa ji je J. G. plačilo naročil le, če mu je E. H. to naročil.

14S takšnimi navedbami se obtoženi ne more izogniti odgovornosti. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta tako obtoženi J. G. kot direktor družbe, kot obtoženi E. H. kot prokurist družbe P. d.o.o. odgovorna za posle, ki sta jih sklenila v imenu in za račun navedene družbe. Pogodbo z oškodovancem P. K. je sklenil obtoženi J. G. kot direktor družbe, K. pa je tudi obtoženi E. H. zagotavljal, da bo plačilo zanj izvedeno. Poleg tega je obtoženi E. H. sklenil tudi pogodbo z oškodovanko M. Š. in nikakršnega dvoma ni, da pri obeh pogodbah pogodbena obveznost ni bila izpolnjena. Glede na okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo tako glede dogovora za nastop plesne skupine s P. K. kot glede nastopa M. Š., ni nikakršnega dvoma, da sta storilca že z načinom sklenitve pogodbe zagotavljala, da je za oškodovanca posel zanesljiv, čeprav v resnici ni bil. Kot je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, je imela družba P. d.o.o. že v času sklenitve posla z oškodovancem K. s.p. in Š. s.p. finančne težave in dolgove do drugih partnerjev, zaradi katerih je prišlo tudi do blokade TRR. Glede na vlogo obeh obtoženih v družbi P. d.o.o., enega kot prokurista, drugega pa kot direktorja, zato tudi ni nikakršnega dvoma, da sta oba obtoženca vedela, da zaradi finančnih težav družba obveznosti do oškodovancev ne bo mogla izpolniti. Zato se je treba strinjati s sodiščem prve stopnje, da sta obtoženca z zavezo k plačilu naročene storitve preslepila oškodovanca, da sta opravila naročeno storitev. Javna dostopnost nekaterih podatkov, ki se nanašajo na finančno stanje in poslovanje družbe namreč ne odtehta dejstva, da sta obtoženca v času sklenitve pogodb in po izvedbi nastopov oškodovani stranki spravljala v zmoto s tem, ko sta z večkratnimi obljubami zagotavljala, da bo družba izpolnila pogodbene obveznosti, čeprav sta se zavedala likvidnostnih težav družbe. Sicer pa je obtoženi J. G. z navedbo, da dolgovani zneski niso visoki in so jih bili zmožni plačati, sicer nastopov ne bi naročili, zgolj potrdil, da obveznosti očitno obtoženca nista želela izpolniti. Glede na vlogo obtoženega J. G. v družbi in izvedeni dokazni postopek, je nepomembna tudi trditev zagovornice, da obtoženi ni imel možnosti sodelovanja pri razporejanju plačil, ker si je to funkcijo v celoti prisvojil obtoženi E. H.. Obtoženi namreč ne trdi, da bi glede plačila storitve, za katero se je s K. najprej dogovoril sam, karkoli ukrenil, da se plačilo storitve, ki je bila opravljena, tudi plača. Še posebej, ker v obravnavanem primeru, glede na število organiziranih prireditev, ki jih zatrjuje obtoženi E. H., ne gre za visoka zneska.kazenski zakonik

15Zagovornica tudi ne more biti uspešna z očitkom, da obtoženi J. G. še ni bil kaznovan in da še vedno uspešno sodeluje v več podjetjih, kjer ni spornih dolžniško upniških razmerij. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob odločitvi o odmeri kazenske sankcije primerno upoštevalo, poleg ostalih okoliščin, tudi dejstvo, da obtoženec še ni bil kaznovan (kar je obrazložilo v 10. točki sodbe) in se to tudi odraža v različni višini določenih kazni izrečenih obema obtoženima v pogojnih obsodbah. Glede na to, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva glede odločitve o kazenski sankciji pravilno ugotovilo in upoštevalo ob odločitvi o le tej, pritožbeno sodišče v odločitev o kazenski sankciji ni posegalo.

16Zagovornica, enako kot zagovornici obtoženega E. H. sodbi sodišča prve stopnje očita nezadostnost opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe, češ da sodišče v konkretnem primeru ni konkretiziralo izvršitvenih znakov očitanega kaznivega dejanja kar naj bi onemogočalo uspešno izvajanje obrambe. Na smiselno enako vprašanje oziroma očitke je bilo že odgovorjeno, zato pritožbeno sodišče zgolj ponavlja, da je po njegovem mnenju opis obeh izvršitvenih dejanj, tako tistem, ki se očita obema obtoženima, kot tistem, ki se očita zgolj obtoženemu E. H. dovolj konkretiziran.

17Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbe zagovornic obtoženih niso utemeljene in jih je zato na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je še ugotovilo, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev, na katere je sodišče v smislu določbe prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

18Ker obtoženca s pritožbama svojih zagovornic nista uspela, jima je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP naložilo povrnitev stroškov pritožbenega postopka in sicer plačilo sodne takse, ki jo morata plačati vsak v višini 180,00 EUR (tarifna številka 7122 v zvezi s tarifnima številkama 7111 in 71113 Zakona o sodnih taksah – ZST-1). Pri odmeri je upoštevalo gmotne razmere obtožencev razvidne iz spisovnih podatkov.

¹ Mitja Deisinger: Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba Ljubljana 2002, stran 481