228. člen KZ-1-UPB2

Pritožbeno sodišče zavrača takšno, v pritožbi izraženo prepričanje o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, da naj bi sodišče prve stopnje svojo odločitev gradilo na neverodostojni izpovedi oškodovanca. Prvo sodišče je namreč v izpodbijano sodbo v celoti povzelo tako zagovor obtoženca, kot tudi izpovedi zaslišanih prič, zlasti oškodovanca J. V. s.p., priče J. J., ki je opravljala delo komercialistke pri oškodovancu in priče A. G., skrbno pa je pregledalo vse, v izpodbijani sodbi navedene in dokazno ocenjene listinske dokaze, katerih pritožba vsebinsko ne problematizira, temveč skuša razloge v izpodbijani sodbi o tem, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje izpodbiti s podajanjem lastne dokazne ocene predvsem izpovedi oškodovanca, ki naj bi bila po prepričanju pritožbe neverodostojna, vendar pa takih pritožbenih navedb ni mogoče sprejeti.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe kot prepozne v izpodbijanem sklepu je pravilna in je ne morejo omajati niti pritožbene navedbe obdolženca v smeri, da okoliščina, da njegov zagovornik ni pravočasno vložil pritožbe, ne more biti v njegovo škodo. Rok za pritožbo zoper sodbo je namreč prekluzivni zakonski rok, z zamudo katerega procesni udeleženec izgubi pravico vložiti pritožbo.

V opisu kaznivega dejanja bi zatrjevana preslepitev odgovorne osebe navedene gospodarske družbe s strani osumljenca morala biti konkretizirana z navedbo okoliščin, ki bi izkazovale osumljenčev preslepitveni namen z lažnim prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da jih ne bo izpolnil, ali ne bo mogel izpolniti, s čemer bi osumljenec pri odgovorni osebi oškodovane družbe ustvaril zmotno predstavo, zaradi katere je ta dobavila blago osumljencu kot samostojnemu podjetniku. Opis dejanja pa po pravilni presoji sodišča prve stopnje ostaja glede zakonskega znaka preslepitve povsem na abstraktni ravni, kar pa za opis ne zadostuje.

V obravnavani zadevi je v abstraktnem delu opisa dejanja v točki 1. prvostopnega izreka sicer navedeno, da je obdolženec pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri izvajanju pogodbe preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zaradi delne neizpolnitve obveznosti pa si je pridobil premoženjsko korist, nadaljevanje opisa pa ne prispeva h konkretizaciji zakonskega znaka preslepitve oziroma njegove vsebine, kajti ravnanja, ki se očitajo obdolžencu (sklenitev pogodbe o najemu poslovnih prostorov in obljuba plačila), ob odsotnosti drugih konkretnih okoliščin, ki bi izkazovale preslepitveni namen obdolženca, niso zadostni pogoj za uresničitev navedenega zakonskega znaka.

Kaznivo dejanje po prvem odstavku 228. člena KZ-1; dokazanost.

V obravnavani zadevi je obdolženemu bil postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, ki je obdolženega tekom postopka tudi zagovarjal, tako tudi na glavni obravnavi dne 3. 5. 2016, na katero je obdolženi pristopil z zagovornikom po pooblastilu ter predlagal, da se glavna obravnava preloži, zato, da bi se lahko zagovornik pripravil na obrambo. Sodišče prve stopnje takšnemu predlogu utemeljeno ni sledilo, saj iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bil obdolženec z datumom glavne obravnave za dne 3. 5. 2016 seznanjen že na naroku 22. 3. 2016, kar pomeni, da bi si lahko novega zagovornika pravočasno poiskal in bi se lahko zagovornik tudi v ustreznem roku pripravil na obravnavo, kar pa obdolženi ni storil in je novega zagovornika pooblastil za zastopanje na dan glavne obravnave dne 3. 5. 2016. Očitno je obdolženi s takšnim postopanjem želel doseči zgolj preložitev glavne obravnave, saj sicer glede postavljenega zagovornika po uradni dolžnosti ni imel nobenih pripomb, razen tega pa je na glavni obravnavi dne 3. 5. 2016, ko mu je bilo predočeno, da sodišče glavne obravnave ne bo preložilo zaradi priprave obrambe novega zagovornika, ko je ta glavno obravnavo zapustil, izrecno izjavil,

Ni pomemben predlagani dokaz z izvedencem finančno računovodske stroke, da je družba P. d.o.o. imela dovolj sredstev na razpolago za plačilo spornih terjatev obeh oškodovancev. Če bi bilo to res, bi namreč obtoženca to lahko izkazala z izpolnitvijo svoje obveznosti do obeh oškodovancev, predvsem pa njunega dejanja ne omaja bilančni prikaz stanja. Zagovornica sodišču prve stopnje očita, da se v konkretnem opisu dejanskega stanja mešajo znaki dveh izvršitvenih oblik in sicer „ali preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali bodo mogle biti izpolnjene“. Pritožbeno sodišče v opisu dejanskega stanja kaznivega dejanja ne vidi nobenega nasprotja, ki bi zahtevalo poseg v izrečeno sodbo.